Splošne knjižnice praznujejo

Slovenske splošne knjižnice vsako leto 20. novembra s svojimi bralci praznujejo Dan slovenskih splošnih knjižnic. Letošnji festival splošnih knjižnic bo potekal z množico dogodkov po vsej Sloveniji pod motom Gostija v deželi branja kar ves teden, to je od 20. do 24. novembra. Osrednji nacionalni dogodek se je odvijal 20. novembra v Knjižnici Šmarje pri Jelšah, kjer so na prireditvi podelili nagrado za najboljši projekt splošnih knjižnic v letu 2017 Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota in posebna priznanja 12 posameznikom, ki so sodelovali pri projektu Berem, torej sem.

Kaj pa so splošne knjižnice in koliko jih je v Sloveniji?
"Splošne knjižnice so izobraževalna, informacijska in kulturna središča ter socialna stičišča; so najpomembnejše kulturne institucije v lokalnih skupnostih, katerih poslanstvo je uveljavljanje kulture v njeni etični, socialni, gospodarski in politični razsežnosti ter razvijanje pismenosti, še posebej informacijske pismenosti, in vseživljenjsko izobraževanje celotne populacije. Splošne knjižnice so nepogrešljiv agens lokalne skupnosti, saj so brez zadržkov na voljo vsem članom skupnosti, ne glede na raso, narodno pripadnost, starost, spol, vero, jezik, invalidnost, socialni položaj, zaposlitev in stopnjo izobrazbe." (Združenje splošnih knjižnic).

Po podatkih Centra za razvoj knjižnic pri NUK-u je bilo leta 2016 v Sloveniji 58 splošnih knjižnic, med njimi jih deset opravlja tudi dodatne naloge osrednje območne knjižnice. V razvejani mreži splošnih knjižnic po občinah so izvajale svojo dejavnost v 271 krajevnih knjižnicah, na 93 postajališčih premičnih zbirk ter z 12 bibliobusi, ki so se ustavljali na 720 postajališčih. Splošne knjižnice se povezujejo v Združenje splošnih knjižnic, splošne knjižničarke in knjižničarji pa v Sekciji za splošne knjižnice ZBDS.

O terminu splošna knjižnica
Knjižnica, ki so jo hrvaški leksikografi zasledili že leta 1564, pri nas pa se je menda najprej (podobno kot knjiga) pojavila na Štajerskem in nato leta 1844 še v Bleiweisovih Novicah, je zares dobila domovinsko pravico šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje skupaj s svojo stalno plemenitejšo spremljevalko biblioteka. O tem, kako je prišla beseda knjižnica v slovenski jezik, smo pred časom že pisali v sestavku Kako je bukvarnica knjižnica postala. Splošni javnosti namenjene knjižnice smo sprva imenovali narodne in ljudske knjižnice, to poimenovanje se je ohranilo tudi po Drugi vojni, ko je bila leta 1945 sprejeta uredba Ministrstva za prosveto o ustanovitvi ljudskih knjižnic za območje vsakega krajevnega Narodnoosvobodilnega odbora, kar je ustrezalo obsegu kasnejših občin (hrv. pučka knjižnica, nem. Volksbibliothek). Leta 1982 je Zakon o knjižničarstvu prinesel novo poimenovanje splošnoizobraževalna knjižnica oz. kasneje zelo popularno okrajšavo SIK. Pri tem smo se najbrž zgledovali po (vzhodno)nemškem terminu Öffentliche Allgemeinbildende Bibliothek, ki poudarja njeno izobraževalno in vzgojno funkcijo v (socialistični) družbi. Ob snovanju našega že tretjega knjižnicam in knjižničarstvu namenjenega zakona, ki je bil sprejet leta 2001 (Zakon o knjižničarstvu (ZKnj-1)), se je stroka odločala med dvema poimenovanjema za to vrsto knjižnic, javna knjižnica in splošna knjižnica. Prvo se spogleduje z angleško ustreznico public library, vendar za naš prostor ni najprimernejše, saj se kaže kot protipomenka za privatna, zasebna knjižnica, kar je neustrezno (javna knjižnica je lahko tudi v zasebni lasti). Zato je prevladala odločitev za poimenovanje splošna knjižnica, kar jo primerno opredeljuje v razmerju do specialnih knjižnic.

Kako poimenujejo splošno knjižnico v drugih jezikih?
O terminu knjižnica v tujih jezikih smo že pisali v obhavi Knjižnica v 100 jezikih, za splošno knjižnico pa smo našli tole:

angleško public library dansko folkebibliotek esperanto publika biblioteko estonsko rahvaraamatukogu, avalik raamatukogu finsko yleinen kirjasto francosko bibliothèque publique grško δημόσια βιβλιοθήκη hrvaško narodna knjižnica islandsko almenningsbókasafn italijansko biblioteca pubblica katalonsko biblioteca pública madžarsko közkönyvtár, közművelődési könyvtár

nemško öffentliche Bibliothek nizozemsko openbare bibliotheek norveško folkebibliotek portugalsko biblioteca pública romunsko bibliotecă publică rusko публичная библиотека slovensko splošna knjižnica srbsko народна библиотека, narodna biblioteka špansko biblioteca pública švedsko folkbibliotek turško halk kütüphaneleri

Knjižnice praznujejo z Gostijo v deželi branja.
(TVS1, Dnevnik, 20. nov. 2017ob 19. uri)

O knjigobežnicah in drugih poletnih knjižnicah na prostem

© Petrov Plac

Poletje je čas, ko številni knjigoljubi in knjigoljubci, knjigožeri, knjižni molji in knjigobrbci ter ostala knjigožerska golazen, imenovana tudi homo legens (neznansko učene in skoraj strašljive tujke za poimenovanje pripadnikov te nevarne podvrste homo sapiensa bom pustil za kdaj drugič, na primer po počitnicah . . . ), zapustimo dolgočasne pisarne, temačne delovne sobe in zatohle knjižnice, množično privremo na plano in privlečemo s seboj naročaj ali dva knjig, teh trpežnih in zvestih življenjskih prijateljic in učiteljic. Globoko zadihamo in se po dolgem času ponovno začudimo, kako lepa je vendar (še vedno) narava, hlastaje z branjem tešimo v sebi čez leto zatirani delirij abstinenčne krize, knjige pa izpostavimo zraku in soncu, včasih pljusku jadranske vode, kavice ali piva, mogoče še mleka za sončenje. Vse to hvaležno prenesejo, sploh pa, če so iz knjižnice. Domače tega ne marajo . . .

Knjig seveda nikoli ni dovolj oz. jih ravno v najbolj kritičnem trenutku zmanjka, noben nakupovalni cekar ne zmore pritovoriti iz knjižnice toliko knjig, kot jih lahko knjižni molj med počitnicami pogloda. Zasilni izhod se kaže v elektronskih bralnikih in tablicah, celo večjih bistrih telefonih, dokler seveda zdrži baterija. Nekateri navdušenci tovorijo na takem gadgetu kar za celo knjižnico nabranih knjig, z malo spretnosti pa se da med tem, ko na terasi čakaš novo hladno pivo, na Biblosu prek svoje knjižnice izposoditi ali pri Amazonu kupiti še kaj novega iz njihovega nabora. Dokler zmore kreditna kartica. Elektronske knjige imajo seveda svoje neizpodbitne prednosti, ki pa prepričanemu knjigoljubu ne odtehtajo pristnega stika in občutka intimne povezanosti s tiskano knjig. Na tem mestu se bom vzdržal vsakršne primerjave in/ali sodbe o branju tiskanih in elektronskih knjig. Za kaj takega je v mraku poletnega večera počutje na terasi preveč prijetno.

Tovorjenje knjig za seboj v poletni vročini in s potnimi rokami ni prav prijetno, knjižnice imajo poseben poletni čas odprtosti, ki seveda ni prilagojen našemu dopustniškemu bioritmu, sploh pa knjižnic po zakonih usodne verjetnosti tam, kjer smo, praviloma sploh ni. Zato so se dobri ljudje (verjamem, da so bile to predvsem zagrizene bralke) spomnili nekaj izjemnega – knjižnica prihaja za nami tja, kjer smo v prostem času. Na ulice, avtobusne postaje, v parke in na plaže, še v gorah se kakšno najde (Knjižnica Cirila Kosmača iz Tolmina je postavila tak seniKnjig na Planino Razor). Knjižnice brez vpisnine in članske izkaznice, kjer lahko knjigo vrneš tudi kje drugje, samopostrežne in brez prijazno zvedave knjižničarke, ki bi ti firbčno gledala pod prste, češ, ah, saj sem vedela . . .

Interaktivni zemljevid mednarodne neprofitne organizacije Little Free Library s podatki o knjižničnih hiškah.

Te knjižnice na prostem so lahko vseh mogočih nenavadnih oblik in izvedb, od klasične knjižne omare v parku do stare telefonske govorilnice na avtobusni postaji ali retro hladilnika na dvorišču šole. Višek domiselnosti pa so zadnja leta vse bolj popularne izmenjevalnice knjig, kjer prineseš svojo staro, odrabljeno knjigo, odneseš pa eno od tistih, ki so jih pustili tvoji predhodniki. Ta oblika neformalne knjižnice se je razvila iz po vsem svetu razširjenega gibanja Bookcrossing. Pri nas so to knjigobežnice, slovenska izvedba mednarodne iniciative Little Free Library, ki spodbuja mlade in stare k branju in medsebojnem izmenjevanju rabljenih knjig. V ta namen so na javnih mestih postavljene manjše knjižne omarice, pogosto podobne ptičjim hišicam, ki jih bralci uporabljajo po principu “oddaj eno, vzemi eno”. Knjigobežnice so se začele kot igra, skrivalnica knjig, kjer so si sodelujoči na Facebooku puščali sporočila o lokaciji knjig.

Interaktivni zemljevid slovenskih knjigobežnic z opisom njihovih lokacij.

Pri nas se je v nekaj letih neverjetno priljubila Knjižnica pod krošnjami, široko zastavljena dejavnost posameznikov in institucij, ki v poletnem času na izbranih mestnih površinah, npr. parkih, trgih, večjih dvoriščih, kopališčih ipd., omogočajo prebivalcem uporabo bogatega izbora raznovrstnega čtiva, v sodelovanju z založbami pa celo najzanimivejših knjižnih novosti. Možnosti branja vse pogosteje dopolnjujejo tudi različni kulturni dogodki. Knjižnica pod krošnjami navdušuje tudi mnoge tujce, o čemer pričajo navdušeni zapisi na spletu.

Knjižnica pod krošnjami 2015 from Divja misel on Vimeo.
"Knjiga v naravi je pozabljeno zadovoljstvo. Zato se vrača s toliko več žara in te vabi med svoje privržence.
Gre za aktivnost brez blišča in obljube avanture, a s toliko več pristnega užitka in sproščujočega šarma."

Pa še nekaj besed o poimenovanjih teh novejših oblik nekoliko nenavadnih knjižnic.
Knjižnica na prostem je krovni termin, skovan po analogiji s podobnimi (muzej, galerija, koncert… na prostem), in ga v besedilih zasledimo le redkeje. V besedilnem korpusu Gigafida se nekajkrat pojavi, v Korpusu bibliotekarstva pa ne. Tudi s poimenovanju v tujih jezikih ni težava, navajam jih v nadaljevanju.
Knjižnica na pločniku ni ustaljen termin in sem ga povzel po poimenovanju enega od projektov oz. dejavnosti, ki se mi je dozdeval dovolj ustrezen za tisto, kar poimenujejo izrazi v nekaterih tujih jezikih. Bomo videli, če se bo še kdaj pojavil oz. če se bo "prijel".
Knjižnica pod krošnjami je izvirno poimenovanje širšega in uspešnega slovenskega gibanja, ki gre lepo v uho, zato v tem primeru ime le prevajamo v tuje jezike. V nekaterih primerih bi lahko bila to sopomenka termina knjižnica na prostem.
Knjigobežnica je izvirno slovensko poimenovanje, ki se je najprej uporabljalo za knjigo, ki jo je nekdo v igri skril/nastavil soigralcem, kasneje pa se je posplošilo tudi na hišice, v katerih domujejo knjige, ki jih tam vzameš ali odložiš. Nekateri jeziki so te hišice poimenovali po svoje, najpogosteje pa so enostavno prevzeli angleški naziv tega gibanja (Little Free Library).

Stara knjižna omara v moskovskem parku Museon. Wikipedia Projekt treh knjižnic na prostem blizu Gradca, Avstrija. The Open Public Library Knjigobežnica v ljubljanskih Dravljah. dobranovica.si

slovensko knjižnica na prostem    angleško open air library, outdoor library    francosko bibliothèque a ciel ouvert, bibliothèque hors les murs    hrvaško knjižnica na otvorenom    nemško Freilichtbibliothek    rusko библиотека под открытым небом    špansko biblioteca al aire libre        slovensko knjižnica na pločniku ? ? ?    angleško public bookcase, micro library    francosko microbibliothèque, boîte à livres    hrvaško ulična knjižnica    nemško öffentlicher Bücherschrank, Straßenbibliothek    rusko Общественный книжный шкаф    špansko biblioteca libre        slovensko knjižnica pod krošnjami    angleško Library under the treetops    francosko Bibliothèque sous la couronne des arbres    italijansko Biblioteca sotto le chiome    nemško Bibliothek unter Baumkronen    špansko Biblioteca bajo las copas        slovensko knjigobežnica    angleško Little free library    francosko Microbibliothèque libre, minibib    hrvaško mala knjižnica na otvorenom, mini knjižnica na otvorenom    italijansko mini-biblioteca    nemško Die kleine Bibliothek im Vorgarten    rusko книжный домик    špansko Pequeña biblioteca gratuita Za tiste, ki si lahko pomagate s cirilico: Knjigarna v St. Petersburgu

M-knjižnica?

© Mobile technologies in libraries

Prikaz množičnega rojevanje novozloženk s predponama e- in i- (objavi E-karsižebodi in I- kot "internetni") nadaljujem tokrat s črko m-, ki označuje z mobilno tehnologijo povezana orodja in dejavnosti. Mobilna tehnologija je vplivala na mnoga področja našega življenja in jih že tudi temeljito spremenila. Zaradi nje se drugače obnašamo, delamo, komuniciramo, učimo in zabavamo. Z manjšim zamikom so te spremembe zaznamovale tudi delovanje knjižnic, čeprav tega pri nas (skoraj) še ne čutimo. Že leta 2007 je zelo uspešno potekala mednarodna konferenca M-Libraries (lani septembra je bila že četrtič, naslednja pa bo maja 2014) in od takrat so knjižnice marsikje po svetu dosegle velik napredek pri izkoriščanju teh tehnologij za izboljšanje svojih storitev in približevanje knjižnice željam in potrebam, predvsem pa načinu življenja svojih uporabnikov. Vzniknili so veliki nacionalni projekti in obsežni programi posameznih večjih knjižnic ali univerz kot je npr. The M-Library Project - UK academic libraries going mobile. Z razvojem in vse večjo (tudi cenovno) dostopnostjo mobilne tehnologije ter njenim že skoraj neobhodnim vključevanjem v vsakdanje življenje so tudi knjižnice iskale in seveda našle inovativne načine za podporo svojih ključnih funkcij. Knjižnica nudi v tem primeru uporabnikom poleg klasičnega tudi mobilno spletišče, ki omogoča dostop do najpomembnejših virov in storitev, in je optimizirano (tj. uporabniško prijazno) za uporabo z iPhonom, iPodom in drugimi pametnimi telefoni ter mobilnimi napravami, ki lahko dostopajo do spleta. Mobilno spletišče knjižnice omogoča predvsem:

• Dostop do knjižničnih storitev in virov v najširšem smislu
• Poizvedovanje v knjižničnem katalogu
• Dostop do spletnih časopisov in elektronskih knjig
• Poizvedovanje po nekaterih podatkovnih zbirkah – ti. mobilne zbirke, ki so tudi same prilagojene za dostop z mobilnimi napravami
• Pregled najpomembnejših informacij o knjižnici in njenem delovanju
• Pregled svojega uporabniškega računa ("Moja knjižnica"), rezervacije in podaljševanje roka izposoje
• Uporabo podatkov (predvsem krajša besedila in URL naslove spletnih virov) s QR kodo
• Vse to lahko knjižnica pospešuje tudi z izposojo mobilnih naprav

Nivo in obseg funkcionalnosti mobilnih storitev sta odvisna od uporabnikove povezljivosti (hitrost in kakovost povezave ter zmožnost prenosa večjih količin podatkov) in zmogljivosti uporabljane mobilne naprave (med drugim najpogosteje tudi velikost in ločljivost zaslona). Ob tem je treba poudariti, da mobilne aplikacije niso vezane samo na uporabo elektronskih virov, temveč lahko koristno posegajo tudi na področje tradicionalnega delovanja knjižnice in uporabe tiskanih virov (primer prikazujeta spodjna videoposnetka – iskanje tradicionalnega knjižničnega gradiva in njegove lokacije v knjižnici). O prilagajanju knjižničnih storitev in dostopanju do informacij z mobilnimi napravami je na spletu dovolj zanimivih in kakovostnih objav (pri nas npr. Mandelj, T.: Mobilne aplikacije za dostop do e-revij), obstaja že temu namenjen specializirani wiki in za pokušino dovolj obsežen seznam mobilnih vmesnikov, knjižničnih katalogov in specializiranih aplikacij v knjižnicah. Ob tem se pojavlja kopica terminov, opredeljenih s pridevnikom "mobilni", ki ga včasih zamenja m- (najpogosteje v povezavi s "knjižnica"):

mobile access	- mobilni dostop
mobile application	- mobilna aplikacija
mobile computimg	- mobilno računalništvo
mobile database	- mobilna (podatkovna) zbirka
mobile device	- mobilna naprava
mobile interface	- mobilni vmesnik
mobile internet	- mobilni internet
mobile jargon	- mobilni žargon
mobile learning	- mobilno učenje
m-library	- m-knjižnica
mobile library	- 1. potujoča knjižnica 2. mobilna knjižnica
mobile phone	- mobilni telefon, mobilnik, prenosni telefon
mobile service	- mobilna storitev
mobile site	- mobilno spletišče
mobile technology	- mobilna tehnologija

Opozoriti je treba, da je termin mobile library v angleščini že "zaseden" s pomenom potujoča knjižnica, zato si utegne tradicionalni knjižnični uporabnik še vedno predstavljati avtobus s potujočo knjižno zbirko oz. izpostavo svoje lokalne knjižnice na kolesih. Ta pomen se sedaj z naraščajočo prisotnostjo in uporabo vseh vrst prenosnih, to je mobilnih, komunikacijskih naprav od pametnih telefonov do dlančnikov, tablic in tudi e-bralnikov spreminja. Knjižnice intenzivno proučujejo nove metode in poti za omogočanje dostopa ter uporabo svojih storitev in informacijskih virov na teh napravah tako, da so uporabniku na razpolago dobesedno vedno in povsod. Pri tem gre lahko za enostavno informiranje s pomočjo kratkih sporočil (SMS), brskanje po katalogu ali zahtevnih podatkovnih zbirkah in seveda tudi dostop do integralnih besedil člankov in celo elektronskih knjig. Vse to pokriva angleški termin m-library, za katerega v slovenščini najbrž ne bi bil greh uporabiti m-knjižnica.

Mobilna spletišča treh knjižnic, prikazana na treh mobilnikih različne kakovosti in zmogljivosti.

QRC zapis z URL naslovom te objave na blogu.

QRC koda z besedilom iz zaključka te objave: "Vse to pokriva angleški termin m-library, za katerega v slovenščini najbrž ne bi bil greh uporabiti m-knjižnica."

CU Boulder Mobile Library Informational Video

CU Boulder Libraries: Mobile Resources

Knjižnica ali arhiv?

Gostujoče pero – Elisabeth Simon

Nemška bibliotekarka, avtorica in založnica Elisabeth Simon se je udeležila mednarodne konference ABDOS, ki je bila od 30. maja do 2. junija v Ljubljani na Ekonomski fakulteti, organizirala pa jo je Centralna ekonomska knjižnica. V času njenega obiska je nastal prispevek o ameriških predsedniških knjižnicah, ki ga objavljamo tokrat.

 

Presidential Libraries - not Archives

Each president of the Unites States is supposed to found his own presidential library. Books represent a smaller part of the collection only, predominantly it contains his notes, diaries and correspondence. In the very popular framework of the discussion concerning the right and the possibilities of access to public and adminstrative information the way papers and other sources were handled in such a library is not without interest. Security of the entire collection and classified material which may be personal set rules of access. Due to security reasons materials are stored in closed files and can only be accessed according to a certain rather strict procedure. Resources which are closed because of personal reasons may only be accessed with the permission of the director, but not the papers classified for national security reasons.

In Europe these libraries would generally be called archives and the focus on access and digitisation is in the forefront of discussions. Being called libraries shows the rather different scope of libraries and archives in the USA. Their main purpose is to ensure general access to information and resources hence these institutions are called libraries, their mission is to maintain the rich collections of unique material and to ensure different ways of accessing them. The presidential libraries are a good example of difficulties which do not arise due to technical problems but those of private data and public access.

Question: How could have Wiki Leak got its material?

Knjižnica v slovenskih bibliotekarskih strokovnih besedilih

V prispevku Knjiga v slovenskih bibliotekarskih strokovnih besedilih je bil predstavljen postopek ekscerpiranja slovenskih bibliotekarskih besedil, na katerem je temeljila izdelava besedilne podatkovne zbirke, izhodiščnega abecedarija in kasneje Bibliotekarskega terminološkega slovarja. Izpisovanje je zajelo 291 v celoti izpisanih strokovnih besedil okrog 140 avtorjev, ki so bila objavljena v letih med 1940 in 1999.

Tokrat pa še nekaj besed o pojavljanju termina knjižnica v slovenskih bibliotekarskih pa tudi drugih besedilih. V navedenih izpisanih bibliotekarskih strokovnih besedilih se pojavlja knjižnica samostojno in v 346 terminoloških zvezah, vsaj izpisovalci so se pri izpisovanju tako odločili in jih evidentirali kot stalne zveze, ogledate si jih lahko v prilogi 1. Pri treh avtorjih lahko zasledimo od leta 1995 tudi že termin elektronska knjižnica in pri štirih avtorjih od leta 1998 digitalna knjižnica, hibridna knjižnica pa v izpisih besedil do leta 1999 še ni bila evidentirana. Po domiselnosti nedvomno vodi totalna elektronska splošnoizobraževalna knjižnica, ki smo jo zasledili v članku revije Knjižnica leta 1988, vendar jo je tudi avtor zapisal med narekovaje.

V Bibliotekarskem terminološkem slovarju je našlo poleg gesla knjižnica svoje mesto še 160 besednih zvez s to besedo, ogledate si jih lahko v prilogi 2. Med njimi so seveda tudi nekatere sopomenke, npr. centralna, osrednja in središčna knjižnica.

V slovenskem besedilnem korpusu Nova beseda, ki vsebuje okrog 240 milijonov besed iz 5.700 leposlovnih, strokovnih in uradnih besedil do leta 2004, se pojavlja beseda knjižnica okrog 15.400-krat, to je petkrat manj kot knjiga, med najpogostejšimi 2000 besedami pa se pojavi samo enkrat in to na 1448. mestu v reviji Monitor, kar pa najverjetneje pomeni, da gre za programsko knjižnico, ki ni iz bibliotekarske terminologije. Število pogosteje zastopanih besednih zvez je mnogo skromnejše, kot smo zasledili pri knjigi. Knjižnica se v besedilih največ pojavlja v zvezi z besedami osrednja, splošna in tudi splošnoizobraževalna ter univerzitetna, ki je najpogostejša. Pogostejša od vseh navedenih je kratica NUK, virtualna in elektronska knjižnica pa se pojavljata le 20 oz. 33-krat.

Referenčni korpus slovenskega jezika FidaPLUS vsebuje okrog 621 milijonov besed iz slovenskih besedil najrazličnejših zvrsti, objavljenih v letih od 1979 do 2006. Beseda knjižnica se v korpusu samostojna ali v besedni zvezi pojavlja 61.465-krat.

V letu 2011 bomo skušali vzpostaviti lasten korpus okrog 500 novejših bibliotekarskih besedil in ena od analiz bo seveda posvečena uporabi termina knjižnica v najnovejših besedilih.

• Izpisana slovenska bibliotekarska strokovna besedila, objavljena v letih 1940 do 1999
• Alfabetarij bibliotekarske terminologije : delovno gradivo. - Ljubljana : BTK, 2001
• Ekscerpcija slovenskih strokovnih besedil : delovno gradivo. - Ljubljana : BTK, 2000

Knjižnica malo drugače: Južnoameriška potujoča knjižnica z oslički
Vir: Imagen y Cominicationes S&C

Poimenovanja sodobnih uporabnikov knjižnice 2.0

Vir: Pope High School, Media resources passwords

Že za časa tradicionalne knjižnice smo (tradicionalne) uporabnike poimenovali in razvrščali po skupnih značilnih lastnostih, v Bibliotekarskem terminološkem slovarju je kak ducat različnih uporabnikov (od dejanskega do potencialnega, domačega in zunanjega, končnega in neposrednega, naprednega, sočasnega uporabnika in še kaj). Z razvojem tehnologij in prihodom povsem drugačnih informacijskih virov ter cele palete različnih dostopov do njih sta se tudi uporaba in uporabnik spremenila. V strokovni literaturi, predvsem angleški, se pojavljajo nova poimenovanja, ki si s težavo utirajo pot v slovenski jezik in zanje pogosto ne najdemo lepih in dovolj povednih ustreznikov. Pri vrednotenju spletnih virov in njihove uporabe srečujemo glede na temeljitost in pogostost obiskov nekaj vrst uporabnikov, ki jih v nadaljevanju na kratko predstavljamo, vas pa vabimo k sodelovanju s predlogi, kako bi jih poimenovali po slovensko: ang. bouncer (humorni predlogi: opustnik, odskočnik . . . ) obiskovalec spletne strani, spletnega mesta, ki si ogleda samo prvo stran in jo takoj tudi zapusti ang. checker (humorni predlog: prevernik) obiskovalec spletne strani, spletnega mesta, ki temeljito preverja vsebino in zato ostaja dalj časa ang. returnee (povratnik, lojalni uporabnik) obiskovalec, ki se vrača na določeno spletno stran, spletno mesto

Kako je bukvarnica knjižnica postala

Vir: Kmetijske in rokodelske novice, 1849, številka 36, str. 158

V času, ko so se naši predniki še ne dolgo tega prekljali okrog primernosti in neprimernosti besed knjiga in bukve (gl. Kako so bukve knjiga postale), je bilo seveda treba najti tudi izraz za prostor, kjer se te knjige/bukve hrani, izposoja in bere. Težo in posledice slovenske neodločnosti na tem primeru čutimo še danes, odločili smo se sicer za knjižnico in obdržali biblioteko kot sopomenko s starinskim in "resnejšim" pridihom (ena od pomembnih tovrstnih institucij ima še danes v uradnem nazivu "Biblioteka . . ."), pri strokovnem delavcu v knjižnici pa se nam redno zatika – knjižničar in bibliotekar nam včasih pomeni isto, drugič pa spet čisto nekaj drugega, to pa velja tudi za pridevnika knjižničarski in bibliotekarski. Sram nas bodi, zgodljali smo!

Do protestantov ni bilo težav, saj je bila beseda zapisana oz. uporabljana samo v latinskih ali nemških besedilih, s prevodom Biblije (kjer se beseda knjižnica pojavlja vsaj dvakrat ¹) pa je bilo treba najti ustreznik tudi v slovenščini. Če bi Dalmatin prevajal po Vulgati, bi že takrat bržkone dobili biblioteko. Ker pa je prevajal po Lutru in se je zgledoval po nemških in drugih takratnih prevodih, je uporabil hiša (kraljevih šacev), kamra in kanclija. Knjižnica, ki so jo hrvaški leksikografi zasledili že leta 1564, pri nas pa se je menda najprej (podobno kot knjiga) pojavila na Štajerskem in nato leta 1844 še v Bleiweisovih Novicah, je zares dobila domovinsko pravico šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje skupaj s svojo stalno plemenitejšo spremljevalko biblioteka. V vmesnem času pa se možje niso mogli odločiti in domisliti enega samega, vsem sprejemljivega poimenovanja. Knjižnic je bilo malo in bile so majhne, ljudje jih niso prav dobro ločili od knjigarn in to je še dodatno doprineslo k zmedi. V stiski in pomanjkanju prave besede so se pisci pogosto zatekali tudi k opisovanju, npr. kamra, kir se buque hranio ali pa enostavno skovali novo besedo. Kot pravi Suhadolnik ⁴ "Slovenci smo bili narod slovničarjev in besednjakarjev – da bi bili potrdili to sveto resnico, so si sodobniki izmislili še . . .". Tako v preteklosti najdemo izraze

biblioteka bukvališče bukvarija bukvarnica bukvarnja bukvena kamra bukvišče bukviše bukvišnica bukvohranišče

hiša (kraljevih šacev) hramba, v kateri se ena cejla sprava    tih bukou vkupaj hrani kamra kamra, kir se buque hranio kanclija (kanclija) ker se Buqvi hranu knjigarija knjigarna knjigarnica

knjigišče knjigohranilišče knjigoshramba knjižišče knjižnica knjižnik knjižnjak knyzica štacuna h bukvam

in najbrž še kaj. V drugi polovici 19. stoletja se je med besedami bukvišče, bukvarnica, knjigarnica, knjižnica in biblioteka vnel boj za obstanek. Zmagali sta zadnji dve. Biblioteka je kot izposojenka iz klasičnih jezikov prešla v strokovno in znanstveno literaturo, knjižnico pa je sprejela v leposlovje in vsakdanjo rabo slovenska moderna in ji dala s tem pečat domačnosti (Suhadolnik ⁴).

Gutsmann, O.: Deutsch-windisches Wörterbuch . . . Klagenfurt, 1789	Pohlin, M.: Tu malu besedishe treh jesikov . . . Laibach, 1792	Cigale, M.: Deutsch-slowenisches Wörterbuch . . . Laibach, 1860

---

¹ BIBLIJA.net – Sveto pismo na internetu
Juda je zbral stare knjige
Iste stvari so se pripovedovale tudi v Nehemijevih zapiskih in spominih. Tam je zapisano, da je ustanovil knjižnico in zbral v njej knjige o kraljih in prerokih, Davidove knjige ter pisma kraljev o zaobljubljenih darovih. (2 Makabejci 2)
Odgovor kralja Dareja
Takrat je kralj Darej izdal povelje, naj iščejo v knjižnici v Babilonu, kjer hranijo zaklade. (Ezra 6)
² Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskega jezika. Ljubljana, 1976-2007. - 5 zv.
³ Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana, 2003
⁴ Suhadolnik, Stane: Terminološki oris besede "knjižnica". Knjižnica, 3 (1959), št. 1/4, str. 73-76

Do terminologists still need a library?

Gostujoče pero - Barbara Inge Karsch

With a computer in every household, free access to online research and lightning-fast search possibilities, do terminologists still need librarians? Is the concept of a public place where books and magazines are stored obsolete? I am pleased to accept Ivan’s invitation to post on the "Bibliotekarska terminologija" and share my thoughts on what libraries and librarians mean to terminologists in today’s fast-paced environments.

When I started out at the Monterey Institute of International Studies in 1994, the department head of the translation and interpretation program, Jacolyn Harmer, took us on a tour to familiarize us with the campus resources. When we came to the library, she introduced to us the head librarian, Ann Flower, as “our future best friend.” And indeed we all became well acquainted with Ann, not merely because most of us had a job in the library during some part of our studies. The worst part of leaving Monterey two years later was leaving behind the wonderful resource that the MIIS library is. Most of us wondered how we would survive as translators without it.

Then, the world started changing: Much of the research material today is available in digital format; and much of what we need, we need instantly. BUT we also need much more of it. More precisely, many of our quick decisions are based on internet resources, but we are also making many more decisions per hour than we did back in the nineties or before that. And I can guarantee you that in many of these terminological decisions, we still need to involve a book, printed material or a library. Let me give you a few examples. Any time you need to coin a new term, you do well in consulting the basic language dictionaries, such as the Websters, the Duden, and so on. As I wrote in What I like about ISO 704, not all colleagues do it, but the better ones rely on the standard works. When I worked on German ERP (Enterprise resource planning ) concepts, I absolutely needed to have access to the standard business books (e.g. Gabler Wirtschaftslexikon). So, there is no question—thorough terminology work requires printed material that is generally more meticulously researched than digital information.

Granted we do need the standard books on our desk, as the trip to the library for every terminological entry—terminologists, in my experience, do between nine and 50 per day—would be too time-consuming. But when we do get stuck in our research, we absolutely will take advantage of the wonderful services that librarians offer today: Corporate libraries, for example, allow you to search resources as well as order new material through the Intranet. I used the Microsoft libraries to order standards as well as publications on background subjects that we were starting to get into. One year, for example, our terminologist group planned to get into ontology management. Since that was a topic that was interesting to other departments at Microsoft, the library already had the main books.

As for the public library, I use it all the time. The United States have a wonderful system of libraries that can get you just about anything you need. For one of my articles on the Profile of a Terminologist in Localization Environments, for example, I needed a very expensive publication. Well, I just ordered it. Now, that I have started my own business, I need to learn a lot about running a business, sales and marketing aspects, business plans, etc. I use the online search to find what is available and then order what I need, as I do not want to own all these publications. Most of us in this international life move a lot and we don’t want to haul around cases and cases of books that we only glance through once. I also go to the library to read magazines in German when I need a break. It gets me out of the house and into an environment that I am very comfortable in.

Entrance terrace to the Mercer Island Library by Barbara I. Karsch

I have had no need to ask the librarians at my local library branch, though. For one, I am pretty good at finding what I need myself; and second the system is so well-designed that users can find what they need themselves. The usability of the system shows that it was built by very capable people, and there is no doubt in my mind that we need them. That the relationship between translators or terminologists and their local library or librarian is not as close anymore as it was in the past, is simply a sign of our times: We aren’t on a first-name basis with the butcher or the baker anymore either—which was true in the village where I grew up. But we still need them.

Tuji KOMENTARJI (6) so objavljeni skupaj.

Knjižnica v 100 jezikih

Po oceni strokovnjakov (Austin, Peter. K.: 1000 Languages : The Worldwide History of Living and Lost Tongues. London, 2008) je danes na svetu še okrog 6900 jezikov, od tega v Evropi okrog 239. Glede na demografska, ekonomska in družbenopolitična dogajanja predvidevajo, da bo do konca tega stoletja do 90 odstotkov teh jezikov izginilo. Porazdelitev jezikov na zemeljski obli je zelo neenakomerna tako geografsko kot tudi glede na število govorcev, saj segajo od zelo velikih, ki jih govori več sto milijonov ljudi, do zelo majhnih, ki jih govori le še nekaj oseb. Porazdelitev spominja na bibliotekarjem znani Bradfordov zakon, saj samo 4 odstotke jezikov (okrog 275) govori kar 96 odstotkov svetovnega prebivalstva, na drugi strani pa 4 odstotki prebivalstva govorijo preostalih 96 odstotkov jezikov. Osem največjih jezikov ima po več kot 150 milijonov govorcev in obsega 40 odstotkov svetovnega prebivalstva. Več kot polovico jezikov govori le še po 10.000 govorcev, kar čez četrtino jezikov pa le po 1000 ljudi. V primerih najbolj ogroženih jezikov, ti so predvsem v Ameriki in Avstraliji, govori posamezni jezik le še kak par ostarelih ljudi in je jasno, da za njimi ne bo več materni jezik nikomur oz. ga nihče več ne bo govoril.

Med enajst jezikov z največ govorci sodi danes:

• kitajščina – 1,2 milijarde
• angleščina – 760 milijonov
• hindi – 490 milijonov
• španščina – 417 milijonov
• ruščina – 277 milijonov
• bengalščina – 230 milijonov
• arabščina – 205 milijonov
• portugalščina – 191 milijonov
• francoščina – 128 milijonov
• nemščina – 128 milijonov
• japonščina – 122 milijonov

Pogosto govorimo o svetovnih jezikih, to so tisti jeziki, ki se uporabljajo tudi daleč čez območje nastanka, kjer jih govorijo ti. domorodci. V zgodovini so bili to predvsem jeziki imperijev, ki so se politično, geografsko, gospodarsko, kulturno in tudi jezikovno širili daleč izven matične domovine. Danes (ameriška) angleščina brez težav izpodriva vse ostale svetovne jezike. V spodnji tabeli so svetovni jeziki na začetku seznama, za njimi pa še ostali jeziki po abecedi.

Slovenščina spada z dvema milijonoma govorcev med manjše jezike in na srečo ne kaže znakov (resne) ogroženosti. Med evropskimi jeziki govori toliko ali še manj ljudi naslednje jezike:

• makedonščina – 2 milijona
• oksitanščina – 1,5 milijona
• latvijščina – 1,5 milijona
• estonščina - 1,1 milijona
• valižanščina – 700.000
• baskovščina – 650.000
• frizijščina – 421.000
• islandščina – 300.000

V preteklosti so služili za spoznavanje jezikov, sporazumevanje in prevajanje tiskani slovarji, ki jih najbrž ni mogoče prešteti. Knjižnica je beseda, ki je nekateri jeziki ne poznajo, predvsem seveda tisti, ki jezika ne zapisujejo, ker potem tudi knjižnic ne potrebujejo. Tam pa, kjer jo poznajo, sodi seveda med pomembnejše besede splošnega besednjaka. Klasičen večjezični slovar 26 jezikov in v njem besedo knjižnica smo že predstavili. Dandanes se pojavlja na spletu vse več elektronskih slovarjev, tudi v za nas razmeroma eksotičnih in neznanih jezikih. Najpogosteje so to dvojezični prevajalni slovarji v povezavi z angleščino. Obstajajo tudi taki, ki povezujejo večje število jezikov in iz takega smo tokrat izpisali ustreznike besede knjižnica v stotih jezikih in ustreznih pisavah. Avtorji trdijo, da obsega slovar 180 jezikov, v vseh knjižnice nismo našli.
Zahvaljujem se bralki Martini, da je spomnila na tibetanščino.

Vir: Logos

Vir: A multilingual translation dictionary

Tibetan

Vir: English to Tibetan Online Dictionary

Znakovni jezik (ameriški ASL)

Pa še knjižnica v 100 jezikih nekoliko drugače. Projekt "Knjižnica stotih jezikov" je izvedlo mesto Linz kot Evropska prestolnica kulture leta 2009. Četrtina prebivalcev mesta je priseljencev iz drugih jezikovnih sredin in tem je Knjižnica stotih jezikov namenjena, vsak od njih naj bi v njej našel knjigo v svojem jeziku. Po Ranganathanu . . .

O tem, kako (šaljivo) so knjižnico skušali poimenovati naši pradedje, pa v eni naslednjih objav.

Knjiga in knjižnica v 26 jezikih

Knjige so eden glavnih načinov razširjanja znanja in idej med ljudmi. (*1)

Nehvaležno je brskati po preteklosti in iskati slavne prednike, prej ko slej je bil kdo od njih tolovaj ali vsaj nebodigatreba, ki bi se ga človek prej sramoval kot se z njim hvalil. Tudi z jezikom in besedami je tako, v Babilonskem stolpu so se jeziki pošteno in prav prešuštniško premešali in skrivne sorodstvene vezi se odsihmal razpredajo po vsem svetu. Za knjigo in knjižnico bi človek prisegel, da sta čistokrvni Slovenki, pa ni tako. Katalog, revija, paginacija, kartoteka, informacija ipd. imajo vsaj pedigre in prihajajo iz klasičnih ali pomembnih sodobnih jezikov, knjiga in knjižnica pa sta se pritepli čez Kolpo in so ju naši predniki nekaj časa odklanjali kot hrvatizem. "Beseda knjiga je pri nas mlajša [kot bukvice], zato pa je že dolgo znana vsem Vzhodnim Slovanom, ki so si jo po vsej priliki izposodili ob turškem posredovanju iz kitajščine (k'üen, novo king). Naši predniki so imeli torej bukve" (Suhadolnik, str. 75). Še v 19. Stoletju je bilo tako. V Prešernovih besedilih se pojavlja knjiga trikrat (kadar se je norčeval ali mislil na ostale Slovane, npr. puščica o Čopovih knjigah-figah, sonet o šalobardah), bukve pa devetkrat (kadar je pisal o slovenskih zadevah, npr. Nova pisarija, zasebna pisma). Nič bolje se ni godilo knjižnici, ki so jo hrvaški leksikografi zasledili že leta 1564, pri nas pa se je menda najprej pojavila na Štajerskem, leta 1844 se je pojavila še v Bleiweisovih Novicah, zares pa je dobila domovinsko pravico šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje skupaj z biblioteko.

Kako vse so knjižnico poimenovali naši predniki pa v eni naslednjih objav.

Skromen večjezični slovar, ki samo tabelarično navaja ustreznike v 26 jezikih, je med tisoč izbranih besed uvrstil tudi knjigo in knjižnico. Poglejmo, kako je s tema besedama v angleščini, arabščini, češčini, danščini, esperantu, finščini, francoščini, grščini, hebrejščini, indonezijščini, italijanščini, japonščini, jidišu, madžarščini, nemščini, nizozemščini, norveščini, poljščini, portugalščini, romunščini, ruščini, srbščini, svahiliju, španščini, švedščini in turščini:

Vir: Bergman, Peter M. : The Concise Dictionary of 26 Languages in Simultaneous Translations. New York, 1968

Že na prvi pogled je očitno, da so romanski jeziki z redkimi izjemami izpeljali poimenovanje za knjigo iz latinske besede liber, germanski pa iz starogermanskega korena bōk-, ki pomeni bukev, saj so rune vrezovali v bukove ploščice. Naše bukve so pomensko prav tako povezane z drevesom oz. vrsto lesa. Slovanski jeziki (pa tudi madžarščina) so besedo prevzeli iz stare turščine, ta pa si je izposodila kitajsko besedo za »zvitek«, iz te družine je tudi naša knjiga. Grki so ohranili izpeljanko iz poimenovanja za papirusovo lubje, ki je nastalo iz feničanskega krajevnega imena Byblos, pristaniškega mesta, od koder so uvažali surovino za izdelavo papirusovih zvitkov. Od tod tudi izpeljanka biblioteka, ki se je ohranila v večini jezikov. Tudi v slovenščini jo imamo, drži pa se je pridih zastarelosti in zadržane resnosti.
Ste vedeli, da ima ena od večjih slovenskih knjižnic v svojem uradnem nazivu še vedno Biblioteka . . . ? (*2)

---

(*1 Wikipedija

(*2) Biblioteka SAZU

Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskega jezika. Ljubljana, 1976-2007. - 5 zv.

Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana, 2003

Suhadolnik, Stane: Terminološki oris besede "knjižnica". Knjižnica, 3 (1959), št. 1/4, str. 73-76

Bergman, Peter M. : The Concise Dictionary of 26 Languages in Simultaneous Translations. New York, 1968