Vsak dan je kak svetovni dan ali mednarodni dan tega ali onega, vode ali zraka, zemlje ali gozda, ptičev ali čebel, medvedov ali sreče, starih ali mladih, zdravja ali katere od neštetih bolezni . . . Letos je 29. november svetovni dan digitalne hrambe, bolj znan kot World Digital Preservation Day, ki širom sveta združuje posameznike in institucije v prizadevanjih za trajno ohranjanje digitalnih stvaritev. Ob tej priliki izpostavljajo svoje vsakodnevne tekoče dejavnosti in tudi večje skupne projekte na tem pomembnem, pogosto preveč zapostavljenem področju varovanja človekove kulturne in znanstvene dediščine. Na tak dan se ponuja tudi sijajna priložnost za popularizacijo in dvig ozaveščenosti javnosti o pomenu digitalne prezervacije gradiv, ki bi sicer propadla in bi jih nepovratno izgubili, in dragocenem ohranjanju dostopnosti do pomembnih informacij, ohranjenih v digitalni obliki. Nosilec dejavnosti je
Digital Preservation Coalition (DPC), leta 2001 ustanovljena neprofitna organizacija, ki jo sestavljajo najvidnejše britanske knjižnice in arhivi, z namenom globalnega ohranjanja digitalnega "spomina in znanja". Njihovo delovanje sega na vse kontinente z vzpodbujanjem in povezovanjem aktivnosti na področju oblikovanja in ohranjanja digitalne dediščine prihodnjim generacijam. Vrhunec bo letošnji svetovni dan digitalne hrambe dosegel na spektakularni podelitvi posebnih nagrad, imenovanih Digital Preservation Awards, v Amsterdamu. Novice s področja delovanja DPC so sproti objavljene na Twitterju, označene s ključnikoma #WDPD2018 in #DPA2018.
Poleg klasičnega arhiviranja poslovne dokumentacije in drugih pomembnih dokumentov, ki ga arhivi v tradicionalni obliki vestno in po natančno določenih procedurah in predpisih izvajajo že stoletja vse od antike, so se v digitalni dobi pojavile še nove oblike ohranjanja raznovrstnega digitalnega gradiva, vse od elektronskih varnostnih kopij, ki jih izdelujejo iz delovnega gradiva institucije in tudi posamezniki, ki kaj dajo na varnost svojih podatkov, pa vse do trajnega ohranjanja digitalnih virov kot dediščine za naše zanamce. Pri slednjem je pomembno zagotavljanje ustreznih digitalnih kopij (če je potrebno, tudi z digitalno pretvorbo iz analogne oblike), časovno praktično neomejeno hrambo z zagotavljanjem neokrnjene kakovosti, potem pa še zagotavljanje dostopnosti ozroma uporabe podatkov. V ta dogajanja vse pogosteje in vse bolj intenzivno vstopajo tudi knjižnice.
V različnih kontekstih se za poimenovanje teh postopkov v slovenščini uporablja več različnih terminov, ki niso povsem istopomenski (o tem kaj več v kateri od naslednjih objav), npr. trajno elektronsko arhiviranje, dolgodobno elektronsko arhiviranje, trajno ohranjanje digitalnih virov, elektronska hramba, dolgoročna elektronska hramba, digitalna prezervacija, digitalna hramba in še kaj. V bibliotekarski literaturi zasledimo termina elektronska hramba in digitalna hramba, okviru dokumentov EU pa se je v slovarju IATE ustalil samo termin digitalna hramba. Poglejmo, kako temu rečejo v nekaterih evropskih jezikih:
“Serendipity.
Look for something, find something else,
and realize that what you've found
is more suited to your needs than
what you thought you were looking for. ”
Lawrence Block, ameriški pisatelj
Malce nenavadna je tale beseda, izbrana za današnjo razpravo. Precej redko je v uporabi in še to praviloma v izvirni angleški obliki, zato verjamem, da nas je več takih, ki je ne poznamo, kot tistih drugih, ki so si z njo domači. Uporabljajo jo na področju metodologije znanstvenega dela, pot v bibliotekarsko terminologijo pa si je utrla na področju poizvedovanja in priklica informacij (information retrieval). S kolegico Polono sva se večkrat zabavala na ta račun in termin proglašala za neprevedljiv. Razen opisnih razlag doslej res še nisem naletel na slovensko ustreznico in kot bomo videli v razpredelnici na koncu sestavka, si tudi drugi jeziki praviloma pomagajo s podomačeno tujko. V slovenščini tako tu in tam naletimo na termina serendipičnost in serendipičen. In kaj je serendipičnost? Povsem slučajna, nenadejana najdba nečesa dobrega, lepega ali dragocenega, ki nas prijetno preseneti med iskanjem nečesa povsem drugega.
Horatio Walpole, 4th Earl of Orford, mož, ki je skoval besedo serendipity
Vir: wikigallery
Klub temu, da se zdi angleška beseda serendipity zelo znanstvena in bi človek pričakoval, da je stara in izhaja iz antičnih jezikov, je njena zgodovina povsem drugačna, dokaj prozaična. Skoval jo je menda šele leta 1754 angleški umetnostni zgodovinar, pisatelj in politik Horatio Walpole, 4th Earl of Orford (1717 –1797), ki je v osebnem pismu prijatelju opisoval dogajanje v stari arabski zgodbi 'The Three Princes of Serendip', kjer se trije perzijski princi podajo na pot v deželo Serendip (danes Sri Lanka) iskat svilo in druga bogastva. Med potjo se jim seveda dogajajo prečudovite stvari in najdejo dragocenosti, ki jih niso pričakovali. Te nepričakovane in presenetljive najdbe je Walpole opisal kot serendipity. Beseda se dalj časa ni kaj dosti uporabljala, vendar je prišla leta 1912 tudi v Oxford English Dictionary in v drugi polovici 20. stoletja se je njena pogostnost precej povečala. Dolgo je prevladovala predvsem na področju informacijskih znanosti in v 19. stoletju jo že zasledimo v Cutterjevih katalogizacijskih in klasifikacijskih shemah kot možnost za hitro iskanje knjig, pri nekaterih avtorjih pa tudi implicitno v teoriji informacijskega vedénja kot naključno pridobivanje informacij, metoda nabiranja jagod ipd. Šele kasneje se je termin uveljavil tudi na drugih področjih znanosti in same teorije znanosti. Danes o serendipičnosti ni težko najti znanstvenih člankov in
raziskav predvsem na področju
poizvedovanja - iskanja informacij, orodij za odkrivanje informacij (discovery tools) in
informacijskega vedénja.
V angleščini srečamo besede serendipity, serendipitous in serendipist. Leta 2000 je bila beseda serendipity na enem od britanskih literarnih festivalov izbrana za
najbolj priljubljeno besedo.
Čeprav je Walpole skoval besedo serendipity že leta 1754, ne preseneča njena večja (sicer še vedno relativno skromna) pojavnost šele v drugi polovici 20. stoletja, saj je bila v slovarju Oxford English Dictionary prvič zapisana šele leta 1912. (Vir:
Google Books Ngram Viewer)
Redko kdo bi pomislil, da je človeška zgodovina polna serendipičnih odkritij, ki so pripeljala do nekaterih največjih in najpomembnejših izumov. Mednje prav gotovo lahko uvrstimo nekaj vsem dobro znanih primerov:
Povsem nepričakovano odkritje Amerike med iskanjem krajše poti do Indije in Kitajske.
Alexandru Flemingu je čez noč "pokvarila" laboratorijski vzorec plesen, iz katere je potem nastal penicilin.
Arhimedu se je porodila rešitev o hidrostatičnem vzgonu med kopanjem v kadi, ko je menda zavpil "Heureka!".
Charles Goodyear je v laboratoriju po nerodnosti vrgel po tleh laboratorija lateks in žveplo ter tako iznašel način, kako stabilizirati lateks v trdno gumo.
Galilej je izboljševal daljnogled, sicer nizozemski izum, in ob njegovem preizkušanju med opazovanjem znanih zvezd odkril Mlečno cesto in Jupitrove satelite.
Megatron je nastal kot osrednja enota prvih radarjev, slučajno pa so odkrili, da se lahko z njim pogreje tudi hrana in sedaj ga uporabljamo v mikrovalovnih pečicah.
V slovenščini zasledimo termina serendipičnost in serendipičen zelo redko, samo nekaj pojavljanj v besedilnih korpusih Nova beseda in Gigafida. Tudi v zelo obsežnih korpusih angleških in nemških besedil je redka ptica, vendar je serendipičnost in serendipitet mogoče najti tudi v korpusu hrvaških besedil. Sicer pa je pojav v večini jezikov najpogosteje poimenovan kar v izvirni angleški obliki ali pa opisan kot naključje, srečno naključje, naključje najdenega ipd. Redko najdemo tudi naslednje podomačene oblike:
Barvita, načičkana in prijetno natlačena trgovinica z vsem mogočim v kanadskem mestecu Niagara Falls.
Njeno ime povsem odraža to, kar lahko firbec nepričakovano najde v notranjosti.
Tokratni sestavek je vzpodbudila nedavna razprava na Facebooku v skupini Prevajalci, na pomoč, kjer smo brez prav velikega uspeha razpravljali o ustreznem poimenovanju za angleški termin flip book. O tem je že tekla beseda pred nekaj leti tudi na tem blogu (Flipbook - Kineograf ali folioskop?), od takrat pa se je v slovenščini pojavilo nekaj novih poskusov poimenovanja te knjižice, zato o "flip booku" ponovno nekaj besed in predlogov.
Nenavadne in tako različne so usode besed, še sploh tistih, ki so prišle od daleč in iz sveta drugih jezikov. Nekatere teh pritepenk smo kot "copy/paste"prevzeli v povsem nespremenjeni obliki in danes človek sploh več ne pomisli, da so bile take tudi pred prihodom v jezik tega malega slovanskega jezika. Ko rečemo katalog ali bibliotekar, najbrž na pomislimo, da sta obe besedi brez najmanjše spremembe (z izjemo male začetnice) prišli iz nemščine, tja pa preko latinščine iz grščine. Spet druge, po občutku bi rekli stare slovenske besede, so relativno nove in so si le s težavo med sopomenkami (tujkami, kalki in domačimi novotvorjenkami) izborile obstanek in prostor pod soncem. Taka je na primer knjižnica, ki se je zares pojavila šele leta 1844 v Bleiweisovih Novicah, in je dobila domovinsko pravico šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje, pred tem so naši predniki zares inovativno skovali in uporabljali celo plejado domislic (biblioteka, bukvališče, bukvarija, bukvarnica, bukvarnja, bukvena kamra, bukvišče, bukviše, bukvišnica, bukvohranišče, "hramba, v kateri se ena cejla sprava tih bukou vkupaj hrani", "kamra, kir se buque hranio", knjigarija, knjigarna, knjigarnica, knjigišče, knjigohranilišče, knjigoshramba, knjižišče, knjižnik, knjižnjak, knyzica (o tem smo že pisali obširneje v objavi Kako je bukvarnica knjižnica postala). Mnoge nesrečnice, predvsem najnovejše novotvorjenke, nastajajo zaradi potreb na hitro in včasih kar malo na silo, potem pa životarijo v senci (tuje) sopomenke in uživajo dvomljivo slavo – del javnosti jih sprejme in zagovarja, drugi del javnosti (strokovne in laične) pa po njih še desetletja pljuva in jih ne more sprejeti. Taka je na primer zgoščenka, ki bi jo nekateri še danes utopili v žlici mlačne vode, če bi le lahko. Najnenavadnejše pa so besede, ki " jih še sploh ni", čeprav poznamo predmet poimenovanja in tujejezični termin, vendar se v slovenščini ne znajdemo in še nismo oblikovali ustreznega termina za njihovo poimenovanje. Te vrste je flip book (tudi flipbook, flick book), o čemer smo pred časom že pisali (Flipbook - Kineograf ali folioskop?), vendar brez kakršne koli ustrezne rešitve ali predloga slovenskega poimenovanja.
Kaj je flip book? Navadno gre za nekaj lističev, lahko tudi zajeten snopič, z risbami, slikami, lahko tudi fotografijami, ki si sledijo z majhnimi spremembami in ob hitrem listanju (kretnja kvartopirca s palcem, pri enostavnejših hitro pregibanje lista ali premikanje zvitega lista s svinčnikom, tega imenujejo slikogib) dajejo vtis, da se ljudje in predmeti na slikah premikajo. Prve take tiskane in kupcem dostopne knjižice so se pojavile leta 1868 z imenom kineograph in predstavljajo enega od zgodovinskih gradnikov, ki so pripeljali od najstarejših "naprav" za animacijo slike (zoetrop so menda uporabljali Kitajci že okrog začetka našega štetja, krajše sekvence, ki spominjajo na animacijo pa so se pojavljale že tudi v srednjeveških knjigah) do kinematografa in današnjega videa. Danes so to najpogosteje risanke za otroke, vendar so lahko namenjene tudi odraslim. Nedavno se je pojavila na tržišču še nova oblika personalizirane knjižice, ki jo naredijo iz kratkega videoposnetka ("Flip Buku"). (Nekaj besed o zgodovini in razvoju knjižice flip book.)
Sprejeto in ustaljeno poimenovanje za flip book ostaja torej v slovenščini še vedno nedorečeno, čeprav se je v zadnjem času pojavilo nekaj različnih poimenovanj tudi v resni strokovni literaturi, npr. Priročnik za animiranje Zavoda RS za šolstvo, diplomsko delo, spletne strani knjižnic. Animiranka (ali animirana slikanica, animirana knjiga) je zagotovo presplošno poimenovanje, saj sodi v skupino "animirana" knjiga še več drugih oblik, npr. skokica, sama pa menda sodi v skupino animiranih igrač in optičnih igrač). Poleg tega se animiranka vse pogosteje uporablja za elektronsko vsebino z animiranim filmom, ki ga sestavljajo risbe ali fotografije (npr. Coocoo). V nekaterih drugih jezikih se je ohranila tujka folioskop (španščina, portugalščina, francoščina), v poljščini in ruščini pa kineograf. Samo v nekaterih jezikih je bila sprejeta lastna oblika, navadno sopomenka tujki, ki bi pri nas pomenila "dlančni kino" (nemščina, češčina, slovaščina), "žepni kino" (francoščina) ali "listanka" (švedščina, nemščina, francoščina, nizozemščina).
V slovenskih besedilih se ti tujki tu in tam vendarle pojavljata, reprezentativni korpus slovenskega jezika Gigafida je zabeležil kineograf enkrat in folioskop petkrat, tega najdemo dvakrat tudi v korpusu Nova beseda. Slovar tujk (CZ, 2002) jih ni zajel. Glede na situacijo predlagam uporabo izraza animirana knjiga, kadar govorimo o knjigah z gibljivimi slikami nasploh (bodisi elektronska knjiga z videosekvencami ali pa tradicionalna tiskana s sličicami na posameznih listih) in je kontekst dovolj širok in nespecifičen, če pa gre za natančno poimenovanje prav te oblike, o katerih je bilo govora v tej objavi, je zagotovo rešitev eni od novotvorjenk. Katera od teh se bo toliko razširila in priljubila, da se bo prijela? Zasledili smo:
animacija v knjižici,
animirana slikanica
animiranka,
dlančni kino,
flipbuk,
frcanka,
frcoris,
knjižica oživi,
listanka,
palčni kino,
slikofrc,
slikofrca,
žepni kino.
Tukaj tudi slikogib ne pride v poštev, ker ga sestavljata samo dva lista ali en prepognjen list.
Kako pa drugi jeziki?
angleško
flipbook, flick book
bolgarsko
книжки с анимационен ефект
češko
animačná knížka, prstové kino
esperanto
turnolibro, frapolibro
finsko
pläri, taskuelokuva
francosko
cinémographe, folioscope, feuilletoscope, feuilleteur, cinéma de poche
hrvaško
kineograf, pokretna knjiga, flipbuk
italijansko
folioscopio, libro animato
katalonsko
foliscopi, llibre animat, llibreta animada
nemško
Daumenkino, Abblätterbuch
nizozemsko
folioscoop, klapboek
poljsko
kineograf
portugalsko
folioscópio
rusko
кинеограф, Флипбук
slovaško
prstové kino
srbsko
кинеограф, kineograf
špansko
folioscopio, filoscopio
švedsko
blädderfilm, blädderblocksfilm, blädderbok
ukrajinsko
кінеограф, фліп-книга
Propagandni "žepni kino" v kovinski cigaretnici je verjetno spremljal vojaka na fronto.
Darilo in sramežljiva izjava hkrati…
Sam svoj mojster: Kako narediti enostavno slikofrco?
Čeprav je 14. februarar, kar brez skrbi, ne bom pisal o valentinovem, dnevu zaljubljenih (bolj prizemljeni pravijo, da gre za praznik trgovcev), ki ga menda tako ali drugače obeležuje že toliko ljudi, da ga prekašajo samo še božični prazniki. Bo pa beseda tekla kljub temu o ljubezni, ljubezni do knjige in branja.
Kar ni ga več dneva na koledarju, da ne bi praznovali, častili, poveličevali, obeležili, se veselili in spominjali česa pomembnega, lepega, veličastnega, zanimivega… in temu posvetili posebnega dneva (konec januarja je na primer svetovni dan snega, pri nas smo ga proslavili v Planici). Eni dnevi so mednarodni, drugi svetovni, nacionalni ali pa kar tako. Predlagajo in potrjujejo jih mednarodne institucije (npr. OZN), vlade posameznih držav, združenja, civilne iniciative. Mnogi med temi dnevi so jubilejni in spominski, ki poudarjajo in častijo zgodovinske dogodke in osebnosti, vse več pa je tudi takih, ki naj bi nas vzpodbujali k zavedanju pomena, pomembnosti in/ali nevarnosti nečesa (ang. awareness day), npr. čistega zraka, pitne vode, boja proti raku, boleznim srca in ožilja, globalnega segrevanja… Slovenci smo tako uspeli pri Združenih narodih proglasiti
mednarodni dan čebel (20. maj).
14. februar so si kot svoj praznični dan izbrali tudi ljubitelji knjig, branja in knjižnic, to sta mednarodni dan darovanja knjig in dan ljubiteljev knjižnic. Mednarodni dan darovanja knjig se je rodil leta 2012 kot International Book Giving Day na združeno iniciativo nekaterih britanskih in avstralskih blogov, posvečenih knjigi, branju in predvsem širjenju branja med mladimi. Ni jasno, zakaj ravno 14. februarja. Gibanje se je naglo širilo in danes ga tako ali drugače obeležujejo že v številnih državah (Avstralija, Kanada, Južna Afrika, Francija, Indija, Irska, Japonska, Nova Zelandija, Singapur, Filipini, Turčija, Velika Britanija, Združene države, Nemčija, Nigerija, Nikaragva, Brazilija, Egipt, Poljska, Grčija, Portugalska, Mehika, Makedonija, Malavi, Madžarska, Malezija, Izrael, Danska, Tajska, Indonezija, Jordanija, Kitajska, Portoriko, sosednja Hrvaška in Bolgarija). Aktivnosti prostovoljcev so bile usmerjene predvsem v prizadevanje, da bi ljudi vsega sveta vzpodbudili k darovanju knjige vsaj enemu otroku. Pri tem predlagajo katero od treh enostavnih poti:
podarite knjigo v krogu družine ali prijateljev, darilo naj velja najprej otrokom,
pustite knjigo na javnem mestu, na primer na železniški postaji ali v zobozdravniški čakalnici, da jo lahko vzame in bere kdorkoli od mimoidočih (nekaj podobnega našim
knjigobežnicam),
darujte rabljene knjige knjižnici, bolnišnici, zavetišču za brezdomce ali kaki drugi socialni ustanovi, ki skrbi za razpošiljanje knjig otrokom v depriviligiranih okoljih tudi na mednarodnem nivoju.
Kdor bi želel o njih zvedeti kaj več ali stopiti z njimi v stik, jih lahko obišče tudi na Facebooku.
Dan ljubiteljev knjižnic, izvirno Library Lovers' Day, je iniciativa avstralskih splošnih knjižnic v okviru avstralskega združenja Australian Library and Information Association (ALIA), ki od leta 2006 organizirano in usklajeno vzpodbuja ljudi k branju, uporabi knjižnic in tudi zagovorništvu knjižnic, vrsta aktivnosti in dogodkov se seveda odvija v knjižnicah. Značilna posebnost je pisanje
ljubezenskih pisem knjižnici, v katerih bralci, med njimi tudi prominentni avstralski avtorji in zagovorniki knjižnic, opisujejo svoj odnos do knjižnice in njeno posebno mesto v svojem srcu.
Poglejmo še, kako imenujejo mednarodni dan darovanja knjig v nekaterih drugih jezikih.
Sporazum med vladama Republike Avstrije in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev o restituciji arhivskega gradiva, 1923
Bundesgesätzblatt für die Republik Österreich 15.12.1923, del 6. Člena Vir: Enciklopedija Slovenije1996
V času, ko pritegujejo našo pozornost vsakodnevne novice o preganjanju ribiških in policijskih čolničev pod zastavami dveh sosed, ki se ne uspeta dogovoriti o tem, kateri del malo večje slane lužice pripada eni ali drugi, vse preveč pozabljamo, da poteka v ozadju, mnogo bolj tiho in neopazno, tudi nespektakulatno, fronta za ponovno pridobitev predmetov kulturne dediščine, ki so v preteklosti na tak ali drugačen način zašli s področja Slovenije v druge dele takratne Jugoslavije, predvsem v Beograd. Gre za slovensko kulturno dediščino, ki je ostala v diplomatskih predstavništvih, muzejih, arhivih, galerijah in drugih inštitucijah ter njeno vračanje v Slovenijo. Slovenija je decembra 2016 in avgusta 2017 od Srbije že prevzela okrog sto mednarodnih sporazumov, katerih depozitar je bila nekdanja SFRJ in ki se nanašajo izključno na ozemlje Republike Slovenije. Gre za prvo restitucijo državnih arhivov SFRJ katerikoli državi naslednici. Za RS je posebnega pomena na primer tudi pridobitev originalov Osimskih sporazumov, glede česar pa še ni dosežen dogovor s Hrvaško.
Vendar vprašanja restitucije niso samo slovenski problem, restitucija je eno najpomembnejših, najpogosteje spornih in poleg pravnega okvira tudi emocionalnih vprašanj, s katerim se soočajo muzeji in arhivi zahodnega sveta v 21. stoletju. Vse večja mednarodna izpostavljenost tega vprašanja odraža globalne spremembe v odnosih moči in načinu dojemanja kolonialne preteklosti ter "koncentracije" svetovne kulturne dediščine v muzejih zahodnega sveta (npr. British Museum). V našem okolju so največji generator zahtev po restituciji tri vojne, obe svetovni in tista ob razpadu Jugoslavije.
Restitucija je termin mednarodnega prava, s katerim se bibliotekarji nekoliko več srečujemo šele kakšno poldrugo desetletje. Gre za povrnitev predvsem v vojnah zaplenjenih predmetov kulturne in umetniške vrednosti, pogosto velikih količin dragocenih knjig in dokumentov, med njimi tudi inkunabul in srednjeveških rokopisov. V preteklosti je bila restitucija le redko predmet mednarodnih in bilateralnih pogajanj, zmagovalec je bil pač zmagovalec in si je lastil vse pravice, kolonialni gospod pa prav tako. Saj vemo, kako in od kod so se v zadnjih stoletjih napolnili z dragocenostmi najslavnejši muzeji in galerije. Po odmrznitvah hladne vojne, padcu železne zavese in Berlinskega zidu so ob vse boljšem mednarodnem sodelovanju in poskusih sprave med nekdanjimi sovražniki prišla skoraj čisto na koncu na pogajalsko mizo tudi vprašanja vračanja zaplenjene kulture in umetnosti. Na srečo so tudi najbolj divji zavojevalci in uničevalci znali prepoznavati vrednost in lepoto vsebine muzejev, galerij, dvorcev in kjižnic - nacionalnih in univerzitetnih, cerkvenih in samostanskih, pogosto tudi privatnih, navadno judovskih. Izpraznili so jih in odpeljali s seboj, marsikaj je bilo namerno ali zaradi neugodnih prilik uničenega, izgubljenega ali ponovno ukradenega, mnogo pa se je na srečo vendarle obdržalo v muzejih, galerijah, knjižnicah in privatnih zbirkah zavojevalcev, včasih pa cela desetletja kar v zasilnih skladiščih in skrivališčih, kleteh ali senikih, pogosto povsem pozabljeno. Danes se tudi nekatere pomembnejše knjižnice, pogosto nacionalke, ukvarjajo z ugotavljanjem stanja in usode zaplenjenih knjig. Eni bolj kot zavojevalci, ki v svojih fondih identificirajo drugod naplenjeno gradivo (npr. avstrijska nacionalka, kjer so odkrili tudi precej knjig z območja nekdanje Jugoslavije), drugi kot žrtve, ki drugod iščejo in prepoznavajo svoje nekdanje bogastvo (npr. nekatere nemške knjižnice, katerih bogastvo je odšlo z zmagovalci leta 1945 na vzhod). Tega vprašanja so se ponekod lotili zelo sistematično in na najvišjem nivoju, v Avstriji je bil na primer leta 1998 sprejet poseben zakon o vračanju predmetov kulturne vrednosti iz avstrijskih muzejev in drugih zbirk (Bundesgesetz über die Rückgabe von Kunstgegenständen aus den Österreichischen Bundesmuseen und Sammlungen; najbolj razvpit in svetovno znan je najbrž primer vračila desetine milijonov evrov vredne
Klimtove slike dedinji judovske družine pred nekaj leti). Pri naših sosedih so o restituciji knjižničnega gradiva potekali kongresi (npr. Raub und Restitution in Bibliotheken, Dunaj, aprila 2003, ali Provenienzforschung und Restitution – Bibliotheken, Speyer, aprila 2016), avstrijska nacionalka pa je pred leti izvajala tudi poseben obsežen projekt identifikacije obsežnih fondov, ki so prišli v knjižnico z nacističnimi zaplembami (tudi iz Slovenije)(Provenienzforschung und Restitution) in imela ob tem leta 2004 veliko razstavo z naslovom Geraubte Bücher. Podoben zakono kulturnih dobrinah, ki so bile v času druge svetovne vojne prenesene v Sovjetsko zvezo in so sedaj na teritoriju Ruske Federacije, je bil v RF sprejet leta 1998.
Pri nas tega skoraj ne poznamo in so postopki vračanja bolj redki (najbolj znana je morebiti Kofetarica Ivane Kobilca, ki je bila leta 2004 vrnjena družini Hribar, vendar fizično po lastnikovi volji še vedno ostaja v Narodni galeriji), čeprav vemo, da je bilo v prvih nekaj letih po drugi svetovni vojni med zaplenjenimi in v Federalnem zbirnem centru (FZC) nabranimi predmeti tudi precej kulturnega bogastva. Slike so šle navadno v različne hrame demokracije (skupščina, predsedniška palača, ministrstva) in diplomatska predstavništva, na srečo pogosto tudi v kulturne inštitucije (galerije in muzeje), nemalo pa se jih je porazgubilo tudi po domovih dovolj vplivnih politikov. Knjige, med njimi so bile tudi bogate družinske knjižnice, so se precej porazgubile, nekatere pa so vendarle našle pot tudi v knjižnice, predvsem je bila to Narodna in univerzitetna knjižnica kot varuhinja slovenske pisne kulturne dediščine.
Na 40. Konferenci ABDOS, ki je potekala od 30. maja do 2. junija 2011 v organizaciji Centralne ekonomske knjižnice v Ljubljani, je imel o restituciji nemških knjig in uspešnem sodelovanju s knjižnicami Ruske Federacije zanimiv prispevek z naslovom Der Deutsch-Russische Bibliotheksdialog zu kriegsbedingt verlagerten Büchersammlungen kolega Olaf Hamann, vodja Oddelka za Vzhodno Evropo pri Staatsbibliothek zu Berlin. Z avtorjevim dovoljenjem objavljamo njegovo prezentacijo.
Poglejmo, kako rečejo restituciji in vračanju kulturnih dobrin v nekaterih drugih jezikih.
albansko
kthim; kthimin e pronës kulturore
angleško
restitution; restitution of cultural property, return of cultural objects
bolgarsko
реституция; реституция на паметници на културата
češko
restituce; restitucích kulturních statků
dansko
restitution; tilbagelevering af kulturgoder, tilbagegivelse af kulturgenstande
Sirote - Knjige v "izgnanstvu" so imele po 65 letih na hrbtih še vedno oznake nekdanjega lastnika, zato ni težko prepoznati njihove provenience. Foto: Olaf Hamann
K pisanju današnjega sestavka me je vzpodbudilo prednovoletno brskanje po novejši slovenski bibliotekarski literaturi. Saj vemo, kako se to danes dela. Najprej guglanje doma in po svetu, potem knjižnični katalog (sedaj seveda s prenovljenim uporabniškim vmesnikom) in nato še nekaj redkih naslovov slovenske bibliotekarske periodike. Kot okoreli terminološki džanki med preletavanjem zadetkov seveda paberkujem po naslovih in oko se pogosto ustavi na besedah in besednih zvezah, ki so nove, zanimive, neznane, nenavadne ali drugačne od pričakovanih. Take si navadno zabeležim in morebiti celo že takoj globlje pobrskam za njimi, potem se zgodi tisto, kar predstavlja enega od večjih prekletstev spletnega življenja – povsem se odmakneš od vsebine in ciljev začetnega iskanja in se poglobiš v popolnoma nove in nepričakovane vsebine… in še vedno si srečen in zadovoljen, mogoče še bolj. In v to blaženo stanje te pripelje (ali spelje in zapelje) to, čemur se v angleščini reče serendipity in pri nas včasih serendipičnost (o tem v kateri od naslednjih objav). Skratka nenadejana najdba nečesa zanimivega, mogoče celo dragocenega. Ali takega, da se ti stemni pred očmi. Tokrat je bil to termin small print v angleških prevodih naslovov, povzetkov in ključnih besed slovenskih bibliotekarskih člankov, objavljenih pri nas pa tudi v tujini. Small print tam, kjer je v izvirniku stalo drobni tisk. Ne bo dobro!
V bibliotekarski terminologiji opažamo naslednja tipična primera neustrezne rabe in tvorbe terminov, ki lahko vodita do nerazumevanja ali napačnega razumevanja.
1. Izraz ima v splošnem jeziku drugačen pomen kot v strokovnem jeziku bibliotekarstva, ali pa je enak termin v dveh različnih terminologijah pomensko zelo različen. Nekaj primerov:
splošni jezik
bibliotekarska terminologija
knjiga
večje število trdno sešitih tiskanih listov
tiskana monografska publikacija, ki obsega najmanj 49 stran
splošni jezik, v knjigoveštvu, založništvu
bibliotekarska terminologija
brošura
publikacija v mehki vezavi
tiskana monografskapublikacija, ki obsega 5 do 48 strani
splošni jezik, v tiskarstvu, v pravu
bibliotekarska terminologija
drobni tisk
besedilo v oglasnih sporočilih, pogodbah, ki vsebuje podrobnejšo predstavitev pogojev, napisano z manjšimi črkami kot drugo besedilo
1. publikacija, ki obsega največ štiri strani, npr. lepak ali plakat, prospekt, letak, trosilni listek, nalepka, vabilo, vizitka
2. publikacija brez strnjenega besedila, npr. obrazec, žepni, stenski, namizni koledar, izkaznica; prim. efemerno gradivo
2. S kalkiranjem, to je dobesednim prevajanjem tujejezičnega termina, dobimo novo neustrezno besedo ali besedno zvezo tam, kjer že imamo ustrezen slovenski termin. Ustrezni slovenski termin se lahko od kalkiranega zelo razlikuje in postane kalkirani zato pogosto tudi neprepoznaven oziroma nerazumljiv. Isto se seveda lahko zgodi tudi v nasprotni smeri, to je pri prevajanju iz slovenščine v angleščino. Tujejezičnih terminov, še posebej takih bolj redko uporabljanih ali "nenavadnih", ne poznamo in jih tudi v slovarjih pogosto ne najdemo, zato se tovrstne napake kaj hitro pripetijo. Primer take zadrege nastane z neustrezno rabo in kalkiranjem angleškega termina small print(s) tam, kjer je v slovenščini drobni tisk(i) .
Drobni tisk in small print (tudi fine print, mouse type) sta dobra ustreznika v obeh jezikih takrat, kadar opisujeta tisk, pisavo z majhnimi, zelo drobnimi črkami. Dandanašnji se najpogosteje uporablja v nekoliko prenesenem pomenu za besedilo v oglasnih sporočilih, pogodbah, ki vsebuje podrobnejšo predstavitev pogojev, napisano z manjšimi črkami kot drugo besedilo. Slovar bibliotekarstva in informacijske znanosti ODLIS je še podrobnejši:
"Information printed in very small type, usually at the end of a document or in an inconspicuous place within it, containing details of which the reader must be informed but to which the source or publisher may not wish to call attention. The term is also used to refer to the details of a document, printed in any type size, as opposed to its main points. Failure to read fine print can have serious consequences for a person signing a legal document."
Vendar ima termin drobni tisk (najpogosteje rabljen v množini) v knjižničarstvu povsem drugačen, samo v tej stroki uveljavljen pomen (ki pa nima prav nobene zveze z velikostjo natisnjenih črk). V tem primeru je tisk sopomenka za objavo, publikacijo, natiskano gradivo posebne vrste, ki ga stroka obravnava drugače kot druge tiske in je zato tudi našlo svoje mesto v Zakonu o obveznem izvodu publikacij (navedek 6. alinee 2. člena iz tega zakona; namenoma sem uporabil besedilo iz starejše izdaje zakona (2006), ker je razlaga popolnejša in podrobnejša kot v novejši izdaji (2009), ki je nekoliko spremenjena in dopolnjena predvsem v delih, ki govorijo o elektronskih publikacijah, številu dolžnostnih izvodov in obveznem kolofonu).
O drobnem tisku in njegovih posebnostih v knjižničarstvu obširno pojasnjuje tudi Wikipedija. Za razliko od drugih publikacij zbirajo drobne tiske samo nekatere knjižnice, NUK in UKM po zakonu, druge knjižnice pa po lastni presoji in le v omejenem obsegu v okviru svoje domoznanske dejavnosti. Glede na svoje fizične značilnosti in postopke strokovne obdelave ter hranjenja v knjižnicah spada drobni tisk med t. i. posebno knjižnično gradivo , za kar imajo knjižnice lahko vzpostavljeno tudi izdvojeno zbirko posebnega knjižničnega gradiva (PKG). Proučevanje tega gradiva omogoča vpogled v zelo posebne kotičke življenja prednikov in njihovih navad (npr. politični letaki, nalepke izdelkov in reklame zanje, gledališki listi, vozni redi ipd.), prav zanimive so lahko tudi razstave izbranih tiskov, taka je na primer razstava gledaliških listov.
V biblioterkarski terminologiji se torej za drobni tisk pravilno uporablja angleška ustreznica ephemera, redkeje fugitive material, posledično je zbirka drobnih tiskov seveda ephemera collection,
kar praviloma upoštevajo tudi naši avtorji (npr.
1, 2). Žal ne vedno.
Tudi v večini drugih jezikov uporabljajo za to značilno skupino tiskov poseben termin, ki je bodisi podomačena oblika tujke efemera ali skovanka, ki vsebuje pomen minljivosti, kratkotrajnosti, slučajnosti, nepomembnosti, kar opredeljuje pogoje njihovega nastanka in namena ob izdaji. Slovenščina pozna tako še termine efemera, priložnostni tisk, akcidenčni tisk, ki pa se skoraj več ne uporabljajo. V nadaljevanju je nekaj primerov tujih jezikov:
Na koledarju je v letu praviloma 365 dni, vendar smo uspeli v zadnjem času pridelati okrog 1.500 takšnih ali drugačnih mednarodnih, svetovnih ali lokalnih nacionalnih dnevov, s katerimi obeležujemo, častimo, slavimo, poveličujemo, se spominjamo, veselimo, zavedamo … česar že koli. Ustoličujejo jih mednarodne institucije (npr. UNESCO ), vlade posameznih držav, združenja, civilne iniciative. Zelo uspešna so bila slovenska prizadevanja pri Združenih narodih, ki so lani na predlog Slovenije enoglasno proglasili mednarodni dan čebel (20. maj). Mnogo večji od mednarodnega nabora je seveda nabor lokalnih dnevov v posameznih državah. Veliki narodi so pri tem mnogo bolj inovativni in pogumni, hitro najdejo vzrok za tak ali drugačen praznik, ki seveda praviloma ni dela prost dan. Mnogi med njimi so jubilejni in spominski, ki poudarjajo pomembne dogodke in častijo osebnosti svoje zgodovine, vse več pa je tudi takih, ki naj bi nas vzpodbujali k zavedanju pomena, pomembnosti in/ali nevarnosti nečesa (ang. awareness day), npr. čistega zraka, pitne vode, boja proti raku, boleznim srca in ožilja, globalnega segrevanja… Manjši narodi smo pri tem pogosto bolj sramežljivi in bojazljivi, raje kaj dobrega zamolčimo, kot da bi se s tem pohvalili. Če pa že imamo, se okrog tega radi skregamo (tudi pri kulturi, npr. spori in incidenti).
23. januar je v ZDA že od leta 1977 nacionalni dan pisave, imenujejo ga National Handwriting Day. Ne slavijo pisave kot sistema za zapisovanje, tiste, ki jo Wikipedija opredeljuje kot "Pisáva je grafična predstavitev elementov jezika in stavkov z uporabo grafemov", pač pa rokopisno pisavo, tiste čudovite in povezane ali pa tudi čisto skracane in razmetane črte (navadno) na papirju, s katero svinčnik, nalivnik, kemični svinčnik (ja, tudi kuli(ca) mu rečemo), jekleno ali gosje pero …. preliva na papir naše misli, čustva, zapažanja, jih beleži iz preteklosti in ohranja v prihodnost. Bolj usklajeno gibanje za promocijo in priznavanje pomena pisave z roko se je začelo v sedemdesetih letih, to je v času predaje štafetne palice med pisalnim strojem in računalnikom, aktivnosti v čast temu dnevu pa so menda iz leta v leto živahnejše (How to celebrate National Handwriting Day) in obsegajo vse mogoče od osnovnega učenja pisanja s kredo do vrhunske kaligrafije, tekmovanj, resnih razprav na odrih in piknikov kar tako. 23. januar so za praznik izbrali zato, ker se je takrat rodil John Hancock (23. januar 1737 – 12. oktober 1793), državnik in prvi podpisnik Deklaracije neodvisnosti, čigar podpis deluje skoraj kot kaligrafski okras na sicer prav tako z roko napisanem besedilu deklaracije. (Ob tem nikakor ne smemo pozabiti tistega bolj prozaičnega dela zgodbe. Pobudnik, eden pomembnejših podpornikov gibanja in končni "ustanovitelj" dneva pisave je bilo združenje Writing Instrument Manufacturers Association, njihov glavni cilj pa je bil seveda pospeševanje prodaje svinčnikov, peres in pisalnega papirja).
Umetnost lepega pisanja se je danes že povsem izgubila in se ohranja samo še v ozkih krogih kaligrafskih ljubiteljev, tudi običajna spretnost pisanja z roko je vse bolj zakrnela, saj skoraj vsi pišemo pretežno samo še z računalniško tipkovnico ali navidezno tipkovnico zaslonov na dotik. V obdobju nekaj generacij se je odnos človeštva do te čudovite iznajdbe, ki so jo naši predniki tisočletja skoraj čustveno negovali, povsem spremenil. Ste kdaj videli pisanje svojih (pra)babic in (pra)dedkov, pogosto skoraj neukih ljudi (najpogosteje s štirimi razredi osnovne šole), kako lepo so pisali z jeklenim peresom, ki so ga namakali v črnilnik in govorili "tanko gor, debelo dol" (gre za debelino črte glede na smer potega peresa pri oblikovanju črke). Tudi naši starši so pisali še kar lepo, jaz pa svojega rokopisa skoraj več ne upam pokazati (še sam za seboj včasih težko preberem). No, danes ponekod
v osnovnih šolah že ukinjajo učenje pisanja z roko. Prav ali ne, škoda ali ne? Kdo ve, vendar bomo tako zagotovo izgubili enega od pomembnih pokazateljev človekove osebnosti, saj je rokopis posameznika prav tako enkraten in značilen kot njegov prstni odtis. Saj se spomnite, da je bilo treba včasih življenjepis napisati na roko. In koliko primerov sta Sherloch Holmes in Maigret rešila z obračanjem drobnega listka in sporočilca na njem!
Kako rečejo (rokopisni) pisavi ali pisavi z roko v drugih jezikih? Pri tem ne smemo zanemariti pomembnega dejstva, da ima lahko v mnogih jezikih isto poimenovanje dva pomena (ali več), tako je tudi pri nas (rokopis je lahko individualna pisava z roko (imel je lep rokopis) ali dokument, napisan z roko). Nekateri jeziki lahko to razločujejo že z drugačnim izrazom, pri nas je tako z rokopisom (pisava) in manuskriptom (dokument), enako v angleščini handwriting in manuscript.
Te dni se po središčih mest, kjer se zbirajo turisti, domača zijala in vsi drugi, ki nočejo zamuditi konca leta (konec sveta so že parkrat prestavili!), ob vonjavah čevapčičev, pleskavic, palačink in druge nezdrave prehrane vije še en značilen vonj, tisti po vinu, klinčkih in cimetu. Ja, seveda, v zraku je to, kar je ušlo iz kotlov za kuhano vino, značilno zimsko in zlasti prednovoletno pijačo Slovencev in drugih predvsem srednjeevropskih narodov (ker Sandinavci dodajo še nekaj žganice, da tako nastali glögg bolj prime!). Pri nas kuhamo belo ali rdeče vino z dodatkom vode, sladkorja in značilnih začimb, med katere sodijo predvsem klinčki in cimet, lahko pa še kaj drugega, npr. pomarančne ali limonine lupine ipd. Nemci kuhajo praviloma samo rdeče vino in imajo natančne predpise o tem, kaj se sme prodajati kot kuhano vino, ki mu laho dodajajo tudi nekatere posebne dodatke (npr. z rumom natopljeni žgani sladkor, tako nastane Feuerzangenbowle), pri nas pa za razliko od njih nimamo predpisa, ki bi določal, kaj natanko je kuhano vino, kaj se kot kuhano vino sme prodajati ter kaj vanj sodi in kaj ne. Temu primerno je seveda (najpogosteje obupno) stanje za šanki… Poljaki ne bi bili Poljaki, če ne bi poskušali narediti tudi kaj iz piva in grzane piwo je menda prav odlično. Nekateri narodi na ohlajeno kuhano vino prisegajo tudi v poletnem času. Zakaj pa ne?
Kuhanček, kot to pijačo najpogosteje imenujemo (vem, da marsikdo med vami iz dna duše sovraži in prezira to besedo, ampak kaj čemo, udomačila se je), je seveda hvaležna materija tudi novinarjem in njihovim medijem za prednovolotno mašilo in vsak leto se o tem razpiše dnevno časopisje, njegovo kakovost preverjajo in komentirajo televizijci in celo etnologi, POP TV-jev 24ur Inšpektor pa je zastavil že skoraj projekt Test kuhanega vina! V sodelovanju z Biotehniško fakulteto v Ljubljani in Fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede so v Ljubljani in Mariboru opravili senzorično oceno po treh vzorcev, potem pa vse odvzete vzorce testirali v laboratoriju- preverjali so vsebnost alkohola, sladkorja in kislin. Rezultati niso bili kaj preveč navdušujoči!
Te dni mineva že 27 let od prelomnega 23. decembra 1990, ko je na plebiscitu od 93,2 odstotkov udeleženih volivcev na vprašanje »Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno (tj. 88,5 odstotka vseh volivcev), s čimer se je začela zgodovinska osamosvojitev Slovenije. Rezultate plebiscita so uradno razglasili tri dni pozneje, zato zaznamujemo 26. december kot državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti. Do leta 2005 se je praznik imenoval le dan samostojnosti, takrat pa so ga poslanci s spremembo zakona dopolnili v dan samostojnosti in enotnosti, saj naj bi na ta dan Slovenci pokazali največjo mero enotnosti v vsej svoji zgodovini.
Kako naš dan samostojnosti in enotnosti pimenujejo v drugih jezikih?
angleško
Independence and Unity Day
belorusko
Дзень незалежнасці і адзінства
češko
Den samostatnosti a jednoty
francosko
Journée de l'indépendance et de l'Unité
hrvaško
Dan neovisnosti i zajednosti
italijansko
Giorno dell'Indipendenza e dell'Unità Slovena
madžarsko
A függetlenség napja
nemško
Tag der Unabhängigkeit und Einigkeit
nizozemsko
Dag van de Onafhankelijkheid en Eenheid
portugalsko
Dia da Independência e União
rusko
День независимости и единства
slovensko
dan samostojnosti in enotnosti
srbsko
Дан независности и jединства, Dan nezavisnosti i jedinstva
O knjižnem sejmu in o tem, kako se mu reče v drugih jezikih, smo v preteklosti že
pisali v tej objavi.
Pred nekaj dnevi se je zaključil že 33. Slovenski knjižni sejem, na katerem je sodelovalo okrog 120 razstavljavcev, ob njem pa se je zvrstilo skoraj 300 spremljevalnih dogodkov, posvečenih knjigi, avtorjem, založnikom in seveda bralcem. Istočasno nas je razveselila novica, da bo Sloveniji na slovitem Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2022 pripadlo mesto častne gostje (Ehrengast;
Guest of Honour). Knjižni sejem je knjigo in avtorje za nekaj dni spet nekoliko bolj postavil v ospredje. Odnosi med avtorji, založniki in državo, predvsem seveda Ministrstvom za kulturo, so bili predmet množice objav v medijih in tudi nekaterih dogodkov na sejmu, zlasti na Založniški akademiji in v Debatni kavarni. Avtorski honorarji naj bi se od osamosvojitve znižali za četrtino, Javna agencija za knjigo si še vedno ni opomogla od občutnega znižanja sredstev leta 2012, vendar za prihodnje leto napovedujejo dvig vsote za knjižnično nadomestilo, vsi si seveda želijo tudi dvig honorarjev (vsaj za 30 odstotkov?).
Kaj je knjižnično nadomestilo, ki se tako pogosto pojavlja v razpravah avtorjev, založnikov in tudi knjižničarjev? Gre za finančno nadomestilo manjšega dela materialne avtorske pravice avtorju za njegova dela, ki se brezplačno izposojajo v knjižnicah. Model knjižničnega nadomestila so že takoj po drugi svetovni vojni uveljavili na Danskem (zasnovan pa je bil že leta 1941), uveljavitev tega pravičnega nadomestila (ang. fair compensation, equitable remuneration) za javno posojanje je tudi zahteva direktive Sveta Evrope iz leta 1992 (Direktiva Sveta 92/100/EGS), ki govori o "pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine". Mednarodni program PLR - Public Lending Right International Network združuje 28 držav, ki si usklajeno prizadevajo kompenzirati finančne izgube, ki jih imajo avtorji zaradi izposoje njihovih del v javnih knjižnicah. Danes se knjižnično nadomestilo uveljavlja že v 54 državah sveta, v 34 državah je zapisano tudi v pravni regulativi. V Sloveniji je knjižnično nadomestilo kot oblika podpore avtorjem knjižničnega gradiva, ki je predmet javnega posojanja v splošnih knjižnicah, formalno uveljavljeno od leta 2004 (Knjižnično nadomestilo – kje smo). Njegov namen je spodbujati ustvarjalnost posameznikov na področjih kulture, na katerih se ustvarja knjižnično gradivo in je v javnem interesu. Nadomestilo ureja in financira JAK (Javna agencija za knjigo RS) na osnovi Pravilnika o izvajanju knjižničnega nadomestila (Uradni list RS, št. 42/04, 14/09). Izvaja se v dveh oblikah: kot denarni prispevki živečim avtorjem knjižničnega gradiva za izposojo njihovih del in kot delovne štipendije za ustvarjalnost. Do knjižničnega nadomestila so upravičeni živeči avtorji kot fizične osebe, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ali ustvarjajo v slovenščini. Statistika izposoje in podatki za posamezne upravičence se vodijo v vzajemnem knjižničnem sistemu COBISS (npr. Statistika izposoj v splošnih knjižnicah v obdobju 1. 1. 2016– 31. 12. 2016).
Podrobneje o knjižničnem nadomestilu in primerjavami s tujino v članku Pirš, Simon:
Sistem knjižničnega nadomestila v Sloveniji: Primerjava s tujimi praksami. Knjižnica, 59 (2015) 4.
O ustreznosti in učinkovitosti, predvsem pa pravičnosti takega sistema, se redno in dnevno krešejo mnenja, najpogosteje seveda pada po državi, ker nikoli ni dovolj denarja, pa tudi na račun knjižnic in Slovencev nasploh, ker si knjige menda raje izposojamo v knjižnici, kot da bi jih kupili (Knjižnično nadomestilo: problem se začne v knjižnicah, ne pa pri izplačilu). Iz tega članka je tudi grafični prikaz v izposoji najuspešnejših avtorjev in s tem najuspešnejših upravičencev do knjižničnega nadomestila:
Hudo kri so povzročile tudi lanskoletne premembe pravilnika, o čemer pišeta slovenska avtorja
Žiga X. Gombač in Vlado Žabot. Glede novosti (različno vrednotenje izposoje knjig in publikacij, ki po definiciji Unesca niso knjige), razdvaja tudi različne struje avtorjev samih. Kdo ve, kam se bo plaz usmeril, vendar je JAK za naslednje leto že rezerviral nekaj več denarja.
V nadaljevanju še pogled na poimenovanje knjižničnega nadomestila v nekaterih tujih jezikih:
angleško
PLR, public lending right, PLR remuneration, Public Lending Right royalties, library royalty fee, library royalties, equitable remuneration for public lending
bolgarsko
авторски възнаграждения
dansko
bibliotekstantiemer
finsko
kirjastokappaleet
francosko
droits sur le prêt de livres au public, indemnité-bibliothèque
hrvaško
naknada autorima (za posudbu u knjižnicama), naknada za javnu posudbu
nemško
Bibliothekstantieme(n), Bibliotheksgroschen
nizozemsko
leenrecht
portugalsko
recompensa bibliotecária
romunsko
indemnizaţii de autor
slovensko
knjižnično nadomestilo, nadomestilo za javno posojanje
špansko
compensación bibliotecaria
švedsko
biblioteksersättning
Srečno hodi, avtor! Gostje oddaje Slavko Pregl, Iztok Ilc, Gabriela Babnik in Primož Suhodolčan o avtorjih in založnikih, avtorskih honorarjih in tudi knjižničnem nadomestilu (o nadomestilu od 33. minute naprej). (TVS1, Panoptikum, 15. november 2017 ob 22.55)
Slovenske splošne knjižnice vsako leto 20. novembra s svojimi bralci praznujejo Dan slovenskih splošnih knjižnic. Letošnji festival splošnih knjižnic bo potekal z množico dogodkov po vsej Sloveniji pod motom Gostija v deželi branja kar ves teden, to je od 20. do 24. novembra. Osrednji nacionalni dogodek se je odvijal 20. novembra v Knjižnici Šmarje pri Jelšah, kjer so na prireditvi podelili nagrado za najboljši projekt splošnih knjižnic v letu 2017 Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota in posebna priznanja 12 posameznikom, ki so sodelovali pri projektu Berem, torej sem.
Kaj pa so splošne knjižnice in koliko jih je v Sloveniji? "Splošne knjižnice so izobraževalna, informacijska in kulturna središča ter socialna stičišča; so najpomembnejše kulturne institucije v lokalnih skupnostih, katerih poslanstvo je uveljavljanje kulture v njeni etični, socialni, gospodarski in politični razsežnosti ter razvijanje pismenosti, še posebej informacijske pismenosti, in vseživljenjsko izobraževanje celotne populacije. Splošne knjižnice so nepogrešljiv agens lokalne skupnosti, saj so brez zadržkov na voljo vsem članom skupnosti, ne glede na raso, narodno pripadnost, starost, spol, vero, jezik, invalidnost, socialni položaj, zaposlitev in stopnjo izobrazbe." (Združenje splošnih knjižnic).
Po podatkih Centra za razvoj knjižnic pri NUK-u je bilo leta 2016 v Sloveniji 58 splošnih knjižnic, med njimi jih deset opravlja tudi dodatne naloge osrednje območne knjižnice. V razvejani mreži splošnih knjižnic po občinah so izvajale svojo dejavnost v 271 krajevnih knjižnicah, na 93 postajališčih premičnih zbirk ter z 12 bibliobusi, ki so se ustavljali na 720 postajališčih. Splošne knjižnice se povezujejo v Združenje splošnih knjižnic, splošne knjižničarke in knjižničarji pa v Sekciji za splošne knjižnice ZBDS.
O terminu splošna knjižnica Knjižnica, ki so jo hrvaški leksikografi zasledili že leta 1564, pri nas pa se je menda najprej (podobno kot knjiga) pojavila na Štajerskem in nato leta 1844 še v Bleiweisovih Novicah, je zares dobila domovinsko pravico šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje skupaj s svojo stalno plemenitejšo spremljevalko biblioteka. O tem, kako je prišla beseda knjižnica v slovenski jezik, smo pred časom že pisali v sestavku Kako je bukvarnica knjižnica postala. Splošni javnosti namenjene knjižnice smo sprva imenovali narodne in ljudske knjižnice, to poimenovanje se je ohranilo tudi po Drugi vojni, ko je bila leta 1945 sprejeta uredba Ministrstva za prosveto o ustanovitvi ljudskih knjižnic za območje vsakega krajevnega Narodnoosvobodilnega odbora, kar je ustrezalo obsegu kasnejših občin (hrv. pučka knjižnica, nem. Volksbibliothek). Leta 1982 je Zakon o knjižničarstvu prinesel novo poimenovanje splošnoizobraževalna knjižnica oz. kasneje zelo popularno okrajšavo SIK. Pri tem smo se najbrž zgledovali po (vzhodno)nemškem terminu Öffentliche Allgemeinbildende Bibliothek, ki poudarja njeno izobraževalno in vzgojno funkcijo v (socialistični) družbi. Ob snovanju našega že tretjega knjižnicam in knjižničarstvu namenjenega zakona, ki je bil sprejet leta 2001 (Zakon o knjižničarstvu (ZKnj-1)), se je stroka odločala med dvema poimenovanjema za to vrsto knjižnic, javna knjižnica in splošna knjižnica. Prvo se spogleduje z angleško ustreznico public library, vendar za naš prostor ni najprimernejše, saj se kaže kot protipomenka za privatna, zasebna knjižnica, kar je neustrezno (javna knjižnica je lahko tudi v zasebni lasti). Zato je prevladala odločitev za poimenovanje splošna knjižnica, kar jo primerno opredeljuje v razmerju do specialnih knjižnic.
Kako poimenujejo splošno knjižnico v drugih jezikih?
O terminu knjižnica v tujih jezikih smo že pisali v obhavi
Knjižnica v 100 jezikih, za splošno knjižnico pa smo našli tole:
angleško
public library
dansko
folkebibliotek
esperanto
publika biblioteko
estonsko
rahvaraamatukogu, avalik raamatukogu
finsko
yleinen kirjasto
francosko
bibliothèque publique
grško
δημόσια βιβλιοθήκη
hrvaško
narodna knjižnica
islandsko
almenningsbókasafn
italijansko
biblioteca pubblica
katalonsko
biblioteca pública
madžarsko
közkönyvtár, közművelődési könyvtár
nemško
öffentliche Bibliothek
nizozemsko
openbare bibliotheek
norveško
folkebibliotek
portugalsko
biblioteca pública
romunsko
bibliotecă publică
rusko
публичная библиотека
slovensko
splošna knjižnica
srbsko
народна библиотека, narodna biblioteka
špansko
biblioteca pública
švedsko
folkbibliotek
turško
halk kütüphaneleri
Knjižnice praznujejo z Gostijo v deželi branja. (TVS1, Dnevnik, 20. nov. 2017ob 19. uri)
Ko primemo v roke popisan list papirja, tiskano ali elektronsko knjigo, vržemo pogled na cestni kažipot ali tipkamo po zaslonu telefona, najbrž nikoli ne pomislimo, da znamo nekaj osnovnega in na videz enostavnega, česar pa še vedno ne zna okrog 781 milijonov ljudi na tem svetu. Znamo brati in pisati, smo pismeni. Pismenost je pridobljena sposobnost branja in pisanja, ki po definiciji Unesca vključuje tudi zmožnost razumevanja vsakdanjih sporočil. Stopnja pismenosti države ali regije je glavno merilo pri določanju vrednosti človeškega kapitala in družbene vključenosti, saj je pismene ljudi ceneje izučiti in zaposliti, nepismene pa zaradi neukosti laže načrtno izključevati. Mednarodni dan pismenosti, ki je 8. septembra, že od leta 1966 opozarja na to, da je kljub današnjemu razvoju stopnja pismenosti v mnogih državah sveta še vedno izrazito nizka. Največ nepismenih je v Saharski Afriki ter južni in zahodni Aziji. Na nekaterih področjih Podsaharske Afrike je nepismenost med odraslim prebivalstvom še vedno vse do 94% (Ekvatorialna Gvineja). Ob tem ne moremo mimo dejstva, da je iz različnih vzrokov ženski del prebivalstva v vseh okoljih bistveno bolj prizadet in je nepismenost med njimi, tudi mlajšimi, mnogo bolj razširjena.
Tisočletja je bilo znanje branja in pisanja strogo rezervirano samo za redke priviligirane izbrance, tudi marsikatera od kronanih glav je bila nepismena (mogočni Karel Veliki menda ni znal pisati, zato so mu priredili lep podpis, ki ga je lahko "narisal"). Stopnja nepismenosti na Slovenskem je v 18. stoletju znašala približno 97 %, z uvedbo obveznega šolstva leta 1774 pa je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligirane manjšine in je postala vsakodnevna nuja za vsakega posameznika. Danes velja družba, kjer je še vedno večji odstotek nepismenih ali polpismenih, za nerazvito. Pismenost določa "prag civiliziranosti", zato je že povsem samoumevno, da razviti svet pri podatkih o pismenosti zapisuje številke blizu 100. Po Unescovih podatkih naj bi
pismenost v Sloveniji presegala 99,7 odstotka in ne kaže skoraj nobenih razlik glede na spol in starost prebivalstva. Brez težav seveda tudi pri mladih ne gre. Zato si prizadevajo napredne družbe sistematično in načrtno dvigniti nivo in kakovost pismenosti vseh segmentov prebivalstva. Tako je nastala tudi slovenska Nacionalna strategija za bralno pismenost (predlog besedila), za katero je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport letošnjega maja odprlo
javno razpravo, ki se je zaključila 12. maja.
Vendar se razumevanje pismenosti z razvojem družbe in tehnologije močno spreminja. Če pustimo vnemar zgodovinske pisne podlage (glina, kamen, papirus, pergament, voščena tablica ipd.) in pisala (stilus, gosje pero, kreda ipd.) iz davnine, je še nekaj desetletij nazaj pisati pomenilo zapisovati na papir z roko in s svinčnikom, nalivnikom ter nato od druge vojne naprej s kemičnim svinčnikom. Zadnji dve stoletji je bil nadvse uporaben, vendar za marsikoga nedosegljiv, pisalni stroj. Dandanes je uporaba svinčnika za pisanje že zelo redka, prav tako nalivnega peresa, samo kemični svinčnik se še dokaj dobro drži, saj tudi pisalnega stroja skoraj nihče več ne pozna. Sedaj v glavnem samo še tipkamo (in še to vse manj na fizično tipkovnico) in ni prav nič presenetljivo, da se je v neformalnem elektronskem komuniciranju na koncu sporočila ali klepeta udomačil pozdrav "se tipkava". Ob tem se vprašam, ali bodo moji vnuki še znali prebrati moje na roko napisane zapiske. No, saj ne bo nobene škode, če ne bodo. . .
Edward V (1470 – c.1483)
Karel Veliki (742/747/748 – 814)
Richard II (1367 – 1400)
Vsem trem podpisom znamenitih kronanih glav se močno pozna, da so mnogo bolj vajene vihteti bridki meč kot sukati pero. Vidno je, da je besedilo za Karla Velikega (levo in desno od podpisa) napisal pisar in pustil prazen prostor, kamor je kralj potem "naslikal" svoj veličastni monogramu podoben podpis.
Kriteriji pismenosti se s časom in glede na družbeno okolje spreminjajo, pogosto je poudarjena zlasti sposobnost sprejemanja, to je osnovno branje in razumevanje, manj pa sposobnost tvorjenja informacij. Danes obsega pismenost praviloma tudi sposobnost razumevanja vseh vrst navodil in komuniciranja z avtomatskimi napravami, ki jih upravljamo s tipkami in zaslonskimi meniji (nastavitve televizorja in izbira TV-programa, uporaba prodajnih avtomatov za pijače, kupovanje vozne karte, izposoja kolesa, dvigovanje denarja, plačevanje parkirnine, plačevanje nakupa v trgovini z avtomatsko blagajno itd.), in podobna opravila od doma z računalnikom ali mobilno napravo. Pojem pismenosti se bo zagotovo še zelo spreminjal in povsem mogoče je, da čez čas pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi kot so pisanje, tipkanje in menijsko izbiranje. Že danes se poleg osnovnih veščin branja in pisanja upoštevajo tudi nekatere druge spretnosti, ki jih je omogočil napredek tehnologije ali jih zahteva delo v specifičnih okoljih, zato govorimo v različnih vrstah pismenosti, to so na primer bralna pismenost, digitalna pismenost, državljanska pismenost, ekološka pismenost, elektronska pismenost, finančna pismenost, funkcionalna pismenost, glasbena pismenost, informacijska pismenost, informacijska pismenost, kartografska pismenost, knjižnična pismenost, komunikacijska pismenost, kulturna pismenost, matematična pismenost, medijska pismenost, multimedijska pismenost, računalniška pismenost, raziskovalna pismenost, statistična pismenost, tehnološka pismenost in še nekatere. Kot kažejo vse številnejše slovenske in tudi mednarodne raziskave, je nivo tovrstnih pismenosti mnogo nižji od osnovne bralne pismenosti in predstavlja glede na vse večje zahteve vsakodnevnega komuniciranja resen razlog za zaskrbljenost (gl. npr. Slovenski odrasli po pismenosti, računanju in reševanju problemov podpovprečni).
Poleg pridevnikov pismen in nepismen lahko srečamo tu in tam še termin polpismen. Ta ima nekaj povsem različnih pomenov:
Prvenstveno ga uporabljamo kot oznako za človeka, ki sicer zna brati, pisati pa ne. Spomnim se prababice, ki je sicer v mladosti nekaj let hodila v šolo, na stara leta pa je rada rekla: "Ah, saj več ne znam pisati" in se je v najboljšem primeru samo še podpisala, ampak časopis pa je še vedno prebirala. Nekaj podobnega včasih doživljamo s tujimi jeziki. Marsikdo kak tuj jezik sicer razume ali celo govori, pisati v njem pa ne zna, bodisi zaradi zapletenega pravopisa ali druge pisave (npr. cirilica ali arabska pisava).
Najpogosteje se uporablja slabšalno za človeka, ki slabo bere ali se zelo nepravilno izraža, morebiti pri tem celo kaže popolno nepoznavanje vsebine, o kateri govori. Ni redko, da slišimo, kako so novinarji ali politiki polpismeni. Če je uporabljena beseda analfabet, je ocena še toliko bolj podkrepljena in uničujoča! Ne samo, da ničesar ne ve, svoje neznanje celo s ponosom razkazuje!
Tretjega pomena pa se zagotovo spomnijo fantje moje generacije. Ob naboru v takratno JLA si bil polpismen, če si obvladal samo latinico ali samo cirilico. Le kdor se je znašel z latinico in predvsem tudi s cirilico, je pri nabornem oficirju štel za pismenega! Tako je bil prenekateri sveže in z odliko diplomirani slovenski mladenič označen kot polpismen…
Zaključimo s pregledom, kako poimenujejo pismenost v nekaterih drugih jezikih.
albansko
shkrim-leximit
angleško
literacy
bolgarsko
грамотност
češko
gramotnost
dansko
læsefærdighed
esperanto
legoscio
estonsko
Kirjaoskus
finsko
lukutaito
francosko
alphabétisation
grško
αλφαβητισμός
hrvaško
pismenost
islandsko
læsi
italijansko
alfabetizzazione
katalonsko
alfabetisme
latovsko
rakstpratība, rakstītprasme
litovsko
raštingumas
madžarsko
műveltség, Írástudás
makedonsko
писменост
nemško
Lesefähigkeit
nizozemsko
geletterdheid , alfabetiseringsgraad
norveško
lesekyndighet, lesekunne
poljsko
alfabetyzm
portugalsko
literacia, alfabetização
romunsko
alfabetizare
rusko
гра́мотность
slovaško
gramotnosť
slovensko
pismenost
srbsko
п исменост, алфабетизам, pismenost, alfabetizam
špansko
alfabetización
švedsko
läskunnighet
turško
okuryazarlık
ukrajinsko
гра́мотність, письме́нність
V času 32. Slovenskega knjižnega sejma se je 25. novembra 2016 z dogodkom Ker nam ni vseeno začela nacionalna kampanja Slovenija bere, katere pokrovitelj je predsednik RS, Borut Pahor. V okviru dogodka je bil podpisan manifest Slovenija bere, svoje poglede na branje pa so predstavili ambasadorji branja, med katerimi so tudi dr. Manca Košir, Andrej Božič in Janez Škrabec.
“Serendipity.
© 
© 
Dan ljubiteljev knjižnic, izvirno 
Restitucija je termin mednarodnega prava, s katerim se bibliotekarji nekoliko več srečujemo šele kakšno poldrugo desetletje. Gre za povrnitev predvsem v vojnah zaplenjenih predmetov kulturne in umetniške vrednosti, pogosto velikih količin 
Vendar ima termin drobni tisk (najpogosteje rabljen v množini) v knjižničarstvu povsem drugačen, samo v tej stroki uveljavljen pomen (ki pa nima prav nobene zveze z velikostjo natisnjenih črk
). V tem primeru je tisk sopomenka za objavo, publikacijo, natiskano gradivo posebne vrste, ki ga stroka obravnava drugače kot druge tiske in je zato tudi našlo svoje mesto v Zakonu o obveznem izvodu publikacij (navedek 6. alinee 2. člena iz tega zakona; namenoma sem uporabil besedilo iz starejše izdaje zakona (2006), ker je razlaga popolnejša in podrobnejša kot v novejši izdaji (2009), ki je nekoliko spremenjena in dopolnjena predvsem v delih, ki govorijo o elektronskih publikacijah, številu dolžnostnih izvodov in obveznem kolofonu).
Podobe iz sanj - Posvetilo Ivana Cankarja 
Pred 27 leti se je na referendumu "za" 
© 
Kaj pa so splošne knjižnice in koliko jih je v Sloveniji?
Objave
