petek, 26. oktober 2018

Zvonki Leder v slovo

 

 

 

 

 

      Zvonka Leder Mancini
      12. februar 1931, Vrnjačka Banja
      18. oktober 2018, Ljubljana
 

Trajno nam ostajajo v spominu razgledani strokovni kolegi, s katerimi je bilo lepo sodelovati, živahno razpravljati in skupaj dosegati zastavljene cilje, še toliko bolj, če smo se od njih učili in so nam utirali pot ter nas usmerjali v strokovno življenje, in seveda prijetni prijatelji, s katerimi smo preživeli nepozabne trenutke. Ona je bila vse to in take se je bomo spominjali. Občudovanja vredna kolegica in nasmejana prijateljica, ki je bil vedno pripravljen prisluhniti in pomagati, ob tem pa posredovati svoje neizmerno znanje z nam premalo znanega sveta slovaropisja in terminologije. Odslej bo z nami samo še v srcih in lepih spominih. Pred nekaj dnevi nas je v svojem 88. letu za vedno zapustila.

Zvonka Leder Mancini je bila diplomirana slavistka, ki je posvetila svoje življenje slovarjem, predvsem terminološkim, in vzgoji ter usmerjanju tistih, ki jih sestavljajo. Tri desetletja je bila zaposlena na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovža ZRC SAZU, kjer je bila nekaj let tudi pomočnica upravnika inštituta, sicer pa pomočnica predsednika Terminološke komisije in vodja Sekcije za terminološke slovarje. Po upokojitvi leta 1994 je vztrajno in neutrudno še naprej sodelovala pri številnih terminoloških slovarjih kot zunanja sodelavka. Od vsega začetka je sodelovala pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika v segmentu strokovnega izrazja, pri čemer je usklajevala strokovno delo več kot stotih strokovnjakov za različna strokovna področja. Pri četrti in peti knjigi SSKJ je bila tudi članica glavnega uredniškega odbora za terminologijo. Pri delu za SSKJ si je pridobila neprecenljivo bogate izkušnje, ki jih je kot jezikovna in leksikografska sodelavka uveljavljala pri nastajajočih strokovnih slovarjih na različnih področjih. Iz tega dela je izšlo tudi večje število referatov na domačih in mednarodnih posvetovanjih in internih priročnikov za delo redaktorjev. Za svoje strokovno in organizacijsko delo je prejela tudi visoko državno priznanje.

Kot leksikografska svetovalka ali sourednica je sodelovala pri Urbanističnem terminološkem slovarju, Kmetijskem tehniškem slovarju , Slovenskem elektrotehniškem slovarju, Slovarju strokovnih izrazov za trg z električno energijo, Statističnem terminološkem slovarju, Meteorološkem terminološkem slovarju, Pravnem terminološkem slovarju, Geološkem terminološkem slovarju, slovarju informatike Islovar, za nas pa je bil odločilen predvsem njen velik doprinos k nastajanju in izidu Bibliotekarskega terminološkega slovarja, pri katerem je sodelovala že od samega začetka in za katerega je pripravila vsa potrebna strokovna leksikografska izhodišča.

S svojo široko razgledanostjo, strokovnimi in organizacijskimi izkušnjami pa tudi posluhom za vzgojo in izobraževanje "neukih" kadrov, ki se v svoji stroki lotevamo pisanja slovarja, prizadevnim in zagnanim delom je nedvomno omogočila nastanek Bibliotekarskega terminološkega slovarja, zato je v znak priznanja za neutrudno strokovno delo in podporo leta 2011 postala častna članica Zveze bibliotekarskih društev Slovenije.


Zvonka Leder je bila več kot dve desetletji in pol članica Bibliotekarske terminološke komisije.
Od leve Jože Munda, Maks Veselko, Zvonka Leder, Jože Kokole, Branko Berčič in Ivan Kanič.


Zaključna redakcija Bibliotekarskega terminološkega slovarja, 2009.
Od leve Majda Ujčič, Polona Vilar, Zvonka Leder, Gorazd Vodeb in Ivan Kanič.


Islovar, slovaropisna skupina.
Od leve Tomaž Turk, Katja Benevol Gabrijelčič, Katarina Puc, Zvonka Leder in Ivan Kanič.


Avgusta 2018 na kavici po uspešni operaciji in rehabilitaciji kolka, polna optimizma in tudi načrtov.


Zvonkini popravki in dopolnila delovnega gradiva za Bibliotekarski terminološki slovar leta 2002.


Vsakdo pusti za seboj sled, eden kratko, drugi dolgo, eden plitko, drugi globoko. Ta sled so spomini, ki jih puščamo zanamcem. Za dobrimi ljudmi ostajajo dobri spomini.

Draga Zvonka, spominjal se bom tvojega odkritosrčnega nasmeha, sončnega humorja in prijateljskih nasvetov, pa tudi izjemne natančnosti, doslednosti in strokovne strogosti, zahtevnosti, kritičnosti. Tudi samokritičnosti, neizmerne, čeprav pogosto mehko zavite v iskrivi humor. Ni te bilo sram priznati, nam, zelencem, da kdaj tudi česa nisi vedela in takrat si se rada še kaj novega naučila tudi od drugih. Predvsem pa smo se od tebe učili mi. Učili za stroko in ne redkokdaj tudi za življenje.

Desetletja si bila naša učiteljica, kolegica in tudi prijateljica, vedno pripravljena nesebično priskočiti na pomoč, razdajati svoje široko znanje in dolgoletne izkušnje, darovala si nam dolge popoldneve, sobote in nedelje. Če je bilo treba narediti, je bilo pač treba narediti. In ti si naredila. Še iz bolniške postelje si spraševala, kako nam gre in kaj nas tare …

Spoznala sva se pred več kot tridesetimi leti, ko si takrat že izkušena slovaropiska in terminologinja, sodelavka in soavtorica mnogih slovarjev, tudi takrat revolucionarnega Slovarja slovenskega knjižnega jezika, nesebično ponudila svoje znanje, energijo in čas majhni skupini takrat še mladih nadobudnih strokovnjakov, bibliotekarjev, tako zelo zagnanih in hkrati tako zelo nevednih v magiji sestavljanja slovarjev. Dvajset let in več si nam pomagala, nas učila, priganjala in vodila. Tudi bodrila in prijazno porivala naprej, kadar smo obupali. Ti nisi obupala. Brez tebe bibliotekarskega terminološkega slovarja ne bi zmogli. Hvaležni smo ti za vsak nasvet, vsako pomoč in predvsem dobro voljo, s katero si nas zasipavala.

Čeprav že upokojena, si z delom nisi prizanašala, vključila si se v drugo slovaropisno skupino in prav tako zagnano, natančno in prijazno sodelovala pri pripravi terminološkega slovarja informatike, vede, ki je nisi poznala, vendar si se zaradi nje že v poznih letih lotila tudi dela z računalnikom. Ni bil ravno tvoj prijatelj, ampak nisi se dala!

Nepozaben je bil tvoj iskrivi humor, znala si se ponorčevati tudi iz sebe in na račun svojega dela z novo tehnologijo, nisi skoparila z zanimivimi zgodbicami, ki si se jim od srca tudi sama nasmejala. Tudi v času, ko ti zdravje ni prizanašalo, te smeh ni zapustil in tako zelo smo ti zavidali to energijo in dobrovoljnost. Saj vem, da ti življenje pogosto ni prizanašalo, ampak o tem nisi kaj dosti govorila. Največkrat je bila le kaka kratka anekdota iz časov, ko ti kruta usoda ni dovolila preživeti otroštva v domovini, več pa ne.

Ko sva letos sredi poletja kramljala ob kavici, ki se ji nikoli nisi odrekla, si mi, še vedno vsa nasmejana in polna optimizma, razgrinjala svoje načrte za prihodnost in me vzpodbudila: "Poslušaj, Janez, enkrat jeseni boš prišel in me odpeljal na sejo, da še kakšno rečemo!". Mislila si na nas, na naše delo in na to, da te potrebujemo …

Prišla je jesen, draga Zvonka. Žal te ne morem peljati na sejo.
Pogrešali te bomo.


Vse fotografije: Ivan Kanič
in memoriam

sobota, 31. marec 2018

Serendipičnost?

    “Serendipity.
    Look for something, find something else,
    and realize that what you've found
    is more suited to your needs than
    what you thought you were looking for. ”
                        Lawrence Block, ameriški pisatelj

 

Malce nenavadna je tale beseda, izbrana za današnjo razpravo. Precej redko je v uporabi in še to praviloma v izvirni angleški obliki, zato verjamem, da nas je več takih, ki je ne poznamo, kot tistih drugih, ki so si z njo domači. Uporabljajo jo na področju metodologije znanstvenega dela, pot v bibliotekarsko terminologijo pa si je utrla na področju poizvedovanja in priklica informacij (information retrieval). S kolegico Polono sva se večkrat zabavala na ta račun in termin proglašala za neprevedljiv. Razen opisnih razlag doslej res še nisem naletel na slovensko ustreznico in kot bomo videli v razpredelnici na koncu sestavka, si tudi drugi jeziki praviloma pomagajo s podomačeno tujko. V slovenščini tako tu in tam naletimo na termina serendipičnost in serendipičen. In kaj je serendipičnost? Povsem slučajna, nenadejana najdba nečesa dobrega, lepega ali dragocenega, ki nas prijetno preseneti med iskanjem nečesa povsem drugega.


Horatio Walpole, 4th Earl of Orford,
mož, ki je skoval besedo serendipity
Vir: wikigallery
Klub temu, da se zdi angleška beseda serendipity zelo znanstvena in bi človek pričakoval, da je stara in izhaja iz antičnih jezikov, je njena zgodovina povsem drugačna, dokaj prozaična. Skoval jo je menda šele leta 1754 angleški umetnostni zgodovinar, pisatelj in politik Horatio Walpole, 4th Earl of Orford (1717 –1797), ki je v osebnem pismu prijatelju opisoval dogajanje v stari arabski zgodbi 'The Three Princes of Serendip', kjer se trije perzijski princi podajo na pot v deželo Serendip (danes Sri Lanka) iskat svilo in druga bogastva. Med potjo se jim seveda dogajajo prečudovite stvari in najdejo dragocenosti, ki jih niso pričakovali. Te nepričakovane in presenetljive najdbe je Walpole opisal kot serendipity. Beseda se dalj časa ni kaj dosti uporabljala, vendar je prišla leta 1912 tudi v Oxford English Dictionary in v drugi polovici 20. stoletja se je njena pogostnost precej povečala. Dolgo je prevladovala predvsem na področju informacijskih znanosti in v 19. stoletju jo že zasledimo v Cutterjevih katalogizacijskih in klasifikacijskih shemah kot možnost za hitro iskanje knjig, pri nekaterih avtorjih pa tudi implicitno v teoriji informacijskega vedénja kot naključno pridobivanje informacij, metoda nabiranja jagod ipd. Šele kasneje se je termin uveljavil tudi na drugih področjih znanosti in same teorije znanosti. Danes o serendipičnosti ni težko najti znanstvenih člankov in raziskav predvsem na področju poizvedovanja - iskanja informacij, orodij za odkrivanje informacij (discovery tools) in informacijskega vedénja.

V angleščini srečamo besede serendipity, serendipitous in serendipist. Leta 2000 je bila beseda serendipity na enem od britanskih literarnih festivalov izbrana za najbolj priljubljeno besedo.


Čeprav je Walpole skoval besedo serendipity že leta 1754, ne preseneča njena večja (sicer še vedno relativno skromna) pojavnost šele v drugi polovici 20. stoletja, saj je bila v slovarju Oxford English Dictionary prvič zapisana šele leta 1912. (Vir: Google Books Ngram Viewer)

Redko kdo bi pomislil, da je človeška zgodovina polna serendipičnih odkritij, ki so pripeljala do nekaterih največjih in najpomembnejših izumov. Mednje prav gotovo lahko uvrstimo nekaj vsem dobro znanih primerov:

  • Povsem nepričakovano odkritje Amerike med iskanjem krajše poti do Indije in Kitajske.
  • Alexandru Flemingu je čez noč "pokvarila" laboratorijski vzorec plesen, iz katere je potem nastal penicilin.
  • Arhimedu se je porodila rešitev o hidrostatičnem vzgonu med kopanjem v kadi, ko je menda zavpil "Heureka!".
  • Charles Goodyear je v laboratoriju po nerodnosti vrgel po tleh laboratorija lateks in žveplo ter tako iznašel način, kako stabilizirati lateks v trdno gumo.
  • Galilej je izboljševal daljnogled, sicer nizozemski izum, in ob njegovem preizkušanju med opazovanjem znanih zvezd odkril Mlečno cesto in Jupitrove satelite.
  • Megatron je nastal kot osrednja enota prvih radarjev, slučajno pa so odkrili, da se lahko z njim pogreje tudi hrana in sedaj ga uporabljamo v mikrovalovnih pečicah.

    V slovenščini zasledimo termina serendipičnost in serendipičen zelo redko, samo nekaj pojavljanj v besedilnih korpusih Nova beseda in Gigafida. Tudi v zelo obsežnih korpusih angleških in nemških besedil je redka ptica, vendar je serendipičnost in serendipitet mogoče najti tudi v korpusu hrvaških besedil. Sicer pa je pojav v večini jezikov najpogosteje poimenovan kar v izvirni angleški obliki ali pa opisan kot naključje, srečno naključje, naključje najdenega ipd. Redko najdemo tudi naslednje podomačene oblike:

    angleško serendipity
    bolgarsko серендипити, щастлива случайност
    češko serendipita, šťastná náhoda
    dansko serendipitet
    esperanto serendipo
    estonsko õnnelik juhus, juhuslik avastus
    finsko serendipisyys, serendipiteetti
    francosko sérendipité, sérendipicité, heureux hasard
    grško σερεντίπιτυ
    hrvaško serendipitet, serendipičnost, sretna slučajnost
    islandsko slembilukka
    italijansko serendipità
    katalonsko serendipitat
    litovsko serendipija
    madžarsko szerendipitás, szerencsés véletlen, véletlenszerű felfedezés
    makedonsko срекна случајност
    nemško Serendipität
    nizozemsko serendipiteit
    norveško serendipitet
    poljsko serendypność
    portugalsko serendipicidade, serendipidade, serendiptismo, serendipitia
    romunsko serendipitate
    ruskoсерендипити, серендипность
    slovaško šťastná náhoda
    slovensko serendipičnost
    špansko serendipia
    švedsko serendipitet
    ukrajinsko cерендипність


  • Barvita, načičkana in prijetno natlačena trgovinica z vsem mogočim v kanadskem mestecu Niagara Falls.
    Njeno ime povsem odraža to, kar lahko firbec nepričakovano najde v notranjosti.

    sobota, 10. marec 2018

    Jože Munda se je poslovil

     

     

     

     

     

     

     

     

         Jože Munda
          10. februar 1930, Novo mesto
          6. marec 2018, Gornja Radgona
     

    Jože Munda je bil zame, takrat mladega bibliotekarja začetnika, pojem skrivnostnega, nekoliko zadržanega bibliotekarja, tistega resnega, skorajda hudega in strašno učenega, skritega nekje globoko v temačnih sobanah Narodne in univerzitetne knjižnice. Tisti Munda, ki je poosebljal mojo predstavo bibliografa, leksikografa, urednika, predavatelja in pisca. Priznan slavist in literarni zgodovinar, sodelavec Jugoslovanskega leksikografskega zavoda in glavni urednik Slovenskega biografskega leksikona, predavatelj bibliografije na Pedagoški fakulteti, urednik tekoče bibliografije, urednik zbranih del slovenskih klasikov, pisec prispevkov za enciklopedične izdaje, sestavljalec osebnih, strokovnih in tematskih bibliografij, v letih 1969 do 1979 vodja bibliografskega oddelka v Narodni in univerzitetni knjižnici, med leti 1965 in 1969 urednik stanovske strokovne revije Knjižnica. Tisti Munda, ki je napisal sicer drobno, a zelo pomembno knjigo z naslovom Knjiga, ki je še danes dobrodošel in koristen priročnik, čeprav je izšla leta 1983. Takim se človek raje spoštljivo umakne, kot da bi jih srečal na hodniku!

    Bolje sem ga spoznal pred kakimi tridesetimi leti, ko sem ga malce v zadregi in skoraj s strahom povabil k sodelovanju v Bibliotekarski terminološki komisiji. Za trenutek je pomolčal, namršil goste obrvi in z gromkim glasom zelo resno vprašal: "Mladenič, pa vi mislite, da jaz to znam?". Potem sva se desetletje in več srečevala na terminoloških debatah, kjer je vedno znova presenečal in razveseljeval z neizmernim poglobljenim pa vendar širokim znanjem z različnih področij, ki jih je obvladal in v njih tudi deloval. Neprecenljivo je bilo tudi njegovo temeljito poznavanje preteklosti teh strok in natančne terminologije. Bibliografija, leksikografija, urednikovanje, tiskarstvo, založništvo, bibliotekarstvo, znane osebnosti… o vsem tem je stresal znanje in tudi anekdote kot iz rokava. Postala sva tesna strokovna sodelavca in odprl se mi je v povsem drugačni luči. Strog, skoraj hud pogled in prav tak način govora so pogosto prepredale humorne iskrice, včasih kar hrumeče strele, ki jih je pripovedoval s kar se da resnim obrazom. Treba se ga je bilo navaditi, da si razločil, kdaj gre zelo zares in kdaj se šali, včasih tudi z veliko mero ironije in ni se mu bilo težko pošaliti tudi na svoj račun. Ob tem pa nas je zasipal z nepopisnim znanjem, ki nam ga je širokogrudno razdajal. Učil nas je tudi z vprašanji in skepso, ko je zelo resno ali s porednim nasmehom podvomil v naše trditve. Nepozaben je bil trenutek, ko se je sredi seje vrnil z neizogibne čikpavze (po dveh urah sejanja je "moral" vedno na cigareto, brez tega ni šlo), ustopil se je pred mizo, nas ošvrknil s hudim pogledom in zelo resno dejal: "Fantje, a mislite, da je res tako? Vi ste navadni amaterji". Pomolčal je in užival v naših zmedenih pogledih, potem pa dodal: "Veste, jaz sem absoluten amater". Neizmerno mnogo sem se od njega naučil in za vse to sem mu izjemno hvaležen!

    Imel sem srečo in privilegij, da sem ga spoznal tudi v povsem sproščenem, prijateljskem okolju, neobremenjenem s službo, stroko, zapetim okoljem. Pred leti sva se srečala v njegovi "letni rezidenci", majhni prijazni brunarici v ozki zeleni dolini savinjskih hribov nedaleč od Gornjega grada. V senci košatega drevesa pred hišo sva na kmečki klopi srebala iz majhnih kozarčkov in v vsej svoji širini se je pokazal globoko razmišljajoč, razgledan in povsem umirjen, kramljajoč kolega, ki ti je pripovedoval zato, da ti pomaga, ne zato, da bi se z bogastvom znanja in izkušenj hvalil. Dan je minil, kot bi mignil, in kar ostal bi še v njegovi družbi…

    Radi se spominjamo dobrih učiteljev, ki so nas naučili česa koristnega in nam utrli pot ter nas usmerili v strokovno življenje, razgledanih strokovnih kolegov, s katerimi je bilo lepo sodelovati, živahno razpravljati in skupaj dosegati zastavljene cilje, in seveda prijetnih prijateljev, s katerimi smo preživeli nepozabne trenutke. On je bil vse to. Spoštovan profesor, občudovanja vreden kolega in tudi nasmejan prijatelj, ki je bil vedno pripravljen prisluhniti in pomagati. Odslej bo z nami samo še v srcih in lepih spominih. Le mesec dni po 88. rojstnem dnevu nas je v začetku marca za vedno zapustil.

    Več je o življenju in delu Jožeta munde pred osmimi leti zapisal naš sedaj tudi že pokojni kolega dr. Gregor Kocjan v članku Bibliograf Jože Munda – osemdesetletnik, krajša predstavitev pa je tudi v Wikipediji.

    Jože je bil med ustanovitelji in potem dolga leta nepogrešljiv član Bibliotekarske terminološke komisije.
    Z desne Maks Veselko, Jože Munda in Ivan Kanič.
    Bibliotekarska terminološka komisija je praznovala junija 2006 jubilejno 500. sejo

    Bibliotekarska terminološka komisija je praznovala 2. junija 2006 neobičajen jubilej - od svoje ustanovitve leta 1987 je opravila 500 delovnih sej. Na sliki od desne: Jože Munda, Ivan Kanič, dr. Alenka Šauperl, Majda Ujčič, mag. Jože Kokole, dr. Polona Vilar, Tomaž Kobe, dr. Maja Žumer, dr. Franci Zore, Zvonka Leder, Maks Veselko, dr. Branko Berčič.

    Vse fotografije: Ivan Kanič

    sreda, 28. februar 2018

    Flipbook - drugič

    © kickstarter
    Tokratni sestavek je vzpodbudila nedavna razprava na Facebooku v skupini Prevajalci, na pomoč, kjer smo brez prav velikega uspeha razpravljali o ustreznem poimenovanju za angleški termin flip book. O tem je že tekla beseda pred nekaj leti tudi na tem blogu (Flipbook - Kineograf ali folioskop?), od takrat pa se je v slovenščini pojavilo nekaj novih poskusov poimenovanja te knjižice, zato o "flip booku" ponovno nekaj besed in predlogov.

    Nenavadne in tako različne so usode besed, še sploh tistih, ki so prišle od daleč in iz sveta drugih jezikov. Nekatere teh pritepenk smo kot "copy/paste"prevzeli v povsem nespremenjeni obliki in danes človek sploh več ne pomisli, da so bile take tudi pred prihodom v jezik tega malega slovanskega jezika. Ko rečemo katalog ali bibliotekar, najbrž na pomislimo, da sta obe besedi brez najmanjše spremembe (z izjemo male začetnice) prišli iz nemščine, tja pa preko latinščine iz grščine. Spet druge, po občutku bi rekli stare slovenske besede, so relativno nove in so si le s težavo med sopomenkami (tujkami, kalki in domačimi novotvorjenkami) izborile obstanek in prostor pod soncem. Taka je na primer knjižnica, ki se je zares pojavila šele leta 1844 v Bleiweisovih Novicah, in je dobila domovinsko pravico šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje, pred tem so naši predniki zares inovativno skovali in uporabljali celo plejado domislic (biblioteka, bukvališče, bukvarija, bukvarnica, bukvarnja, bukvena kamra, bukvišče, bukviše, bukvišnica, bukvohranišče, "hramba, v kateri se ena cejla sprava tih bukou vkupaj hrani", "kamra, kir se buque hranio", knjigarija, knjigarna, knjigarnica, knjigišče, knjigohranilišče, knjigoshramba, knjižišče, knjižnik, knjižnjak, knyzica (o tem smo že pisali obširneje v objavi Kako je bukvarnica knjižnica postala). Mnoge nesrečnice, predvsem najnovejše novotvorjenke, nastajajo zaradi potreb na hitro in včasih kar malo na silo, potem pa životarijo v senci (tuje) sopomenke in uživajo dvomljivo slavo – del javnosti jih sprejme in zagovarja, drugi del javnosti (strokovne in laične) pa po njih še desetletja pljuva in jih ne more sprejeti. Taka je na primer zgoščenka, ki bi jo nekateri še danes utopili v žlici mlačne vode, če bi le lahko. Najnenavadnejše pa so besede, ki " jih še sploh ni", čeprav poznamo predmet poimenovanja in tujejezični termin, vendar se v slovenščini ne znajdemo in še nismo oblikovali ustreznega termina za njihovo poimenovanje. Te vrste je flip book (tudi flipbook, flick book), o čemer smo pred časom že pisali (Flipbook - Kineograf ali folioskop?), vendar brez kakršne koli ustrezne rešitve ali predloga slovenskega poimenovanja.

    © Wikipedia  
    Kaj je flip book? Navadno gre za nekaj lističev, lahko tudi zajeten snopič, z risbami, slikami, lahko tudi fotografijami, ki si sledijo z majhnimi spremembami in ob hitrem listanju (kretnja kvartopirca s palcem, pri enostavnejših hitro pregibanje lista ali premikanje zvitega lista s svinčnikom, tega imenujejo slikogib) dajejo vtis, da se ljudje in predmeti na slikah premikajo. Prve take tiskane in kupcem dostopne knjižice so se pojavile leta 1868 z imenom kineograph in predstavljajo enega od zgodovinskih gradnikov, ki so pripeljali od najstarejših "naprav" za animacijo slike (zoetrop so menda uporabljali Kitajci že okrog začetka našega štetja, krajše sekvence, ki spominjajo na animacijo pa so se pojavljale že tudi v srednjeveških knjigah) do kinematografa in današnjega videa. Danes so to najpogosteje risanke za otroke, vendar so lahko namenjene tudi odraslim. Nedavno se je pojavila na tržišču še nova oblika personalizirane knjižice, ki jo naredijo iz kratkega videoposnetka ("Flip Buku"). (Nekaj besed o zgodovini in razvoju knjižice flip book.)

    Sprejeto in ustaljeno poimenovanje za flip book ostaja torej v slovenščini še vedno nedorečeno, čeprav se je v zadnjem času pojavilo nekaj različnih poimenovanj tudi v resni strokovni literaturi, npr. Priročnik za animiranje Zavoda RS za šolstvo, diplomsko delo, spletne strani knjižnic. Animiranka (ali animirana slikanica, animirana knjiga) je zagotovo presplošno poimenovanje, saj sodi v skupino "animirana" knjiga še več drugih oblik, npr. skokica, sama pa menda sodi v skupino animiranih igrač in optičnih igrač). Poleg tega se animiranka vse pogosteje uporablja za elektronsko vsebino z animiranim filmom, ki ga sestavljajo risbe ali fotografije (npr. Coocoo). V nekaterih drugih jezikih se je ohranila tujka folioskop (španščina, portugalščina, francoščina), v poljščini in ruščini pa kineograf. Samo v nekaterih jezikih je bila sprejeta lastna oblika, navadno sopomenka tujki, ki bi pri nas pomenila "dlančni kino" (nemščina, češčina, slovaščina), "žepni kino" (francoščina) ali "listanka" (švedščina, nemščina, francoščina, nizozemščina).

    V slovenskih besedilih se ti tujki tu in tam vendarle pojavljata, reprezentativni korpus slovenskega jezika Gigafida je zabeležil kineograf enkrat in folioskop petkrat, tega najdemo dvakrat tudi v korpusu Nova beseda. Slovar tujk (CZ, 2002) jih ni zajel. Glede na situacijo predlagam uporabo izraza animirana knjiga, kadar govorimo o knjigah z gibljivimi slikami nasploh (bodisi elektronska knjiga z videosekvencami ali pa tradicionalna tiskana s sličicami na posameznih listih) in je kontekst dovolj širok in nespecifičen, če pa gre za natančno poimenovanje prav te oblike, o katerih je bilo govora v tej objavi, je zagotovo rešitev eni od novotvorjenk. Katera od teh se bo toliko razširila in priljubila, da se bo prijela? Zasledili smo:
    animacija v knjižici, animirana slikanica animiranka, dlančni kino, flipbuk, frcanka, frcoris, knjižica oživi, listanka, palčni kino, slikofrc, slikofrca, žepni kino.
    Tukaj tudi slikogib ne pride v poštev, ker ga sestavljata samo dva lista ali en prepognjen list.

    Kako pa drugi jeziki?

    angleško flipbook, flick book
    bolgarsko книжки с анимационен ефект
    češko animačná knížka, prstové kino
    esperanto turnolibro, frapolibro
    finsko pläri, taskuelokuva
    francosko cinémographe, folioscope, feuilletoscope, feuilleteur, cinéma de poche
    hrvaško kineograf, pokretna knjiga, flipbuk
    italijansko folioscopio, libro animato
    katalonsko foliscopi, llibre animat, llibreta animada
    nemško Daumenkino, Abblätterbuch
    nizozemsko folioscoop, klapboek
    poljsko kineograf
    portugalsko folioscópio
    rusko кинеограф, Флипбук
    slovaško prstové kino
    srbsko кинеограф, kineograf
    špansko folioscopio, filoscopio
    švedsko blädderfilm, blädderblocksfilm, blädderbok
    ukrajinsko кінеограф, фліп-книга


    Propagandni "žepni kino" v kovinski cigaretnici
    je verjetno spremljal vojaka na fronto.

    Darilo in sramežljiva izjava hkrati…
     


    Sam svoj mojster: Kako narediti enostavno slikofrco?