sreda, 28. februar 2018

Flipbook - drugič

© kickstarter
Tokratni sestavek je vzpodbudila nedavna razprava na Facebooku v skupini Prevajalci, na pomoč, kjer smo brez prav velikega uspeha razpravljali o ustreznem poimenovanju za angleški termin flip book. O tem je že tekla beseda pred nekaj leti tudi na tem blogu (Flipbook - Kineograf ali folioskop?), od takrat pa se je v slovenščini pojavilo nekaj novih poskusov poimenovanja te knjižice, zato o "flip booku" ponovno nekaj besed in predlogov.

Nenavadne in tako različne so usode besed, še sploh tistih, ki so prišle od daleč in iz sveta drugih jezikov. Nekatere teh pritepenk smo kot "copy/paste"prevzeli v povsem nespremenjeni obliki in danes človek sploh več ne pomisli, da so bile take tudi pred prihodom v jezik tega malega slovanskega jezika. Ko rečemo katalog ali bibliotekar, najbrž na pomislimo, da sta obe besedi brez najmanjše spremembe (z izjemo male začetnice) prišli iz nemščine, tja pa preko latinščine iz grščine. Spet druge, po občutku bi rekli stare slovenske besede, so relativno nove in so si le s težavo med sopomenkami (tujkami, kalki in domačimi novotvorjenkami) izborile obstanek in prostor pod soncem. Taka je na primer knjižnica, ki se je zares pojavila šele leta 1844 v Bleiweisovih Novicah, in je dobila domovinsko pravico šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje, pred tem so naši predniki zares inovativno skovali in uporabljali celo plejado domislic (biblioteka, bukvališče, bukvarija, bukvarnica, bukvarnja, bukvena kamra, bukvišče, bukviše, bukvišnica, bukvohranišče, "hramba, v kateri se ena cejla sprava tih bukou vkupaj hrani", "kamra, kir se buque hranio", knjigarija, knjigarna, knjigarnica, knjigišče, knjigohranilišče, knjigoshramba, knjižišče, knjižnik, knjižnjak, knyzica (o tem smo že pisali obširneje v objavi Kako je bukvarnica knjižnica postala). Mnoge nesrečnice, predvsem najnovejše novotvorjenke, nastajajo zaradi potreb na hitro in včasih kar malo na silo, potem pa životarijo v senci (tuje) sopomenke in uživajo dvomljivo slavo – del javnosti jih sprejme in zagovarja, drugi del javnosti (strokovne in laične) pa po njih še desetletja pljuva in jih ne more sprejeti. Taka je na primer zgoščenka, ki bi jo nekateri še danes utopili v žlici mlačne vode, če bi le lahko. Najnenavadnejše pa so besede, ki " jih še sploh ni", čeprav poznamo predmet poimenovanja in tujejezični termin, vendar se v slovenščini ne znajdemo in še nismo oblikovali ustreznega termina za njihovo poimenovanje. Te vrste je flip book (tudi flipbook, flick book), o čemer smo pred časom že pisali (Flipbook - Kineograf ali folioskop?), vendar brez kakršne koli ustrezne rešitve ali predloga slovenskega poimenovanja.

© Wikipedia  
Kaj je flip book? Navadno gre za nekaj lističev, lahko tudi zajeten snopič, z risbami, slikami, lahko tudi fotografijami, ki si sledijo z majhnimi spremembami in ob hitrem listanju (kretnja kvartopirca s palcem, pri enostavnejših hitro pregibanje lista ali premikanje zvitega lista s svinčnikom, tega imenujejo slikogib) dajejo vtis, da se ljudje in predmeti na slikah premikajo. Prve take tiskane in kupcem dostopne knjižice so se pojavile leta 1868 z imenom kineograph in predstavljajo enega od zgodovinskih gradnikov, ki so pripeljali od najstarejših "naprav" za animacijo slike (zoetrop so menda uporabljali Kitajci že okrog začetka našega štetja, krajše sekvence, ki spominjajo na animacijo pa so se pojavljale že tudi v srednjeveških knjigah) do kinematografa in današnjega videa. Danes so to najpogosteje risanke za otroke, vendar so lahko namenjene tudi odraslim. Nedavno se je pojavila na tržišču še nova oblika personalizirane knjižice, ki jo naredijo iz kratkega videoposnetka ("Flip Buku"). (Nekaj besed o zgodovini in razvoju knjižice flip book.)

Sprejeto in ustaljeno poimenovanje za flip book ostaja torej v slovenščini še vedno nedorečeno, čeprav se je v zadnjem času pojavilo nekaj različnih poimenovanj tudi v resni strokovni literaturi, npr. Priročnik za animiranje Zavoda RS za šolstvo, diplomsko delo, spletne strani knjižnic. Animiranka (ali animirana slikanica, animirana knjiga) je zagotovo presplošno poimenovanje, saj sodi v skupino "animirana" knjiga še več drugih oblik, npr. skokica, sama pa menda sodi v skupino animiranih igrač in optičnih igrač). Poleg tega se animiranka vse pogosteje uporablja za elektronsko vsebino z animiranim filmom, ki ga sestavljajo risbe ali fotografije (npr. Coocoo). V nekaterih drugih jezikih se je ohranila tujka folioskop (španščina, portugalščina, francoščina), v poljščini in ruščini pa kineograf. Samo v nekaterih jezikih je bila sprejeta lastna oblika, navadno sopomenka tujki, ki bi pri nas pomenila "dlančni kino" (nemščina, češčina, slovaščina), "žepni kino" (francoščina) ali "listanka" (švedščina, nemščina, francoščina, nizozemščina).

V slovenskih besedilih se ti tujki tu in tam vendarle pojavljata, reprezentativni korpus slovenskega jezika Gigafida je zabeležil kineograf enkrat in folioskop petkrat, tega najdemo dvakrat tudi v korpusu Nova beseda. Slovar tujk (CZ, 2002) jih ni zajel. Glede na situacijo predlagam uporabo izraza animirana knjiga, kadar govorimo o knjigah z gibljivimi slikami nasploh (bodisi elektronska knjiga z videosekvencami ali pa tradicionalna tiskana s sličicami na posameznih listih) in je kontekst dovolj širok in nespecifičen, če pa gre za natančno poimenovanje prav te oblike, o katerih je bilo govora v tej objavi, je zagotovo rešitev eni od novotvorjenk. Katera od teh se bo toliko razširila in priljubila, da se bo prijela? Zasledili smo:
animacija v knjižici, animirana slikanica animiranka, dlančni kino, flipbuk, frcanka, frcoris, knjižica oživi, listanka, palčni kino, slikofrc, slikofrca, žepni kino.
Tukaj tudi slikogib ne pride v poštev, ker ga sestavljata samo dva lista ali en prepognjen list.

Kako pa drugi jeziki?

angleško flipbook, flick book
bolgarsko книжки с анимационен ефект
češko animačná knížka, prstové kino
esperanto turnolibro, frapolibro
finsko pläri, taskuelokuva
francosko cinémographe, folioscope, feuilletoscope, feuilleteur, cinéma de poche
hrvaško kineograf, pokretna knjiga, flipbuk
italijansko folioscopio, libro animato
katalonsko foliscopi, llibre animat, llibreta animada
nemško Daumenkino, Abblätterbuch
nizozemsko folioscoop, klapboek
poljsko kineograf
portugalsko folioscópio
rusko кинеограф, Флипбук
slovaško prstové kino
srbsko кинеограф, kineograf
špansko folioscopio, filoscopio
švedsko blädderfilm, blädderblocksfilm, blädderbok
ukrajinsko кінеограф, фліп-книга


Propagandni "žepni kino" v kovinski cigaretnici
je verjetno spremljal vojaka na fronto.

Darilo in sramežljiva izjava hkrati…
 


Sam svoj mojster: Kako narediti enostavno slikofrco?

torek, 13. februar 2018

Mednarodni dan darovanja knjig

Čeprav je 14. februarar, kar brez skrbi, ne bom pisal o valentinovem, dnevu zaljubljenih (bolj prizemljeni pravijo, da gre za praznik trgovcev), ki ga menda tako ali drugače obeležuje že toliko ljudi, da ga prekašajo samo še božični prazniki. Bo pa beseda tekla kljub temu o ljubezni, ljubezni do knjige in branja.

Kar ni ga več dneva na koledarju, da ne bi praznovali, častili, poveličevali, obeležili, se veselili in spominjali česa pomembnega, lepega, veličastnega, zanimivega… in temu posvetili posebnega dneva (konec januarja je na primer svetovni dan snega, pri nas smo ga proslavili v Planici). Eni dnevi so mednarodni, drugi svetovni, nacionalni ali pa kar tako. Predlagajo in potrjujejo jih mednarodne institucije (npr. OZN), vlade posameznih držav, združenja, civilne iniciative. Mnogi med temi dnevi so jubilejni in spominski, ki poudarjajo in častijo zgodovinske dogodke in osebnosti, vse več pa je tudi takih, ki naj bi nas vzpodbujali k zavedanju pomena, pomembnosti in/ali nevarnosti nečesa (ang. awareness day), npr. čistega zraka, pitne vode, boja proti raku, boleznim srca in ožilja, globalnega segrevanja… Slovenci smo tako uspeli pri Združenih narodih proglasiti mednarodni dan čebel (20. maj).

14. februar so si kot svoj praznični dan izbrali tudi ljubitelji knjig, branja in knjižnic, to sta mednarodni dan darovanja knjig in dan ljubiteljev knjižnic. Mednarodni dan darovanja knjig se je rodil leta 2012 kot International Book Giving Day na združeno iniciativo nekaterih britanskih in avstralskih blogov, posvečenih knjigi, branju in predvsem širjenju branja med mladimi. Ni jasno, zakaj ravno 14. februarja. Gibanje se je naglo širilo in danes ga tako ali drugače obeležujejo že v številnih državah (Avstralija, Kanada, Južna Afrika, Francija, Indija, Irska, Japonska, Nova Zelandija, Singapur, Filipini, Turčija, Velika Britanija, Združene države, Nemčija, Nigerija, Nikaragva, Brazilija, Egipt, Poljska, Grčija, Portugalska, Mehika, Makedonija, Malavi, Madžarska, Malezija, Izrael, Danska, Tajska, Indonezija, Jordanija, Kitajska, Portoriko, sosednja Hrvaška in Bolgarija). Aktivnosti prostovoljcev so bile usmerjene predvsem v prizadevanje, da bi ljudi vsega sveta vzpodbudili k darovanju knjige vsaj enemu otroku. Pri tem predlagajo katero od treh enostavnih poti:

  • podarite knjigo v krogu družine ali prijateljev, darilo naj velja najprej otrokom,
  • pustite knjigo na javnem mestu, na primer na železniški postaji ali v zobozdravniški čakalnici, da jo lahko vzame in bere kdorkoli od mimoidočih (nekaj podobnega našim knjigobežnicam),
  • darujte rabljene knjige knjižnici, bolnišnici, zavetišču za brezdomce ali kaki drugi socialni ustanovi, ki skrbi za razpošiljanje knjig otrokom v depriviligiranih okoljih tudi na mednarodnem nivoju.
Kdor bi želel o njih zvedeti kaj več ali stopiti z njimi v stik, jih lahko obišče tudi na Facebooku.

Dan ljubiteljev knjižnic, izvirno Library Lovers' Day, je iniciativa avstralskih splošnih knjižnic v okviru avstralskega združenja Australian Library and Information Association (ALIA), ki od leta 2006 organizirano in usklajeno vzpodbuja ljudi k branju, uporabi knjižnic in tudi zagovorništvu knjižnic, vrsta aktivnosti in dogodkov se seveda odvija v knjižnicah. Značilna posebnost je pisanje ljubezenskih pisem knjižnici, v katerih bralci, med njimi tudi prominentni avstralski avtorji in zagovorniki knjižnic, opisujejo svoj odnos do knjižnice in njeno posebno mesto v svojem srcu.

Poglejmo še, kako imenujejo mednarodni dan darovanja knjig v nekaterih drugih jezikih.

angleško International Book Giving Day
češko Mezinárodní den darování knih
francosko La Journée internationale du don de livres
hrvaško Međunarodni dan darivanja knjiga
italijansko Giornata internazionale per regalare un libro
madžarsko Nemzetközi Könyvajándék Nap
nemško Internationaler Verschenk-ein-Buch-Tag
nizozemsko De Internationale boeken donatie dag
poljsko Międzynarodowy Dzień Dawania Książek
rusko Международный день книгодарения
slovensko Mednarodni dan darovanja knjig
špansko El día internacional de la donación de libros
ukrajinsko Міжнародний день книгодарування

torek, 6. februar 2018

Restitucija

Sporazum med vladama Republike Avstrije in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev o restituciji arhivskega gradiva, 1923
Bundesgesätzblatt für die Republik Österreich 15.12.1923, del 6. Člena
Vir: Enciklopedija Slovenije1996
V času, ko pritegujejo našo pozornost vsakodnevne novice o preganjanju ribiških in policijskih čolničev pod zastavami dveh sosed, ki se ne uspeta dogovoriti o tem, kateri del malo večje slane lužice pripada eni ali drugi, vse preveč pozabljamo, da poteka v ozadju, mnogo bolj tiho in neopazno, tudi nespektakulatno, fronta za ponovno pridobitev predmetov kulturne dediščine, ki so v preteklosti na tak ali drugačen način zašli s področja Slovenije v druge dele takratne Jugoslavije, predvsem v Beograd. Gre za slovensko kulturno dediščino, ki je ostala v diplomatskih predstavništvih, muzejih, arhivih, galerijah in drugih inštitucijah ter njeno vračanje v Slovenijo. Slovenija je decembra 2016 in avgusta 2017 od Srbije že prevzela okrog sto mednarodnih sporazumov, katerih depozitar je bila nekdanja SFRJ in ki se nanašajo izključno na ozemlje Republike Slovenije. Gre za prvo restitucijo državnih arhivov SFRJ katerikoli državi naslednici. Za RS je posebnega pomena na primer tudi pridobitev originalov Osimskih sporazumov, glede česar pa še ni dosežen dogovor s Hrvaško.

Vendar vprašanja restitucije niso samo slovenski problem, restitucija je eno najpomembnejših, najpogosteje spornih in poleg pravnega okvira tudi emocionalnih vprašanj, s katerim se soočajo muzeji in arhivi zahodnega sveta v 21. stoletju. Vse večja mednarodna izpostavljenost tega vprašanja odraža globalne spremembe v odnosih moči in načinu dojemanja kolonialne preteklosti ter "koncentracije" svetovne kulturne dediščine v muzejih zahodnega sveta (npr. British Museum). V našem okolju so največji generator zahtev po restituciji tri vojne, obe svetovni in tista ob razpadu Jugoslavije.

Restitucija je termin mednarodnega prava, s katerim se bibliotekarji nekoliko več srečujemo šele kakšno poldrugo desetletje. Gre za povrnitev predvsem v vojnah zaplenjenih predmetov kulturne in umetniške vrednosti, pogosto velikih količin dragocenih knjig in dokumentov, med njimi tudi inkunabul in srednjeveških rokopisov. V preteklosti je bila restitucija le redko predmet mednarodnih in bilateralnih pogajanj, zmagovalec je bil pač zmagovalec in si je lastil vse pravice, kolonialni gospod pa prav tako. Saj vemo, kako in od kod so se v zadnjih stoletjih napolnili z dragocenostmi najslavnejši muzeji in galerije. Po odmrznitvah hladne vojne, padcu železne zavese in Berlinskega zidu so ob vse boljšem mednarodnem sodelovanju in poskusih sprave med nekdanjimi sovražniki prišla skoraj čisto na koncu na pogajalsko mizo tudi vprašanja vračanja zaplenjene kulture in umetnosti. Na srečo so tudi najbolj divji zavojevalci in uničevalci znali prepoznavati vrednost in lepoto vsebine muzejev, galerij, dvorcev in kjižnic - nacionalnih in univerzitetnih, cerkvenih in samostanskih, pogosto tudi privatnih, navadno judovskih. Izpraznili so jih in odpeljali s seboj, marsikaj je bilo namerno ali zaradi neugodnih prilik uničenega, izgubljenega ali ponovno ukradenega, mnogo pa se je na srečo vendarle obdržalo v muzejih, galerijah, knjižnicah in privatnih zbirkah zavojevalcev, včasih pa cela desetletja kar v zasilnih skladiščih in skrivališčih, kleteh ali senikih, pogosto povsem pozabljeno. Danes se tudi nekatere pomembnejše knjižnice, pogosto nacionalke, ukvarjajo z ugotavljanjem stanja in usode zaplenjenih knjig. Eni bolj kot zavojevalci, ki v svojih fondih identificirajo drugod naplenjeno gradivo (npr. avstrijska nacionalka, kjer so odkrili tudi precej knjig z območja nekdanje Jugoslavije), drugi kot žrtve, ki drugod iščejo in prepoznavajo svoje nekdanje bogastvo (npr. nekatere nemške knjižnice, katerih bogastvo je odšlo z zmagovalci leta 1945 na vzhod). Tega vprašanja so se ponekod lotili zelo sistematično in na najvišjem nivoju, v Avstriji je bil na primer leta 1998 sprejet poseben zakon o vračanju predmetov kulturne vrednosti iz avstrijskih muzejev in drugih zbirk (Bundesgesetz über die Rückgabe von Kunstgegenständen aus den Österreichischen Bundesmuseen und Sammlungen; najbolj razvpit in svetovno znan je najbrž primer vračila desetine milijonov evrov vredne Klimtove slike dedinji judovske družine pred nekaj leti). Pri naših sosedih so o restituciji knjižničnega gradiva potekali kongresi (npr. Raub und Restitution in Bibliotheken, Dunaj, aprila 2003, ali Provenienzforschung und Restitution – Bibliotheken, Speyer, aprila 2016), avstrijska nacionalka pa je pred leti izvajala tudi poseben obsežen projekt identifikacije obsežnih fondov, ki so prišli v knjižnico z nacističnimi zaplembami (tudi iz Slovenije)(Provenienzforschung und Restitution) in imela ob tem leta 2004 veliko razstavo z naslovom Geraubte Bücher. Podoben zakon o kulturnih dobrinah, ki so bile v času druge svetovne vojne prenesene v Sovjetsko zvezo in so sedaj na teritoriju Ruske Federacije, je bil v RF sprejet leta 1998.

Pri nas tega skoraj ne poznamo in so postopki vračanja bolj redki (najbolj znana je morebiti Kofetarica Ivane Kobilca, ki je bila leta 2004 vrnjena družini Hribar, vendar fizično po lastnikovi volji še vedno ostaja v Narodni galeriji), čeprav vemo, da je bilo v prvih nekaj letih po drugi svetovni vojni med zaplenjenimi in v Federalnem zbirnem centru (FZC) nabranimi predmeti tudi precej kulturnega bogastva. Slike so šle navadno v različne hrame demokracije (skupščina, predsedniška palača, ministrstva) in diplomatska predstavništva, na srečo pogosto tudi v kulturne inštitucije (galerije in muzeje), nemalo pa se jih je porazgubilo tudi po domovih dovolj vplivnih politikov. Knjige, med njimi so bile tudi bogate družinske knjižnice, so se precej porazgubile, nekatere pa so vendarle našle pot tudi v knjižnice, predvsem je bila to Narodna in univerzitetna knjižnica kot varuhinja slovenske pisne kulturne dediščine.

Na 40. Konferenci ABDOS, ki je potekala od 30. maja do 2. junija 2011 v organizaciji Centralne ekonomske knjižnice v Ljubljani, je imel o restituciji nemških knjig in uspešnem sodelovanju s knjižnicami Ruske Federacije zanimiv prispevek z naslovom Der Deutsch-Russische Bibliotheksdialog zu kriegsbedingt verlagerten Büchersammlungen kolega Olaf Hamann, vodja Oddelka za Vzhodno Evropo pri Staatsbibliothek zu Berlin. Z avtorjevim dovoljenjem objavljamo njegovo prezentacijo.

Poglejmo, kako rečejo restituciji in vračanju kulturnih dobrin v nekaterih drugih jezikih.

albansko kthim; kthimin e pronës kulturore
angleško restitution; restitution of cultural property, return of cultural objects
bolgarsko реституция; реституция на паметници на културата
češko restituce; restitucích kulturních statků
dansko restitution; tilbagelevering af kulturgoder, tilbagegivelse af kulturgenstande
estonsko restitusioon; kultuuriomandi tagastamist
finsko restitution, palauttaminen; kulttuuriesineiden palauttamiseen, kulttuuriomaisuuden palauttamista
francoskorestitution, restitution de biens culturels, restitution des objets culturels
grško επιστροφή των αντικειμένων πολιτιστικού χαρακτήρα
hrvaško restitucija kulturnih dobara, povrat kulturnih dobara, vraćanje kulturnih dobara
islandsko endurgreiðsla; endurheimt menningarminja
italijansko restituzione; restituzione dei beni culturali
katalonsko restitució; restitució de béns culturals
latovsko restitūcija
litovsko restitucija; kultūros turto grąžinimo
madžarsko restituálás; kulturális tulajdon visszaadását
makedonsko реституција; реституција на културното наследство
nemško Restitution; Wiedergutmachung, Rückgabe der Kulturgüter
nizozemskorestitutie, teruggave; restitutie van cultuurgoederen
norveško restitusjon; restitusjon av kulturgjenstander
poljsko restytucja; restytucji dóbr kultury
portugalsko restituição; restituição de bens culturais, restituição dos objetos culturais
romunsko restituire; restituirea bunurilor culturale
rusko реституция; реституции культурных ценностей
slovaško reštitúcia; reštitúcia kultúrneho majetku, navrátenie kultúrneho majetku
slovensko restitucija, vrnitev, vračilo; restitucija kulturnih dobrin, vračanje kulturnih dobrin
srbsko реституција, restitucija; повраћај културних добара, povračaj kulturnih predmeta
špansko restitución; restitución de bienes culturales, restitución de los objetos culturales
švedsko restitution; återställande av kulturell egendom
turško tazmin; kültür varlıklarının iadesi
ukrajinsko реституція; реституція культурних цінностей

   

Univerzitetna knjižnica Bremen raziskuje v svojih fondih gradivo, ki je bilo v nacističnih časih zaplenjeno preganjanim, predvsem Judom.


Poslanec Srbske radikalne stranke v Skupščini Republike Srbije leta 2011 o restituciji starih srbskih knjig
.

Sirote - Knjige v "izgnanstvu" so imele po 65 letih na
hrbtih še vedno oznake nekdanjega lastnika, zato ni težko
prepoznati njihove provenience. Foto: Olaf Hamann


Še nekaj krajših prispevkov o restituciji knjig: