Vendar vprašanja restitucije niso samo slovenski problem, restitucija je eno najpomembnejših, najpogosteje spornih in poleg pravnega okvira tudi emocionalnih vprašanj, s katerim se soočajo muzeji in arhivi zahodnega sveta v 21. stoletju. Vse večja mednarodna izpostavljenost tega vprašanja odraža globalne spremembe v odnosih moči in načinu dojemanja kolonialne preteklosti ter "koncentracije" svetovne kulturne dediščine v muzejih zahodnega sveta (npr. British Museum). V našem okolju so največji generator zahtev po restituciji tri vojne, obe svetovni in tista ob razpadu Jugoslavije. Restitucija je termin mednarodnega prava, s katerim se bibliotekarji nekoliko več srečujemo šele kakšno poldrugo desetletje. Gre za povrnitev predvsem v vojnah zaplenjenih predmetov kulturne in umetniške vrednosti, pogosto velikih količin dragocenih knjig in dokumentov, med njimi tudi inkunabul in srednjeveških rokopisov. V preteklosti je bila restitucija le redko predmet mednarodnih in bilateralnih pogajanj, zmagovalec je bil pač zmagovalec in si je lastil vse pravice, kolonialni gospod pa prav tako. Saj vemo, kako in od kod so se v zadnjih stoletjih napolnili z dragocenostmi najslavnejši muzeji in galerije. Po odmrznitvah hladne vojne, padcu železne zavese in Berlinskega zidu so ob vse boljšem mednarodnem sodelovanju in poskusih sprave med nekdanjimi sovražniki prišla skoraj čisto na koncu na pogajalsko mizo tudi vprašanja vračanja zaplenjene kulture in umetnosti. Na srečo so tudi najbolj divji zavojevalci in uničevalci znali prepoznavati vrednost in lepoto vsebine muzejev, galerij, dvorcev in kjižnic - nacionalnih in univerzitetnih, cerkvenih in samostanskih, pogosto tudi privatnih, navadno judovskih. Izpraznili so jih in odpeljali s seboj, marsikaj je bilo namerno ali zaradi neugodnih prilik uničenega, izgubljenega ali ponovno ukradenega, mnogo pa se je na srečo vendarle obdržalo v muzejih, galerijah, knjižnicah in privatnih zbirkah zavojevalcev, včasih pa cela desetletja kar v zasilnih skladiščih in skrivališčih, kleteh ali senikih, pogosto povsem pozabljeno. Danes se tudi nekatere pomembnejše knjižnice, pogosto nacionalke, ukvarjajo z ugotavljanjem stanja in usode zaplenjenih knjig. Eni bolj kot zavojevalci, ki v svojih fondih identificirajo drugod naplenjeno gradivo (npr. avstrijska nacionalka, kjer so odkrili tudi precej knjig z območja nekdanje Jugoslavije), drugi kot žrtve, ki drugod iščejo in prepoznavajo svoje nekdanje bogastvo (npr. nekatere nemške knjižnice, katerih bogastvo je odšlo z zmagovalci leta 1945 na vzhod). Tega vprašanja so se ponekod lotili zelo sistematično in na najvišjem nivoju, v Avstriji je bil na primer leta 1998 sprejet poseben zakon o vračanju predmetov kulturne vrednosti iz avstrijskih muzejev in drugih zbirk (Bundesgesetz über die Rückgabe von Kunstgegenständen aus den Österreichischen Bundesmuseen und Sammlungen; najbolj razvpit in svetovno znan je najbrž primer vračila desetine milijonov evrov vredne Klimtove slike dedinji judovske družine pred nekaj leti). Pri naših sosedih so o restituciji knjižničnega gradiva potekali kongresi (npr. Raub und Restitution in Bibliotheken, Dunaj, aprila 2003, ali Provenienzforschung und Restitution – Bibliotheken, Speyer, aprila 2016), avstrijska nacionalka pa je pred leti izvajala tudi poseben obsežen projekt identifikacije obsežnih fondov, ki so prišli v knjižnico z nacističnimi zaplembami (tudi iz Slovenije)(Provenienzforschung und Restitution) in imela ob tem leta 2004 veliko razstavo z naslovom Geraubte Bücher. Podoben zakon o kulturnih dobrinah, ki so bile v času druge svetovne vojne prenesene v Sovjetsko zvezo in so sedaj na teritoriju Ruske Federacije, je bil v RF sprejet leta 1998. Pri nas tega skoraj ne poznamo in so postopki vračanja bolj redki (najbolj znana je morebiti Kofetarica Ivane Kobilca, ki je bila leta 2004 vrnjena družini Hribar, vendar fizično po lastnikovi volji še vedno ostaja v Narodni galeriji), čeprav vemo, da je bilo v prvih nekaj letih po drugi svetovni vojni med zaplenjenimi in v Federalnem zbirnem centru (FZC) nabranimi predmeti tudi precej kulturnega bogastva. Slike so šle navadno v različne hrame demokracije (skupščina, predsedniška palača, ministrstva) in diplomatska predstavništva, na srečo pogosto tudi v kulturne inštitucije (galerije in muzeje), nemalo pa se jih je porazgubilo tudi po domovih dovolj vplivnih politikov. Knjige, med njimi so bile tudi bogate družinske knjižnice, so se precej porazgubile, nekatere pa so vendarle našle pot tudi v knjižnice, predvsem je bila to Narodna in univerzitetna knjižnica kot varuhinja slovenske pisne kulturne dediščine. Na 40. Konferenci ABDOS, ki je potekala od 30. maja do 2. junija 2011 v organizaciji Centralne ekonomske knjižnice v Ljubljani, je imel o restituciji nemških knjig in uspešnem sodelovanju s knjižnicami Ruske Federacije zanimiv prispevek z naslovom Der Deutsch-Russische Bibliotheksdialog zu kriegsbedingt verlagerten Büchersammlungen kolega Olaf Hamann, vodja Oddelka za Vzhodno Evropo pri Staatsbibliothek zu Berlin. Z avtorjevim dovoljenjem objavljamo njegovo prezentacijo. Poglejmo, kako rečejo restituciji in vračanju kulturnih dobrin v nekaterih drugih jezikih. |
|
|
Univerzitetna knjižnica Bremen raziskuje v svojih fondih gradivo, ki je bilo v nacističnih časih zaplenjeno preganjanim, predvsem Judom.
Poslanec Srbske radikalne stranke v Skupščini Republike Srbije leta 2011 o restituciji starih srbskih knjig . |
Sirote - Knjige v "izgnanstvu" so imele po 65 letih na hrbtih še vedno oznake nekdanjega lastnika, zato ni težko prepoznati njihove provenience. Foto: Olaf Hamann |
Še nekaj krajših prispevkov o restituciji knjig:
- Frančiškanski samostan sv. Ane Koper – Restitucija
- Knjige iz turjaške "knežje" zbirke v sodobnih slovenskih knjižnicah
- Restitution of Nazi-Looted Books
- Federalni zbirni center in njegov prispevek k dopolnitvi fondov narodne in univerzitetne knjižnice
- RESTITUTIONEN 2012. Institut für Sozialforschung
- The Nazi looting of books in Austria and their partial restitution
- Restitution von vier Büchern an die Familie Friedlaender
- The cultural values – The victims of the War
- Krajša objava o restituciji je bila tudi na Biblioblogu 9.6.2011
Znova dragocen zapis o pomembni in seveda zanimivi aktivnosti varuhov narodne dediščine. Ali pa se ob dogovorih za fizično vračanje materiala akterji dogovarjajo tudi o drugih oblikah, npr. o zgolj vsebinskem prenosu v obliki elektronskih kopij za dela, kjer seveda legitimno lastništvo preprečuje fizičen prenos. Tu se najbrž pojavlja tudi potreba po dodatnih dogovorih ali in kdaj je mogoče takšne kopije sprostiti v odprti dostop.
OdgovoriIzbrišiIzjemno pomembno je seveda že to, da je po dolgih letih trmastega izmikanja in zagovarjanja pravic novih lastnikov vendarle prišlo do otoplitev in splošnega zavedanja, da civilizirana družba ne more vztrajati na zanikanju tovrstnih krivic. Veliko delo je bilo opravljeno na dveh nivojih, v sodelovanju strokovnjakov (arhivarjev, kustosov, bibliotekarjev, restavratorjev itd.) in na višjem nivoju seveda tudi politikov, kar se marsikje zrcali tudi v ustrezni zakonodaji. Poleg težav pri iskanju in identifikaciji posameznih predmetov in zbirk ter dokazovanju lastništva (tako pri starem kot tudi novem lastniku) je velik problem seveda pogosto močno poškodovano gradivo in različni razlogi, zaradi katerih do fizičnega prenosa gradiva med strankama ne more priti (npr. vztrajanje pri dokazovanju pomembnosti za posamezen narod ali celotno človeštvo, možnosti zagotavljanja ustreznih pogojev hranjenja in zaščite ter omogočanja dostopnosti za javnost ipd.). Znano je večje število projektov, ki so v takih primerih prinesli optimalne rešitve z digitalizacijo vsebin in tudi predmetov ter izdelavo 3D modelov. Tako je dogovorno izvirnik ohranila ali dobila ena stranka, kopijo pa druga, v vsakem primeru pa je postala kopija najširše dostopna javnosti, česar z izvirnikom ne bi bilo mogoče doseči.
OdgovoriIzbrišiNavajam nekaj primerov tovrstne prakse:
http://www.zikg.eu/projekte/projekte-zi/buecher-aus-der-ns-verfolgungsbedingt-entzogenen-bibliothek-von-august-liebmann-mayer-in-der-bibliothek-des-zi
http://www.freimaurer-potsdam.de/wissenswertes__trashed/restitution-der-bibliothek-der-johannisloge-teutonia-zur-weisheit/
https://www.kulturgutverluste.de/Content/03_Forschungsfoerderung/Projekt/Institut-fuer-die-Geschichte-der-deutschen-Juden-Hamburg/Projekt2_en.html
https://www.landesarchiv-bw.de/web/58866
http://www.ub.uni-rostock.de/ub/xDLib/ns-raubgut_xde.shtml
http://www.freiburg-postkolonial.de/Seiten/2008-AACRLS-Uebergabe.htm
https://www.sub.uni-goettingen.de/wir-ueber-uns/portrait/geschichte/ermittlung-und-restitution-von-ns-raubgut-der-sub-goettingen/