torek, 06. februar 2018

Restitucija

Sporazum med vladama Republike Avstrije in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev o restituciji arhivskega gradiva, 1923
Bundesgesätzblatt für die Republik Österreich 15.12.1923, del 6. Člena
Vir: Enciklopedija Slovenije1996
V času, ko pritegujejo našo pozornost vsakodnevne novice o preganjanju ribiških in policijskih čolničev pod zastavami dveh sosed, ki se ne uspeta dogovoriti o tem, kateri del malo večje slane lužice pripada eni ali drugi, vse preveč pozabljamo, da poteka v ozadju, mnogo bolj tiho in neopazno, tudi nespektakulatno, fronta za ponovno pridobitev predmetov kulturne dediščine, ki so v preteklosti na tak ali drugačen način zašli s področja Slovenije v druge dele takratne Jugoslavije, predvsem v Beograd. Gre za slovensko kulturno dediščino, ki je ostala v diplomatskih predstavništvih, muzejih, arhivih, galerijah in drugih inštitucijah ter njeno vračanje v Slovenijo. Slovenija je decembra 2016 in avgusta 2017 od Srbije že prevzela okrog sto mednarodnih sporazumov, katerih depozitar je bila nekdanja SFRJ in ki se nanašajo izključno na ozemlje Republike Slovenije. Gre za prvo restitucijo državnih arhivov SFRJ katerikoli državi naslednici. Za RS je posebnega pomena na primer tudi pridobitev originalov Osimskih sporazumov, glede česar pa še ni dosežen dogovor s Hrvaško.

Vendar vprašanja restitucije niso samo slovenski problem, restitucija je eno najpomembnejših, najpogosteje spornih in poleg pravnega okvira tudi emocionalnih vprašanj, s katerim se soočajo muzeji in arhivi zahodnega sveta v 21. stoletju. Vse večja mednarodna izpostavljenost tega vprašanja odraža globalne spremembe v odnosih moči in načinu dojemanja kolonialne preteklosti ter "koncentracije" svetovne kulturne dediščine v muzejih zahodnega sveta (npr. British Museum). V našem okolju so največji generator zahtev po restituciji tri vojne, obe svetovni in tista ob razpadu Jugoslavije.

Restitucija je termin mednarodnega prava, s katerim se bibliotekarji nekoliko več srečujemo šele kakšno poldrugo desetletje. Gre za povrnitev predvsem v vojnah zaplenjenih predmetov kulturne in umetniške vrednosti, pogosto velikih količin dragocenih knjig in dokumentov, med njimi tudi inkunabul in srednjeveških rokopisov. V preteklosti je bila restitucija le redko predmet mednarodnih in bilateralnih pogajanj, zmagovalec je bil pač zmagovalec in si je lastil vse pravice, kolonialni gospod pa prav tako. Saj vemo, kako in od kod so se v zadnjih stoletjih napolnili z dragocenostmi najslavnejši muzeji in galerije. Po odmrznitvah hladne vojne, padcu železne zavese in Berlinskega zidu so ob vse boljšem mednarodnem sodelovanju in poskusih sprave med nekdanjimi sovražniki prišla skoraj čisto na koncu na pogajalsko mizo tudi vprašanja vračanja zaplenjene kulture in umetnosti. Na srečo so tudi najbolj divji zavojevalci in uničevalci znali prepoznavati vrednost in lepoto vsebine muzejev, galerij, dvorcev in kjižnic - nacionalnih in univerzitetnih, cerkvenih in samostanskih, pogosto tudi privatnih, navadno judovskih. Izpraznili so jih in odpeljali s seboj, marsikaj je bilo namerno ali zaradi neugodnih prilik uničenega, izgubljenega ali ponovno ukradenega, mnogo pa se je na srečo vendarle obdržalo v muzejih, galerijah, knjižnicah in privatnih zbirkah zavojevalcev, včasih pa cela desetletja kar v zasilnih skladiščih in skrivališčih, kleteh ali senikih, pogosto povsem pozabljeno. Danes se tudi nekatere pomembnejše knjižnice, pogosto nacionalke, ukvarjajo z ugotavljanjem stanja in usode zaplenjenih knjig. Eni bolj kot zavojevalci, ki v svojih fondih identificirajo drugod naplenjeno gradivo (npr. avstrijska nacionalka, kjer so odkrili tudi precej knjig z območja nekdanje Jugoslavije), drugi kot žrtve, ki drugod iščejo in prepoznavajo svoje nekdanje bogastvo (npr. nekatere nemške knjižnice, katerih bogastvo je odšlo z zmagovalci leta 1945 na vzhod). Tega vprašanja so se ponekod lotili zelo sistematično in na najvišjem nivoju, v Avstriji je bil na primer leta 1998 sprejet poseben zakon o vračanju predmetov kulturne vrednosti iz avstrijskih muzejev in drugih zbirk (Bundesgesetz über die Rückgabe von Kunstgegenständen aus den Österreichischen Bundesmuseen und Sammlungen; najbolj razvpit in svetovno znan je najbrž primer vračila desetine milijonov evrov vredne Klimtove slike dedinji judovske družine pred nekaj leti). Pri naših sosedih so o restituciji knjižničnega gradiva potekali kongresi (npr. Raub und Restitution in Bibliotheken, Dunaj, aprila 2003, ali Provenienzforschung und Restitution – Bibliotheken, Speyer, aprila 2016), avstrijska nacionalka pa je pred leti izvajala tudi poseben obsežen projekt identifikacije obsežnih fondov, ki so prišli v knjižnico z nacističnimi zaplembami (tudi iz Slovenije)(Provenienzforschung und Restitution) in imela ob tem leta 2004 veliko razstavo z naslovom Geraubte Bücher. Podoben zakon o kulturnih dobrinah, ki so bile v času druge svetovne vojne prenesene v Sovjetsko zvezo in so sedaj na teritoriju Ruske Federacije, je bil v RF sprejet leta 1998.

Pri nas tega skoraj ne poznamo in so postopki vračanja bolj redki (najbolj znana je morebiti Kofetarica Ivane Kobilca, ki je bila leta 2004 vrnjena družini Hribar, vendar fizično po lastnikovi volji še vedno ostaja v Narodni galeriji), čeprav vemo, da je bilo v prvih nekaj letih po drugi svetovni vojni med zaplenjenimi in v Federalnem zbirnem centru (FZC) nabranimi predmeti tudi precej kulturnega bogastva. Slike so šle navadno v različne hrame demokracije (skupščina, predsedniška palača, ministrstva) in diplomatska predstavništva, na srečo pogosto tudi v kulturne inštitucije (galerije in muzeje), nemalo pa se jih je porazgubilo tudi po domovih dovolj vplivnih politikov. Knjige, med njimi so bile tudi bogate družinske knjižnice, so se precej porazgubile, nekatere pa so vendarle našle pot tudi v knjižnice, predvsem je bila to Narodna in univerzitetna knjižnica kot varuhinja slovenske pisne kulturne dediščine.

Na 40. Konferenci ABDOS, ki je potekala od 30. maja do 2. junija 2011 v organizaciji Centralne ekonomske knjižnice v Ljubljani, je imel o restituciji nemških knjig in uspešnem sodelovanju s knjižnicami Ruske Federacije zanimiv prispevek z naslovom Der Deutsch-Russische Bibliotheksdialog zu kriegsbedingt verlagerten Büchersammlungen kolega Olaf Hamann, vodja Oddelka za Vzhodno Evropo pri Staatsbibliothek zu Berlin. Z avtorjevim dovoljenjem objavljamo njegovo prezentacijo.

Poglejmo, kako rečejo restituciji in vračanju kulturnih dobrin v nekaterih drugih jezikih.

albansko kthim; kthimin e pronës kulturore
angleško restitution; restitution of cultural property, return of cultural objects
bolgarsko реституция; реституция на паметници на културата
češko restituce; restitucích kulturních statků
dansko restitution; tilbagelevering af kulturgoder, tilbagegivelse af kulturgenstande
estonsko restitusioon; kultuuriomandi tagastamist
finsko restitution, palauttaminen; kulttuuriesineiden palauttamiseen, kulttuuriomaisuuden palauttamista
francoskorestitution, restitution de biens culturels, restitution des objets culturels
grško επιστροφή των αντικειμένων πολιτιστικού χαρακτήρα
hrvaško restitucija kulturnih dobara, povrat kulturnih dobara, vraćanje kulturnih dobara
islandsko endurgreiðsla; endurheimt menningarminja
italijansko restituzione; restituzione dei beni culturali
katalonsko restitució; restitució de béns culturals
latovsko restitūcija
litovsko restitucija; kultūros turto grąžinimo
madžarsko restituálás; kulturális tulajdon visszaadását
makedonsko реституција; реституција на културното наследство
nemško Restitution; Wiedergutmachung, Rückgabe der Kulturgüter
nizozemskorestitutie, teruggave; restitutie van cultuurgoederen
norveško restitusjon; restitusjon av kulturgjenstander
poljsko restytucja; restytucji dóbr kultury
portugalsko restituição; restituição de bens culturais, restituição dos objetos culturais
romunsko restituire; restituirea bunurilor culturale
rusko реституция; реституции культурных ценностей
slovaško reštitúcia; reštitúcia kultúrneho majetku, navrátenie kultúrneho majetku
slovensko restitucija, vrnitev, vračilo; restitucija kulturnih dobrin, vračanje kulturnih dobrin
srbsko реституција, restitucija; повраћај културних добара, povračaj kulturnih predmeta
špansko restitución; restitución de bienes culturales, restitución de los objetos culturales
švedsko restitution; återställande av kulturell egendom
turško tazmin; kültür varlıklarının iadesi
ukrajinsko реституція; реституція культурних цінностей

   

Univerzitetna knjižnica Bremen raziskuje v svojih fondih gradivo, ki je bilo v nacističnih časih zaplenjeno preganjanim, predvsem Judom.


Poslanec Srbske radikalne stranke v Skupščini Republike Srbije leta 2011 o restituciji starih srbskih knjig
.

Sirote - Knjige v "izgnanstvu" so imele po 65 letih na
hrbtih še vedno oznake nekdanjega lastnika, zato ni težko
prepoznati njihove provenience. Foto: Olaf Hamann


Še nekaj krajših prispevkov o restituciji knjig:

2 komentarja:

  1. Znova dragocen zapis o pomembni in seveda zanimivi aktivnosti varuhov narodne dediščine. Ali pa se ob dogovorih za fizično vračanje materiala akterji dogovarjajo tudi o drugih oblikah, npr. o zgolj vsebinskem prenosu v obliki elektronskih kopij za dela, kjer seveda legitimno lastništvo preprečuje fizičen prenos. Tu se najbrž pojavlja tudi potreba po dodatnih dogovorih ali in kdaj je mogoče takšne kopije sprostiti v odprti dostop.

    OdgovoriIzbriši
  2. Izjemno pomembno je seveda že to, da je po dolgih letih trmastega izmikanja in zagovarjanja pravic novih lastnikov vendarle prišlo do otoplitev in splošnega zavedanja, da civilizirana družba ne more vztrajati na zanikanju tovrstnih krivic. Veliko delo je bilo opravljeno na dveh nivojih, v sodelovanju strokovnjakov (arhivarjev, kustosov, bibliotekarjev, restavratorjev itd.) in na višjem nivoju seveda tudi politikov, kar se marsikje zrcali tudi v ustrezni zakonodaji. Poleg težav pri iskanju in identifikaciji posameznih predmetov in zbirk ter dokazovanju lastništva (tako pri starem kot tudi novem lastniku) je velik problem seveda pogosto močno poškodovano gradivo in različni razlogi, zaradi katerih do fizičnega prenosa gradiva med strankama ne more priti (npr. vztrajanje pri dokazovanju pomembnosti za posamezen narod ali celotno človeštvo, možnosti zagotavljanja ustreznih pogojev hranjenja in zaščite ter omogočanja dostopnosti za javnost ipd.). Znano je večje število projektov, ki so v takih primerih prinesli optimalne rešitve z digitalizacijo vsebin in tudi predmetov ter izdelavo 3D modelov. Tako je dogovorno izvirnik ohranila ali dobila ena stranka, kopijo pa druga, v vsakem primeru pa je postala kopija najširše dostopna javnosti, česar z izvirnikom ne bi bilo mogoče doseči.
    Navajam nekaj primerov tovrstne prakse:
    http://www.zikg.eu/projekte/projekte-zi/buecher-aus-der-ns-verfolgungsbedingt-entzogenen-bibliothek-von-august-liebmann-mayer-in-der-bibliothek-des-zi
    http://www.freimaurer-potsdam.de/wissenswertes__trashed/restitution-der-bibliothek-der-johannisloge-teutonia-zur-weisheit/
    https://www.kulturgutverluste.de/Content/03_Forschungsfoerderung/Projekt/Institut-fuer-die-Geschichte-der-deutschen-Juden-Hamburg/Projekt2_en.html
    https://www.landesarchiv-bw.de/web/58866
    http://www.ub.uni-rostock.de/ub/xDLib/ns-raubgut_xde.shtml
    http://www.freiburg-postkolonial.de/Seiten/2008-AACRLS-Uebergabe.htm
    https://www.sub.uni-goettingen.de/wir-ueber-uns/portrait/geschichte/ermittlung-und-restitution-von-ns-raubgut-der-sub-goettingen/

    OdgovoriIzbriši