Zvonki Leder v slovo

 

 

 

 

 

      Zvonka Leder Mancini
      12. februar 1931, Vrnjačka Banja
      18. oktober 2018, Ljubljana
 

Trajno nam ostajajo v spominu razgledani strokovni kolegi, s katerimi je bilo lepo sodelovati, živahno razpravljati in skupaj dosegati zastavljene cilje, še toliko bolj, če smo se od njih učili in so nam utirali pot ter nas usmerjali v strokovno življenje, in seveda prijetni prijatelji, s katerimi smo preživeli nepozabne trenutke. Ona je bila vse to in take se je bomo spominjali. Občudovanja vredna kolegica in nasmejana prijateljica, ki je bil vedno pripravljen prisluhniti in pomagati, ob tem pa posredovati svoje neizmerno znanje z nam premalo znanega sveta slovaropisja in terminologije. Odslej bo z nami samo še v srcih in lepih spominih. Pred nekaj dnevi nas je v svojem 88. letu za vedno zapustila. Zvonka Leder Mancini je bila diplomirana slavistka, ki je posvetila svoje življenje slovarjem, predvsem terminološkim, in vzgoji ter usmerjanju tistih, ki jih sestavljajo. Tri desetletja je bila zaposlena na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovža ZRC SAZU, kjer je bila nekaj let tudi pomočnica upravnika inštituta, sicer pa pomočnica predsednika Terminološke komisije in vodja Sekcije za terminološke slovarje. Po upokojitvi leta 1994 je vztrajno in neutrudno še naprej sodelovala pri številnih terminoloških slovarjih kot zunanja sodelavka. Od vsega začetka je sodelovala pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika v segmentu strokovnega izrazja, pri čemer je usklajevala strokovno delo več kot stotih strokovnjakov za različna strokovna področja. Pri četrti in peti knjigi SSKJ je bila tudi članica glavnega uredniškega odbora za terminologijo. Pri delu za SSKJ si je pridobila neprecenljivo bogate izkušnje, ki jih je kot jezikovna in leksikografska sodelavka uveljavljala pri nastajajočih strokovnih slovarjih na različnih področjih. Iz tega dela je izšlo tudi večje število referatov na domačih in mednarodnih posvetovanjih in internih priročnikov za delo redaktorjev. Za svoje strokovno in organizacijsko delo je prejela tudi visoko državno priznanje. Kot leksikografska svetovalka ali sourednica je sodelovala pri Urbanističnem terminološkem slovarju, Kmetijskem tehniškem slovarju , Slovenskem elektrotehniškem slovarju, Slovarju strokovnih izrazov za trg z električno energijo, Statističnem terminološkem slovarju, Meteorološkem terminološkem slovarju, Pravnem terminološkem slovarju, Geološkem terminološkem slovarju, slovarju informatike Islovar, za nas pa je bil odločilen predvsem njen velik doprinos k nastajanju in izidu Bibliotekarskega terminološkega slovarja, pri katerem je sodelovala že od samega začetka in za katerega je pripravila vsa potrebna strokovna leksikografska izhodišča. S svojo široko razgledanostjo, strokovnimi in organizacijskimi izkušnjami pa tudi posluhom za vzgojo in izobraževanje "neukih" kadrov, ki se v svoji stroki lotevamo pisanja slovarja, prizadevnim in zagnanim delom je nedvomno omogočila nastanek Bibliotekarskega terminološkega slovarja, zato je v znak priznanja za neutrudno strokovno delo in podporo leta 2011 postala častna članica Zveze bibliotekarskih društev Slovenije. Zvonka Leder je bila več kot dve desetletji in pol članica Bibliotekarske terminološke komisije. Od leve Jože Munda, Maks Veselko, Zvonka Leder, Jože Kokole, Branko Berčič in Ivan Kanič. Zaključna redakcija Bibliotekarskega terminološkega slovarja, 2009. Od leve Majda Ujčič, Polona Vilar, Zvonka Leder, Gorazd Vodeb in Ivan Kanič. Islovar, slovaropisna skupina. Od leve Tomaž Turk, Katja Benevol Gabrijelčič, Katarina Puc, Zvonka Leder in Ivan Kanič. Avgusta 2018 na kavici po uspešni operaciji in rehabilitaciji kolka, polna optimizma in tudi načrtov. Zvonkini popravki in dopolnila delovnega gradiva za Bibliotekarski terminološki slovar leta 2002. Vsakdo pusti za seboj sled, eden kratko, drugi dolgo, eden plitko, drugi globoko. Ta sled so spomini, ki jih puščamo zanamcem. Za dobrimi ljudmi ostajajo dobri spomini. Draga Zvonka, spominjal se bom tvojega odkritosrčnega nasmeha, sončnega humorja in prijateljskih nasvetov, pa tudi izjemne natančnosti, doslednosti in strokovne strogosti, zahtevnosti, kritičnosti. Tudi samokritičnosti, neizmerne, čeprav pogosto mehko zavite v iskrivi humor. Ni te bilo sram priznati, nam, zelencem, da kdaj tudi česa nisi vedela in takrat si se rada še kaj novega naučila tudi od drugih. Predvsem pa smo se od tebe učili mi. Učili za stroko in ne redkokdaj tudi za življenje. Desetletja si bila naša učiteljica, kolegica in tudi prijateljica, vedno pripravljena nesebično priskočiti na pomoč, razdajati svoje široko znanje in dolgoletne izkušnje, darovala si nam dolge popoldneve, sobote in nedelje. Če je bilo treba narediti, je bilo pač treba narediti. In ti si naredila. Še iz bolniške postelje si spraševala, kako nam gre in kaj nas tare … Spoznala sva se pred več kot tridesetimi leti, ko si takrat že izkušena slovaropiska in terminologinja, sodelavka in soavtorica mnogih slovarjev, tudi takrat revolucionarnega Slovarja slovenskega knjižnega jezika, nesebično ponudila svoje znanje, energijo in čas majhni skupini takrat še mladih nadobudnih strokovnjakov, bibliotekarjev, tako zelo zagnanih in hkrati tako zelo nevednih v magiji sestavljanja slovarjev. Dvajset let in več si nam pomagala, nas učila, priganjala in vodila. Tudi bodrila in prijazno porivala naprej, kadar smo obupali. Ti nisi obupala. Brez tebe bibliotekarskega terminološkega slovarja ne bi zmogli. Hvaležni smo ti za vsak nasvet, vsako pomoč in predvsem dobro voljo, s katero si nas zasipavala. Čeprav že upokojena, si z delom nisi prizanašala, vključila si se v drugo slovaropisno skupino in prav tako zagnano, natančno in prijazno sodelovala pri pripravi terminološkega slovarja informatike, vede, ki je nisi poznala, vendar si se zaradi nje že v poznih letih lotila tudi dela z računalnikom. Ni bil ravno tvoj prijatelj, ampak nisi se dala! Nepozaben je bil tvoj iskrivi humor, znala si se ponorčevati tudi iz sebe in na račun svojega dela z novo tehnologijo, nisi skoparila z zanimivimi zgodbicami, ki si se jim od srca tudi sama nasmejala. Tudi v času, ko ti zdravje ni prizanašalo, te smeh ni zapustil in tako zelo smo ti zavidali to energijo in dobrovoljnost. Saj vem, da ti življenje pogosto ni prizanašalo, ampak o tem nisi kaj dosti govorila. Največkrat je bila le kaka kratka anekdota iz časov, ko ti kruta usoda ni dovolila preživeti otroštva v domovini, več pa ne. Ko sva letos sredi poletja kramljala ob kavici, ki se ji nikoli nisi odrekla, si mi, še vedno vsa nasmejana in polna optimizma, razgrinjala svoje načrte za prihodnost in me vzpodbudila: "Poslušaj, Janez, enkrat jeseni boš prišel in me odpeljal na sejo, da še kakšno rečemo!". Mislila si na nas, na naše delo in na to, da te potrebujemo … Prišla je jesen, draga Zvonka. Žal te ne morem peljati na sejo. Pogrešali te bomo.

---

Vse fotografije: Ivan Kanič in memoriam