Še o samostalnikih, pridevnikih, glagolih v bibliotekarskem besednem zakladu

Tokrat nadaljujem vpogled v besedni zaklad bibliotekarske stroke in rabe besed, kot se kaže v 625 strokovnih in znanstvenih besedilih okrog 353 avtorjev, slovenskih praktikov in teoretikov bibliotekarstva, objavljenih pretežno v zadnjih dveh desetletjih. O tem, kako je nastal iz Korpusa bibliotekarstva seznam uporabljenih besed, sem pisal že zadnjič (Kako bogat je bibliotekarski besedni zaklad?), tokrat nekaj več o njihovi pogostosti in besednih vrstah. Kakšen jezik uporabljamo v bibliotekarstvu, kolikšen besedni zaklad uporabljamo in katere so najpogostejše besede?

V navedenih 625 besedilih s področja bibliotekarstva je bilo uporabljeno skupaj okrog 3.660.900 besed, ker pa se mnoge ponavljajo in pojavljajo v različnih oblikah (različni skloni, spol, število ipd.), je šele z lematizacijo, to je računalniškim postopkom spreminjanja vseh besed v lemo, to je osnovno obliko besede (prvi sklon ednine, nedoločnik ipd.), nastal pravi nabor vseh različnih besed, ki so jih avtorji uporabili v obravnavanih besedilih – takih besed je 28.808. Njihova pogostost pojavljanja v besedilih je seveda zelo različna, v skladu z vsemi pričakovanji (npr. raziskava in doktorska disertacija dr. Primoža Jakopina) vodi pomožni glagol biti s 172.031 pojavitvami, v vodilni skupini pa mu potem sledijo predvsem funkcijske besede, to je tiste, ki bi v sistemih za poizvedovanje sodile med blokirane besede in za osnovno sporočilnost, predvsem pa za stroko niso pomembne.

Krivulja pogostosti pojavljanja besed v bibliotekarskih besedilih se povsem sklada s predpostavkami Zipfovega zakona - 50 najpogostejših besed

Pogostost pojavljanja posameznih besed se od najpogostejše (172.031) zelo strmo zmanjšuje in pri 35. besedi že pade pod deset tisoč, pogostost besed nad 500. mestom pa že pod tisoč; 21.215 besed se pojavlja več kot enkrat, kar 7.590 besed pa samo enkrat, rekli bi jim enkratnice. Takšna razporeditev frekvenc se povsem ujema s predpostavkami Zipfovega zakona, ki sem ga pri analizi Bibliotekarskega terminološkega slovarja že uporabljal. Temelj Zipfovega zakona je trditev, da je majhno število besed uporabljeno zelo pogosto, mnogo drugih ali skoraj vse ostale pa zelo poredko.

Med prvo petdeseterico najpogostejših besed se je pririnilo tudi 13 bibliotekarskih terminov, nobeno presenečenje ni, da so to najprej knjižnica (6. najpogostejša beseda z 48.214 pojavitvami), gradivo (24. mesto s 14.348 pojavitvami), knjiga (28. mesto z 11.876 pojavitvami) in podatek (34. najpogostejša beseda z 10.046 pojavitvami).

Spletne aplikacije omogočajo poleg že omenjene lematizacije tudi oblikoslovno označevanje z določanjem besednih vrst (npr. Določevanje osnovnih besednih oblik (lem) in besednih vrst ali oblikoslovnih oznak Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU ali Amebisov Označevalnik), zato je bilo mogoče pridobiti nekaj podatkov o tem tudi za naše besede. Med 28.808 obravnavanimi besedami je

13.128	samostalnikov
6.653	pridevnikov
6.460	glagolov
3.877	prislovov

predlogov, števnikov, veznikov, zaimkov in členkov pa seveda mnogo manj (sto ali manj). Poudariti moram, da so to zgolj natančnejše ocene in ne povsem točne vrednosti, saj besednovrstni označevalnik v nekaterih primerih dandanes (še) ne more razločevati med nekaterimi enako pisanimi besedami, ki lahko glede na pomen pripadajo različnim besednim vrstam (npr. dela: glagol delati, samostalnika delo ali del; uporabnikov je lahko samostalnik ali pridevnik ipd.). Med 147.761 besedami, ki so šle v postopek lematizacije in besednovrstnega označevanja, je 13.074 takih, ki jim je označevalnik pridal oznako za dve ali celo več besednih vrst, ali pa v njih prepoznal možnost dveh besed z enako obliko (npr.: zbrana dela Ivana Cankarja / ne najdem drugega dela enciklopedije). Take besede sem v spodnjih grafikonih označil z zvezdico (npr. najpogostejši pridevnik lahek je tja zašel najverjetneje po zaslugi prislova lahko!).

V treh grafičnih prikazih sem ponazoril razmerje med najpogostejšimi samostalniki, pridevniki in glagoli. Glagola biti in dati po svoji pogostosti tako močno odstopata celo od svojih najbližjih "zasledovalcev", da povsem pokvarita vtis krivulje in razmerij, zato sem ju samo označil, vrednost pa omejil na širino grafikona.

Najpogostejših 30 samostalnikov

Najpogostejših 30 glagolov

Najpogostejših 30 pridevnikov

Kako bogat je bibliotekarski besedni zaklad?

Medpraznični dnevi ob zaključku leta so bili vremensko dovolj nestimulativni za večje podvige in temperaturno tako ekstremni in za december netipični, da se ni bilo treba preveč posvečati lončeni peči in avgusta nacepljenim drvom, zato je Korpus bibliotekarstva s svojimi 3,6 milijona besedami kar vabil k analizi in nadaljevanju razpredanja o vprašanju Koliko je besed?, ki sem ga tu na blogu začel lani spomladi. Raziskave kažejo, da uporabljajo slovenski srednješolci v povprečju okrog deset tisoč besed, za branje slovenskih časopisov zadostuje že znanje pet tisoč besed, tujec pa naj bi se za silo znašel že z znanjem dva tisoč slovenskih besed. Po besedah dr. Primoža Jakopina, vodje Laboratorija za korpus slovenskega jezika pri ZRC SAZU, obsega besedni zaklad slovenskega jezika okrog pol milijona besed (Slovenskih 500 tisoč, Finance, 31.12.2008). Gre za besede splošne slovenščine, ki jih najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (93.500 gesel), v Besedišču slovenskega jezika (178 tisoč gesel, ki jih niso uvrstili v slovar), ter druge besede, ki so se v minulih dveh desetletjih po nastanku slovarja pojavile v periodičnem tisku in knjigah, na televiziji, v diplomskih in magistrskih nalogah ter doktorskih disertacijah, pa še v drugih publikacijah, na primer letakih in reklamah, ter na internetu. V praksi pa je tako, da najpogostejših 1000 besed predstavlja več kot 50 % v slovenščini uporabljenih besed. Velika večina besed se pojavlja precej redko, večkrat tudi v omejeni skupini ljudi, taka so na primer strokovna besedišča.

Prav proučevanju besednega zaklada in terminologije bibliotekarske stroke je namenjen Korpus bibliotekarstva, ki je zajel in evidentiral besedje iz 625 objavljenih strokovnih in znanstvenih besedil. Kakšen jezik uporabljamo v bibliotekarstvu, kolikšen besedni zaklad uporabljamo in katere so najpogostejše besede?

V navedenih 625 besedilih s področja bibliotekarstva je bilo evidentiranih 3.660.900 besed, kar je treba "vzeti z rezervo" in število pravilno interpretirati:

• V tem kontekstu je beseda vsak niz znakov v besedilu, ki je na obeh straneh razmejen s presledkom. Sem torej sodijo vse številke, oznake poglavij ipd., zato ostane po ustreznem "čiščenju" samo še okrog 3.573.457 pravih besed (od "A" do "žvižgajoč").
• Mnoge med njimi se seveda ponavljajo, zato je po združevanju enakih ostalo še nekaj manj kot 150.000 različnih oblik besed.
• Svoje k raznolikosti seveda prispeva tudi značilnost slovenščine, da je pregibni jezik. Bogastvo in kompleksnost jezika glede na pregibnost se izraža v tem, da je število izpeljank, ki jih imajo leme v povprečju, relativno veliko. Lema je kanonična, to je osnovna oblika besede (npr. prva oseba ednine pri samostalniku, nedoločnik pri glagolu itd. - lema za besede "knjižničnega, knjižničnemu, knjižničnim . . . " je "knjižničen", za "grem, greva, pojdiva, šli, šla, šle . . . " pa "iti" itd.) iz katere z uporabo končnic nastanejo izpeljanke. Glede na bogastvo sklonov, števil in spolov ima npr. velika večina samostalnikov mnogo izpeljank. Šele z lematizacijo, to je računalniškim postopkom spreminjanja vseh besed v lemo, to je osnovno obliko besede, je nastal pravi nabor vseh različnih besed, ki so bile uporabljene v obravnavanih besedilih – takih besed je 28.808.
• Pri tem je treba upoštevati, da je ostalo kljub "ročnemu čiščenju" še nekaj tujih besed (povzetki v angleščini so bili iz analize sicer izločeni, ostali pa so citati in večji del opomb) in imen.

Njihova pogostost uporabe v besedilih je seveda zelo različna, v skladu z vsemi pričakovanji vodi pomožni glagol biti s 172.031 pojavitvami, v vodilni skupini mu sledijo predvsem funkcijske besede, ki bi v sistemih za poizvedovanje sodile med blokirane besede in za stroko niso pomembne. Med našimi pravimi termini vodijo knjižnica (6. najpogostejša beseda z 48.214 pojavitvami), gradivo (24. mesto s 14.348 pojavitvami), knjiga (28. mesto z 11.876 pojavitvami) in podatek (34. najpogostejša beseda z 10.046 pojavitvami). Med petdesetimi najpogostejšimi besedami je tako le 13 terminov, ostalo so funkcijske besede.

Med najpogostejših 50 se je vrinilo tudi 13 za bibliotekarstvo pomembnih terminov

Več o zastopanosti besednih vrst in njihovih najpogostejših predstavnikih pa v nadaljevanju prihodnjič.

Koliko je besed?

Vsak dan srečam kakšno novo in nikoli ne bom spoznal vseh. © SpanishTranslation.US

Zadnjič je bilo govora o besednem zakladu posameznika in številu besed, ki jih potrebujemo za vsakodnevno komuniciranje. Koliko besed pa imajo posamezni jeziki? Angleščina, slovenščina, nemščina . . . Jezikoslovci so mnenja, da je nemogoče prešteti vse besede kakega jezika, ker se jezik nenehno spreminja in predvsem zato, ker je nemogoče opredeliti, kaj bomo šteli kot "besedo", v kolikšni meri bomo šteli tudi tujke in izposojenke ter akronime, kako bi šteli pojme, ki jih označuje večbesedna besedna zveza (za pisalni stroj potrebujemo Slovenci dve besedi, Nemci so ti dve besedi zlili v eno (Schreibmaschine), Francozi potrebujejo tri (machine à écrire), v angleščini pa zopet zadošča enobesedno poimenovanje (typewriter) ipd. Jasno pa je, da so razlike v obsegu besednega zaklada med jeziki zelo velike tudi zaradi načina, kako jezik funkcionira v odnosu do svojega okolja in drugih jezikov. Za angleščino je značilno, da z lahkoto sprejema besede od drugod in jih spretno "požira" in asimilira, nekateri jeziki pa se močno ograjujejo, taka je na primer francoščina, ki je znala praviloma tudi na področju najnovejših tehnologij skovati ustrezne domače izraze (npr. livre numérique za elektronsko knjigo). Nemščina spretno zlaga besede v dolge nove nize (klasičen šaljiv primer je Hotentotenpotentatentantenatentäter, ki je sestavljen iz štirih samostojnih besed in pomeni nekaj takega kot »atentator na teto poglavarja Hotentotov«), ugrofinski jeziki so v tem še plodovitejši, slovenščina pa se takemu besedotvorju izogiba (vendar: detomor, knjigoljub, avtocesta, sredobežnica, rokonaslon, knjigožer ipd.).

Ko govorimo o številu besed kakega jezika, imamo v mislih besedišče, ki omogoča komuniciranje večine govorcev tega jezika kot maternega jezika, vključno s pogostejšimi in bolj splošno razumljivimi izrazi iz tehnike, znanosti, umetnosti ipd. Tak splošen besednjak večine jezikov v industrijsko razvitem svetu šteje okrog 200.000 besed. Germanski jeziki obsegajo praviloma več besed, kot romanski, razlog za to je zgoraj omenjeno sestavljanje besed, ki "proizvaja" vedno nove sestavljene besede, te pa bogatijo slovar. Jezikoslovci ocenjujejo, da obsega nemški besednjak okrog 400.000 besed, švedski pa okrog 300.000. Angleški jezik vsebuje poleg izvorno germanskih tudi mnogo latinskih besed, ki so prišle neposredno iz latinščine ali posredno preko romanskih jezikov, predvsem francoščine. Tipičen primer parov besed germanskega/romanskega izvora so poimenovanja živali in iz njih nastalih živil (npr. pig – pork, sheep – mutton, calf - veal ipd.). Po taki metodi ocenjen obseg angleškega besednjaka presega pol milijona besed. Najbolj znana in po vsem svetu razširjena angleška beseda je gotovo O.K.

K temu pa je treba prišteti še besedišče znanosti in tehnologije ter posameznih strok, ki ga dovolj pogosto uporablja večje (čeprav omejeno) število ljudi. Večinoma gre za ti. mednarodne besede, torej tujke, ki so v različnih jezikih najpogosteje enake ali vsaj zelo podobne (npr. international – internazionale - internacionalen). Tovrstnih besed je presenetljivo dosti, dosegajo kar pol milijona. Ena novejših v slovenščini je npr. cunami, nekaj pred tem sta postala moderna tajkun (pa tudi izpeljanke, npr. tajkunizacija in še 22 drugih) in milenijski. Če tovrstne besede prištejemo splošnemu besednjaku, dobimo ti. skupen slovar jezika, ki ga strokovnjaki ocenjujejo za angleščino na 700 do 800 tisoč leksemov (leksem je najmanjša enota v pomenskem sistemu nekega jezika, npr. beseda, krajšava ali besedna zveza). Neverjetno bogati so bili že nekateri starodavni jeziki, izpričani v ohranjenih zapisih. Latinščina, stara grščina in stara islandščina so poznale okrog sto tisoč besed, sanskrt pa celo dvakrat toliko! (Vir: How Many Words Are There In The Language And How Many Of Them Must Be Learnt?)

© Milenijski razvojni cilji

Za razvoj znanosti, medicine, tehnologije in mlajših strok, zlasti pa v publicistiki, je značilna tvorba neologizmov, ki prav tako pomembno vplivajo na rast besednjaka. Neologizem ali besedna novota je beseda ali besedna zveza, ki v jeziku še ni splošno uveljavljena. Navadno nastajajo kot nove enote v jeziku s prevzemanjem ali s ponovno oživitvijo besed, ki so v jeziku že obstajale. Poleg znanosti so vir neologizmov pogosto apokaliptični dogodki (npr. Katrina, topljenje sredice (reaktorja), cunami, 9/11, klimatske spremembe, finančni cunami), družbena omrežja (npr. všečkati, lajkati), svetovni dogodki (npr. uzulele) pa tudi bolj ali manj posrečene javne osebnosti (npr. bušizmi). Slovenski pravopis 2001 zapisuje na primer kot besedno novoto besedo potresnik (potresni oškodovanec), podvrsta računalniških navdušencev bo poznala pridevnik igričarski. Ob letošnjem 8. marcu me je našla nepripravljenega nova beseda v stavku "Združeni narodi so ustanovili novo telo za opolnomočenje žensk . . . ". O opolnomočenju otrok so pred tem govorili že šolniki. Nisem prepričan, da besedo in v njej skrit pomen povsem razumem. Pač nisem dovolj opolnomočen . . .

Prav tako ne gre zanemariti doprinosa številnih besed slenga in nasilnega oglaševanja (npr. minglaj z nami . . ., Julči je zih'r ena huda bejba ipd.; oba primera sta iz radijskega oz. televizijskega oglaševanja). Današnji sleng se navadno močno opira na tuje jezike, v tem seveda prednjači angleščina (fak men, grem s frendi na drink), pogosto pa tudi jezike manjšin ali priseljencev, pri nas sta to predvsem srbščina in hrvaščina, ki sta nam dali tudi največji del "močnih" besed in kletvic, nemalo pa tudi besed v kulinariki. V angleškem slengu so seveda drugi vplivi, npr. španski, italijanski, tudi kitajski, indijski, hebrejski idr. Zanimivost: ameriški pisatelj Anthony Burgess je v svojem bestselerju Peklenska pomaranča skoval sleng svojih ameriških razgrajačev iz ruščine (npr. droog – tovariš, nadsat – najstnik, bezoomny – nor, bolshy – velik, otchkies – očala, zoobies – zobje, zvook – zvok ipd.). Obstajajo obsežni slovarji slenga v različnih jezikih, nekaj podobnega je tudi slovenski Razvezani jezik (PDF ali HTML).

Po nekaterih podatkih pridobi angleščina vsak dan okrog 14 novih besed, nekatere se pojavijo in izginejo, druge se udomačijo in obdržijo. Le te slednje prej ko slej najdejo svoje mesto tudi v slovarjih. The Oxford English Dictionary (2^nd edition - OED2) vsebuje okrog 600 tisoč razlag in sledi dokaj ohlapnim kriterijem izbora. Poleg standardnega jezika literature in pogovornega jezika vključuje tudi zastarele izraze, najpogostejšo tehniško in drugo strokovno terminologijo in v dokajšnji meri tudi sleng in dialekte. Webster's Third New International Dictionary ima nekaj manj kot 500 tisoč iztočnic, po besedah urednikov pa naj bi bil letni "priliv" novih besed v angleščino kar okrog 25 tisoč!

Po podatkih inštituta The Global Language Monitor naj bi angleščina v sredo, 10. junija 2009, ob 5.22 zjutraj (sic!!!) prešla magično mejo enega milijona besed. In katera je bila milijonta beseda? Seveda to ni moglo biti nič drugega kot Web 2.0 (in tik pred tem tudi cloud computing)! Med jezikoslovci in slovaropisci je izjava seveda naletela na pomisleke in nasprotovanja, vendar je bila številka v mnogih objavah in poročilih takoj nekritično sprejeta, do neke mere pa so jo vendarle potrdile tudi nekatere druge podobne raziskave. Googlova raziskava v sodelovanju s Harvardom je konec decembra 2010 z analizo 5,2 milijona digitaliziranih knjig ocenila fond angleškega jezika na 1.022.000 besed z letnim prirastom okrog 8.500 novosti. Seveda bo mnenj toliko, kot je v razpravo vključenih jezikoslovcev! Že definicija besede je vprašljiva in vsak bo štel po svoje. Vprašanje je namreč, katere besede upoštevati. Ali šteje vsaka spregatev in sklanjatev, ali je treba upoštevati tudi narečne ali slengovske oblike, pa besede, ki jih nihče več ne uporablja in jih je povozil čas, ali pa neologizme, ki umrejo skoraj isti hip, kot jih nekdo javno izgovori? Zame "Web 2.0" pač ni beseda. Koliko besed je hot dog, hot-dog in hotdog? Kaj je (še) angleščina in kaj več ni? Na kateri strani bodo latinski izrazi iz medicine, prava, pa francoska gastronomija, japonske borilne veščine in azijske meditacije? Ob tem ne gre pozabiti, da je okrog deset odstotkov (po nekaterih sodbah v velikih slovarjih celo do 20 odstotkov) zastarelih besed, ki niso več v tekoči rabi ali so že skoraj pozabljene. Res pa je, da prihajajo nove besede hitreje, kot stare odmirajo. Iz povedanega lahko zaključimo, da je "število besed" nekega jezika odvisno predvsem od kriterijev - "pravih" besed in takih, ki so v kolikor toliko splošni rabi, je mnogo manj, kot bi nekateri želeli prikazati. Po Billu Brysonu (knjiga The Mother Tongue) naj bi imela angleščina v širši rabi kakih 200.000 besed, nemščina 184.000 in francoščina 100.000.

Kaj pa slovenščina? Slovenski srednješolci uporabljajo v povprečju deset tisoč besed, za branje slovenskih časopisov zadostuje že znanje pet tisoč besed, tujec pa bi se za silo znašel z znanjem dva tisoč slovenskih besed, pravijo raziskovalci. "Slovenščina se s 400 do 500 tisoč besedami dobro drži," je prepričan dr. Primož Jakopin, vodja Laboratorija za korpus slovenskega jezika pri ZRC SAZU (Slovenskih 500 tisoč, Finance, 31.12.2008). Kot pojasnjuje Jakopin, gre za besede splošne slovenščine, ki jih najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (93.500 gesel), v Besedišču slovenskega jezika (178 tisoč gesel, ki jih niso uvrstili v slovar), ter druge besede, ki so se v minulih dveh desetletjih pojavile v periodičnem tisku in knjigah, na televiziji, v diplomskih in magistrskih nalogah ter doktorskih disertacijah, pa še v drugih publikacijah, na primer letakih in reklamah, ter na internetu. Še vedno manjka ogromno predvsem strokovnega besedišča. Mnogo besed je potem še v pogovornem jeziku, ki je v slovarjih bolj slabo zajet. V uporabi je torej okoli pol milijona besed, seveda govorimo le o osnovnih besedah, če bi želeli dobiti še vse sklanjane/spregane/stopnjevane oblike, je treba to še pomnožiti. V praksi pa je tako, da najpogostejših 1000 besed predstavlja več kot 50 % v slovenščini uporabljenih besed. Velika večina besed se pojavlja precej redko, večkrat tudi v kar precej omejeni skupini ljudi.

Glede na svojo "vitalnost" in število govorcev slovenščina nikakor ne sodi v kategorijo ogroženih jezikov. Angleščina je edini jezik prve kategorije, slovenščina pa je v drugi kategoriji, kjer so tudi jeziki z veliko večjim številom govorcev, na primer nemščina in francoščina ter ruščina. Prva kategorija pomeni, da jezik s svojim besediščem "pokriva" terminologijo prav vseh strok. Slovenščina je v drugo kategorijo napredovala po osamosvojitvi države in vstopu v Združene narode, z leti se je razširila s posvojitvijo (npr. schengen preide v šengen) in kovanjem novih strokovnih besed (npr. popkovnična kri). Med bolj prijetnimi novimi skovankami sta na primer biosolata in ekočevlji.

Čez čas pa še kaj o besedah v slovenskih bibliotekarskih besedilih.

Besede, besede, besede . . .

"Besede" leta 1579 Trubar, Dalmatin, Krelj: Ta celi catehismus . . .

Besede, besede, besede . . . Citat iz Hamleta? Popevka, ki jo je pred tridesetimi leti prepevala Elda Viler? Oba namigujeta na praznost in minljivost besed, njihovo varljivost in nepomembnost, prav tako kot tudi latinski rek Verba volant, scripta manent (Besede letijo, napisano pa ostane). Pa vendar so besede najpomembnejši izum na dolgi poti človeškega razvoja. Omogočajo opisovanje predmetov in pojavov, natančno izražanje misli in čustev, njihovo sporočanje neposredni okolici, z zapisovanjem pa celo komuniciranje na daljavo in neomejeno ohranjanje v času in prostoru. Ko se je po bibličnem izročilu človeštvo, ki je preživelo vesoljni potop, selilo z vzhoda in prišlo na rodovitne planjave med velikima rekama, je začelo graditi stolp, ki naj bi segal do neba. Jahve nad tem ni bil preveč navdušen in človeško ošabnost je kaznoval tako, da je ljudi raztresel po vsem svetu in jim zamešal jezike, niso se več razumeli in s stolpom ni bilo nič, saj se niso več mogli sporazumevati. Nastali naj bi jeziki, danes je živih še okrog 6.700 jezikov, Biblija, ki o tem dogodku "poroča", pa je bila prevedena v 2287 jezikov. Slovenščina je bila med jeziki, ki so relativno zgodaj dobili celoten prevod Biblije in s tem dokazali jezikovno zrelost in dovolj bogat besedni zaklad, ki je potreben za tako zahtevno besedilo, ki je v izvirnikih uporabljalo okrog 8.700 različnih hebrejskih in 5.600 grških besed. Popularni prevod angleške ti. King James Version pozna 12.143 angleških besed (Bible - Words, Facts, Figures, Statistics, Numbers, Versions, Translations, History and Languages of the Bible).

Besedni zaklad nekega jezika je verna podoba posameznika ali ljudstva, ki ga govori, saj zrcali podobo življenjskih pogojev v preteklosti in v sedanjosti, geografskih okoliščin, domačih in poklicnih opravil, odnosov s sosedi, kulture in civilizacije, mišljenja in zgodovinskega spomina, ki ga podeduje po prednikih. Kako bogat je lahko besedni zaklad, koliko besed vsebuje?

Besedni zaklad posameznika je nabor besed v določenem jeziku, maternem ali tujem, ki jih človek pozna, razume in zna uporabljati. Besedni zaklad se širi in razvija glede na starost in izobrazbo, predstavlja pa osnovno orodje za komuniciranje in pridobivanje znanja. Bogatenje besednega zaklada je eden temeljnih izzivov učenja tujih jezikov. Otrok z naravno metodo učenja jezika zelo hitro pridobiva nove besede maternega jezika, pri dveh letih prepozna 150-300 besed, število besed po tretjem letu zelo hitro raste, saj se otrok nauči tudi do 500 besed na leto. Pri treh letih razume 800-1000 besed, do šestega leta pa že 2500-3000 besed (Otroški govor). Ocene strokovnjakov, kolikšen naj bi bil povprečen besednjak posameznika, se zelo razlikujejo, odvisne pa so seveda predvsem od jezika in tudi okolja. Najstnik naj bi ob zaključku srednje šole obvladal kakih deset do dvanajst tisoč besed, odrasli z univerzitetno izobrazbo pa vsaj dvajset do petindvajset tisoč, bolj razgledani pa celo več kot šestdeset tisoč. Pri jezikih, kjer se pisava močno razlikuje od izgovorjave, je seveda osnovno vprašanje, kdaj lahko rečemo, da nekdo določeno besedo "obvlada".

Z vidika razumevanja in reproduciranja je cela paleta nivojev znanj, ki kažejo, kako beseda postopoma in skozi določeno časovno obdobje vstopa v človekov besednjak z vsemi svojimi pomeni in pomenskimi odtenki:
     - Besede še nikoli nisem srečal
     - Besedo sem že slišal, vendar je ne razumem
     - Besedo prepoznam glede na kontekst ali govorčev ton
     - Besedo znam uporabiti in razumem njen splošni pomen, ne bi pa je znal natančno razložiti
     - Dobro poznavanje besede in njene rabe, znam jo tudi razložiti.
Z vidika bolj poglobljenega znanja je poznavanje besed dosti bolj zapleteno, pogosto ni hierarhično, zato si pridobivanje posameznih znanj ne sledi vedno v istem zaporedju. Gre za pravopis in pisno obliko besede, fonetiko z izgovorjavo, semantiko s pomenom in sporočilnostjo, družbeno zvrst in primernost rabe, kolokacijo in uporabo v kontekstu, besedne asociacije, sintakso s slovničnimi funkcijami in morfologijo glede na tvorbo besed in njihove sestavne dele.

Do neke mere se pri posamezniku razlikuje besednjak govornega izražanja, pisanja in branja, predvsem velja to za tuje jezike in takrat, kadar je med pisno in izgovorjeno obliko lahko velika razlika, ki lahko vodi do neprepoznavanja besede (v tujem jeziku navadno razumemo mnogo besed, ki pa jih ne znamo napisati, in tudi obratno, razumemo napisane besede, ki jih ne znamo izgovoriti ali jih izgovorimo napak).

Osnovno sporazumevanje v tujem jeziku naj bi menda omogočalo že poznavanje okrog 800 besed, v vsakdanjem govoru uporabljamo manj kot tri tisoč besed, kolikor zadošča tudi za branje povprečno zahtevnih besedil in samostojno učenje novih besed iz konteksta. Zanimiva je analiza Shakespearovih besedil, ki kaže, da je v času, ko je povprečen prebivalec njegovega podeželskega Stratforda uporabljal le okrog 500 besed (!), sloviti William uporabljal več kot 21.000 besed, v dramah čez petnajst tisoč in v poeziji še dodatnih sedem tisoč besed!

Koliko besed pa imajo posamezni jeziki? In v okviru jezikov specializirani podsistemi za sporazumevanje med strokovnjaki določene stroke? Jezikoslovci so mnenja, da je nemogoče prešteti vse besede kakega jezika, ker se jezik nenehno spreminja in predvsem zato, ker je nemogoče opredeliti, kaj bomo šteli kot "besedo". Jasno pa je, da so razlike med jeziki zelo velike tudi zaradi načina, kako jezik funkcionira do svojega okolja in drugih jezikov. Za angleščino je značilno, da z lahkoto sprejema besede od drugod in jih spretno "požira", nekateri jeziki pa se močno ograjujejo, taka je na primer francoščina.

O sodobnih jezikih, predvsem o besedišču angleščine in slovenščine, nekaj več v nadaljevanju prihodnjič. Prav tako o besednem zakladu strokovnih besedil s področja bibliotekarstva.

Dr. David Crystal - Words Words Words