Prvi slovenski računalniški slovar(ček)

Prva jugoslovanska računalniška kaseta je izšla pri Radiu študent spomladi leta 1984. Med desetimi programčki, namenjenimi za delo s hišnim računalnikom ZX Spectrum 48K, je bil tudi Dispel, prvi slovenski računalniški slovarček. (levo) Jeseni 1984 je izšel Angleško-slovenski slovarček tudi na samostojni kaseti pri ZOTKS. Tudi risba ptice je nastala z urejevalnikom INES, ki je učinkovito obvladal besedila, grafiko in podatkovne zbirke. (desno)

Prvi slovenski slovarji Če ne štejemo krajših seznamov slovenskih besed Trubarja, Krelja, Dalmatina, Bohoriča in še nekaterih avtorjev, je "prvi pravi slovar, ki vsebuje (tudi) slovenščino, Dictionarium quatuor linguarum *1 (Slovar štirih jezikov) Hieronima Megiserja iz leta 1592. Prvi slovar s slovenščino kot izhodiščnim jezikom je slovensko-nemško-latinski rokopisni slovar Krajnsko besedische iz 2. polovice 17. stoletja, ki je deloma prirejen po Megiserjevem mnogojezičnem slovarju iz leta 1603. Prvi natisnjeni slovar s slovenščino kot izhodiščnim jezikom je Tu malu besedishe treh jesikov Marka Pohlina iz leta 1781. Prvi enojezični razlagalni slovar slovenščine je Slovar slovenskega jezika Jože Glonarja iz leta 1936". (Jezikovna Slovenija). Štiristo let kasneje so v digitalni svet kot gobe po dežju vznikali elektronski slovarji, tudi slovenski – majhni in veliki, enojezični in prevajalni, splošni in terminološki, najprej na kasetah in disketah, potem na cederomih, danes praviloma skoraj vsi dostopni na spletu. Prav bogata bera jih je npr. v slovarskih zbirkah Fran in Termania, mnogi pa so kot samohodci razpršeni po spletu in jih je treba pač iskati. Elektronska verzija Slovarja slovenskega knjižnega jezika je prvič izšla leta 1997 na enajstih 3,5-palčnih disketah, kasneje na cederomu, danes je v uporabi več spletnih verzij, nastaja pa tudi nova izdaja. Pri slovarjih, isto velja tudi za leksikone in enciklopedije, je prišlo s prehodom na elektronski medij tudi do povsem novega koncepta organizacije gradiva in njegove uporabe, torej za revolucionaren kvalitativni preskok. Na elektronskem mediju so to podatkovne zbirke z vsemi značilnostmi in lastnostmi besedilnih podatkovnih zbirk vključno s posebnim programom za njihovo urejanje, upravljanje in uporabo. To je treba upoštevati že pri zasnovi in gradnji slovarja, za učinkovito uporabo pa mora kaj o tem vedeti tudi uporabnik, saj je lahko uporaba nekaterih elektronskih slovarjev že zelo zapletena reč. Velik poudarek je na namenski programski opremi, ki omogoča poizvedovanje in s tem povezane raznovrstne možnosti priklica in tudi prikaza podatkov. Prav organizacija slovarja kot podatkovne zbirke in slovarski program za poizvedovanje sta pogoj in kriterij, ki neki slovar uvršča med elektronske slovarje (računalniški slovar je sopomenka). Primeri digitaliziranih (skeniranih) slovarjev ali izvorno digitalnih oblik slovarjev v datotekah formata .doc/.docx, .xls/xlsx, .pdf in še kaj niso računalniški slovarji, pač pa samo slovarji v elektronski obliki (glej objavo Elektronski slovar in slovar v elektronski obliki). Kateri pa je prvi slovenski računalniški slovar, tak, ki je bil objavljen kot elektronska publikacija in dostopen uporabnikom? In kdaj je nastal? Kristusova leta prvega slovenskega računalniškega slovarja Kristusova leta navadno uporabljamo za ljudi, tiste, ki so dopolnili 33 let in kdo ve, kaj jih potem čaka . . . Letos je stopil v Kristusova leta tudi prvi slovenski računalniški slovar. To je publikacija, ki jo je leta 1984 dobila slovenska Narodna in univerzitetna knjižnica kot obvezni izvod, je na kompaktni magnetni (zvočni) kaseti za uporabo na Sinclairjevem ZX Spectrumu in ga knjižnica uporabniku prav gotovo več ne more dati v uporabo. Tudi sam bi ga kot avtor z velikimi težavami obudlil v življenje, če tiste škatlice pod mizo v garaži sploh še delujejo. Naredila sva ga s kolegom Primožem Jakopinom, on vso programsko podporo najprej za njegovo izdelavo in seveda potem predvsem uporabo, jaz slovarski del, takrat skromnih tisoč besed v angleškem in slovenskem jeziku, ampak čisto dovolj, da je do skrajnosti izkoristil zmogljivosti za tiste čase genialnega hišnega računalnika (home computer) Sinclairjevega ZX Spectruma 48K (da, prav ste prebrali, imel je 48 KB pomnilnika! Za program in za podatke!). Leta 1984 je v založbi ZOTKS in Radia študent izšla prva slovenska računalniška kaseta, deklarirana tudi kot prva jugoslovanska računalniška kaseta (taka, kot se je uporabljala tudi za zvočni kasetofon, Spectrum pa jo je uporabljal za zunanji pomnilnik) z desetimi programčki (Kontrabant – najbolj znan in najbolj odmeven, Loght Show, ZX Spectrum Tracer, Music Meni, Podmornica, Synti, Dispel, Risar, Sound Manager in LLIST). Med njimi se je, precej drugačen od drugih, ugnezdil tudi najin slovar z imenom Dispel (Dictionary and Spelling, ker ga je spremljal tudi programček za učenje besed). Še isto leto je izšel tudi Angleško-slovenski slovarček kot samostojna kaseta, h kateri je napisal ambientalno glasbeno spremljavo Boris Kramberger, eden od takratnih Pankrtov. Takrat še ni bilo miške, ikon, grafičnega uporabniškega vmesnika z izbirnimi meniji, bila je zgolj in samo ukazna vrstica. Če se komu ljubi, je različica slovarja z emulatorjem za osebni računalnik dostopna na spletu (v "arheološkem arhivu" računalniških programov), deluje pa kar spodobno. Slovarček so spremljala enostavna zaslonska navodila za uporabo: Slovarček je nastal spomladi leta 1984. Ivan Kanič ga je izbral, prenesel v računalniško obliko in uredil (z INES-om); Primož Jakopin je napisal (in še piše) ustrezno programsko opremo. Pri postavitvi slovarja in tudi pri njegovem sortiranju (gradiva je 85K) je šlo brez velikih računalnikov - delo so opravile Mavrice. In kako slovarček uporabljamo: ko ga naložimo v pomnilnik (LOAD »DISPEL« /ENTER), se znajdemo pred:       1. iskanje pojma       2. brskanje po slovarju       3. preverjanje znanja       4. spreminjanje določil       5. črno/belo       6. konec Izberemo lahko le osnovno iskanje (1) ali pa eno izmed pomožnih izbir (4 do 6); iskanje po slovarju (2) in preverjanje znanja (3) bodo dostopni kasneje. Če se odločimo za navadno iskanje, se znajdemo pred praznim zaslonom s kazalcem v levem zgornjem kotu. Kazalec ne utripa. Vnesemo besedo, katere prevod bi radi, in pritisnemo še ENTER, če z ukazom 4 nismo določili drugače, bomo poizvedovali po slovenskih prevodih angleških besed. Kadar iščemo v drugo smer, dobimo sičnike in šumnike s pritiskom na tipko SYMBOL SHIFT in eno izmed qwe (za CSZ) ali asd (za ČŠŽ). Če je iskani pojem v slovarju, dobimo ustrezne pomene v drugem jeziku, sicer pa sporočilo: »te besede ne poznam«. Kadar poizvedujemo za slovenskimi pomeni angleških besed, program ne pozna slovenskih pojmov; če nas zanima, kaj pomenijo naše besede v angleščini, pa ne angleških. Besede moramo napisati pravilno in brez presledkov spredaj ali zadaj. Iskanje končamo z vrstico, v kateri pritisnemo samo na tipko ENTER. S spreminjanjem določil (4) izberemo drug jezik - določilo spremenimo s tipko ENTER, nedotaknjenega pa pustimo s pritiskom na presledek (SPACE). Ukaz 5 spremeni ton ozadja in črk na zaslonu v komplementarno vrednost. Za oči je ugodneje, če uporabljamo svetle črke na temnem ozadju. Važno je tudi, da je prostor v katerem delamo, zračen in dobro osvetljen - predvsem površine za ekranom morajo biti svetle. Z ukazom 6 se od programa poslovimo. Če si premislimo in bi radi nazaj si pomagamo z RUN. Program, ki je v treh delih: BASIC, del v strojnem jeziku in slovar sam, se nalaga s kasetofona približno štiri minute. Če imate na razpolago mikrotračno enoto (čas nalaganja se skrajša na deset sekund), je potrebno spremeniti vrstici 900 in 906 ter program shraniti z: SAVE »m«; 1;»DISPEL« LINE 900: SAVE »m«; 1; »DISmc« CODE 63501, 2035: SAVE »m«; 1; »An-Slo« CODE 30001, 30230 Dopolnitev programa (2,3) je v teku, konec jeseni bo morda že na voljo tudi obsežnejša verzija slovarja (3000 angleških in 6000 slovenskih besed na računalniku Sinclair QL.

Mavrica, kot smo ljubeče poimenovali ZX Spectrum, je bila iz druge generacije teh hišnih računalnikov (home computer) z nenatančnimi gumijastimi tipkami (poimenovanimi tudi radirke), ki je uporabljala za zaslon navaden televizor, kot zunanji pomnilnik pa klasično zvočno kaseto in kasetofon. Delovni pomnilnik 48 KB so znali dobri programerji odlično izkoristiti! Neverjetno se zdi, da ima lahko danes "navaden" telefon tudi 100.000-krat zmogljivejši pomnilnik! Nalaganje slovarčka s kompaktne kasete je trajalo (če se ni vmes kaj zataknilo, kar ni bilo redko) okrog štiri minute. Tukaj si lahko ogledate nalaganje programa na Mavrico (zvok in slika, vključite zvočnike!). Slovarček je bil zasnovan kot prevajalni angleško-slovenski slovar, ki je omogočal tudi iskanje v nasprotni smeri. Ob 1.100 slovenskih besedah, izbranih kot neke vrste temeljni besedni zaklad (pri tako majhnem številu besed izbor seveda ni lahek in vedno daje dovolj možnosti za kritiko in očitke), je okrog 2.100 angleških ustreznic. Glede na omejitve, ki sta je postavljala računalnik in zelo omejen pomnilnik, smo dosegli maksimalno velikost slovarja. Gradivo je bilo tako obsežno, da je bilo treba ob pripravi slovarja besede alfabetirati v več delih in delne rezultate potem združevati! Urejevalnik besedil in podatkovnih zbirk INES, ki smo ga uporabili za sestavljanje, obdelave in uporabo slovarčka, se je živahno razvijal tudi na naslednjih generacijah računalnikov in operacijskih sistemov. Z Mavrice je pod različnimi imeni presedlal na Atarija in kasneje na tradicionalni PC, tudi na spletu še vedno deluje. Poganja nekatere priznane jezikovne vire kot so Nova beseda, SSKJ in nekateri drugi slovarji. S tem orodjem sta nastala tudi oba bibliotekarska terminološka slovarja, ki sta kasneje prišla na Termanio.

Slovar se upravlja, kot vse takratne programe, z ukazno vrstico, meni je kot seznam zgolj uporabniku v pomoč. Miške, ikon, gumbov in druge tovrstne navlake takrat še nismo poznali. Slovar ponuja iskanje, kar je seveda primarna funkcija slovarja, brskanje po slovarju, preverjanje in ocenjevanje poznavanja besed, spreminjanje nastavitev programa in seveda zaključek dela. Zaslon je lahko temen s svetlimi črkami ali svetel s črnim besedilom. Iskanje je mogoče v obe smeri (ang-slo in slo-ang), čeprav je slovar smiselno urejen kot angleško-slovenski. Besede so besednovrstno označene, česar uporabnik na zaslonu sicer ne vidi, lahko pa nastavi iskanje in brskanje samo po izbrani(h) besedni(h) vrsti/vrstah.

Primeri izpisa rezultatov iskanja v angleškem in slovenskem jeziku. Glede na zelo omejen izbor besed je seveda odgovor "te besede ne poznam" dokaj pogost. Iskanje po tem nerodnem "praslovarju" lahko čisto zares preizkusite s pomočjo emulatorja.

Obvezni izvod publikacije (kasete) je bil seveda oddan tudi v Narodno in univerzitetno knjižnico v trajno hrambo za zanamce. Gotovo je varno shranjena, dvomim pa, da imajo ustrezno opremo za njeno uporabo. Matjaž, ki skrbi za elektronsko plat NUK-a, je bil sicer zelo uspešen z nekaterimi poizkusi emulacije.

Če vas zanima, kako je ta nerodna zadeva delovala pred 33 leti, se lahko z emulatorjem odpravite v te skoraj predzgodovinske čase uporabe računalnika. Ne bodite nestrpni, emulator rabi nekaj časa . . .

---

¹Hieronymus Megiser: Dictionarium quatuor linguarum, videlicet, Germanica, Latina, Illyrica, (qua vulgo Sclavonica appellatur) et Italica, sive Hetrusca. Auctore, Hieronymo Megisero. [In fine:] Appendix. Exempla aliquot declinationum et conjugationum. Impressum Gracii Styria [Graz], a Iohanne Fabro; Cum S. Cas. Majestatis Privilegio Octennali. Anno M D XCII. [1592].

Velike in male črke v naslovih objav

albansko shkrimi verzal angleško majuscule, capital letter, upper-case letter, cap dansko majuskel , versal, stort bogstav esperanto majusklo, grandlitero, ĉeflitero francosko capitale , majuscule, lettre de haut de casse italijansko maiuscola katalonsko majúscula litvansko majuskulai, didžioji raidės madžarsko nagybetű nemško Versal, Kapitälchen, Großbuchstabe, Versalbuchstabe

nizozemsko hoofdletter , kapitaal, kapitale letter, grote letter norveško varsl, majuskel, flřyteblĺser poljsko majuskuła, wersalik, wielka litera portugalsko capital , maiúscula romunsko capitală, majusculă rusko маю́скул, маю́скульное письмо, прописная буква, заглавная буква slovensko velika črka, majuskula, verzalka špansko versal , versal, mayúscula, letra capital ukrajinsko велика літера, заголовна буква

Tokrat se lotevam malce nenavadne tematike, to je rabe velikih in malih črk v naslovih objav. Da ne bo nesporazumov, slabe volje ali prevelikega (po)smeha, razčistimo že na začetku, kaj sta namen in vsebina tokratnega sestavka:

Namenoma govorim o velikih in malih črkah, ne pa o začetnicah, ker gre lahko tudi za velike črke, ki niso vedno začetnice in lahko stojijo sredi besede. Poudarjam, da ne gre za klasično vprašanje velikih začetnic v slovenskem jeziku, o čemer je bilo že mnogo napisanega (npr. serija vprašanj in odgovorov Velika ali mala začetnica v Jezikovni svetovalnici in drugod). Problem je umeščen in zamejen izključno v kontekst bibliotekarske stroke, natančneje katalogizacije, in pojavljanja teh črk v naslovih objav, kot so zapisani v bibliografskem zapisu oziroma jih uporabniki najdemo v katalogu. Čeprav gre za naslove, ne govorim samo o knjigah, pač pa naslovih kakršnih koli objav (torej knjig pa tudi člankov, posnetkov, spletnih objav ipd.). V sama besedila teh del in uporabo velikih črk v njih se ne spuščam.

1. Določila o rabi malih in velikih črk v katalogizaciji

V katalogizaciji se pri opisovanju enote (knjige, članka, videoposnetka ipd.) zajema (prepisuje) podatke praviloma z enote same oz. njenih sestavnih delov (naslovna stran, kolofon, ovoj, zavihki, predgovor ipd.) po vnaprej določeni prioriteti t. i. prednostnih virov. Podrobnosti o prednostnih virih podatkov in o predpisanih virih podatkov za posamezne vrste knjižničnega gradiva predpisujejo določila ustreznega Mednarodnega standardnega bibliografskega opisa (ISBD – International Standard Bibliographic Description) v točki 0.5. Teh priročnikov je sedem - ISBD(M) za monografske publikacije, ISBD(PM) za glasbene tiske, ISBD(A) za starejše (antikvarne) monografske publikacije, ISBD(NBM) za neknjižno gradivo, ISBD(ER) za elektronske vire, ISBD(CM) za kartografsko gradivo, ISBD(S) za serijske publikacije in ga je nadomestil ISBD(CR) za serijske publikacije in kontinuirane vire in ISBD(G) je splošni - in so vsi prevedeni v slovenski jezik, v pripravi pa je že tudi prevod Konsolidirane izdaje, ki je izšla v angleškem izvirniku leta 2011 (IFLA 2011) in združuje določila vseh sedmih specializiranih predhodnih.

Določila o tem, katere podatke in v kakšni obliki se pri katalogiziranju prevzame, predvsem pa, kako se jih zapiše v bibliografski zapis, predpisujeta pri nas predvsem dva pravilnika. Prvi, med katalogizatorji znan kar kot "Verona", je znamenita biblija katalogizacije iz jugoslovanskih časov in še vedno velja, drugi pa je izvirni slovenski priročnik, ki pa se mu tudi že malo poznajo leta:

Verona, Eva. Pravilnik i priručnik za izradbu abecednih kataloga. Zagreb : Hrvatsko bibliotekarsko društvo, 1983–1986 PREKAT [Elektronski vir] : priročnik za enostavno uporabo katalogizacijskih pravil / uredili Zlata Dimec, Matjaž Hočevar, Irena Kavčič. - Besedilni podatki. - V Ljubljani : Narodna in univerzitetna knjižnica, 2005 Način dostopa (URL): http://www.nuk.uni-lj.si/prekat/prekat.asp

Osvežimo si poznavanje določil o rabi velikih začetnic in pisanja naslovov ter označevanja tiskarskih napak (ali drugih nenavadnosti, kamor sodi po mojem mnenju tudi primer SLOLvenskih klasikov, ilustriran spodaj) in poglejmo določila PREKATA (poudarke označil J. K.):

0.6.2 Velike začetnice in kratice Na splošno velja, da prvi element vsakega območja pišemo z veliko začetnico. [ . . . ]. Druge velike začetnice naj ustrezajo pravopisu jezika(-ov) ali pisave(-av), v katerih je podatek zapisan. Pri angleških naslovih so na predlogi večkrat uporabljene velike začetnice pri vsaki besedi, razen pri predlogih in členih, vendar se pri prepisu držimo slovničnih pravil. Edina izjema so imena korporacij (institucij – tudi založb in sestankov), predvsem v angleščini, kjer ohranimo velike začetnice v skladu s predlogo. 1.1.7 Prepis stvarnega naslova 1.1.7.1 Stvarni naslov dobesedno prepišemo z naslovne strani oz. iz predpisanega vira podatkov, vendar ne nujno velikih začetnic ali ločil (gl. 0.4, 0.6). @ . . . ]. 0.6.3 Tiskarske napake Tiskarske napake prepišemo tako, kot se pojavljajo v enoti. Za njimi lahko napišemo »sic« ali »!« v oglatem oklepaju ([sic] ali [!]). Lahko jih tudi popravimo v oglatem oklepaju, pred popravkom pa napišemo »i. e.« (id est). [ . . . ].

2. Kakšna je katalogizacijska praksa danes?

Zgoraj citirana določila so danes edino razpoložljivo pa tudi edino zveličavno navodilo katalogizatorjem, vendar so nastala in dobro delovala v času bolj ali manj tradicionalno oblikovanih besedil in predvsem tiskanih publikacij. To pa se je v zadnjem času korenito spremenilo. Danes niso redka besedila (in naslovi tudi nepisanih objav), ki vključujejo grafične elemente in dobro mero ustvarjalne domišljije, ki presega klasične iz črk sestavljene besede. Marsikatera domislica je prevzeta iz različnih področij digitalnega sveta, predvsem pa so tovrstni pojavi značilni za elektronske objave, ki seveda tudi najdejo pot v knjižnični katalog.

© Whoo Alright Yeah Uh Huh

Ne glede na želje založnikov, ki seveda zagovarjajo take posebnosti svojih avtorjev, se katalogizatorji vedno trudijo, da so kataložni zapisi v skladu z veljavnimi pravopisnimi pravili, čeprav brez nekaterih zavestnih odstopanj ne gre. Ampak tudi Slovenski pravopis ni več mlad in ga ponekod že daje naduha, marsičesa pa še ni bilo, ko je pred leti nastajal (izšel 2001). Edini pravopisni napotek glede zapisovanja imen pri elektronskem sporazumevanju daje na primer Slovenski pravopis 2001 v poglavju o ločilih (člen 261), kjer navaja, da je piko mogoče postavljati tudi stično med imeni v elektronski pošti, pri čemer navaja zgled: france.kuhar@siol.net. In tu se neha.

Pred kratkim je bilo vprašanje Elektronski poštni naslov kot naslov knjige tudi predmet obravnave v spletni Jezikovni svetovalnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Vprašanje so postavili katalogizatorji NUK-a, ki so imeli pred tem ob pripravi CIP-zapisa (domnevam) že obsežno in najbrž tudi malo živčno razpravo z založnikom glede "velikosti" začetnice in sestavnih delov naslova knjige. Jezikovna svetovalka se je ob tem seveda lahko opirala zgolj na zelo skromno in nepopolno pomoč pravopisa ter ne prav bogato in celo nedosledno prakso doslej.

Razprava me je pritegnila, saj sem o tem večkrat razmišljal že prej, zato sem se odločil pripraviti to objavo za blog in pojasniti svoje nestrinjanje s preveč rigidnim oklepanjem tradicionalnega gledanja na rabo velikih in malih črk v naslovih.

3. Zakaj se teh določil včasih ni dobro držati?

Teme se bom lotil nekoliko širše kot le z ozirom na pojav elektronskega naslova v naslovu knjige oz. namesto naslova objave. Trdim, da nekatera vprašanja v zvezi z naslovi objav žal ne morejo v celoti soditi v domeno razsojanja z vidika pravopisa in pravil slovenskega jezika. Naslov objave (govorimo o knjigah, vendar tudi o člankih in podobnih objavah, ki niso samostojne publikacije) ni "besedilo kar tako", ki bi ga lahko lektorirali in/ali popravljali, pač pa avtorska stvaritev po željah in navdihu avtorja [sic!]. Na to smemo le opozoriti. Nenavadna oblika naslova ima morebiti dodatno sporočilno vrednost, ki jo lahko s spreminjanjem (in slovničnim "popravljanjem") pohabimo ali celo povsem izničimo! Glede na nekatere posebnosti je lahko naslov ali njegov del že skoraj kot logotip, kjer pravila velike/male začetnice ne veljajo in kjer so lahko v besedi poleg črk tudi posebni znaki ali celo slike (prej ko slej se bo v naslovu pojavil vsaj smeško, gotovo lahko nastane tudi celoten dokument, napisan v jeziku emoji (na spletu jih je že nekaj), ali pa beseda, zapisana z začetnim znakom @ namesto A). Primer nerodnega zapisa v knjižničnem katalogu so Pižamini SLOLvenski klasiki 1, v katalogu neposrečeno "popravljeni" v Slolvenski klasiki 1, kjer ima bralec seveda občutek, da je s prvo besedo v naslovu nekaj narobe (zatipk katalogizatorja), pri tem pa naslov povsem izgubi "sočnost", ki jo je avtor premišljeno poudaril in je zelo očitna na sami naslovnici! Poudarjeni LOL ima za (mladega) bralca zelo veliko sporočilno vrednost! Domnevam, da ga slovenski klasiki ne bodo kaj prida pritegnili, prej odbili, za sLOLvenskimi klasiki pa bo hitro "posrfal" in si knjigo vsaj ogledal, če že ne prebral.

Domnevati, kaj je naslov objave in kaj njeni sestavni deli, ki jih avtor izpostavlja oz. uporablja za razločevanje, je zelo kočljivo. Ali res vedno razumemo avtorje? Jaz jih pogosto ne. Naslov publikacije v obliki e-poštnega naslova je lahko (gre seveda za izmišljen ilustrativni primer) sestavljen iz dveh naslovov, kot npr. naslov trilogije in naslov posamezne knjige, vsak od njih je seveda pisan z veliko začetnico:

Moji spomini@Mlada leta na kmetiji.yu Moji spomini@Student naj bo.si Moji spomini@Na stara leta.eu

Velike začetnice sem postavil po svoje, kdo ve, kako jih bi avtor. Namenoma sem uporabil različne pripone za geografsko oznako strežnika (.yu, .si, .eu) in ponazoril eno od možnosti skritih sporočilnosti elektronskega naslova.

Pa še o vprašanju velikih in malih črk pri elektronskih publikacijah, kjer so lahko stvari še bolj zapletene zaradi tehnološkega okolja. Menim, da je premalo znano, da nekateri računalniški strežniki razločujejo med velikimi in malimi črkami. Pri geslih za avtorizacijo dostopa je to zelo opazno in to večinoma poznamo (novejša gesla celo morajo vsebovati vsaj eno veliko črko), manj drugod. Ime strežnik oz. domene torej ni vedno neobčutljivo na male/velike črke (ang. case sensitive). Če je publikacija nameščena na takem strežniku, bo vsako spreminjanje črk vodilo v nedostopnost objave oz. sporočilo, da dokumenta na spletu ni. Primer spodaj to jasno ilustrira. Za dostop do dokumenta (slike) sem uporabil isti enotni naslov vira (URL), vendar sem v drugi vrstici spremenil ("popravil") ime naselja iz dravlje v Dravlje in slika ni več dostopna, za uporabnika torej izgubljena. V drugem primeru sem "popravil" začetnico naslova objave/besedila (Knjižnica) in besedilo je za bralca prav tako izgubljeno.

	Dostopno	https://sites.google.com/site/ivankanic/terminologija/knjigobeznica-dravlje.jpg
	Nedostopno	https://sites.google.com/site/ivankanic/terminologija/knjigobeznica-Dravlje.jpg
	Dostopno	https://sites.google.com/site/ivankanic/terminologija/knjiznicavBTS.pdf
	Nedostopno	https://sites.google.com/site/ivankanic/terminologija/KnjiznicavBTS.pdf

Res je, da naslov objave sam navadno še ni neposredna hipertekstna povezava do spletne vsebine, vendar naj kljub temu ohranja obliko in namen, ki jih je avtor s svojo stvaritvijo predvidel oz. želel sporočiti bralcu. Zato predlagam, da obravnavamo naslove objav s premislekom in pač hočeš nočeš upoštevamo nekatere bolj nenavadne posebnosti, ki si jih je avtor najverjetneje s premislekom izmislil in jih namenoma zapisal.

li ni to mogoče podoben vzgib, kot je privedel v davnini do prečudovitih vinjet in okraskov sredi besedila?

To razmišljanje in mnenje sem posredoval tudi sodelavcem svetovalnice in pravopisne skupine (ISJFR ZRC SAZU), dr. Heleni Dobrovoljc se zahvaljujem za odgovor in dodatne informacije. V letošnjem letu so namreč sodelavci pravopisne skupine (ki sodelujejo tudi v svetovalnici) dokončali predlog za prenovo pravopisnega poglavja o mali in veliki začetnici. Pri tem so se odločali tudi o pisanju črk v posebnih položajih, tudi v elektronskem sporazumevanju. Po njihovem mnenju opisani problem nakazuje, da bomo v prihodnje soočeni s hibridinimi položaji rabe velikih in malih črk, ki jih ne bo mogoče več tako razlikovati, kot smo to lahko storili do sedaj (ločeno za tiskani in digitalni medij).

Naslov, kot si ga je zamislil Pižama, je bil v katalogu deležen samo popravka velikih črk sredi besede, zato bi nepoučeni bralec pomislil, da se je
katalogizator zatipkal. Na portalu Dobreknjige.si so ohranili zapis naslova tako, kot je natisnjeno v knjigi.

Variacije na temo začetnice: Naslovnica knjige z naslovom, kot si ga je zamislil prevajalec in prav tako z malo začetnico naslov v
zapisu CIP. V dokončnem zapisu kataloga je naslov popravljen in pisan z veliko začetnico. Afna v naslovu je v obeh primerih
ohranjena, torej s prakso pogojena izjema in odmik od določil pravilnika. Afna v katalogu seveda ni iskljiva (po njej ni mogoče iskati).

Mednarodni dan maternega jezika

Letošnji mednarodni dan maternega jezika, ki ga je za 21. februar razglasila organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo Unesco, bo posvečen materinščini kot pomembnemu gradniku kakovostnega izobraževanja in večjezičnosti. Združeni narodi praznujejo mednarodni dan maternega jezika kot praznik raznolikosti in pestrosti jezikov po svetu in v spomin na ubite študente, ki so 21. februarja 1952 v Bangladešu v protestih zahtevali uradno rabo svojega maternega jezika, to je bengalščine. Skladno s cilji Unescove Agende 2030 so tema letošnjega mednarodnega dne maternega jezika kakovostno izobraževanje, jezik/jeziki poučevanja in koristi, ki jih prinaša izobraževanje. Poudarjen je izjemen pomen ustreznega jezika poučevanja v zgodnjih letih šolanja, navadno je to materni jezik. Dostop do izobraževanja je tako pravičneje omogočen tudi pripadnikom skupin, ki govorijo manjšinske ali domorodne jezike, predvsem pa tudi deklicam in ženskam. Osnovno izobraževanje v maternem jeziku nedvomno močno dvigne kakovost učenja in učnih dosežkov s poudarkom na razumevanju in ustvarjalnosti, ne pa samo na ponavljanju in pomnjenju. V ta namen so vsako leto organizirani različni dogodki, srečanja in seminarji (npr. International Mother Language Day 2016), na Facebooku pa je tudi posebna družbenokulturna spletna stran.

Evropa je jezikovno zelo razgiban in bogat prostor in prav jezik je ena najbolj prepoznavnih prvin identitete in kulture. Z vstopom Hrvaške je sedaj v EU 24 uradnih jezikov. Jezikovna pisanost in različnost v EU je zato dejstvo in sodelovanje z drugače govorečimi je neizogibno del našega vsakdanjika. Zato je eno izmed vodilnih načel EU na področju kulture in izobraževanja prizadevanje, da naj bi vsakdo poleg maternega govoril še vsaj dva tuja jezika.

Eden najbolj razširjenih jezikov na svetu je angleški jezik, vendar po številu rojenih govorcev, tj. tistih, ki ga govorijo kot materni jezik, ni na prvem mestu. Med najbolj razširjene jezike po številu rojenih govorcev se uvrščajo mandarinščina, španščina, angleščina, arabščina, hindujščina in urdujščina. V Sloveniji je angleščino kot drugi tuji jezik po podatkih iz Ankete o izobraževanju odraslih za leto 2011 govorilo 65 % odraslih oseb (18–69 let), v starostni skupini 35–49 let pa 67 %. Sledili so nemški (48 %), italijanski (14 %), španski in ruski (6 %) ter francoski jezik (5 %); 81 % odraslih je odgovorilo, da obvladajo kak drug tuji jezik (to je bil predvsem nekdanji srbohrvaški jezik).

Po Unescovih podatkih naj bi bilo na svetu med šest in sedem tisoč jezikov, v Evropi je 76 različnih jezikov. Mnogim jezikom po svetu grozi možnost izumrtja, najbolj tistim, ki jih govori le še majhna skupina ljudi (ponekod le še ena oseba ali ena družina!) in seveda tistim, ki nimajo zapisane oblike. Po nekaterih ocenah naj bi v povprečju vsaka dva tedna izginil vsaj en jezik. Pa tudi med tistimi manj ogroženimi kar devet desetin jezikov sploh ni zastopanih na svetovnem spletu. Slovenščina sodi po številu govorcev v prvo polovico evropskih jezikov – uvrščena je na 34. mesto – in po nobenem od kriterijev ne sodi med ogrožene jezike.

Materni jezik večine prebivalcev Slovenije je slovenščina, ki je postala 25. junija 1991 tudi državni jezik RS. Je uradni jezik v Sloveniji in Evropski uniji ter na območjih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Ta južnoslovanski jezik, ki ga na svetu govori približno 2,5 milijona govorcev, katerih večina živi v Sloveniji, je edini jezik v EU, ki pozna dvojino. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, sta uradna jezika tudi italijanščina in madžarščina. Italijanski jezik je kot materni jezik v popisu prebivalstva navedlo 0,2 % prebivalcev, madžarščino kot materni jezik pa 0,4 %. Demografski podatki za Slovenijo v zadnjih devetih desetletjih kažejo (SURS, Prebivalstvo po maternem jeziku, Slovenija, popisi 1921.2002), da je raznolikost maternih jezikov med prebivalci Slovenije večja kot v preteklosti, hkrati pa se delež prebivalcev s slovenskim maternim jezikom vse od leta 1953 zmanjšuje. Od leta 2002, ko smo v popisu prebivastva zaznali več kot 40 različnih materinščin, se je v Slovenijo vsako leto priselilo od 10.000 do 30.000 oseb (toliko se jih je priselilo v letih 2008 in 2009), največ, skoraj polovica, iz držav, nastalih na ozemlju nekdanje skupne države; vsi pa prihajajo iz blizu 30 različnih držav. Ob predpostavki, da k nam priseljeni prebivalci v domačem okolju še naprej "živijo" vsak v svoji materinščini, lahko torej sklepamo, da ob slovenščini, materinščini velike večine prebivalcev Slovenije, »živi« še več kot 50 drugih maternih jezikov. (Statistični urad RS)

Tudi glede strokovne in tehnološke opremljenosti slovenščine sodimo v sam svetovni vrh jezikov. ”Če povežemo z zgodovino, smo med prvimi dobili prevod Svetega pisma, tudi med prvimi nelatinskimi narodi smo dobili svojo slovnico. Če pogledamo današnji čas, se ta kontinuiteta še zdaj v polnosti kaže. Predvsem gre tu za jezikovno tehnologijo, ki mlade tudi najbolj privlači. Tudi tukaj smo glede tehnološke opremljenosti slovenščine v svetovnem vrhu.” (Mojca Smolej z Oddelka za slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani: Ponosni na svoj slovenski jezik in njegovih 400 tisoč lepih besed). Prav na to so želeli opozoriti tudi avtorji razstave Poljub z jezikom – slovnice in slovarji slovenskega jezika od začetkov do danes, ki je bila pred kratkim v NUK-u. Z razstavo vseh slovnic in slovarjev, ki so jo dopolnili z interaktivnimi vsebinami, želijo pokazati, da je slovenščina danes v najboljši formi in se za njeno prihodnost ni potrebno bati.

Tri drobtinice o slovenščini:
- Slovenščina ima največje število narečij na svetu glede na število prebivalcev, ki jo uporabljajo kot materni jezik.
- Slovenski jezik obsega okrog 400.000 besed.
- V državah, kjer slovenščina ni uradni jezik, je okoli 500.000 govorcev slovenščine – največ v Kanadi, ZDA, Argentini, Avstraliji in celo v Južnoafriški republiki.

Slovenščina na spletu

Spletne strani glede na jezik objave © W3Techs

Slovenci smo znani po tem, da smo sposobni, z izjemo v politiki, kljub svoji maloštevilnosti skoraj na vseh področjih prekositi svoje mnogo številčnejše bližnje in daljne sosede. To vsak dan dokazujejo odmevni vrhunski rezultati na svetovni ravni v športu, znanosti, kulturi ipd. Čeprav je na vsakih 3.500 zemljanov samo po eden Slovenec, kažejo mnogi odlični rezultati bistveno boljše uvrstitve. V podatkovni zbirki Web of Knowledge je skoraj vsak tisoči zapis vezan na slovenske avtorje, po nekaterih podatkih (pogosto žal nisi primerljivi in segajo več let nazaj) je bila Slovenija leta 1999 po številu objavljenih naslovov knjig na 1000 prebivalcev celo na odličnem 7. mestu za Islandijo, Dansko, Švico, Finsko, Estonijo in Veliko Britanijo (vir: NationMaster). Kako pa je s pojavljanjem Slovencev in slovenščine na spletu? Sredi leta 2012 naj bi bilo na svetu okrog 2,4 milijarde uporabnikov interneta, kar predstavlja 34,3% prebivalstva, to pa je desetkrat več kot konec leta 1999. Slovenija, ki je po prebivalstvu na 142. mestu (2.029.680 prebivalcev v letu 2011), je z 1.465.209 uporabniki interneta na 102. mestu (vir: fact fish). Enake podatke ugotavlja za Slovenijo raziskava RIS: V začetku leta 2011 je imelo dostop do interneta 72% slovenskih gospodinjstev, kar pomeni 69% oseb v starosti od 10 do 74 let. Uporabniki interneta v Sloveniji - © fact fish Med uporabniki interneta nedvomno prevladujejo tisti z angleško govorečih okolij, tesno za petami pa so jim že kitajsko govoreči uporabniki, ki bodo v kratkem zagotovo prevzeli vodstvo, in šele daleč za njimi Španci, Japonci, Portugalci in Nemci. © STAR TS TRANSLATION SERVICES BLOG

Odlično pa se po nekaterih podatkih (tabela na levi strani) odreže slovenščina kot jezik objavljanja na internetu. Glede na delež slovenskih strani smo na odličnem 33. mestu! Pri tem je treba seveda upoštevati, da je metodologija zbiranja podatkov dokaj ohlapna in nenatančna, predvsem pa odvisna od metapodatkov, ki so navadno pomanjkljivi ali jih pogosto (žal) sploh ni. Tudi ob upoštevanju te tolerance nedvomno še vedno izjemna uvrstitev slovenskih spletnih strani.

V času, ko sem pisal ta prispevek in zbiral podatke zanj, je po podatkih Wordometers na svetu izšlo 853 naslovov novih knjig.

Internet v številkah

Zakaj potrebujemo izdelano terminologijo?

Med strokovnjaki se pogosto postavi vprašanje, včasih čisto odkrito in skoraj agresivno, drugič spet sramežljivo in skoraj naskrivaj: Zakaj sploh potrebujemo terminologijo, poleg splošnih slovarjev še terminološke, ali ne bi prevzeli kar angleškega izraza pa bi vsi razumeli . . . ?

Jezik je kompleksna in zanimiva tvorba, nastala iz nezadržne potrebe po komuniciranju, včasih enostavnem in pragmatičnem, drugič pa zelo preciznem in enoznačnem. Če bi lahko bilo vedno enostavno, česar pa življenje strokovnjaka ne prenese vedno, bi nam zadoščalo za lagodno življenje že 2-3000 besed in nič več. Večina (preživelih) jezikov, ki jih danes štejemo med razvite (v tem kontekstu bi zvenelo »civilizirane« preveč grobo!), premore (nekaj)sto tisoč besed, tudi slovenščina šteje v ta rang. Bogastvo besed s paleto pomenskih odtenkov je v tisočletjih civilizacije nastalo predvsem na tistih področjih človekovega delovanja, ki so bila življenjsko pomembna za njihovo preživetje ali zanimivo ljudem kar tako samo po sebi (zaradi »hobijev« ali čarobne skrivnostnosti življenja - kaj ni bila prav zato Biblija in njen prevod preizkusni kamen »zrelosti« jezikov?). Poglejmo nekaj nazornih primerov iz preteklosti. Naši predniki so bili poljedelci, konj je bil njihov življenjsko pomemben sopotnik. Danes imamo (laiki in mestni škrici) samo poimenovanje »konj«, ki ga z dodajanjem pridevnikov prav lahko lepo opišemo – samica konja, samec, mladič, črni, sivi konj . . . pa v na videz enostavnem in preprostem življenju neukih kmetov ni bilo tako. Potrebovali in želeli so precizno izražanje in enoznačno komuniciranje, zato so nastale besede kobila, žrebec, žrebiček-čka, vranec, serec itd. Arabski nomadi bi brez konj ne preživeli, menda poznajo nekateri arabski jeziki še danes nekaj desetin poimenovanj za označevanje konj z različnimi lastnostmi . . . Tuaregi na ducate poimenovanj za tisto, čemur mi rečemo enostavno kamela (ko še kamele in velbloda ne ločimo!) . . . Eskimi nekaj deset poimenovanj za tisto belo, kar je za nas preprosto »sneg«. Pa poglejmo še nedaleč severno od Ljubljane - vrli Kroparji, neuki kovači v temačni grapi (ampak v tej stroki pa veliki mojstri!) so si izmislili za "žebelj" kakšnih 20 natančno opredeljenih razlikovalnih poimenovanj . . . In naše sorodstvo - jaz poznam samo še teto in strica, naši predniki so razdelali sorodstvene vezi v potankost, stric in strina, teta in tetec, ujec in ujna. Ne zaradi pisanosti jezika, pač pa iz potrebe, da so lahko opisali vezi in odnose (v "klanu"), da se je v odročnih gorskih vaseh vedelo, v kateri veji sorodstva je razplod še dovoljen (priženjeni sorodniki) in kje to čisto zaradi zdravja nasledstva ni zaželeno (krvno sorodstvo), bili so že genetiki . . .

To so zametki terminologije, zelo natančnega in enoznačnega poimenovanja najprej predmetov, kasneje tudi pojmov. Stroka brez tega ne more. Natančen prenos sporočila je mogoč samo in izključno ob uporabi enotnega, nezamenljivega in jasnega poimenovanja, ko oddajnik in sprejemnik uporabljata isto kodo. Ta koda je strokovni termin. Natančno opredeljen in vpet v sistem pomenskih povezav z drugimi termini glede na podobnost ali razlikovalnost. Zato se mora vsaka stroka intenzivno ukvarjati s svojo terminologijo, jo gojiti in razvijati, po potrebi tudi čistiti in odpravljati nejasnosti, netočnosti, redundanco. Laiku zadošča za »preživetje« samo par knjiga-članek, bibliotekarji smo v svoji stroki, pa tudi znanstveniki skoraj vseh disciplin pri svojem znanstvenem delu, razvili pisano paleto poimenovanj za tisto, čemur rečemo »tipologija dokumentov« in daleč presega poenostavljeno delitev knjiga-članek. Praktičen pristop k zadevam je v življenju seveda potreben, dobrodošel in pogosto tudi nujen, odvisno seveda od situacije, ki pa take poenostavitve včasih odločno ne prenese. V pogovoru »kar tako« je lahko precizno razlikovanje nepomembno in nepotrebno, v strokovnem diskurzu je nepogrešljivo! Zato strokovnjak tudi brez konteksta zazna veliko razliko v pomenu poimenovanj »časnik« in »časopis«, »knjiga« in »brošura« . . . Ta zadnji par je lep primer razlik med terminologijami različnih strok – bibliotekar in založnik (ali knjigovez) se bi zmogla skregati okrog tega, kaj je brošura!

Ena od manifestacij stroke, vede, znanosti je tudi urejeno poimenovanje izrazov, ki jih ta v strokovnem komuniciranju uporablja, pogosto tudi malce izven konteksta splošnega jezika. Saj zato je strokovni jezik ali jezik stroke. Strokovno izrazje lahko pomensko odstopa od splošnega jezika, strokovni termin je pogosto pomensko natančnejši (spomnimo se samo knjige in časopisa v bibliotekarski terminologiji in v splošnem jeziku). Že sam obseg izrazja in njegova raznolikost predstavljata terminološki problem vsake stroke, nenatančnost ali celo površnost pri uporabi težavo samo stopnjujeta in lahko vodita celo v neustrezno razumevanje med strokovnjaki iste stroke. Izredno hiter razvoj strok v zadnjih desetletjih, vse pogostejša multidisciplinarna povezanost strok in ponekod že skoraj izključna uporaba tujejezične (angleške) strokovne in znanstvene literature so povzročili nezadržen plaz velikega števila tujih izrazov, za katere v tako kratkem času pogosto ni bilo mogoče najti primernih ustreznikov v maternem jeziku. To ni samo problem slovenščine, s to težavo se spopadajo vsi jeziki (razen angleščine, ki nova poimenovanja plodovito kuje).

Pri tem gre seveda tudi za sposobnost pa tudi pripravljenost stroke in jezika za tvorjenje novih izrazov, ki se rojevajo z razvojem stroke in njihov pomen pogosto prihaja iz tujejezičnega okolja. Tudi v slovensko bibliotekarstvo prihaja danes največ novih strokovnih pojmov iz angleškega jezovnega okolja, bodisi neposredno s strokovno literaturo v angleškem jeziku ali z njenimi prevodi. Za nekatere se kmalu najde in potem tudi »prime« ustreznik v maternem jeziku (npr. zgoščenka, ki je zanetila toliko jezikovnih sporov in kritik), drugi desetletje in več ne najdejo slovenskega ustreznika (npr. online). Lepo je in prav, da skušamo najti in uveljaviti slovenski termin in se izogibati uporabi angleških izrazov (pa še celo s slovenskimi končnicami) v slovenskem besedilu (čeprav še vedno radi printamo in pozabljamo pas(s)word . . .). Navidezna »pragmatičnost« zagovarjanja nekritičnega prevzemanja in vnosa tujejezičnih poimenovanj v slovenski strokovni jezik ni sprejemljiva. Jezik je temelj identitete in obstoja naroda, tako majhnega, kot je slovenski, pa še sploh! Triinšestdesetmilijonski narod Francozov se tega zaveda že skozi vso svojo zgodovino, slovaropisje je tam doma, nad jezikom čisto zares bdi Akademija, zavzeto in organizirano so vzeli na piko franglais . . . Mi pogosto ne vemo, kaj bi s slogleščino. Francozi so bili mnogo bolj korajžni in prodorni, lotili so se temeljito in udarno, digitalni so, ne da bi trenil, prevedli v numerični oz. številski in računalniški katalog je zato catalogue numérique! Podobno so naredili z digitalizacijo (uštevilčenje?)!

Pa tudi pri tem ne gre pretiravati, ker tudi z glavo skozi zid vedno vendarle ne gre. Jezik je živ in prilagodljiv organizem, ki lahko, če ne gre drugače, vendarle sprejme tudi tujke (te lahko kasneje preidejo med izposojenke). Saj tudi »krompir« po izvoru ni slovenska beseda (!!) in je nastal s popačenjem nemškega poimenovanja za ta plod. Pa tudi bibliotekar, katalog, brošura, arhiv in še prenekatera lepo sprejeta beseda ni slovenskega izvora. Zato nekatera poimenovanja hočeš nočeš ostajajo tujke in za njih ni (in morda nikoli ne bo) slovenskega ustreznika. Digitalni objekt, aglomerator, repozitorij bodo najverjetneje imeli tako usodo, sam pridevnik digitalni pa prav gotovo, saj je tudi elektronski postal že čisto naš.