Slovenski Terminološki posvet

Brdo pri Kranju, 13. in 14. oktober 2016

Ena od značilnosti reševanja širših družbenih problemov tam, kjer se odloča, je sporadičnost in veliko nihanje intenzitete, lotimo se jih vsake kvarte enkrat, pa takrat na juriš in z vso silo(vitostjo), potem pa dolgo časa spet nič in brezbrižno s praznimi baterijami naprej. Nič drugače ni s t.i. skrbjo za slovenski jezik, včasih že kar obrambo jezika (pred kom neki? V nedavni medijski in tudi parlamentarni razpravi so nekateri razpravljalci odkrito namignili, da slovenskega jezika ni treba braniti, treba ga je samo omogočiti… ). Eden takih zaščitniških izbruhov je bil tudi letos ob razpravah o novem visokošolskem zakonu, ki so jih spremljale celo peticije. Pred tem ni bilo kaj dosti in kdo ve, kako bo odsihmal.

Ob tem prepogosto pozabljamo in spregledamo, da slovenščina ni samo ena in za vse enaka. Večina strok ima izdelan svoj specifičen sporazumevalni jezik, strokovno terminologijo. Razvita terminologija je eden ključnih dejavnikov za učinkovito komuniciranje v stroki in upravljanje z znanjem. Strokovnjaki že nekaj časa opozarjajo, da mnogim jezikom, ki ne razvijajo in ne uporabljajo najnovejših jezikovnih tehnologij, v kratkem grozi "digitalno izumrtje". V Sloveniji je nastalo na tem področju nekaj formalnih dokumentov, za nas sta zanimiva npr. Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReNPJP14-18) in na njem temelječi Akcijski načrt za jezikovno opremljenost. Na področju terminologije so bile zaznane predvsem naslednje potrebe:

• skupno in poenoteno spletno mesto za vse (doslej razpršene) terminološke vire,
• usklajena in enotna načela za gradnjo terminoloških zbirk, ki omogočajo enostavno distribucijo in izmenjavo,
• zmogljiva in brezplačna spletna aplikacija za izdelavo terminoloških baz,
• orodje za luščenje terminologije iz besedil, korpusov in pomnilnikov, ki pospeši izdelavo terminoloških baz za še neobdelana področja,
• kakovostno in pravočasno terminološko svetovanje.

Ministrstvo za zunanje zadeve RS se s svojim Direktoratom za zadeve EU vključuje v realizacijo izvajanja nalog iz Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018. Ena od aktivnosti je bila tudi ta, da je na podlagi sprejetih akcijskih načrtov za jezikovno opremljenost in jezikovno izobraževanje organiziralo 13. in 14. oktobra na Brdu pri Kranju delovno srečanje, Terminološki posvet slovenskih strokovnjakov na področju terminologije, da bi se dogovorili, kako bolje uskladiti in izboljšati sodelovanje relevantnih akterjev na tem področju ter pravočasno umestiti potrebne ukrepe tudi v proračunsko in programsko načrtovanje nosilnih javnih organov. Od večjega števila povabljenih se je odzvalo 16 strokovnjakov, ki so zastopali naslednje institucije: Služba za slovenski jezik Ministrstva za kulturo, Sektor za prevajanje Generalnega sekretariata Vlade RS, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Institut "Jožef Stefan", Center za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani, Oddelek za prevajanje Filozofske fakultete v Ljubljani, Amebis d.o.o., Fakulteta za računalništvo in informatiko, Služba Vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, Direktorat za zadeve EU Ministrstva za zunanje zadeve in Centralna ekonomska knjižnica v Ljubljani kot sodelujoča pri Islovarju in bibliotekarski terminologiji . Nekatere ključne institucije na strani odločevalcev se žal niso odzvale.

Program posveta je bil zasnovan na veljavnem Akcijskem načrtu za jezikovno opremljenost in je bil usmerjen predvsem v razpravo o naslednjih vprašanjih: splošna dolgoročna vizija ter vloga in povezovanje akterjev, terminološki proces v digitalnem okolju (nadzor kakovosti, verifikacija itd.), vsebina in idejna zasnova terminološkega portala, finančni viri za upravljanje terminologij. Pričakovana rezultata posveta sta bila samo dva, vendar ključna za nadaljnje delo in uspeh:

dogovor o viziji kot podlaga za prihodnje strateške dokumente

načrt za preseganje ovir pri izvajanju nalog iz teh dokumentov
"Ogrevanju" so bile namenjene štiri uvodne predstavitve

• Temeljni nacionalni dokumenti na področju terminologije: proces, cilji, aktivnosti - Simona Bergoč, MK
• Terminologija kot storitev - Simon Krek, IJS in CJVT (UL)
• Terminologišče in terminologija za strokovnjake - Mojca Žagar Karer, Mateja Jemec Tomazin, ISJ ZRC SAZU
• Slovenska akademska besedila: prototipni korpus in načrt analiz - Tomaž Erjavec, IJS

V nadaljevanju je potekalo delo udeležencev posveta v manjših delavniških skupinah in z združevanjem njihovih rezultatov v zaključene sklope o aktivnostih za doseganje potrebnih ciljev:

1. Terminološki portal
2. Spletna aplikacija za ustvarjanje novih terminoloških zbirk
3. Samodejno luščenje terminologije
4. Zagotavljanje javno dostopnih terminoloških virov
5. Terminološko svetovanje

Upoštevaje lastno organizacijsko in strokovno specifiko so skušali prepoznati najpomembnejše prepreke in nujne pogoje za uspešno uresničevanje in izvajanje teh nalog. Pri tem so začrtali Institucionalne okvirje, vpletene akterje in povezave med njimi. Rezultate nekaterih od razmišljanj smo zabeležili na spodnjih fotografijah.

Ob veliki angažiranosti udeležencev in sijajno moderirani izvedbi posveta rezultati seveda niso izostali. Zelo pomembno je gotovo mnogo večje poznavanje in razumevanje različnih področij delovanja, ki so bila doslej premalo povezana, ob tem pa je zaradi podobnih izkazanih interesov in želje po sodelovanju skoraj pri vseh vprašanjih prišlo do soglasja ali vsaj konsenza. V dnevu in pol intenzivnega dela so nastala izhodišča za skupen dokument, ki ga bomo objavili, ko bo njegova redakcija zaključena.

O terminoloških slovarjih

   Gostujoče pero – Zvonka Leder - Mancini

Slovaropisje ali leksikografija je področje jezikoslovja, ki se ukvarja z besedjem posameznega jezika, tj. s pripravljanjem, sestavljanjem in pisanjem slovarjev, ki so kakršna koli zbirka besed, urejena po kakšnem načelu. Slovarji podajajo pomen besed s prevodom v drug jezik ali z opisom pomenov v istem jeziku. Navidez zelo preprosto početje, ki se kmalu izkaže za zelo zahtevno. Zakaj?

Slovarji so glede na oblikovno načelo enojezični, dvojezični … večjezični, po ureditvi abecedni, tematski, po načinu pojasnitve besed pa opisni v obliki razlag, poredkoma definicij. Za razliko od definicije, ki je natančen opis pojmovanja vsebine določenega pojma z namenom, da se izključi sleherna nejasnost in dvoumnost, je razlaga opis vsebine določenega pojma in vsebuje tiste podatke o pojmu, ki zadoščajo, da dobi uporabnik osnovno predstavo o razlaganem. Zaradi zahtevnosti definiranja pojmov se slovaropisje povečini ukvarja z izdelavo slovarjev, v katerih se razlage odlikujejo po poljudnosti, predstavnosti, nazornosti. To so t.im. razlagalni slovarji, za razliko od enciklopedije, ki opisuje čutno in abstraktno predmetnost sveta; razlagalni slovar pojme razlaga, dodaja pa tudi oblikovne, naglasne, pravopisne in skladenjske podatke o besedi.

Terminološki slovar je po svoji obliki enojezični razlagalni slovar, le da zajema besedje posamezne stroke, tj. terminologijo, pri čemer so zajeti strokovni izrazi ali termini, ki so odraz pojmovne strukture stroke. Ker je soodvisnost v materialnem in pojmovnem svetu stroke osnovno izhodišče in načelo, se to odraža tudi v poimenovalnem sistemu, tj. v terminologiji stroke, kjer se prav tako kaže pomenska in s tem poimenovalna soodvisnost med posameznimi poimenovanji. Vse to pa se mora odražati v razlagah strokovnih izrazov ali terminov v terminološkem slovarju.

Nastajanje terminološkega slovarja sestoji iz več delovnih faz, in sicer od sestave bibliografije stroke, izbora strokovnih besedil za izpisovanje uporabljenih terminov v teh besedilih, primerjanja s podobnimi domačimi ali tujimi terminološkimi slovarji, sestavo alfabetarija ali geslovnika z izpisovanjem zajetega izrazja in pisanje razlag, pri čemer prihaja do vrednotenja ugotovljene sinonimije.

Tudi oblikovanje razlag ni prepuščeno naključju. Razlaga mora nedvoumno pojasniti bistvo pomena termina, pri čemer ne sme biti enciklopedičnih nadrobnosti, etimoloških ali zgodovinskih podatkov. Termin mora biti s t.im. nosilno razlagalno besedo, tj. besedo, ki pomensko in vrstno opredeli termin in ni sinonim obravnavane besede, uvrščen v sistem stroke, dopolnjujejo pa jo vsaj trije podatki, ki termin osamosvojijo tako, da pomen ne sovpade s pomenom drugega termina, ker bi imel iste razločevalne element. S tem postopkom ugotovljeni sinonimi ali sopomenke morajo imeti enako razlago. Ker v stroki, ki zahteva nedvoumno sporazumevanje, ni zaželena sinonimija, jo slovar sicer zajame, vendar jo z ustreznimi kvalifikatorji ali označevalniki tudi razvršča glede na jezikovno ustreznost in rabo v stroki.

Vsak strokovni izraz ali termin je iztočnica samostojnega slovarskega članka, ne glede na to ali so poimenovanja enobesedna ali večbesedna. Ti so razvrščeni po abecedi. Glede na slovaropisna določila ima tudi slovarski članek, v katerem je predstavljen termin, svojo zgradbo, in sicer: iztočnico, ki je onaglašena, zaglavje, ki obsega oblikoslovne in skladenjske podatke, razlago, ki ji sledi navedba sinonimov ali sopomenk, antonimov ali protipomenk in pogosto napotilo k sorodnemu ali vsebinsko dopolnjujočemu pomenu. Razlagalnemu terminološkemu slovarju so lahko dodani tudi tujejezični ustrezniki, kar omogoča lažje premoščanje pri strokovnem sporazumevanju s tujimi sogovorniki.

Upam, da je sestavek nekoliko odstrl vpogled v slovaropisno delo in nakazal zahtevnost tega početja. Bibliotekarski terminološki slovar je "prehodil" vso opisano pot.

Vir: Založba ZRC

Vir:       SMD	Moj malček	Angleško-slo . . .	Knjižnica

Zakaj potrebujemo izdelano terminologijo?

Med strokovnjaki se pogosto postavi vprašanje, včasih čisto odkrito in skoraj agresivno, drugič spet sramežljivo in skoraj naskrivaj: Zakaj sploh potrebujemo terminologijo, poleg splošnih slovarjev še terminološke, ali ne bi prevzeli kar angleškega izraza pa bi vsi razumeli . . . ?

Jezik je kompleksna in zanimiva tvorba, nastala iz nezadržne potrebe po komuniciranju, včasih enostavnem in pragmatičnem, drugič pa zelo preciznem in enoznačnem. Če bi lahko bilo vedno enostavno, česar pa življenje strokovnjaka ne prenese vedno, bi nam zadoščalo za lagodno življenje že 2-3000 besed in nič več. Večina (preživelih) jezikov, ki jih danes štejemo med razvite (v tem kontekstu bi zvenelo »civilizirane« preveč grobo!), premore (nekaj)sto tisoč besed, tudi slovenščina šteje v ta rang. Bogastvo besed s paleto pomenskih odtenkov je v tisočletjih civilizacije nastalo predvsem na tistih področjih človekovega delovanja, ki so bila življenjsko pomembna za njihovo preživetje ali zanimivo ljudem kar tako samo po sebi (zaradi »hobijev« ali čarobne skrivnostnosti življenja - kaj ni bila prav zato Biblija in njen prevod preizkusni kamen »zrelosti« jezikov?). Poglejmo nekaj nazornih primerov iz preteklosti. Naši predniki so bili poljedelci, konj je bil njihov življenjsko pomemben sopotnik. Danes imamo (laiki in mestni škrici) samo poimenovanje »konj«, ki ga z dodajanjem pridevnikov prav lahko lepo opišemo – samica konja, samec, mladič, črni, sivi konj . . . pa v na videz enostavnem in preprostem življenju neukih kmetov ni bilo tako. Potrebovali in želeli so precizno izražanje in enoznačno komuniciranje, zato so nastale besede kobila, žrebec, žrebiček-čka, vranec, serec itd. Arabski nomadi bi brez konj ne preživeli, menda poznajo nekateri arabski jeziki še danes nekaj desetin poimenovanj za označevanje konj z različnimi lastnostmi . . . Tuaregi na ducate poimenovanj za tisto, čemur mi rečemo enostavno kamela (ko še kamele in velbloda ne ločimo!) . . . Eskimi nekaj deset poimenovanj za tisto belo, kar je za nas preprosto »sneg«. Pa poglejmo še nedaleč severno od Ljubljane - vrli Kroparji, neuki kovači v temačni grapi (ampak v tej stroki pa veliki mojstri!) so si izmislili za "žebelj" kakšnih 20 natančno opredeljenih razlikovalnih poimenovanj . . . In naše sorodstvo - jaz poznam samo še teto in strica, naši predniki so razdelali sorodstvene vezi v potankost, stric in strina, teta in tetec, ujec in ujna. Ne zaradi pisanosti jezika, pač pa iz potrebe, da so lahko opisali vezi in odnose (v "klanu"), da se je v odročnih gorskih vaseh vedelo, v kateri veji sorodstva je razplod še dovoljen (priženjeni sorodniki) in kje to čisto zaradi zdravja nasledstva ni zaželeno (krvno sorodstvo), bili so že genetiki . . .

To so zametki terminologije, zelo natančnega in enoznačnega poimenovanja najprej predmetov, kasneje tudi pojmov. Stroka brez tega ne more. Natančen prenos sporočila je mogoč samo in izključno ob uporabi enotnega, nezamenljivega in jasnega poimenovanja, ko oddajnik in sprejemnik uporabljata isto kodo. Ta koda je strokovni termin. Natančno opredeljen in vpet v sistem pomenskih povezav z drugimi termini glede na podobnost ali razlikovalnost. Zato se mora vsaka stroka intenzivno ukvarjati s svojo terminologijo, jo gojiti in razvijati, po potrebi tudi čistiti in odpravljati nejasnosti, netočnosti, redundanco. Laiku zadošča za »preživetje« samo par knjiga-članek, bibliotekarji smo v svoji stroki, pa tudi znanstveniki skoraj vseh disciplin pri svojem znanstvenem delu, razvili pisano paleto poimenovanj za tisto, čemur rečemo »tipologija dokumentov« in daleč presega poenostavljeno delitev knjiga-članek. Praktičen pristop k zadevam je v življenju seveda potreben, dobrodošel in pogosto tudi nujen, odvisno seveda od situacije, ki pa take poenostavitve včasih odločno ne prenese. V pogovoru »kar tako« je lahko precizno razlikovanje nepomembno in nepotrebno, v strokovnem diskurzu je nepogrešljivo! Zato strokovnjak tudi brez konteksta zazna veliko razliko v pomenu poimenovanj »časnik« in »časopis«, »knjiga« in »brošura« . . . Ta zadnji par je lep primer razlik med terminologijami različnih strok – bibliotekar in založnik (ali knjigovez) se bi zmogla skregati okrog tega, kaj je brošura!

Ena od manifestacij stroke, vede, znanosti je tudi urejeno poimenovanje izrazov, ki jih ta v strokovnem komuniciranju uporablja, pogosto tudi malce izven konteksta splošnega jezika. Saj zato je strokovni jezik ali jezik stroke. Strokovno izrazje lahko pomensko odstopa od splošnega jezika, strokovni termin je pogosto pomensko natančnejši (spomnimo se samo knjige in časopisa v bibliotekarski terminologiji in v splošnem jeziku). Že sam obseg izrazja in njegova raznolikost predstavljata terminološki problem vsake stroke, nenatančnost ali celo površnost pri uporabi težavo samo stopnjujeta in lahko vodita celo v neustrezno razumevanje med strokovnjaki iste stroke. Izredno hiter razvoj strok v zadnjih desetletjih, vse pogostejša multidisciplinarna povezanost strok in ponekod že skoraj izključna uporaba tujejezične (angleške) strokovne in znanstvene literature so povzročili nezadržen plaz velikega števila tujih izrazov, za katere v tako kratkem času pogosto ni bilo mogoče najti primernih ustreznikov v maternem jeziku. To ni samo problem slovenščine, s to težavo se spopadajo vsi jeziki (razen angleščine, ki nova poimenovanja plodovito kuje).

Pri tem gre seveda tudi za sposobnost pa tudi pripravljenost stroke in jezika za tvorjenje novih izrazov, ki se rojevajo z razvojem stroke in njihov pomen pogosto prihaja iz tujejezičnega okolja. Tudi v slovensko bibliotekarstvo prihaja danes največ novih strokovnih pojmov iz angleškega jezovnega okolja, bodisi neposredno s strokovno literaturo v angleškem jeziku ali z njenimi prevodi. Za nekatere se kmalu najde in potem tudi »prime« ustreznik v maternem jeziku (npr. zgoščenka, ki je zanetila toliko jezikovnih sporov in kritik), drugi desetletje in več ne najdejo slovenskega ustreznika (npr. online). Lepo je in prav, da skušamo najti in uveljaviti slovenski termin in se izogibati uporabi angleških izrazov (pa še celo s slovenskimi končnicami) v slovenskem besedilu (čeprav še vedno radi printamo in pozabljamo pas(s)word . . .). Navidezna »pragmatičnost« zagovarjanja nekritičnega prevzemanja in vnosa tujejezičnih poimenovanj v slovenski strokovni jezik ni sprejemljiva. Jezik je temelj identitete in obstoja naroda, tako majhnega, kot je slovenski, pa še sploh! Triinšestdesetmilijonski narod Francozov se tega zaveda že skozi vso svojo zgodovino, slovaropisje je tam doma, nad jezikom čisto zares bdi Akademija, zavzeto in organizirano so vzeli na piko franglais . . . Mi pogosto ne vemo, kaj bi s slogleščino. Francozi so bili mnogo bolj korajžni in prodorni, lotili so se temeljito in udarno, digitalni so, ne da bi trenil, prevedli v numerični oz. številski in računalniški katalog je zato catalogue numérique! Podobno so naredili z digitalizacijo (uštevilčenje?)!

Pa tudi pri tem ne gre pretiravati, ker tudi z glavo skozi zid vedno vendarle ne gre. Jezik je živ in prilagodljiv organizem, ki lahko, če ne gre drugače, vendarle sprejme tudi tujke (te lahko kasneje preidejo med izposojenke). Saj tudi »krompir« po izvoru ni slovenska beseda (!!) in je nastal s popačenjem nemškega poimenovanja za ta plod. Pa tudi bibliotekar, katalog, brošura, arhiv in še prenekatera lepo sprejeta beseda ni slovenskega izvora. Zato nekatera poimenovanja hočeš nočeš ostajajo tujke in za njih ni (in morda nikoli ne bo) slovenskega ustreznika. Digitalni objekt, aglomerator, repozitorij bodo najverjetneje imeli tako usodo, sam pridevnik digitalni pa prav gotovo, saj je tudi elektronski postal že čisto naš.

Terminološkemu blogu na pot

Bibliotekarji se ob vsakdanjem delu žal vse premalo posvečamo vprašanjem svoje strokovne terminologije, tega sijajnega orodja, ki nam omogoča tako natančno in nedvoumno komuniciranje v stroki. Bibliotekarska terminologija je tako ostajala neurejena, ob robu hitrega in burnega dogajanja . . . kljub temu, da so bili v naših vrstah vrhunski jezikoslovci, naštejmo samo dva, Matijo Čopa in dr. Mirka Rupla . . . To praznino smo sedaj zapolnili. Po dolgih letih težaškega dela na povsem neraziskanem in neobdelanem področju je neumorna potrpežljivost in zagnanost peščice zanesenjakov pripeljala do trenutka, ko smo lahko v sodelovanju s strokovno revijo Knjižnica izdali prvi slovenski Bibliotekarski terminološki slovar, ki smo ga javnosti predstavili 3. marca na tiskovni konferenci. Več o slovarju in njegovem nastajanju ter pomenu tega temeljnega priročnika za bibliotekarsko stroko in znanost so v Knjižničarskih novicah zapisali Ivan Kanič, dr. Branko Berčič in dr. Jože Urbanija, o tem je poročal tudi Biblioblog.


Slovar ste člani bibliotekarskih društev že dobili kot zadnjo dvojno številko letnika 2009 strokovne revije Knjižnica, če niste član, ga poiščite v svoji knjižnici! Postavljen je torej na ogled in dan v rabo . . . Prelistajte ga, bodite radovedni, uporabljajte ga pri svojem delu. Uporabljajte tudi spletni slovar, ki je (nekaj časa še kot delovno gradivo za slovar) dostopen na blogu strokovne revije Knjižnica in pokomentirajte. Vabimo vas, da nam tukaj na spletnem dnevniku Bibliotekarska terminologija s pripombami, kritikami in priporočili pomagate popraviti slovar tam, kjer je slab, in ga dopolniti na mestih, kjer je še nepopoln.

Blog pa naj postane tudi mesto za objavo in izmenjavo mnenj o strokovnih izrazih, ki jih pri delu v stroki dnevno srečujemo in z njimi nismo zadovoljni, pa tistih, ki jih zasledimo v tuji literaturi in za njih ne najdemo ustreznika v slovenščini. Bodite kritični in ustvarjalni, pokažite na nepravilnosti in če se le da, predlagajte boljšo rešitev. Oglasite se tudi, če česa ne veste, mogoče nam uspe skupaj najti rešitev!

Vabimo vas k sodelovanju!