Velike in male črke v naslovih objav

albansko shkrimi verzal angleško majuscule, capital letter, upper-case letter, cap dansko majuskel , versal, stort bogstav esperanto majusklo, grandlitero, ĉeflitero francosko capitale , majuscule, lettre de haut de casse italijansko maiuscola katalonsko majúscula litvansko majuskulai, didžioji raidės madžarsko nagybetű nemško Versal, Kapitälchen, Großbuchstabe, Versalbuchstabe

nizozemsko hoofdletter , kapitaal, kapitale letter, grote letter norveško varsl, majuskel, flřyteblĺser poljsko majuskuła, wersalik, wielka litera portugalsko capital , maiúscula romunsko capitală, majusculă rusko маю́скул, маю́скульное письмо, прописная буква, заглавная буква slovensko velika črka, majuskula, verzalka špansko versal , versal, mayúscula, letra capital ukrajinsko велика літера, заголовна буква

Tokrat se lotevam malce nenavadne tematike, to je rabe velikih in malih črk v naslovih objav. Da ne bo nesporazumov, slabe volje ali prevelikega (po)smeha, razčistimo že na začetku, kaj sta namen in vsebina tokratnega sestavka:

Namenoma govorim o velikih in malih črkah, ne pa o začetnicah, ker gre lahko tudi za velike črke, ki niso vedno začetnice in lahko stojijo sredi besede. Poudarjam, da ne gre za klasično vprašanje velikih začetnic v slovenskem jeziku, o čemer je bilo že mnogo napisanega (npr. serija vprašanj in odgovorov Velika ali mala začetnica v Jezikovni svetovalnici in drugod). Problem je umeščen in zamejen izključno v kontekst bibliotekarske stroke, natančneje katalogizacije, in pojavljanja teh črk v naslovih objav, kot so zapisani v bibliografskem zapisu oziroma jih uporabniki najdemo v katalogu. Čeprav gre za naslove, ne govorim samo o knjigah, pač pa naslovih kakršnih koli objav (torej knjig pa tudi člankov, posnetkov, spletnih objav ipd.). V sama besedila teh del in uporabo velikih črk v njih se ne spuščam.

1. Določila o rabi malih in velikih črk v katalogizaciji

V katalogizaciji se pri opisovanju enote (knjige, članka, videoposnetka ipd.) zajema (prepisuje) podatke praviloma z enote same oz. njenih sestavnih delov (naslovna stran, kolofon, ovoj, zavihki, predgovor ipd.) po vnaprej določeni prioriteti t. i. prednostnih virov. Podrobnosti o prednostnih virih podatkov in o predpisanih virih podatkov za posamezne vrste knjižničnega gradiva predpisujejo določila ustreznega Mednarodnega standardnega bibliografskega opisa (ISBD – International Standard Bibliographic Description) v točki 0.5. Teh priročnikov je sedem - ISBD(M) za monografske publikacije, ISBD(PM) za glasbene tiske, ISBD(A) za starejše (antikvarne) monografske publikacije, ISBD(NBM) za neknjižno gradivo, ISBD(ER) za elektronske vire, ISBD(CM) za kartografsko gradivo, ISBD(S) za serijske publikacije in ga je nadomestil ISBD(CR) za serijske publikacije in kontinuirane vire in ISBD(G) je splošni - in so vsi prevedeni v slovenski jezik, v pripravi pa je že tudi prevod Konsolidirane izdaje, ki je izšla v angleškem izvirniku leta 2011 (IFLA 2011) in združuje določila vseh sedmih specializiranih predhodnih.

Določila o tem, katere podatke in v kakšni obliki se pri katalogiziranju prevzame, predvsem pa, kako se jih zapiše v bibliografski zapis, predpisujeta pri nas predvsem dva pravilnika. Prvi, med katalogizatorji znan kar kot "Verona", je znamenita biblija katalogizacije iz jugoslovanskih časov in še vedno velja, drugi pa je izvirni slovenski priročnik, ki pa se mu tudi že malo poznajo leta:

Verona, Eva. Pravilnik i priručnik za izradbu abecednih kataloga. Zagreb : Hrvatsko bibliotekarsko društvo, 1983–1986 PREKAT [Elektronski vir] : priročnik za enostavno uporabo katalogizacijskih pravil / uredili Zlata Dimec, Matjaž Hočevar, Irena Kavčič. - Besedilni podatki. - V Ljubljani : Narodna in univerzitetna knjižnica, 2005 Način dostopa (URL): http://www.nuk.uni-lj.si/prekat/prekat.asp

Osvežimo si poznavanje določil o rabi velikih začetnic in pisanja naslovov ter označevanja tiskarskih napak (ali drugih nenavadnosti, kamor sodi po mojem mnenju tudi primer SLOLvenskih klasikov, ilustriran spodaj) in poglejmo določila PREKATA (poudarke označil J. K.):

0.6.2 Velike začetnice in kratice Na splošno velja, da prvi element vsakega območja pišemo z veliko začetnico. [ . . . ]. Druge velike začetnice naj ustrezajo pravopisu jezika(-ov) ali pisave(-av), v katerih je podatek zapisan. Pri angleških naslovih so na predlogi večkrat uporabljene velike začetnice pri vsaki besedi, razen pri predlogih in členih, vendar se pri prepisu držimo slovničnih pravil. Edina izjema so imena korporacij (institucij – tudi založb in sestankov), predvsem v angleščini, kjer ohranimo velike začetnice v skladu s predlogo. 1.1.7 Prepis stvarnega naslova 1.1.7.1 Stvarni naslov dobesedno prepišemo z naslovne strani oz. iz predpisanega vira podatkov, vendar ne nujno velikih začetnic ali ločil (gl. 0.4, 0.6). @ . . . ]. 0.6.3 Tiskarske napake Tiskarske napake prepišemo tako, kot se pojavljajo v enoti. Za njimi lahko napišemo »sic« ali »!« v oglatem oklepaju ([sic] ali [!]). Lahko jih tudi popravimo v oglatem oklepaju, pred popravkom pa napišemo »i. e.« (id est). [ . . . ].

2. Kakšna je katalogizacijska praksa danes?

Zgoraj citirana določila so danes edino razpoložljivo pa tudi edino zveličavno navodilo katalogizatorjem, vendar so nastala in dobro delovala v času bolj ali manj tradicionalno oblikovanih besedil in predvsem tiskanih publikacij. To pa se je v zadnjem času korenito spremenilo. Danes niso redka besedila (in naslovi tudi nepisanih objav), ki vključujejo grafične elemente in dobro mero ustvarjalne domišljije, ki presega klasične iz črk sestavljene besede. Marsikatera domislica je prevzeta iz različnih področij digitalnega sveta, predvsem pa so tovrstni pojavi značilni za elektronske objave, ki seveda tudi najdejo pot v knjižnični katalog.

© Whoo Alright Yeah Uh Huh

Ne glede na želje založnikov, ki seveda zagovarjajo take posebnosti svojih avtorjev, se katalogizatorji vedno trudijo, da so kataložni zapisi v skladu z veljavnimi pravopisnimi pravili, čeprav brez nekaterih zavestnih odstopanj ne gre. Ampak tudi Slovenski pravopis ni več mlad in ga ponekod že daje naduha, marsičesa pa še ni bilo, ko je pred leti nastajal (izšel 2001). Edini pravopisni napotek glede zapisovanja imen pri elektronskem sporazumevanju daje na primer Slovenski pravopis 2001 v poglavju o ločilih (člen 261), kjer navaja, da je piko mogoče postavljati tudi stično med imeni v elektronski pošti, pri čemer navaja zgled: france.kuhar@siol.net. In tu se neha.

Pred kratkim je bilo vprašanje Elektronski poštni naslov kot naslov knjige tudi predmet obravnave v spletni Jezikovni svetovalnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Vprašanje so postavili katalogizatorji NUK-a, ki so imeli pred tem ob pripravi CIP-zapisa (domnevam) že obsežno in najbrž tudi malo živčno razpravo z založnikom glede "velikosti" začetnice in sestavnih delov naslova knjige. Jezikovna svetovalka se je ob tem seveda lahko opirala zgolj na zelo skromno in nepopolno pomoč pravopisa ter ne prav bogato in celo nedosledno prakso doslej.

Razprava me je pritegnila, saj sem o tem večkrat razmišljal že prej, zato sem se odločil pripraviti to objavo za blog in pojasniti svoje nestrinjanje s preveč rigidnim oklepanjem tradicionalnega gledanja na rabo velikih in malih črk v naslovih.

3. Zakaj se teh določil včasih ni dobro držati?

Teme se bom lotil nekoliko širše kot le z ozirom na pojav elektronskega naslova v naslovu knjige oz. namesto naslova objave. Trdim, da nekatera vprašanja v zvezi z naslovi objav žal ne morejo v celoti soditi v domeno razsojanja z vidika pravopisa in pravil slovenskega jezika. Naslov objave (govorimo o knjigah, vendar tudi o člankih in podobnih objavah, ki niso samostojne publikacije) ni "besedilo kar tako", ki bi ga lahko lektorirali in/ali popravljali, pač pa avtorska stvaritev po željah in navdihu avtorja [sic!]. Na to smemo le opozoriti. Nenavadna oblika naslova ima morebiti dodatno sporočilno vrednost, ki jo lahko s spreminjanjem (in slovničnim "popravljanjem") pohabimo ali celo povsem izničimo! Glede na nekatere posebnosti je lahko naslov ali njegov del že skoraj kot logotip, kjer pravila velike/male začetnice ne veljajo in kjer so lahko v besedi poleg črk tudi posebni znaki ali celo slike (prej ko slej se bo v naslovu pojavil vsaj smeško, gotovo lahko nastane tudi celoten dokument, napisan v jeziku emoji (na spletu jih je že nekaj), ali pa beseda, zapisana z začetnim znakom @ namesto A). Primer nerodnega zapisa v knjižničnem katalogu so Pižamini SLOLvenski klasiki 1, v katalogu neposrečeno "popravljeni" v Slolvenski klasiki 1, kjer ima bralec seveda občutek, da je s prvo besedo v naslovu nekaj narobe (zatipk katalogizatorja), pri tem pa naslov povsem izgubi "sočnost", ki jo je avtor premišljeno poudaril in je zelo očitna na sami naslovnici! Poudarjeni LOL ima za (mladega) bralca zelo veliko sporočilno vrednost! Domnevam, da ga slovenski klasiki ne bodo kaj prida pritegnili, prej odbili, za sLOLvenskimi klasiki pa bo hitro "posrfal" in si knjigo vsaj ogledal, če že ne prebral.

Domnevati, kaj je naslov objave in kaj njeni sestavni deli, ki jih avtor izpostavlja oz. uporablja za razločevanje, je zelo kočljivo. Ali res vedno razumemo avtorje? Jaz jih pogosto ne. Naslov publikacije v obliki e-poštnega naslova je lahko (gre seveda za izmišljen ilustrativni primer) sestavljen iz dveh naslovov, kot npr. naslov trilogije in naslov posamezne knjige, vsak od njih je seveda pisan z veliko začetnico:

Moji spomini@Mlada leta na kmetiji.yu Moji spomini@Student naj bo.si Moji spomini@Na stara leta.eu

Velike začetnice sem postavil po svoje, kdo ve, kako jih bi avtor. Namenoma sem uporabil različne pripone za geografsko oznako strežnika (.yu, .si, .eu) in ponazoril eno od možnosti skritih sporočilnosti elektronskega naslova.

Pa še o vprašanju velikih in malih črk pri elektronskih publikacijah, kjer so lahko stvari še bolj zapletene zaradi tehnološkega okolja. Menim, da je premalo znano, da nekateri računalniški strežniki razločujejo med velikimi in malimi črkami. Pri geslih za avtorizacijo dostopa je to zelo opazno in to večinoma poznamo (novejša gesla celo morajo vsebovati vsaj eno veliko črko), manj drugod. Ime strežnik oz. domene torej ni vedno neobčutljivo na male/velike črke (ang. case sensitive). Če je publikacija nameščena na takem strežniku, bo vsako spreminjanje črk vodilo v nedostopnost objave oz. sporočilo, da dokumenta na spletu ni. Primer spodaj to jasno ilustrira. Za dostop do dokumenta (slike) sem uporabil isti enotni naslov vira (URL), vendar sem v drugi vrstici spremenil ("popravil") ime naselja iz dravlje v Dravlje in slika ni več dostopna, za uporabnika torej izgubljena. V drugem primeru sem "popravil" začetnico naslova objave/besedila (Knjižnica) in besedilo je za bralca prav tako izgubljeno.

	Dostopno	https://sites.google.com/site/ivankanic/terminologija/knjigobeznica-dravlje.jpg
	Nedostopno	https://sites.google.com/site/ivankanic/terminologija/knjigobeznica-Dravlje.jpg
	Dostopno	https://sites.google.com/site/ivankanic/terminologija/knjiznicavBTS.pdf
	Nedostopno	https://sites.google.com/site/ivankanic/terminologija/KnjiznicavBTS.pdf

Res je, da naslov objave sam navadno še ni neposredna hipertekstna povezava do spletne vsebine, vendar naj kljub temu ohranja obliko in namen, ki jih je avtor s svojo stvaritvijo predvidel oz. želel sporočiti bralcu. Zato predlagam, da obravnavamo naslove objav s premislekom in pač hočeš nočeš upoštevamo nekatere bolj nenavadne posebnosti, ki si jih je avtor najverjetneje s premislekom izmislil in jih namenoma zapisal.

li ni to mogoče podoben vzgib, kot je privedel v davnini do prečudovitih vinjet in okraskov sredi besedila?

To razmišljanje in mnenje sem posredoval tudi sodelavcem svetovalnice in pravopisne skupine (ISJFR ZRC SAZU), dr. Heleni Dobrovoljc se zahvaljujem za odgovor in dodatne informacije. V letošnjem letu so namreč sodelavci pravopisne skupine (ki sodelujejo tudi v svetovalnici) dokončali predlog za prenovo pravopisnega poglavja o mali in veliki začetnici. Pri tem so se odločali tudi o pisanju črk v posebnih položajih, tudi v elektronskem sporazumevanju. Po njihovem mnenju opisani problem nakazuje, da bomo v prihodnje soočeni s hibridinimi položaji rabe velikih in malih črk, ki jih ne bo mogoče več tako razlikovati, kot smo to lahko storili do sedaj (ločeno za tiskani in digitalni medij).

Naslov, kot si ga je zamislil Pižama, je bil v katalogu deležen samo popravka velikih črk sredi besede, zato bi nepoučeni bralec pomislil, da se je
katalogizator zatipkal. Na portalu Dobreknjige.si so ohranili zapis naslova tako, kot je natisnjeno v knjigi.

Variacije na temo začetnice: Naslovnica knjige z naslovom, kot si ga je zamislil prevajalec in prav tako z malo začetnico naslov v
zapisu CIP. V dokončnem zapisu kataloga je naslov popravljen in pisan z veliko začetnico. Afna v naslovu je v obeh primerih
ohranjena, torej s prakso pogojena izjema in odmik od določil pravilnika. Afna v katalogu seveda ni iskljiva (po njej ni mogoče iskati).

ISBN, vezave in formati

Idejo za današnji prispevek sem dobil povsem slučajno ob listanju nove knjige, ki je pravkar prišla v knjižnico in pri kolegu katalogizatorju še čakala na obdelavo. Na eni od preliminarnih strani, tisti nasproti naslovne strani, se je nizala množica podatkov o knjigi, vključno z zapisom CIP Britanske in Kongresne knjižnice, kjer je bodel v oči blok štirih oznak ISBN z okrajšavam podobnimi oznakami v oklepajih (sličica na levi).

Ker vemo, da je ISBN, to je Mednarodna standardna knjižna številka (International Standard Book Number), enolična oznaka in zato za vsako knjigo ena sama, nosi več ISBN oznak v bibliografskem opisu dodatno informacijo o vzporednih izdajah te publikacije. Priročnik za uporabnike Mednarodne standardne knjižne številke : mednarodna izdaja ( Nuk, 2006) je glede tega dovolj jasen v poglavju 5.4. Knjige v različnih končnih oblikah: "Različne končne oblike publikacije (npr. broširano, vezano v platno, v Braillovi pisavi, zvočna knjiga, elektronska publikacija z dostopom na daljavo) zahtevajo samostojne oznake ISBN. Kadar so elektronske publikacije dostopne v različnih formatih (npr. .lit, .pdf, .htlm, .pdb), dobi vsak samostojno dostopen format svojo enkratno oznako ISBN." V navedenem primeru gre torej za štiri vzporedne izdaje, ki jih natančneje opredeljujejo kratice v oklepajih – trdo vezana, mehko vezana in dve elektronski izdaji, to je v formatih zapisa PDF in ePub, kar je še nekoliko jasneje in bolj očitno navedeno v knjigotrškem katalogu:

V angleščini so za označevanje vezave najpogosteje v uporabi naslednje oznake:

pb, pbk, ppr.	paperback	mehka vezava, broširana vezava
TPB	trade paperback	(mehka vezava večjega formata)
SC	soft-cover	mehka vezava
hb, hbk	hardback	trda vezava
HB/DJ	hardback with dust jacket	trda vezava s ščitnim ovitkom

Bibliotekarski terminološki slovar je evidentiral za različne vrtste vezav naslednje okrajšave (o vezavah samih pa je bilo že prej govora na straneh tega bloga):

br., broš.	broširana vezava
kart., karton.	kartonirana vezava
pl	platno, celo platno
polus.	polusnjena vezava
it.	italijanska vezava
jap.	japonska vezava
pp, ppl., polpl.	polplatno, polplatnena vezava
pu, polus.	polusnje, polusnjena vezava
us	celo usnje, usnjena vezava

Kaj več o formatih elektronskih knjig pa kdaj drugič.

Standardne številke kot identifikatorji

© ISO - International Organization for Standardization

Zadnji zapis o identifikatorjih (Identifikator ali označevalnik? ) nadaljuje tokratni prikaz mednarodnih standardnih številk, s katerimi se najpogosteje srečujemo v bibliotekarstvu. Mednarodnim sistemom za enolično označevanje izdelkov (npr. EAN, GTIN ipd.) so se prvi priključili knjižni založniki v Veliki Britaniji že leta 1968, v kratkem času je to postala mednarodna standardna knjižna številka pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo, njena struktura pa se je iz na začetku 9-mestne spremenila v 10-mestno oznako, pred nekaj leti pa zaradi obsega založniške dejavnosti že v 13-mestno, saj deset števk ni več zadoščalo. Slovenski založniki so se s sistemom ISBN srečali že leta 1985 še pod okriljem Jugoslovanske agencija za ISBN, leta 1992 pa je naloge nacionalne agencije v Sloveniji prevzela Narodna in univerzitetna knjižnica." (povzeto po Priročnik za uporabnike Mednarodne knjižne številke, 2006). Nekaj let kasneje se je pojavila mednarodna oznaka za serijske publikacije ISSN, ki so ji v kratkem sledile še oznake za druge vrste publikacij in avtorskih del. V Bibliotekarskem terminološkem slovarju so evidentirane in na kratko opisane naslednje številke oz. njihove kratice:

standardna številka -e -e ž vsaka od dogovorjenih številk, navadno mednarodnih, ki enolično identificirajo publikacijo, dokument, npr. ISBN, ISSN, DOI Mednarodna standardna knjižna številka -e -e -e -e ž (krat. ISBN) številka v mednarodnem sistemu za identifikacijo posamezne izdaje monografske publikacije, ki vključuje tudi oznako države ali jezika, založbe in knjige, publikacije; sin. Mednarodna standardna številka knjige Mednarodna standardna koda besedila -e -e -e -- ž (krat. ISTC) koda v mednarodnem sistemu za identifikacijo intelektualne lastnine besedilnega dela Mednarodna standardna koda dela -e -e -e -- ž (krat. ISWC) koda v mednarodnem sistemu za identifikacijo intelektualne lastnine glasbenega dela Mednarodna standardna koda posnetka -e -e -e -- ž (krat. ISRC) koda v mednarodnem sistemu za identifikacijo zvočnih posnetkov mednarodna standardna serijska številka neustr., gl. Mednarodna standardna številka serijske publikacije Mednarodna standardna številka avdiovizualnega dela -e -e -e -- -- ž (krat. ISAN) standardna številka v mednarodnem sistemu za identifikacijo avdiovizualnega gradiva Mednarodna standardna številka avdiovizualnega dela - identifikator verzije -e -e -e -- -- -ja -- ž (krat. V-ISAN) razširjena oblika Mednarodne standardne številke avdiovizualnega dela, ki omogoča tudi identifikacijo določene verzije določenega avdiovizualnega dela Mednarodna standardna številka glasbenega tiska -e -e -e -- -- ž (krat. ISMN) številka v mednarodnem sistemu za identifikacijo glasbenih tiskov in muzikalij na katerem koli fizičnem nosilcu Mednarodna standardna številka knjige -e -e -e -- ž (krat. ISBN) številka v mednarodnem sistemu za identifikacijo posamezne izdaje monografske publikacije, ki vključuje tudi oznako države ali jezikovne skupine, založbe in knjige, publikacije; sin.Mednarodna standardna knjižna številka Mednarodna standardna številka serijske publikacije -e -e -e -- -- ž (krat. ISSN) številka v mednarodnem sistemu za identifikacijo serijskih publikacij Mednarodna standardna številka strokovnega poročila -e -e -e -- -- ž (krat. ISRN) številka v mednarodnem sistemu za identifikacijo strokovnih poročil

Primer oznake ISBN – stara desetmestna in nova trinajstmestna
© HONGKIAT.com

Identifikator ali označevalnik?

© PTV Industry Dictionary

Poleg občečloveško značilnega označevanja "naši" in "vaši", ki ga Slovenci začenjamo v zibki, doštudiramo ob poslušanju politikov in končujemo na parah, ljudje radi (bibliotekarji pa še malo bolj) označujemo ljudi, predmete, pojme in še kaj tako, da jih lahko enoznačno in nezamenljivo prepoznamo, identificiramo, najdemo in razločujemo med seboj. Že narava nam je dala prstni odtis, DNK zapis in sliko mrežnice, ki menda niti pri dveh ljudeh niso enaki, poznamo pa jih vsaj iz krimiserij če ne že kakšne serije člankov o izgubljenem sinu in še bolj izgubljenem očetu. No, pa sedaj še gre, ko ti za osebno izkaznico in biometrični potni list posvaljkajo prst po steklenem okencu s senzorji, jaz sem še iz generacije, ko ti je osorni aparatčik posvinjal prste z mastno, tiskarski barvi podobno tinto, potem pa si dobil za domov še kosem vate z alkoholom! Danes pa vsi poznamo in nenehno nosimo s seboj EMŠO in davčno številko, brez katerih se ne da več preživeti, številka pa nas preživi (brez davčne številke pokojnega sorodnika se niti njegovega telefona ne da prenesti na dediča!), tudi v trgovini ga ni več izdelka in pridelka, ki ne bi imel identifikacijske številke ali kode.

Vse to so identifikatorji (tudi označevalniki, kode), navadno številske, črkovne ali mešane oznake za enolično, nezamenljivo označevanje ljudi, izdelkov, publikacij ali njihovih delov ipd., ki so lahko "govoreče" (del oznake je lahko splošno poznan in razpoznaven, npr. EMŠO začne z datumom rojstva, ime ulice pred hišno številko, avtomobilska registrska številka začne z oznako kraja, tudi inventarna številka knjižničnega gradiva lahko vsebuje poleg tekoče številke še oznako leta in načina pridobitve (npr. v NUK-u), ISBN začne z oznako jezikovnega področja oz. države in založnika, struktura govorečega dela oznake DOI je na sliki levo zgoraj) ali "nevtralna" oz. povsem "administrativna" in je brez šifranta ne moremo razvozlati (npr. mednarodna oznaka ISSN), lahko pa je tudi čisto navadna zaporedna številka, kot je najpogosteje inventarna številka knjižničnega gradiva. Zelo zanimiva so tudi dopolnila k značnici (katalogizacija), ki so prav tako vrsta identifikacijske oznake.

V nadaljevanju navajam enajst identifikatorjev oz. označevalnikov (poleg gesel identifikacijska oznaka in kratice ID), ki jih že lahko najdemo v Bibliotekarskem terminološkem slovarju:

ID ID-ja [idé -êja] m krat., gl. identifikacijska oznaka (1) identifikacíjska oznáka -e -e ž 1. oznaka za nedvoumno identifikacijo entitete 2. v katalogizaciji (krat. ID) oznaka, ki sledi značnici in omogoča razlikovanje soimenjakov, npr. letnica rojstva, smrti, področje delovanja; sin. dodatek k značnici (1), dopolnilo k značnici; prim. kvalifikator enôtni identifikátor víra -ega -ja -- m (krat. URI) standardna sestavljena oznaka za lociranje internetnega vira z naslovnimi sistemi kot so URL, URN; sin. enotni označevalnik vira; prim. enotni naslov vira (2) enôtni označeválnik víra -ega -a -- m (krat. URI) standardna sestavljena oznaka za lociranje internetnega vira z naslovnimi sistemi kot so URL, URN; sin. enotni identifikator vira; prim. enotni naslov vira (2) identifikátor článka -ja -- m enolična in nedvoumna oznaka, dodeljena časopisnemu članku v določenem identifikacijskem sistemu, npr. biblid, SICI identifikátor digitálnega objékta -ja -- -- m (krat. DOI) alfanumerična oznaka v mednarodnem sistemu za identifikacijo publikacij in njihovih sestavnih delov, namenjena za zaščito intelektualne lastnine zlasti elektronskih dokumentov; sin. označevalnik digitalnega objekta identifikátor knjíge in sestávnega déla -ja -- -- -- -- m (krat. BICI) oznaka v mednarodnem sistemu za identifikacijo posamezne elektronske monografske publikacije, njenih logičnih sestavin, npr. poglavja, predgovora, bibliografije, kazala (1), in tudi fizičnih sestavin, npr. določenega števila strani; sin. označevalnik knjige in sestavnega dela; prim. identifikator serijske publikacije in prispevka identifikátor naslôva -ja -- m tretja od štirih skupin številk v ISBN-u, ki označuje določeno izdajo, vezavo posameznega založnika in jo dodeli založnik sam; prim. identifikator skupine, identifikator založnika identifikátor sêrijske publikácije in prispévka -ja -- -- -- -- m (krat. SICI) oznaka v mednarodnem sistemu za identifikacijo posamezne številke elektronske serijske publikacije ali posameznega sestavnega dela v njej, npr. članka, ki je neodvisna od medija (1), na katerem je objavljen, npr. na papirju, laserskem disku, mikrofilmu; sin. označevalnik serijske publikacije in prispevka; prim. identifikator knjige in sestavnega dela identifikátor skupíne -ja -- m prva od štirih skupin številk v ISBN-u, ki označuje državo ali jezikovno skupino in jo dodeli Mednarodna agencija za ISBN; prim. identifikator naslova, identifikator založnika identifikátor založníka -ja -- m druga od štirih skupin številk v ISBN-u, ki označuje določenega založnika in jo dodeli nacionalna ali regionalna agencija za ISBN; prim. identifikator naslova, identifikator skupine identifikátor zapísa -ja -- m v MARC-formatih oznaka, ki enolično identificira zapis (2) Mednárodna stándardna števílka ávdiovizuálnega déla - identifikátor vêrzije -e -e -e -- -- -ja -- ž (krat. V-ISAN) razširjena oblika Mednarodne standardne številke avdiovizualnega dela, ki omogoča tudi identifikacijo določene verzije določenega avdiovizualnega dela

V slovarju je očitno je prevladovanje termina identifikator nad označevalnikom, ki se pojavlja samo enkrat in še to kot sopomenka. Tudi v strokovnih besedilih uporabljamo bibliotekarji predvsem izraz identifikator. Korpus bibliotekarstva je evidentiral termin identifikator najpogosteje (113), le redko pa označevalec (8) in označevalnik (označevalnik vira - 1) oz. identifikacijska oznaka (4). Pojavljajo se seveda tudi nekatera njihova okrajšana imena, npr. DOI (109), URN (77), URI (16), SICI (6) in BICI (3).

Naslednjič pa še kaj o (mednarodnih) standardnih številkah kot identifikatorjih, ki jih srečujemo v bibliotekarstvu.

Mavrične knjige

© eRevija

O knjigah, poimenovanih po barvah, sem spregovoril v dveh prispevkih. Barvne knjige so dokumentih v političnem, gospodarskem in širšem družbenem okolju, pri katerih je z barvo opredeljena njihova vsebina, Barvne knjige v računalništvu pa vsebujejo predvsem standarde s področja računalniškega komuniciranja. Tokrat pa še nekaj besed o standardih, ki so dobili ime po mavrici.

Mavrične knjige (Rainbow Books) so zbirka standardov, ki opredeljujejo formate kompaktnih diskov. Kompaktni disk (compact disk, compact disc, CD) je nastal najprej za potrebe zapisovanja in reprodukcije glasbe, vendar se je kmalu pokazal dovolj priročen in zanesljiv tudi za shranjevanje velikih količin drugačnih, z računalnikom berljivih podatkov. V začetku je bilo zelo nerodno, ker je vsak proizvajalec razvil in uporabljal svoje formate zapisovanja in so obstajali samo standardi na najnižji ravni (npr. dimenzije). Tako seveda ni šlo naprej in tega so se zavedali tudi vodilni proizvajalci. Leta 1985 so se sestali predstavniki 12 proizvajalcev (med njimi Apple, DEC, Hitachi, Microsoft, Philips, 3M, Sony itd.) v hotelu High Sierra, ki je dal izhodiščem za standard tudi ime. Začelo se je s standardom, ki je določal način zapisovanja podatkov nanj, ta pa je doživel več sprememb in dopolnitev. Prvi korak je bil opredelitev osnovnega standarda za format podatkov, ki sta ga zasnovala Philips in Sony, imenoval se je Rdeča knjiga (1980) in je veljal za glasbene diske, določal pa je že tudi fizične lastnosti kot je debelina, premer, organizacija sledi ipd. Nadgradnja za računalniške diske je Rumena knjiga (1983), ki so jo poiemenovali po enem od snopičev v barvno vezani seriji tehničnih specifikacij za vse formate CD-jev in CD-ROM-ov.

Nobeden od standardov, ki jih vsebujejo Mavrične knjige in veljajo za kompaktne diske, ni bil uporabljen za popularni DVD in Blu-ray disk.

Med Mavrične knjige sodijo:

Ime knjige

Ime diska

Slovensko poimenovanje diska

	Rdeča knjiga Red Book	CD-DA	digitalni avdio CD, velja tudi za razširitev CD-Text, ki lahko vsebuje poleg glasbe tudi besedilo, npr. naslov, izvajalca, opis albuma
	Rumena knjiga Yellow Book	CD-ROM CD-ROM XA	CD-ROM in razširjena arhitektura CD-ROM-a
	Oranžna knjiga Orange Book	CD-MO, CD-R, CD-WO, CD-WORM, CD-RW, CD-E	magneto-optični kompaktni disk, zapisljivi, ponovno zapisljivi in izbrisljivi kompaktni diski
	Bela knjiga White Book	VCV, CD-Bridge, SVCD	video CD, hibridni diski, super video CD
	Modra knjiga Blue Book	E-CD, CD+, CD+G, CD+EF / CD+XG	izboljšani CD, CD plus, grafični CD plus, CD plus z razširjeno grafiko
	Bež knjiga Beige Book	PCD	foto CD
	Zelena knjiga Green Book	CD-i	interaktivni CD
	Vijolična knjiga Purple Book	DDCD	CD z dvojno gostoto zapisa
	Škrlatna knjiga Scarlet Book	SACD	super avdio CD

Barvne knjige v računalništvu

V prispevku Barvne knjige je bilo govora o knjigah in dokumentih v političnem, gospodarskem in širšem družbenem okolju, ki so poimenovane z barvami in je na tak način opredeljena njihova vsebina. Mnoge od teh barvnih knjig nastajajo v telesih Evropske Unije in nam krojijo vsakdanje življenje.

Z barvami in besedo knjiga je v računalništvu poimenovanih tudi mnogo dokumentov, povezanih s standardizacijo komunikacijskih protokolov in formatov laserskih zapisov. Barvne knjige (Coloured Book) predstavljajo serijo protokolov za urejanje delovanja računalniških omrežij, ki so se uporabljali v akademskih omrežjih Velike Britanije (JANET) med leti 1980 in 1992, po tem letu pa so jih nadomestili internetni protokoli. Ime so dobili po barvi platnic, ki je bila značilna za njihovo identifikacijo. Ti standardi iz zbirke barvnih knjig so bili:

Rožnata knjiga	(Pink Book) je opredeljevala prenos podatkov po Ethernetu.
Oranžna knjiga	(Orange Book) je opredeljevala protokole za prenos podatkov po lokalnih omrežjih Cambridge Ring. Oranžna knjiga je tudi serija standardov za zagotavljanje varnosti računalniških sistemov obrambe ZDA.
Rumena knjiga	(Yellow Book) je opredeljevala enega od protokolov, ki so za svoje delovanje uporabljali splošnejši standardni protokol X.25 in je bil v sedemdesetih letih v namenjen industriji.
Zelena knjiga	(Green Book) je opredeljevala dva protokola za povezovanje terminalov v omrežju, razvil pa ga je Urad za pošto in telekomunikacije. Po funkcionalnosti je podoben TELNET-u.
Rjava knjiga	(Fawn Book) je protokol za besedilne terminale (SSMP).
Modra knjiga	(Blue Book) je opredeljevala FTP-ju podoben protokol za neodvisen prenos datotek, ki pa je potekal paketno in ne interaktivno.
Siva knjiga	(Grey Book) je opredeljevala protokole za prenos elektronske pošte v sodelovanju z določili Modre knjige .
Rdeča knjiga	(Red Book) je opredeljevala prenos poslov z enega računalnika na drugega in potem vračanje izhodnih podatkov nazaj na prvega, kjer se je obdelava začela.

Nikakor ne smemo pomešati barvnih knjig (Coloured Books) in mavričnih knjig (Rainbow Books), čeprav sta obe skupini dokumentov s področja standardizacije v računalništvu, vendar so mavrične knjige rezervirane za standardizacijo zapisa in organizacije podatkov na laserskih ploščah. O teh bo govora prihodnjič.

O številkah in času

Ljubljana Time

Živimo v času številk, vse označujemo in prikazujemo s številkami, odstotki, razmerji. Celo slike, besedila in zvok pretvarjamo v številke in jih nato pretvarjamo nazaj v slike, besedilo, zvok . . . Količine so postale tako velike, da navadne številke in števila ne zadoščajo več, zato segamo po novih in novih številskih predponah za označevanje zelo velikih števil (na kratko o tem v Merske enote za bibliotekarje), izmišljamo si nove številske sisteme, zato imamo poleg uveljavljenega desetiškega z desetimi števkami še take z manj (npr. dvojiški) in več števkami (npr. šestnajstiški). Dvanajstiškega se najbrž spominjajo predvsem še stare mame, ki so kupovale jajca in nogavice na ducate. V različnih okoljih kljub mednarodni standardizaciji še vedno uporabljamo različne merske enote in načine zapisovanja količin. Prav okrog Novega leta je inšpektor po televiziji grozil s kaznimi . . . če pozabimo na že opuščene računalniške diskete, katerih dimenzije smo praviloma vsi, tudi laiki, opisovali v inčih ali palcih, colah, je še danes povsem enako z zasloni televizorjev (tu smo se malce že navadili tudi na centimetre), računalnikov, mobijev in bralnikov elektronskih knjig, sendviče ocenjujemo v kalorijah, krvni pritisk (tlak!) kar tako samo v številkah brez merske enote (ki pa pomenijo mm živosrebrnega stolpca), pritisk avtomobilskih zračnic v atmosferah ali barih, moč in živahnost avtomovilov v konjskih močeh . . . Vse to je glede na mednarodne standarde narobe! Verjetno so prav zato vremenarji na televiziji nehali poročati o zračnem tlaku, ker milibarov ne smejo uporabljati, hektopaskali pa so "normalnemu" Slovencu povsem nerazumljivi. Težave in nerazumevanje sejejo v novicah tudi novinarji, ki pogosto nestrokovno in površno prenašajo bilijon v slovenščino in ne povedo, od kod so ga prinesli – iz britanske in/ali ameriške ali mednarodne angleščine! Razlika je ogromna! (glej Wikipedia). Tudi s koledarjem ni prav enostavno, isti vir jih našteva kakih petdeset. Pri nas poznamo poleg julijanskega in gregorijanskega vsaj še islamskega, ki se za laika razlikujejo vsaj po dolžini leta in od tod zamiku datumov oz. praznikov, in začetku štetja.

Zapis datuma in časa določa mednarodni standard ISO 8601, veljavna različica je tretja izdaja, to je ISO 8601:2004, ki je izšla leta 2004. Po istem članku v Wikipediji povzemam nekatere primere.

Mednarodni standard za zapis datuma je:
            YYYY-MM-DD
kjer je YYYY leto po standardnem gregorijanskem koledarju, MM je mesec v letu (01 - januar, 12 - december) in DD dan v mesecu od 01 do 31.
Dan današnje objave na blogu se bi tako zapisal: 2012-01-08
Drugi običajni zapisi, ki se delno še uporabljajo, so lahko tudi v obliki: 1/8/2012, 8/1/2012, 12/2/4, 8.01.2006., 08-JAN-2012, 8-januar-2012 in še nekateri. Predvsem prvi dve obliki sta bili nevarni za zamenjavo, ker sta se uporabljali istočasno v ZDA in Veliki Britaniji, in ni jasno, kaj je dan in kaj mesec.

Standarden zapis dnevnega časa je:
           hh:mm:ss
kjer je:

• hh - število polnih ur, ki so minile od polnoči (od 00 do 24);
• mm - število polnih minut (od 00 do 59), ki so minile od začetka ure;
• ss - število polnih sekund (od 00 do 59 in v izjemnih primerih dodane prestopne sekunde tudi 60), ki so minile od začetka minute;
• če je ura 24, morajo biti minute in sekunde 00.

Za polnoč je možen zapis 00:00:00 ali 24:00:00. Tako se lahko ločuje obe polnoči, ki sta vezani na isti dan. Spodnja zapisa definirata točno isti čas:
           2011-12-31 24:00:00
           2012-01-01 00:00:00
Če je potrebno, se lahko določi tudi zaporedna številka dneva ali tedna v letu, tudi o tem govori navedeni standard.

Angleški "poljudni" zapis časa je praviloma z dvanajsturnim ciklusom in oznakama a.m. (lat. ante meridiem – pred poldnevom) in p.m. (lat. post meridiem – po poldnevu), ki jih uporabljajo tudi Španci in Grki. Opolne in opolnoči imajo seveda težave (takrat 12 ni niti a.m. niti p.m.!) in zato uporabijo domači izraz "noon" oz. "midnight".

Nekatere posebnosti odražajo jeziki že pri tvorjenju števil, pogosto tiči razlog v preteklem dvanajstiškem sistemu in latinskih števnikih. Taka števila se je treba v tujih jezikih pač naučiti kot besedo in pri hitrem reagiranju v govoru ali prevajanju pogosto povzročajo težave, npr. francoski quatre-vingt-quinze bi se dobesedno prevedlo v štiri-dvajsetice in petnajst, kar je seveda petindevetdeset! Tudi v nekaterih frazah je opaziti nenavadne razlike, ko v podobnem pomenu uporablja različno število. Pri nas je nekdo povedal vse z eno besedo, podobno v angleščini in v francoščini (in a word, en un mot), Italijani pa so gostobesednejši in raje in due parole. Podobno je s sopomenko za dva tedna. Pri nas je to štirinajst dni, enako pri Nemcih in Angležih (fourteen days ali fortnight), v italijanščini in francoščini pa petnajst (quindici giorni, quinze jours, une quinzaine de jours).

Pa vendar tudi Slovenci nismo imuni pred težavami v sporazumevanju o času. Če se bosta študenta Štajerka in Primorec (ali Gorenjec) dogovorila za zmenek ob "tri četrt na šest", se zagotovo ne bosta srečala!