nedelja, 05. februar 2012

Barvne knjige

Že od nekdaj je bila želja "izdelovalcev" narediti, naročnikov oz. kupcev pa imeti na polici ali na delovni mizi lepo knjigo. Vzeti v roke lepo izdelano knjigo je poseben užitek, z elektronsko knjigo bo velik del tega izginil. Trudili so se izdelovalci papirusa, pergamenta in papirja, pa knjigovezi z vezavo, okrašenimi platnicami, pozlato, umetelno izdelanim in okrašenim okovjem, najbolj pa seveda pisarji in ilustratorji, kasneje mojstri tiskarji. Termini rubrikator, rubricirati in rubrika so izpeljani iz latinskega poimenovanja za rdečo barvo, ki je bila poleg pozlate zelo priljubljena in čislana v ornamentiki srednjeveških rokopisov (lat. ruber, rdeč). Ljudje imamo radi barve, kaj bi svet brez njih! Katalogizatorji so v preteklosti v bibliografskem opisu navadno poudarili, če so bile ilustracije v knjigi barvne, danes tega več ne počno, nebarvnih (črno-belih) skoraj ni več. Še vedno pa se to lahko dela pri vizualnem gradivu. Tudi barvno obrezo še popišejo.

Naslov in uvod tokratnega prispevka sta zavajajoča. Ne bom pisal o knjigah in barvi ilustracij, papirja, obreze ali platnic, pač pa o poimenovanju knjig in nekaterih dokumentov, ki pogosto niti niso knjiga (zato v angleščini poimenovanje paper), vendar so poimenovani z barvo glede na vsebino.

"Bele knjige in druge, z barvami poimenovane knjige (zelena, modra, rdeča, črna, rumena …), imajo vsaka svojo vsebinsko opredelitev. Ali ta izhaja iz barvnega konteksta, ali je izbira barve le slučajna in dogovorna, o tem je mogoče razpravljati. Barve same na sebi najbrž nimajo prav velike semantične vrednosti. To dobijo šele takrat, ko jim pripišemo določen pomen. Je pa splošno znano, da aktivni barvi, kot sta rumena in rdeča, prevpijeta pasivni barvi, zeleno in modro. Za naše zaznave so pasivne barve sprejemljivejše od aktivnih. Psihološko gledano je najsprejemljivejša zagotovo mati vseh barv, to je bela. Bela barva na temni podlagi učinkuje ploskovno večja, kot je v resnici. Morda se prav zato z belo poimenujejo najvplivnejše knjige, tako rekoč »valilnice« predpisov. Na drugem koncu je črna barva, ki nastane kot široka kombinacija različnih barvnih pigmentov ali pa kot odsotnost vseh barv svetlobe. V zahodnem svetu se izraz črn navadno uporablja v negativnem smislu, in ta je bržkone prispeval k poimenovanju črne knjige." (Vir: Eurydice Slovenija; po tem viru so povzete tudi nekatere opredelitve "barvnih" knjig).

   Črna knjiga (Black Book) je najpogosteje zbirka razkritij nemoralnih, ilegalnih in kriminalnih pričevanj iz različnih segmentov družbenega in političnega življenja. Mala črna knjižica je lahko tudi zvežčič, v katerega zapisujemo zaupne naslove, dolžnike, grehe ali druge varovane informacije.
   Rumena knjiga (Yellow Book) je lahko literarna revija, poslovne strani telefonskega imenika, natisnjene na rumenem papirju. “Rumeni tisk” označuje posebno področje popularnega tiska, ki objavlja čenče, škandale in kriminal.
   Rdeča knjiga (Red Book) je povezana z izzivalnimi, nenavadnimi, skrajnimi, nevarnimi, vznemirljivimi, opozorilnimi vsebinami. Rdeča knjižica je tudi poimenovanje, ki se je pogosto uporabljalo za člansko izkaznico Zveze komunistov, po vsem svetu pa je bila znana Rdeča knjižica z mislimi Mao Cetunga. V Rdeči knjigi ogroženih jezikov je UNESCO objavil tudi seznam jezikov, ki so na meji izumrtja.
   Modra knjiga (Blue Book) se uporablja za sistematičen strokovni oris nekega področja. Modra knjiga lahko ponuja strokovne podlage ali možno vizijo razvoja, kot si jo zamišlja določen krog strokovnjakov. Izraz Bluebook se pogosto uporablja tudi za zbornik ali zbirko informacij in statistik.
   Zelena knjiga (Green Paper) je strokovno besedilo, namenjeno razpravi pred sprejemanjem predlogov razvojnih strategij, usmeritev, predpisov. Z zeleno knjigo želijo pripravljavci izzvati širšo javno oziroma strokovno razpravo. V kontekstu priprave novega zakona ji navadno sledi bela knjiga, ta pa je običajno že političen dokument. Pravni viri EU omenjajo zeleno knjigo kot neuradni dokument (non-paper). Seznam množice zelenih knjig Evropske komisije.
   Bela knjiga (White Paper) navadno poveže pridobljena stališča stroke in politike v uradne zakonske predloge. Bele knjige naj bi objektivno, verodostojno poročale o stanju in razvojnih napovedih. Z javno objavo vlada preizkusi odziv javnosti na predlagane rešitve in predvidi možne posledice.
   Rožnata knjiga (Pink book) je letna publikacija vlade Združenega Kraljestva s podrobnim prikazom državne plačilne bilance.


Znamenita Rdeča knjižica s citati velikega Mao Cetunga
Vir: Wikipedia

Navedeni primeri so posegali predvsem na politično ali širše družbeno področje, mnoge od teh barvnih knjig nastajajo v telesih Evropske unije in nam krojijo vsakdanje življenje. Nekateri od teh dokumentov se v angleščini imenujejo Paper in ne Book.
Prihodnjič pa še kaj o barvi knjig v računalniških krogih.

Ni komentarjev:

Objavite komentar