Še o etimologiji besede knjiga

V komentarju k objavi Knjiga v slovenskih bibliotekarskih strokovnih besedilih je kolega Nekrep potožil nad skromno in ne prav poglobljeno etimološko razlago besede knjiga v Slovenskem etimološkem slovarju. Domnevam, da je imel v rokah Snojev slovar², ki je pač glede na nastanek in najbrž tudi namembnost (ciljno publiko) nekoliko skromnejši od Bezlajevega¹. V primerjavo slovarjev in zdrahe, ki so ju ob izidu spremljale v strokovnih krogih, se ne bomo spuščali, pripravili pa smo nekaj gradiva iz nekaterih etimoloških slovarjev.

Bezlajev slovar se loteva knjige dokaj izčrpno, zato objavljamo v nadaljevanju najprej kopijo njegovega članka.

Bezlaj se je očitno zgledoval po rusko-nemškem etimologu Vasmerju, ki ga tudi citira, zato spodaj še Vasmerjeva razlaga ruske etimologije⁴, ki kaže, da se etimologa glede verjetnosti enih in manjše verjetnosti drugih etimoloških korenin in povezav povsem strinjata. Oba tudi zavračata Miklošičevo "skandinavsko navezo". Očitno je najverjetnejši izvor besede knjiga v kitajski besedi za knjižni zvitek, ki se je preko srednjeazijskega turškega plemena Uighurov prenesla v slovanske in tudi nekatere druge jezike, npr. v madžarščino in osetščino (vzhodnoiranska skupina indoevropskih jezikov).

Kratek in zelo poenostavljen etimološki dodatek v hrvaškem spletnem slovarju⁵

Glede na očitno sorodstvo z madžarsko besedo še dve primerjavi iz Tothovega slovarja³; levo turška (srednjeazijski turški jezik Uighur; Uighuri živijo danes na Kitajskem), desno kitajska. Obe temeljita na enakih etimoloških izhodiščih kot Bezlaj in Vasmer.

"Beseda knjiga je pri nas mlajša [kot bukvice], zato pa je že dolgo znana vsem Vzhodnim Slovanom, ki so si jo po vsej priliki izposodili ob turškem posredovanju iz kitajščine (k'üen, novo king). Naši predniki so imeli torej bukve" (Suhadolnik, str. 75).

---

¹Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskega jezika. Ljubljana, 1976-2007. - 5 zv.
²Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana, 2003
³Tóth, Alfréd: Etymological Dictionary of Hungarian (EDH). The Hague, 2007
⁴Vasmer, Max: Etymological dictionary of the Russian language. Heidelberg, 1962 - spletna verzija
⁵Hrvatski jezični portal
Deklica s knjigo. Vir: Barnes & Noble Nook Ad

Kako je bukvarnica knjižnica postala

Vir: Kmetijske in rokodelske novice, 1849, številka 36, str. 158

V času, ko so se naši predniki še ne dolgo tega prekljali okrog primernosti in neprimernosti besed knjiga in bukve (gl. Kako so bukve knjiga postale), je bilo seveda treba najti tudi izraz za prostor, kjer se te knjige/bukve hrani, izposoja in bere. Težo in posledice slovenske neodločnosti na tem primeru čutimo še danes, odločili smo se sicer za knjižnico in obdržali biblioteko kot sopomenko s starinskim in "resnejšim" pridihom (ena od pomembnih tovrstnih institucij ima še danes v uradnem nazivu "Biblioteka . . ."), pri strokovnem delavcu v knjižnici pa se nam redno zatika – knjižničar in bibliotekar nam včasih pomeni isto, drugič pa spet čisto nekaj drugega, to pa velja tudi za pridevnika knjižničarski in bibliotekarski. Sram nas bodi, zgodljali smo!

Do protestantov ni bilo težav, saj je bila beseda zapisana oz. uporabljana samo v latinskih ali nemških besedilih, s prevodom Biblije (kjer se beseda knjižnica pojavlja vsaj dvakrat ¹) pa je bilo treba najti ustreznik tudi v slovenščini. Če bi Dalmatin prevajal po Vulgati, bi že takrat bržkone dobili biblioteko. Ker pa je prevajal po Lutru in se je zgledoval po nemških in drugih takratnih prevodih, je uporabil hiša (kraljevih šacev), kamra in kanclija. Knjižnica, ki so jo hrvaški leksikografi zasledili že leta 1564, pri nas pa se je menda najprej (podobno kot knjiga) pojavila na Štajerskem in nato leta 1844 še v Bleiweisovih Novicah, je zares dobila domovinsko pravico šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje skupaj s svojo stalno plemenitejšo spremljevalko biblioteka. V vmesnem času pa se možje niso mogli odločiti in domisliti enega samega, vsem sprejemljivega poimenovanja. Knjižnic je bilo malo in bile so majhne, ljudje jih niso prav dobro ločili od knjigarn in to je še dodatno doprineslo k zmedi. V stiski in pomanjkanju prave besede so se pisci pogosto zatekali tudi k opisovanju, npr. kamra, kir se buque hranio ali pa enostavno skovali novo besedo. Kot pravi Suhadolnik ⁴ "Slovenci smo bili narod slovničarjev in besednjakarjev – da bi bili potrdili to sveto resnico, so si sodobniki izmislili še . . .". Tako v preteklosti najdemo izraze

biblioteka bukvališče bukvarija bukvarnica bukvarnja bukvena kamra bukvišče bukviše bukvišnica bukvohranišče

hiša (kraljevih šacev) hramba, v kateri se ena cejla sprava    tih bukou vkupaj hrani kamra kamra, kir se buque hranio kanclija (kanclija) ker se Buqvi hranu knjigarija knjigarna knjigarnica

knjigišče knjigohranilišče knjigoshramba knjižišče knjižnica knjižnik knjižnjak knyzica štacuna h bukvam

in najbrž še kaj. V drugi polovici 19. stoletja se je med besedami bukvišče, bukvarnica, knjigarnica, knjižnica in biblioteka vnel boj za obstanek. Zmagali sta zadnji dve. Biblioteka je kot izposojenka iz klasičnih jezikov prešla v strokovno in znanstveno literaturo, knjižnico pa je sprejela v leposlovje in vsakdanjo rabo slovenska moderna in ji dala s tem pečat domačnosti (Suhadolnik ⁴).

Gutsmann, O.: Deutsch-windisches Wörterbuch . . . Klagenfurt, 1789	Pohlin, M.: Tu malu besedishe treh jesikov . . . Laibach, 1792	Cigale, M.: Deutsch-slowenisches Wörterbuch . . . Laibach, 1860

---

¹ BIBLIJA.net – Sveto pismo na internetu
Juda je zbral stare knjige
Iste stvari so se pripovedovale tudi v Nehemijevih zapiskih in spominih. Tam je zapisano, da je ustanovil knjižnico in zbral v njej knjige o kraljih in prerokih, Davidove knjige ter pisma kraljev o zaobljubljenih darovih. (2 Makabejci 2)
Odgovor kralja Dareja
Takrat je kralj Darej izdal povelje, naj iščejo v knjižnici v Babilonu, kjer hranijo zaklade. (Ezra 6)
² Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskega jezika. Ljubljana, 1976-2007. - 5 zv.
³ Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana, 2003
⁴ Suhadolnik, Stane: Terminološki oris besede "knjižnica". Knjižnica, 3 (1959), št. 1/4, str. 73-76

Kako so bukve knjiga postale

Hieronymus Megiser: Dictionarium quatuor linguarum . . . Graz, Anno M D XCII. [1592]

Stara slovenska beseda za knjigo je bila bukve, poznali pa so jo tudi drugi slovanski jeziki, predvsem zahodni. Etimološko je vezana na poimenovanje drevesa, katerega les je nekoč služil za pisno podlago in kasneje izdelavo togih platnic, izvira pa iz germanske osnove boko, od tod tudi Buch, book, bók, bok, Bouk, boek, bog ipd. v germanskih jezikih danes. Beseda knjiga je v slovenščini mnogo mlajša in je po vsem sodeč prišla k nam iz jezikov Vzhodnih Slovanov, ki so jo poznali že prej, in ki je najverjetneje prišla ob turškem posredovanju iz kitajščine (kot staroslovansko jo opredeljuje tudi Cigale v "Wolfovem slovarju", gl. skenogram spodaj). Ugnezdila se je v slovanskih jezikih in tudi v madžarščini kot könyv. Naši predniki so torej uporabljali bukve in tako je pisal in govoril tudi Trubar in njegovi protestantski sodobniki. V želji, da bi njihova dela razumeli tudi drugi Južni Slovani, so nekatere manj znane besede tolmačili po hrvaško ¹, tako knjigo prvič zasledimo že v Kreljevi Postili leta 1567 in nekoliko kasneje v Dalmatinovem predgovoru prevoda Biblije 1584, kjer je beseda v registru tudi pojasnjena ². Tu je besedo odkril tudi Megiser in jo vključil v svoj slovar štirih jezikov leta 1592 ter jo označil kot hrvaško, vendar je kot hrvatizem naprej životarila le na papirju in ljudje so uporabljali samo bukve ali nemško buh. Leta 1792 se je kniga pojavila v Pohlinovem Besedišču s pojasnilom, da je beseda stara in znana vsem slovanskim narodom, ter tako prodrla med Kranjce kmalu po tem, ko je zaradi vpliva hrvaške kajkavščine osvojila že Štajerce in Prekmurce. Kmalu jo potem zasledimo pri Dajnku, Murku, Kreku in Metelku pa seveda tudi v Bleiweisovih Novicah. Prešeren še ni bil povsem odločen glede izbire in ju stilno ni povsem enačil. Analiza njegovih besedil je menda pokazala, da je zapisal bukve devetkrat in to spoštljivo (kadar je pisal o slovenskih zadevah, npr. Nova pisarija, in v zasebnih pismih) ter knjiga trikrat, takrat se je norčeval ali mislil na ostale Slovane, npr. puščica o Čopovih knjigah-figah. Stritar je v svojih zgodnjih delih že uporabljal knjiga pa si je premislil in začel kasneje "čistiti" v svojih in tujih delih in pri tem bentil: "Jaz še vedno berem stare bukve, ko drugi čitajo nove knjige". Vendar je bilo takrat že prepozno in knjiga je izpodrinila bukve, ki so danes že povsem pozabljene, ostale so le še v redkih izrazih s starinskim prizvokom ali posmehom, npr. sanjske bukve, kar naprej tiči v teh svojih bukvah. Pri elektronskih bukvah pač ni dileme!

	Kniga je na Kranjskem pozabljena, vendar je ta izraz že od nekdaj v rabi pri večini ilirskih narodov . . .
Gutsmann, O.: Deutsch-windisches Wörterbuch . . . Klagenfurt, 1789	Pohlin, M.: Tu malu besedishe treh jesikov . . . Laibach, 1792	Cigale, M.: Deutsch-slowenisches Wörterbuch . . . Laibach, 1860

¹ Suhadolnik, Stane: Terminološki oris besede "knjižnica". Knjižnica, 3 (1959), št. 1/4, str. 73-76
² "Taku, kteri bi nezastopil, kaj se reko Buqve, ta išči v'puhštabi B, taku najde, de se Buqve reko v'njega jeziki Knjige"; v registru pa: "buque (crajnski) = knyge (slovenski oli bezjački)"
Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskega jezika. Ljubljana, 1976-2007. - 5 zv.
Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana, 2003
Slika knjižnih hrbtov: 1MS.net

Knjiga in knjižnica v 26 jezikih

Knjige so eden glavnih načinov razširjanja znanja in idej med ljudmi. (*1)

Nehvaležno je brskati po preteklosti in iskati slavne prednike, prej ko slej je bil kdo od njih tolovaj ali vsaj nebodigatreba, ki bi se ga človek prej sramoval kot se z njim hvalil. Tudi z jezikom in besedami je tako, v Babilonskem stolpu so se jeziki pošteno in prav prešuštniško premešali in skrivne sorodstvene vezi se odsihmal razpredajo po vsem svetu. Za knjigo in knjižnico bi človek prisegel, da sta čistokrvni Slovenki, pa ni tako. Katalog, revija, paginacija, kartoteka, informacija ipd. imajo vsaj pedigre in prihajajo iz klasičnih ali pomembnih sodobnih jezikov, knjiga in knjižnica pa sta se pritepli čez Kolpo in so ju naši predniki nekaj časa odklanjali kot hrvatizem. "Beseda knjiga je pri nas mlajša [kot bukvice], zato pa je že dolgo znana vsem Vzhodnim Slovanom, ki so si jo po vsej priliki izposodili ob turškem posredovanju iz kitajščine (k'üen, novo king). Naši predniki so imeli torej bukve" (Suhadolnik, str. 75). Še v 19. Stoletju je bilo tako. V Prešernovih besedilih se pojavlja knjiga trikrat (kadar se je norčeval ali mislil na ostale Slovane, npr. puščica o Čopovih knjigah-figah, sonet o šalobardah), bukve pa devetkrat (kadar je pisal o slovenskih zadevah, npr. Nova pisarija, zasebna pisma). Nič bolje se ni godilo knjižnici, ki so jo hrvaški leksikografi zasledili že leta 1564, pri nas pa se je menda najprej pojavila na Štajerskem, leta 1844 se je pojavila še v Bleiweisovih Novicah, zares pa je dobila domovinsko pravico šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje skupaj z biblioteko.

Kako vse so knjižnico poimenovali naši predniki pa v eni naslednjih objav.

Skromen večjezični slovar, ki samo tabelarično navaja ustreznike v 26 jezikih, je med tisoč izbranih besed uvrstil tudi knjigo in knjižnico. Poglejmo, kako je s tema besedama v angleščini, arabščini, češčini, danščini, esperantu, finščini, francoščini, grščini, hebrejščini, indonezijščini, italijanščini, japonščini, jidišu, madžarščini, nemščini, nizozemščini, norveščini, poljščini, portugalščini, romunščini, ruščini, srbščini, svahiliju, španščini, švedščini in turščini:

Vir: Bergman, Peter M. : The Concise Dictionary of 26 Languages in Simultaneous Translations. New York, 1968

Že na prvi pogled je očitno, da so romanski jeziki z redkimi izjemami izpeljali poimenovanje za knjigo iz latinske besede liber, germanski pa iz starogermanskega korena bōk-, ki pomeni bukev, saj so rune vrezovali v bukove ploščice. Naše bukve so pomensko prav tako povezane z drevesom oz. vrsto lesa. Slovanski jeziki (pa tudi madžarščina) so besedo prevzeli iz stare turščine, ta pa si je izposodila kitajsko besedo za »zvitek«, iz te družine je tudi naša knjiga. Grki so ohranili izpeljanko iz poimenovanja za papirusovo lubje, ki je nastalo iz feničanskega krajevnega imena Byblos, pristaniškega mesta, od koder so uvažali surovino za izdelavo papirusovih zvitkov. Od tod tudi izpeljanka biblioteka, ki se je ohranila v večini jezikov. Tudi v slovenščini jo imamo, drži pa se je pridih zastarelosti in zadržane resnosti.
Ste vedeli, da ima ena od večjih slovenskih knjižnic v svojem uradnem nazivu še vedno Biblioteka . . . ? (*2)

---

(*1 Wikipedija

(*2) Biblioteka SAZU

Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskega jezika. Ljubljana, 1976-2007. - 5 zv.

Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana, 2003

Suhadolnik, Stane: Terminološki oris besede "knjižnica". Knjižnica, 3 (1959), št. 1/4, str. 73-76

Bergman, Peter M. : The Concise Dictionary of 26 Languages in Simultaneous Translations. New York, 1968

Zakaj potrebujemo izdelano terminologijo?

Med strokovnjaki se pogosto postavi vprašanje, včasih čisto odkrito in skoraj agresivno, drugič spet sramežljivo in skoraj naskrivaj: Zakaj sploh potrebujemo terminologijo, poleg splošnih slovarjev še terminološke, ali ne bi prevzeli kar angleškega izraza pa bi vsi razumeli . . . ?

Jezik je kompleksna in zanimiva tvorba, nastala iz nezadržne potrebe po komuniciranju, včasih enostavnem in pragmatičnem, drugič pa zelo preciznem in enoznačnem. Če bi lahko bilo vedno enostavno, česar pa življenje strokovnjaka ne prenese vedno, bi nam zadoščalo za lagodno življenje že 2-3000 besed in nič več. Večina (preživelih) jezikov, ki jih danes štejemo med razvite (v tem kontekstu bi zvenelo »civilizirane« preveč grobo!), premore (nekaj)sto tisoč besed, tudi slovenščina šteje v ta rang. Bogastvo besed s paleto pomenskih odtenkov je v tisočletjih civilizacije nastalo predvsem na tistih področjih človekovega delovanja, ki so bila življenjsko pomembna za njihovo preživetje ali zanimivo ljudem kar tako samo po sebi (zaradi »hobijev« ali čarobne skrivnostnosti življenja - kaj ni bila prav zato Biblija in njen prevod preizkusni kamen »zrelosti« jezikov?). Poglejmo nekaj nazornih primerov iz preteklosti. Naši predniki so bili poljedelci, konj je bil njihov življenjsko pomemben sopotnik. Danes imamo (laiki in mestni škrici) samo poimenovanje »konj«, ki ga z dodajanjem pridevnikov prav lahko lepo opišemo – samica konja, samec, mladič, črni, sivi konj . . . pa v na videz enostavnem in preprostem življenju neukih kmetov ni bilo tako. Potrebovali in želeli so precizno izražanje in enoznačno komuniciranje, zato so nastale besede kobila, žrebec, žrebiček-čka, vranec, serec itd. Arabski nomadi bi brez konj ne preživeli, menda poznajo nekateri arabski jeziki še danes nekaj desetin poimenovanj za označevanje konj z različnimi lastnostmi . . . Tuaregi na ducate poimenovanj za tisto, čemur mi rečemo enostavno kamela (ko še kamele in velbloda ne ločimo!) . . . Eskimi nekaj deset poimenovanj za tisto belo, kar je za nas preprosto »sneg«. Pa poglejmo še nedaleč severno od Ljubljane - vrli Kroparji, neuki kovači v temačni grapi (ampak v tej stroki pa veliki mojstri!) so si izmislili za "žebelj" kakšnih 20 natančno opredeljenih razlikovalnih poimenovanj . . . In naše sorodstvo - jaz poznam samo še teto in strica, naši predniki so razdelali sorodstvene vezi v potankost, stric in strina, teta in tetec, ujec in ujna. Ne zaradi pisanosti jezika, pač pa iz potrebe, da so lahko opisali vezi in odnose (v "klanu"), da se je v odročnih gorskih vaseh vedelo, v kateri veji sorodstva je razplod še dovoljen (priženjeni sorodniki) in kje to čisto zaradi zdravja nasledstva ni zaželeno (krvno sorodstvo), bili so že genetiki . . .

To so zametki terminologije, zelo natančnega in enoznačnega poimenovanja najprej predmetov, kasneje tudi pojmov. Stroka brez tega ne more. Natančen prenos sporočila je mogoč samo in izključno ob uporabi enotnega, nezamenljivega in jasnega poimenovanja, ko oddajnik in sprejemnik uporabljata isto kodo. Ta koda je strokovni termin. Natančno opredeljen in vpet v sistem pomenskih povezav z drugimi termini glede na podobnost ali razlikovalnost. Zato se mora vsaka stroka intenzivno ukvarjati s svojo terminologijo, jo gojiti in razvijati, po potrebi tudi čistiti in odpravljati nejasnosti, netočnosti, redundanco. Laiku zadošča za »preživetje« samo par knjiga-članek, bibliotekarji smo v svoji stroki, pa tudi znanstveniki skoraj vseh disciplin pri svojem znanstvenem delu, razvili pisano paleto poimenovanj za tisto, čemur rečemo »tipologija dokumentov« in daleč presega poenostavljeno delitev knjiga-članek. Praktičen pristop k zadevam je v življenju seveda potreben, dobrodošel in pogosto tudi nujen, odvisno seveda od situacije, ki pa take poenostavitve včasih odločno ne prenese. V pogovoru »kar tako« je lahko precizno razlikovanje nepomembno in nepotrebno, v strokovnem diskurzu je nepogrešljivo! Zato strokovnjak tudi brez konteksta zazna veliko razliko v pomenu poimenovanj »časnik« in »časopis«, »knjiga« in »brošura« . . . Ta zadnji par je lep primer razlik med terminologijami različnih strok – bibliotekar in založnik (ali knjigovez) se bi zmogla skregati okrog tega, kaj je brošura!

Ena od manifestacij stroke, vede, znanosti je tudi urejeno poimenovanje izrazov, ki jih ta v strokovnem komuniciranju uporablja, pogosto tudi malce izven konteksta splošnega jezika. Saj zato je strokovni jezik ali jezik stroke. Strokovno izrazje lahko pomensko odstopa od splošnega jezika, strokovni termin je pogosto pomensko natančnejši (spomnimo se samo knjige in časopisa v bibliotekarski terminologiji in v splošnem jeziku). Že sam obseg izrazja in njegova raznolikost predstavljata terminološki problem vsake stroke, nenatančnost ali celo površnost pri uporabi težavo samo stopnjujeta in lahko vodita celo v neustrezno razumevanje med strokovnjaki iste stroke. Izredno hiter razvoj strok v zadnjih desetletjih, vse pogostejša multidisciplinarna povezanost strok in ponekod že skoraj izključna uporaba tujejezične (angleške) strokovne in znanstvene literature so povzročili nezadržen plaz velikega števila tujih izrazov, za katere v tako kratkem času pogosto ni bilo mogoče najti primernih ustreznikov v maternem jeziku. To ni samo problem slovenščine, s to težavo se spopadajo vsi jeziki (razen angleščine, ki nova poimenovanja plodovito kuje).

Pri tem gre seveda tudi za sposobnost pa tudi pripravljenost stroke in jezika za tvorjenje novih izrazov, ki se rojevajo z razvojem stroke in njihov pomen pogosto prihaja iz tujejezičnega okolja. Tudi v slovensko bibliotekarstvo prihaja danes največ novih strokovnih pojmov iz angleškega jezovnega okolja, bodisi neposredno s strokovno literaturo v angleškem jeziku ali z njenimi prevodi. Za nekatere se kmalu najde in potem tudi »prime« ustreznik v maternem jeziku (npr. zgoščenka, ki je zanetila toliko jezikovnih sporov in kritik), drugi desetletje in več ne najdejo slovenskega ustreznika (npr. online). Lepo je in prav, da skušamo najti in uveljaviti slovenski termin in se izogibati uporabi angleških izrazov (pa še celo s slovenskimi končnicami) v slovenskem besedilu (čeprav še vedno radi printamo in pozabljamo pas(s)word . . .). Navidezna »pragmatičnost« zagovarjanja nekritičnega prevzemanja in vnosa tujejezičnih poimenovanj v slovenski strokovni jezik ni sprejemljiva. Jezik je temelj identitete in obstoja naroda, tako majhnega, kot je slovenski, pa še sploh! Triinšestdesetmilijonski narod Francozov se tega zaveda že skozi vso svojo zgodovino, slovaropisje je tam doma, nad jezikom čisto zares bdi Akademija, zavzeto in organizirano so vzeli na piko franglais . . . Mi pogosto ne vemo, kaj bi s slogleščino. Francozi so bili mnogo bolj korajžni in prodorni, lotili so se temeljito in udarno, digitalni so, ne da bi trenil, prevedli v numerični oz. številski in računalniški katalog je zato catalogue numérique! Podobno so naredili z digitalizacijo (uštevilčenje?)!

Pa tudi pri tem ne gre pretiravati, ker tudi z glavo skozi zid vedno vendarle ne gre. Jezik je živ in prilagodljiv organizem, ki lahko, če ne gre drugače, vendarle sprejme tudi tujke (te lahko kasneje preidejo med izposojenke). Saj tudi »krompir« po izvoru ni slovenska beseda (!!) in je nastal s popačenjem nemškega poimenovanja za ta plod. Pa tudi bibliotekar, katalog, brošura, arhiv in še prenekatera lepo sprejeta beseda ni slovenskega izvora. Zato nekatera poimenovanja hočeš nočeš ostajajo tujke in za njih ni (in morda nikoli ne bo) slovenskega ustreznika. Digitalni objekt, aglomerator, repozitorij bodo najverjetneje imeli tako usodo, sam pridevnik digitalni pa prav gotovo, saj je tudi elektronski postal že čisto naš.