 |
Stara slovenska beseda za knjigo je bila bukve, poznali pa so jo tudi drugi slovanski jeziki, predvsem zahodni. Etimološko je vezana na poimenovanje drevesa, katerega les je nekoč služil za pisno podlago in kasneje izdelavo togih platnic, izvira pa iz germanske osnove boko, od tod tudi Buch, book, bók, bok, Bouk, boek, bog ipd. v germanskih jezikih danes. Beseda knjiga je v slovenščini mnogo mlajša in je po vsem sodeč prišla k nam iz jezikov Vzhodnih Slovanov, ki so jo poznali že prej, in ki je najverjetneje prišla ob turškem posredovanju iz kitajščine (kot staroslovansko jo opredeljuje tudi Cigale v "Wolfovem slovarju", gl. skenogram spodaj). Ugnezdila se je v slovanskih jezikih in tudi v madžarščini kot könyv. Naši predniki so torej uporabljali bukve in tako je pisal in govoril tudi Trubar in njegovi protestantski sodobniki. V želji, da bi njihova dela razumeli tudi drugi Južni Slovani, so nekatere manj znane besede tolmačili po hrvaško 1, tako knjigo prvič zasledimo že v Kreljevi Postili leta 1567 in nekoliko kasneje v Dalmatinovem predgovoru prevoda Biblije 1584, kjer je beseda v registru tudi pojasnjena 2. Tu je besedo odkril tudi Megiser in jo vključil v svoj slovar štirih jezikov leta 1592 ter jo označil kot hrvaško, vendar je kot hrvatizem naprej životarila le na papirju in ljudje so uporabljali samo bukve ali nemško buh. Leta 1792 se je kniga pojavila v Pohlinovem Besedišču s pojasnilom, da je beseda stara in znana vsem slovanskim narodom, ter tako prodrla med Kranjce kmalu po tem, ko je zaradi vpliva hrvaške kajkavščine osvojila že Štajerce in Prekmurce. Kmalu jo potem zasledimo pri Dajnku, Murku, Kreku in Metelku pa seveda tudi v Bleiweisovih Novicah. Prešeren še ni bil povsem odločen glede izbire in ju stilno ni povsem enačil. Analiza njegovih besedil je menda pokazala, da je zapisal bukve devetkrat in to spoštljivo (kadar je pisal o slovenskih zadevah, npr. Nova pisarija, in v zasebnih pismih) ter knjiga trikrat, takrat se je norčeval ali mislil na ostale Slovane, npr. puščica o Čopovih knjigah-figah. Stritar je v svojih zgodnjih delih že uporabljal knjiga pa si je premislil in začel kasneje "čistiti" v svojih in tujih delih in pri tem bentil: "Jaz še vedno berem stare bukve, ko drugi čitajo nove knjige". Vendar je bilo takrat že prepozno in knjiga je izpodrinila bukve, ki so danes že povsem pozabljene, ostale so le še v redkih izrazih s starinskim prizvokom ali posmehom, npr. sanjske bukve, kar naprej tiči v teh svojih bukvah. Pri elektronskih bukvah pač ni dileme!
 |
  Kniga je na Kranjskem pozabljena, vendar je ta izraz že od nekdaj v rabi pri večini ilirskih narodov . . .  |
 |
Wörterbuch . . . Klagenfurt, 1789 |
jesikov . . . Laibach, 1792 |
Wörterbuch . . . Laibach, 1860 |
1 Suhadolnik, Stane: Terminološki oris besede "knjižnica". Knjižnica, 3 (1959), št. 1/4, str. 73-76
2 "Taku, kteri bi nezastopil, kaj se reko Buqve, ta išči v'puhštabi B, taku najde, de se Buqve reko v'njega jeziki Knjige"; v registru pa: "buque (crajnski) = knyge (slovenski oli bezjački)"
Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskega jezika. Ljubljana, 1976-2007. - 5 zv.
Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana, 2003
Slika knjižnih hrbtov: 1MS.net
Objave
Sicer nisem jezikoslovec niti ne znam pisat po knjižno najbolje ali kaj takega, ampak meni zveni bolše če bi imeli bukve ne pa knjige. :) Me pa zanima nekaj. Kaj to se pravi knjiga se je reklo bukve in ne bukva? Ker v slovarju sploh nisem našel bukva v smislu knjiga v ednini, medtem ko imaš bukve, bukvišče, itn.
OdgovoriIzbrišiNo, bukva (nam) je Štajercem seveda blizu in domača, še bolj narečna varianta bukla. V gimnazijskih časih smo v Mariboru to uporabljali mogoče celo pogosteje kot knjiga. :-)
IzbrišiRes se je uporabljala samo množinska oblika "bukve" (tudi bukvice), zato edninske v slovarjih ni zaslediti. Po etimološkem slovarju (Bezlaj 1976, Snoj 1997) naj bi beseda nastala iz germanskega poimenovanja za "črko" oz. "znak", ki so jih vrezovali v bukove tablice. V makedonščini, bolgarščini, ruščini in še nekaterih slovanskih jezikih "bukva" še vedno pomeni "črka", v srbščini je "bukvar" abecednik, torej pripomoček za učenje črk in branja. Takrat, ko so naši (prej nepismeni kot pismeni) predniki prihajali v prvi stik z do tedaj neznanimi knjigami, je bil to zanje predmet, v katerem so bile same bukve, torej črke oz. pisava. Od tod množinska oblika bukve, ki se je ohranila, dokler je ni izpodrinila knjiga.
Kot tudi sami ugotavljate, so bukve botrovale nekaterim izpeljankam, npr. bukvar, bukvarna, bukvarnica, bukvarnični, bukovski jezik (latinščina, torej v knjigah zapisani jezik), zanimiva je tudi izpeljanka "bukovec" – branja sposoben človek – ki se je uporabljala v 17. stoletju.
Buhloni, zanimivo. Če pravilno razumem to pomeni za njih je bila bukva oz. knjiga sestavek buvic-bukev/črk. :D Torej ali na Štajerskem uporabljate bukla tudi v ednini? Za "bukovec" nisem vedel. Vem pa o bukovništvu in da je včasih bukovski jezik pomenil latinščino.
IzbrišiNekajkrat sem tudi zasledil, da je beseda bukev v smislu vrste drevesa pravzaprav germanskega izvora. To se pravi ali je mogoče sklepati, da sta bukev (drevo) in bukve (knjiga) oz. nemški; Buch (knjiga) in Buche (drevo) iz iste "viže"?
Zanima me tudi ali je imela stara crkvena slovanščina knjige ali kaj drugega oz. pri katerem slovanskem "narodu" se je prvič pojavila beseda knjiga?
Potlej še kako, da imamo izraz bukov človek? Ima to povezavo z knjigam ali drevesom? Verjetno z drevesom (vidim sorodnost z; stoji kot lipov bog)?
_____________________________________
Zadnje čase se čezdalje bolj zanimam o raznih jezikoslovnih stvareh predvsem glede Slovenščine oz. narečji in imam nekaj vprašanj v mislih. Če je možno bi vas vprašal? No, vprašanja nimajo povezavo z bukvam zato me zanima kje na blogu vas lahko vprašam?
Če grem kar po vrsti: Da, beseda bukla je povsem običajno v uporabi tudi edninsko, najdemo pa jo povsod po Sloveniji, ne samo na Štajerskem (izpričujeta jo tudi besedilna korpusa Nova beseda in Gigafida; Slovar slovenskega knjižnega jezika je sicer ni zajel, zato pa je v Besedišču slovenskega jezika in v nekaterih slovarjih).
IzbrišiDa, bukev (drevo) in bukve (knjiga) sta v žlahti, o germanskih koreninah bukev pa sem že pisal v sestavku Še o etimologiji besede knjiga.
Nekaj različic besede knjiga naj bi poznala že stara cerkvena slovanščina (s pomenom list, pismo, papir . . .), kasneje jo srečamo v vseh slovanskih jezikih, v začetku prav tako najpogosteje v množinski obliki knjige. Nimam pa podatkov o tem, kdaj so posamezni slovanski jeziki besedo knjiga sprejeli v svoj besedni zaklad (pri nas npr. dokaj pozno po prevladi nad bukvami). Nekaj o poimenovanju za knjigo v drugih jezikih je bilo objavljeno v sestavku Knjiga in knjižnica v 26 jezikih.
Bukov človek je najverjetneje res povezan z drevesom, ker je "trd", kot je trd bukov les. Iz lipovine pa so včasih rezljali podobice nerodnega in togega bogca, ki se ni nikamor premaknil, poleg tega je bila lipa drevo naših prednikov, ki je stala stoletja na istem mestu pred hišo (Razvezani jezik).
Glede narečij pa žal nisem pravi naslov, saj to ni niti malo moje področje. Na spletu je več naslovov, kjer se avtorji ukvarjajo s slovenskimi narečji. Moj e-naslov je v profilu avtorja bloga.
Hvala za sodelovanje in lep pozdrav!