Knjiga in knjižnica v 26 jezikih

Knjige so eden glavnih načinov razširjanja znanja in idej med ljudmi. (*1)

Nehvaležno je brskati po preteklosti in iskati slavne prednike, prej ko slej je bil kdo od njih tolovaj ali vsaj nebodigatreba, ki bi se ga človek prej sramoval kot se z njim hvalil. Tudi z jezikom in besedami je tako, v Babilonskem stolpu so se jeziki pošteno in prav prešuštniško premešali in skrivne sorodstvene vezi se odsihmal razpredajo po vsem svetu. Za knjigo in knjižnico bi človek prisegel, da sta čistokrvni Slovenki, pa ni tako. Katalog, revija, paginacija, kartoteka, informacija ipd. imajo vsaj pedigre in prihajajo iz klasičnih ali pomembnih sodobnih jezikov, knjiga in knjižnica pa sta se pritepli čez Kolpo in so ju naši predniki nekaj časa odklanjali kot hrvatizem. "Beseda knjiga je pri nas mlajša [kot bukvice], zato pa je že dolgo znana vsem Vzhodnim Slovanom, ki so si jo po vsej priliki izposodili ob turškem posredovanju iz kitajščine (k'üen, novo king). Naši predniki so imeli torej bukve" (Suhadolnik, str. 75). Še v 19. Stoletju je bilo tako. V Prešernovih besedilih se pojavlja knjiga trikrat (kadar se je norčeval ali mislil na ostale Slovane, npr. puščica o Čopovih knjigah-figah, sonet o šalobardah), bukve pa devetkrat (kadar je pisal o slovenskih zadevah, npr. Nova pisarija, zasebna pisma). Nič bolje se ni godilo knjižnici, ki so jo hrvaški leksikografi zasledili že leta 1564, pri nas pa se je menda najprej pojavila na Štajerskem, leta 1844 se je pojavila še v Bleiweisovih Novicah, zares pa je dobila domovinsko pravico šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje skupaj z biblioteko.

Kako vse so knjižnico poimenovali naši predniki pa v eni naslednjih objav.

Skromen večjezični slovar, ki samo tabelarično navaja ustreznike v 26 jezikih, je med tisoč izbranih besed uvrstil tudi knjigo in knjižnico. Poglejmo, kako je s tema besedama v angleščini, arabščini, češčini, danščini, esperantu, finščini, francoščini, grščini, hebrejščini, indonezijščini, italijanščini, japonščini, jidišu, madžarščini, nemščini, nizozemščini, norveščini, poljščini, portugalščini, romunščini, ruščini, srbščini, svahiliju, španščini, švedščini in turščini:

Vir: Bergman, Peter M. : The Concise Dictionary of 26 Languages in Simultaneous Translations. New York, 1968

Že na prvi pogled je očitno, da so romanski jeziki z redkimi izjemami izpeljali poimenovanje za knjigo iz latinske besede liber, germanski pa iz starogermanskega korena bōk-, ki pomeni bukev, saj so rune vrezovali v bukove ploščice. Naše bukve so pomensko prav tako povezane z drevesom oz. vrsto lesa. Slovanski jeziki (pa tudi madžarščina) so besedo prevzeli iz stare turščine, ta pa si je izposodila kitajsko besedo za »zvitek«, iz te družine je tudi naša knjiga. Grki so ohranili izpeljanko iz poimenovanja za papirusovo lubje, ki je nastalo iz feničanskega krajevnega imena Byblos, pristaniškega mesta, od koder so uvažali surovino za izdelavo papirusovih zvitkov. Od tod tudi izpeljanka biblioteka, ki se je ohranila v večini jezikov. Tudi v slovenščini jo imamo, drži pa se je pridih zastarelosti in zadržane resnosti.
Ste vedeli, da ima ena od večjih slovenskih knjižnic v svojem uradnem nazivu še vedno Biblioteka . . . ? (*2)

---

(*1 Wikipedija

(*2) Biblioteka SAZU

Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskega jezika. Ljubljana, 1976-2007. - 5 zv.

Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana, 2003

Suhadolnik, Stane: Terminološki oris besede "knjižnica". Knjižnica, 3 (1959), št. 1/4, str. 73-76

Bergman, Peter M. : The Concise Dictionary of 26 Languages in Simultaneous Translations. New York, 1968