Tag in tagiranje ali teg in tegiranje . . . ali morebiti kako drugače?

K pisanju me je vzpodbudila nedavna objava na spletniku slovenske digitalne knjižnice in potem še na Facebooku, ki najavlja za manj spretne uporabnike pomoč v obliki kratkih informativnih videoposnetkov. ". . . Prisrčne čebelice vam bodo tagiranje predstavile na zelo preprost in simpatičen način. . . " Zbodel me je izraz tagiranje, kot me vedno znova zbode napis Označevalci (tagi) pod vsakim zadetkom te iste knjižnice. Še bolj mučno je bilo ob gledanju videa, kjer sicer simpatični glas pripovedovalke izmenično govori o "tegih" in "tegiranju" pa oznakah in označevanju, na zaslonu pa so izpisani samo angleški izrazi. Iskalnik v "naprednem iskanju" digitalne knjižnice pa ponuja ključne besede . . .

Nisem a priori proti uporabi tujk in "udomačitvi" nekaterih angleških izrazov, ki se jim seveda niti v pogovornem niti v strokovnem jeziku povsem ne moremo izogniti (skener, skeniranje, skenirati, skenogram . . . so se »prijeli« in/vendar jih tudi pišemo po naše skladno z izgovorjavo (nekaj sto pojavljanj v Novi besedi), za njih pa ustreznega in dovolj natančnega slovenskega izraza očitno nismo ne našli in ne na novo skovali. S tag, tagiranje, tagirati pa je drugače:

V bibliotekarstvu že od nekdaj obstajajo povsem ustrezni in uveljavljeni slovenski strokovni izrazi, ki jih v svoji stroki tudi računalničarji uporabljajo in priznavajo. V spletnih dokumentih se oznaka, označevalec, značka in označevanje uspešno kosajo s tag in tagiranje (redkeje tudi še manj posrečeno različico taganje). Pojavljajo se tudi v zvezah označevanje obrazov (face tagging), označevanje lokacije in geo označevanje (geo tagging), samodejno označevanje (auto tagging), družbeno označevanje (social tagging), pa seveda predmetna oznaka in predmetno označevanje.

V tem novejšem pomenu termina (metapodatki v elektronskih dokumentih) se ta slovenska poimenovanja že nekaj časa pojavljajo tudi v bibliotekarski in drugi strokovni literaturi (*1), zato lahko trdimo, da so tudi v elektronskem okolju pravilni in ustrezni ter zato ni nobene potrebe, da bi v slovenskem besedilu uporabljali nove (?) angleške izraze. Poleg tega te besede v slovenskem jeziku pišemo povsem drugače, kot jih (po angleško) izgovorimo, ob tem pa jih seveda nasilno podrejamo pravilom slovenske sklanjatve in spregatve (brez tagov, smo tagirali, s tagiranjem ipd.).

Mladini je tak način sporazumevanja in pojasnjevanja morebiti res "prijaznejši", vendar tudi na tak način vzgajamo generacijo strokovnjakov, znanstvenikov prihodnosti . . . Mladostnik, ki vidi (in se nauči) besedo na tako resnem in strokovno neoporečnem mestu, kot je eden od portalov najprominentnejše slovenske knjižnice, jo sprejme z občutkom "tako je pa gotovo prav" in neha ločevati med slengom in vsaj zmerno lepim slovenskim jezikom (tudi sleng in žargon nista naša, vendar ju po naše pišemo in zanju nismo našli slovenskega ustreznika).

Upamo, da se bo tistim, ki brez sramu uporabljajo že uveljavljene slovenske strokovne izraze, kmalu priključila tudi Digitalna knjižnica.

---

(*1)

Merčun, Tanja: Amazon in knjižnični katalogi : podobnosti in razlike. 2007

Merčun, Tanja: Označevanje. Knjižničarske novice, 2008, št. 6 (seveda z geslom!)

Šauperl, Alenka: MATILDA, KJE SI?: vsebinski opis mladinskega leposlovja v slovenskem katalogu in katalogih sosednjih dežel. Knjižnica 53(2009)1-2 , stran 165–177

Medved, Igor: Organizacija informacij na spletu: primer folksonomij. 2009

Konkordančnik za iSlovar