Kako je bukvarnica knjižnica postala

Vir: Kmetijske in rokodelske novice, 1849, številka 36, str. 158

V času, ko so se naši predniki še ne dolgo tega prekljali okrog primernosti in neprimernosti besed knjiga in bukve (gl. Kako so bukve knjiga postale), je bilo seveda treba najti tudi izraz za prostor, kjer se te knjige/bukve hrani, izposoja in bere. Težo in posledice slovenske neodločnosti na tem primeru čutimo še danes, odločili smo se sicer za knjižnico in obdržali biblioteko kot sopomenko s starinskim in "resnejšim" pridihom (ena od pomembnih tovrstnih institucij ima še danes v uradnem nazivu "Biblioteka . . ."), pri strokovnem delavcu v knjižnici pa se nam redno zatika – knjižničar in bibliotekar nam včasih pomeni isto, drugič pa spet čisto nekaj drugega, to pa velja tudi za pridevnika knjižničarski in bibliotekarski. Sram nas bodi, zgodljali smo!

Do protestantov ni bilo težav, saj je bila beseda zapisana oz. uporabljana samo v latinskih ali nemških besedilih, s prevodom Biblije (kjer se beseda knjižnica pojavlja vsaj dvakrat ¹) pa je bilo treba najti ustreznik tudi v slovenščini. Če bi Dalmatin prevajal po Vulgati, bi že takrat bržkone dobili biblioteko. Ker pa je prevajal po Lutru in se je zgledoval po nemških in drugih takratnih prevodih, je uporabil hiša (kraljevih šacev), kamra in kanclija. Knjižnica, ki so jo hrvaški leksikografi zasledili že leta 1564, pri nas pa se je menda najprej (podobno kot knjiga) pojavila na Štajerskem in nato leta 1844 še v Bleiweisovih Novicah, je zares dobila domovinsko pravico šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje skupaj s svojo stalno plemenitejšo spremljevalko biblioteka. V vmesnem času pa se možje niso mogli odločiti in domisliti enega samega, vsem sprejemljivega poimenovanja. Knjižnic je bilo malo in bile so majhne, ljudje jih niso prav dobro ločili od knjigarn in to je še dodatno doprineslo k zmedi. V stiski in pomanjkanju prave besede so se pisci pogosto zatekali tudi k opisovanju, npr. kamra, kir se buque hranio ali pa enostavno skovali novo besedo. Kot pravi Suhadolnik ⁴ "Slovenci smo bili narod slovničarjev in besednjakarjev – da bi bili potrdili to sveto resnico, so si sodobniki izmislili še . . .". Tako v preteklosti najdemo izraze

biblioteka bukvališče bukvarija bukvarnica bukvarnja bukvena kamra bukvišče bukviše bukvišnica bukvohranišče

hiša (kraljevih šacev) hramba, v kateri se ena cejla sprava    tih bukou vkupaj hrani kamra kamra, kir se buque hranio kanclija (kanclija) ker se Buqvi hranu knjigarija knjigarna knjigarnica

knjigišče knjigohranilišče knjigoshramba knjižišče knjižnica knjižnik knjižnjak knyzica štacuna h bukvam

in najbrž še kaj. V drugi polovici 19. stoletja se je med besedami bukvišče, bukvarnica, knjigarnica, knjižnica in biblioteka vnel boj za obstanek. Zmagali sta zadnji dve. Biblioteka je kot izposojenka iz klasičnih jezikov prešla v strokovno in znanstveno literaturo, knjižnico pa je sprejela v leposlovje in vsakdanjo rabo slovenska moderna in ji dala s tem pečat domačnosti (Suhadolnik ⁴).

Gutsmann, O.: Deutsch-windisches Wörterbuch . . . Klagenfurt, 1789	Pohlin, M.: Tu malu besedishe treh jesikov . . . Laibach, 1792	Cigale, M.: Deutsch-slowenisches Wörterbuch . . . Laibach, 1860

---

¹ BIBLIJA.net – Sveto pismo na internetu
Juda je zbral stare knjige
Iste stvari so se pripovedovale tudi v Nehemijevih zapiskih in spominih. Tam je zapisano, da je ustanovil knjižnico in zbral v njej knjige o kraljih in prerokih, Davidove knjige ter pisma kraljev o zaobljubljenih darovih. (2 Makabejci 2)
Odgovor kralja Dareja
Takrat je kralj Darej izdal povelje, naj iščejo v knjižnici v Babilonu, kjer hranijo zaklade. (Ezra 6)
² Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskega jezika. Ljubljana, 1976-2007. - 5 zv.
³ Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana, 2003
⁴ Suhadolnik, Stane: Terminološki oris besede "knjižnica". Knjižnica, 3 (1959), št. 1/4, str. 73-76