1. Flip-book
Nekateri med bralci se prav gotovo še spomnite, kako smo, takrat še v prevladujoče analognem otroštvu, mulci z grafitnim svinčnikom v majhno beležko narisali nekaj zaporednih sličic, ki so ob pregibanju zvežčiča pričarale vtis gibljivih slik, lastne "risanke", ki je pričarala nasmeh na otroška lica in prižgala iskrice sreče v občudujočih očeh avtorja in gledalcev. Če ni bilo beležke, in dostikrat je ni bilo, sta prišla prav dva papirna trakova, na vsakem je bila ena sličica, en trak je bil za podlago z osnovno sličico in drugi navit okrog svinčnika s sličico, ki je vdahnila učinek gibanja. In je mulc na sličicah v nedogled bincal policaja v zadnjico, metal žogo v staro ženičko, privzdigoval deklici krilce ali še kaj bolj neumnega . . . Pač časom primerno avtodidaktično gradivo! Kolikor se spomnim, ta pogruntavščina ni imela kakega svojega imena, pač sličice.
Tudi slovensko bibliotekarstvo, kolikor vem, tovrstnega gradiva ni poimenovalo, čeprav gre lahko tudi za tiskano in komercialno založeno gradivo za otroke in tudi za odrasle, po svetu so tudi za to specializirane založbe. Gre za nekaj lističev, lahko tudi zajeten snopič, z risbami, slikami, lahko tudi fotografijami, ki si sledijo z majhnimi spremembami in ob hitrem listanju (kretnja kvartopirca s palcem) dajejo vtis, da se ljudje in predmeti na slikah premikajo. Svoje geslo ima tovrstno gradivo tudi v Wikipediji, tem knjižicam pa je posvečeno tudi posebno spletno mesto Flipbook.info s podatki o več kot sedem tisoč primerkih, ki so izšli po svetu v zadnjem stoletju in pol, bogat pa je tudi opis njihove zgodovine in razvoja.
Ste že zasledili, ali pa mogoče celo uporabljate za njih slovenski izraz?
2. Flipping book
V zadnjem času se je s popularizacijo elektronskih knjig in programov v stilu "napravi sam elektronsko knjigo" zgoraj obravnavanemu terminu pridružilo še nekaj zelo podobnih, ki prav gotovo ne pripomorejo k jasnemu (spo)razumevanju, to so flippingbook, flip book, flash book, page flip in gotovo se je še kakšen izmuznil moji pozornosti. Gre za obliko na spletu objavljene elektronske knjige, navadno nastale iz datoteke formata .pdf, ki bralcu ponuja elektronski približek občutka dela s fizično knjigo tako, da je po njej mogoče listati, "prijeti" in obračati liste, ki se upogibajo na vogalih in celo povzročajo šum, podoben šumenju papirja.
Listanje po knjigi ob šelestenju papirja
|
|
Slovenski bibliotekarji, kako poimenujete tovrstne dokumente, da jih (vsaj za uporabnike) ločite od navadne "ploske" pdf datoteke?
V preteklosti so bile knjige zaradi svoje velikosti in teže, seveda tudi zaradi občutljivosti in dragocenosti, navadno obsojene na uporabo v čitalnici, delovni sobi ali salonu, na potovanje pa je le stežka katera zašla. V srednjem veku so bile znane vrečaste knjige ali knjižne vreče, to je knjige, ki so jih najpogosteje nosili za pasom in so bile uvezane v vrečo, navadno usnjeno. Knjiga je bila v vrečo zavita, lastnik, navadno potujoči menih ali plemič, pa si jo je opasal ali podaljšek vreče zavihal za pas. Knjiga je bila med potjo varno spravljena in še vedno dovolj pri roki, manjše in lepo okrašene knjižice, navadno molitvenike, pa so dame tako nosile tudi za okras.Takih knjig se je ohranilo dokaj malo, jih pa še danes izdelujejo ljubitelji knjig in osebnega okrasja. V slovenščini termina za to vrsto knjig še nisem zasledil, v angleščini je to pouch book ali girdle book, v nemščini Beutelbuch in Buchbeutel.
Govoreča knjiga je zvočni zapis branega besedila, navadno knjige, prvotno je bila namenjena slepim in slabovidnim, ki niso znali brati Braillove pisave, posnetki pa so bili uporabnikom na voljo v šolah, splošnih knjižnicah in v manjši meri tudi v trgovinah z glasbo. Prve zvočne knjige so bile zapisane na gramofonske plošče, kasneje so začeli posnetke govorjenih besedil zapisovati na magnetofonski trak in mnogo bolj priročne in prenosljive kompaktne kasete, danes pa so predvsem na laserskih diskih in v digitalnih formatih za prenosne naprave, lahko pa so že kar naložene in v prodaji skupaj s predvajalno napravo. Glede na vrsto zapisa jih lahko delimo na analogne in digitalne govoreče knjige. Digitalne govoreče knjige nudijo množico e-knjigam podobnih orodij za lažje in hitrejše rokovanje, npr. navigacijo po straneh in celotnem besedilu, knjižna znamenja, označevanje besed in delov besedila, iskanje s ključnimi besedami, slovar in črkovanje na zahtevo ipd.
V komentarju k objavi 
Stara slovenska beseda za knjigo je bila bukve, poznali pa so jo tudi drugi slovanski jeziki, predvsem zahodni. Etimološko je vezana na poimenovanje drevesa, katerega les je nekoč služil za pisno podlago in kasneje izdelavo togih platnic, izvira pa iz germanske osnove boko, od tod tudi Buch, book, bók, bok, Bouk, boek, bog ipd. v germanskih jezikih danes. Beseda knjiga je v slovenščini mnogo mlajša in je po vsem sodeč prišla k nam iz jezikov Vzhodnih Slovanov, ki so jo poznali že prej, in ki je najverjetneje prišla ob turškem posredovanju iz kitajščine (kot staroslovansko jo opredeljuje tudi Cigale v "Wolfovem slovarju", gl. skenogram spodaj). Ugnezdila se je v slovanskih jezikih in tudi v madžarščini kot könyv. Naši predniki so torej uporabljali bukve in tako je pisal in govoril tudi Trubar in njegovi protestantski sodobniki. V želji, da bi njihova dela razumeli tudi drugi Južni Slovani, so nekatere manj znane besede tolmačili po hrvaško 1, tako knjigo prvič zasledimo že v Kreljevi Postili leta 1567 in nekoliko kasneje v Dalmatinovem predgovoru prevoda Biblije 1584, kjer je beseda v registru tudi pojasnjena 2. Tu je besedo odkril tudi Megiser in jo vključil v svoj slovar štirih jezikov leta 1592 ter jo označil kot hrvaško, vendar je kot hrvatizem naprej životarila le na papirju in ljudje so uporabljali samo bukve ali nemško buh. Leta 1792 se je kniga pojavila v Pohlinovem Besedišču s pojasnilom, da je beseda stara in znana vsem slovanskim narodom, ter tako prodrla med Kranjce kmalu po tem, ko je zaradi vpliva hrvaške kajkavščine osvojila že Štajerce in Prekmurce. Kmalu jo potem zasledimo pri Dajnku, Murku, Kreku in Metelku pa seveda tudi v Bleiweisovih Novicah. Prešeren še ni bil povsem odločen glede izbire in ju stilno ni povsem enačil. Analiza njegovih besedil je menda pokazala, da je zapisal bukve devetkrat in to spoštljivo (kadar je pisal o slovenskih zadevah, npr. Nova pisarija, in v zasebnih pismih) ter knjiga trikrat, takrat se je norčeval ali mislil na ostale Slovane, npr. puščica o Čopovih knjigah-figah. Stritar je v svojih zgodnjih delih že uporabljal knjiga pa si je premislil in začel kasneje "čistiti" v svojih in tujih delih in pri tem bentil: "Jaz še vedno berem stare bukve, ko drugi čitajo nove knjige". Vendar je bilo takrat že prepozno in knjiga je izpodrinila bukve, ki so danes že povsem pozabljene, ostale so le še v redkih izrazih s starinskim prizvokom ali posmehom, npr. sanjske bukve, kar naprej tiči v teh svojih bukvah. Pri elektronskih bukvah pač ni dileme!
Objave
