Elektronski slovar in "slovar v elektronski obliki"

Amebisova "knjižna polica" spletnih slovarjev. Enako knjižno polico si lahko uporabnik sestavi sam na namizju osebnega računalnika,
v polici so prikazani samo tisti slovarji, ki jih je kupil na CD-ROM-ih, to velja tudi za naročene spletne slovarje.

---

Nekoliko zagoneten naslov sestavka je marsikomu najbrž nejasen, zato najprej trditev, ki jo bom skušal v nadaljevanju razložiti in zagovarjati – vsak slovar v elektroski obliki ni nujno tudi elektronski slovar. Termina torej nista sopomenki, kot ju vsakodnevno sicer pogosto uporabljamo. Za izhodišče naj nam bosta gesli elektronska knjiga in elektronski slovar z razlagami iz Bibliotekarskega terminološkega slovarja (2009):

elektrónska knjíga -e -e ž (okrajš. e-knjiga) 1. monografska publikacija na elektronskem mediju (1), predvsem na optičnih diskih, internetu ; prim. tiskana knjiga, elektronski časopis, elektronska serijska publikacija 2. monografska publikacija v elektronski obliki, ki se jo lahko uporablja le s temu namenjeno posebno programsko opremo na osebnem računalniku 3. prenosna računalniška naprava za listanje, branje (2) elektronskih dokumentov; sin. bralnik (3), čitalnik (3)

elektrónski slovár -ega -ja ž slovar (1) na elektronskem mediju s programom za njegovo uporabo; sin. računalniški slovar

Termin elektronska knjiga ima tri razlage, ki se pomensko stopnjujejo oz. prehajajo od relativno splošnega do povsem specifičnega: najprej kateri koli objavljeni monografski dokument v elektronski obliki (čeprav mi nihče ne zna razložiti, kdaj se na spletu objavljen sestavek »prelevi« v monografsko publikacijo!), v nadaljevanju tak dokument, pri katerem je za uporabo potrebna posebna programska oprema (npr. MS Reader na osebnem računalniku), in na koncu še elektronski bralnik kot zelo specifičen in omejen pomen termina. S terminološkega in tudi bibliotekarskega strokovnega vidika seveda ni zaželeno, da se uporablja isti termin za tri tako različne, vendar sorodne in med seboj prepletene pojme. Trdim, da je treba narediti red in natančneje opredeliti predvsem dokumente, ki sodijo v prvo razlago.
Elektronski slovar je opredeljen bolj enostavno in žal tudi pomanjkljivo, dodati mu je treba vsaj še drugo razlago: manjša prenosna naprava za uporabo takšnega slovarja.

Knjiga pri preskoku s papirja na elektronski medij glede organizacije in podajanja vsebine ni doživela prav velikih in dramatičnih sprememb. Besedilo elektronske knjige je še vedno strnjeno in ga uporabljamo, to je beremo (pretežno) linearno in na podoben način, kot pri tiskani knjigi, dodane pa so nove lastnosti, ki njeno uporabo olajšajo in naredijo bolj učinkovito. Nekoliko poenostavljeno lahko rečemo, da gre torej zgolj za prenos vsebine na nov medij.
Pri slovarjih, isto velja tudi za leksikone in enciklopedije, pa je prišlo s prehodom na elektronski medij tudi do povsem novega koncepta organizacije gradiva in njegove uporabe, torej za revolucionaren kvalitativen preskok. Na elektronskem mediju so to podatkovne zbirke z vsemi značilnostmi in lastnostmi besedilnih podatkovnih zbirk vključno s posebnim programom za njihovo urejanje, upravljanje in uporabo. To je treba upoštevati že pri zasnovi in gradnji slovarja, za učinkovito uporabo pa mora kaj o tem vedeti tudi uporabnik, saj je lahko uporaba nekaterih elektronskih slovarjev že zelo zapletena reč. Velik poudarek je na namenski programski opremi, ki omogoča poizvedovanje in s tem povezane raznovrstne možnosti. Prav organizacija slovarja kot podatkovna zbirka in slovarski program za poizvedovanje sta pogoj in kriterij, ki nek slovar uvršča med elektronske slovarje (računalniški slovar je sopomenka).

Poenostavljena enačba pri knjigi zato drži v obe smeri:

elektronska knjiga	=	knjiga v elektronski obliki
knjiga v elektronski obliki	=	elektronska knjiga

Pri slovarju pa se zaplete in včasih drži samo v eni smeri:

elektronski slovar	=	slovar v elektronski obliki
slovar v elektronski obliki	= samo v nekaterih primerih (kadar se uporablja s programom za poizvedovanje)	elektronski slovar

Kdaj torej govorimo o slovarju v elektronski obliki, ki ni elektronski slovar?
Predvsem na spletu je mogoče najti veliko število slovarjev, ki sodijo v to skupino.

1. Izvorno digitalni so tisti, ki so od vsega začetka nastajali s pomočjo računalnika, vendar so ostali v (skoraj) nestrukturirani besedilni datoteki. Navadno gre za novejše slovarje, ki jih na spletu najdemo in uporabljamo z brskalnikom in/ali enim od splošnih uporabniških programov za pregledovanje besedil, kot so npr. Word, Excel, Acrobat Reader ipd. S klikom na spodnje ikone si lahko ogledate primere takšnih slovarjev.

pdf dokument	html datoteka	Wordova datoteka	Excelova datoteka

Take slovarje je mogoče pregledovati tudi na elektronskem bralniku, npr. Kindle, Nook ipd., in večini prenosnih telefonov.

2. Digitalizirani (skenirani) - prvotna oblika je bil tiskani slovar, lahko je tudi zelo star, s skeniranjem je prešel v elektronsko obliko in navadno poleg "listanja" na zaslonu ne zmore kaj dosti novega. Pri boljših izvedbah je lahko opravljeno optično prepoznavanje znakov (OCR), ki poveča uporabnost z možnostjo enostavnega iskanja pojavljanja nekega zaporedja znakov. Tak je tudi spodnji primer:

Glossary of library terms, English, Danish, French, German, Italian, Spanish, Swedish

listanje	- klikni na sliko leve ali desne strani
samodejno listanje	- puščica desno zgoraj
hitro pomikanje	- vpiši številko strani v okence s pagino
enostavno iskanje	- desno okno
povečava	- zoom + in -

Temeljito strukturiranje tako skeniranega slovarja, optično prepoznavanje znakov in prenos podatkov v slovarsko podatkovno zbirko z ustreznim programom za poizvedovanje lahko ima za rezultat pravi elektronski slovar. Primer take pretvorbe je npr. Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (knjižna izdaja iz leta 1894, elektronska izdaja na CD-ROM-u leta 2006 in spletna izdaja 2010).

Proizvajalec ga imenuje "prenosni žepni elektronski jezikovni slovar", je velikosti prenosnega telefona in zmore za dobrih sto evrov sedem jezikov v dvanajstih slovarjih s 65 do 180 tisoč besedami. Majhen zaslonček ne obeta prav veliko. Elektronski slovar - naprava
Portos - žepni elektronski poliglot	Nook - elektronski bralnik

Pravi elektronski slovarji (sopomenka računalniški slovar) so vse pogosteje dostopni na spletu, tisti na CD-ROM-u, DVD-ju ali USB-ključku so navadno zelo specializirani glede na vsebino ali namen (terminološki slovarji, učenje tujih jezikov ipd.) ali kot priloga tiskani izdaji (pravzaprav dodatek s podobno, vendar dopolnjeno in drugače strukturirano vsebino, npr. zvok, enciklopedični in ilustrirani dodatki ipd.). Nekateri elektronski slovarji dopuščajo le zelo enostavno iskanje in tudi rezultati so skromni, navadno le beseda, tj. ustreznik v drugem jeziku. Od tod naprej pa fantazija in raznolikost ponujenih možnosti nimata meja. Starejše verzije programske podpore navadno temeljijo na ukaznem iskanju, ki lahko omogoča tudi uporabo Boolove logike, novejše pa menijsko iskanje z bogatim naborom izbirnih menijev in tabel. Tudi rezultati lahko vsebujejo poleg iztočnice še množico drugih informacij, npr. slovnične podatke, etimologijo, razlage, historične dodatke, izpisana besedila in podatke o izvoru oz. avtorju, izgovorjavo (zvok), videoposnetke ipd., ali možnosti prehoda v druge slovarje. Včasih je težko razlikovati med slovarjem in leksikonom ali enciklopedijo.

Najenostavnejša različica iskanja v elektronskem slovarju	Enostavno iskanje, v primeru zadrege s posebnimi znaki (č š ž é ä ö ç ř ipd.) je na razpolago zaslonska tipkovnica, znake se izbira z miško

Dva primera zelo enostavnih in skromnih možnosti iskanja

Možnost zahtevnejšega ukaznega iskanja na primeru združevalnega iskalnika OneLook

Bogate možnosti in nabor pomagal za zahtevno in že kar zapleteno iskanje: Oxford English Dictionary, spletna izdaja

Rezultate poizvedbe je mogoče v istem oknu povezovati z razlago neznanih besed v zadetkih

Prevajalni slovar z izgovorjavo (kliknite sličico zvočnika).

O slovarjih

Slovár je knjiga, v kateri so abecedno urejene in pojasnjene besede nekega jezika. Slovarji lahko vsebujejo podatke o pisavi, izgovoru, pomenu in izvoru posamezih besed. (Wikipedija)

Slovar je priročnik, ki ga uporabljamo zelo različno, nekateri skoraj vsakodnevno, drugi spet le tu in tam, pač takrat, ko nastopi jezikovna zadrega. Odvisno seveda predvsem od vrste dela in znanja jezika (jezikov). Pri tem se srečamo s paradoksom, da največ uporabljajo slovarje prav tisti, ki jezike znajo in obvladajo. Zakaj se zatekamo po pomoč v slovarje? Včasih samo za preverbo svojega (ne)pravilnega naglašanja ali izgovorjave, razumevanja ali pisanja v tujem ali v maternem jeziku, drugič spet za resno strokovno delo, branje ali pisanje članka v tujem jeziku, ko iščemo ustrezno besedo in je slovar vir novih spoznanj in kažipot k novim besedam, besednim zvezam in pomenom. Motiv, da sežem po slovarju, je lahko tudi uživaške narave, jaz včasih pokukam v kakšnega kar tako iz firbca, da vidim, kakšen je in kaj je v njem.

Glede na vsebinske značilnosti slovarjev, pri katerih ni razlik med tiskanimi in elektronskimi, in naše potrebe bi lahko izbiro med slovarji in razloge zanjo razdelil takole:

enojezični razlagalni slovarji (npr. SSKJ) pomagajo (bolje) razumeti besedo in so namenjeni iskanju razlag in pomenskih odtenkov, omogočajo primerjave z drugimi besedami, ugotavljanje pojavljanja določene besede v stalnih zvezah in sobesedilu, preverjanje pravilne pisave (predvsem v tujih jezikih, včasih pa vendarle tudi v slovenščini), ugotavljanje slovničnih značilnosti (npr. spol samostalnika) ali naglasa in izgovora;

dvo- in večjezični prevajalni slovarji omogočajo iskanje ustreznikov v drugem jeziku in s tem povezanega pomena besede (temu lahko sledi potem še raziskovanje v razlagalnem slovarju), iskanje in razumevanje besednih zvez, če je slovar frazeološko bogat (npr. Veliki angleško-slovenski slovar Oxford);

splošni jezikovni slovarji so namenjeni spoznavanju in proučevanju splošnega jezika, le izjemoma jezika kake stroke, če ni na razpolago terminološkega slovarja zanjo, ali za primerjavo med splošnim pomenom besede in pomenom te besede kot termina v določeni stroki (primerjaj knjiga v SSKJ in v Bibliotekarskem terminološkem slovarju); lahko so enojezični razlagalni ali dvo- in večjezični prevajalni;

terminološki slovarji obravnavajo besedišče, ki se uporablja za sporazumevanje med strokovnjaki določene stroke, so torej slovarji strokovnega jezika (npr. Bibliotekarski terminološki slovar, Čebelarski terminološki slovar); tudi ti so lahko enojezični razlagalni (npr. Bibliotekarski terminološki slovar) ali prevajalni (npr. Angleško-slovenski slovar bibliotekarske terminologije); bogat nabor različnih bibliotekarskih terminoloških slovarjev je v rubriki Povezave tega bloga;

Vir: Cartoonstock	Vir: eldev	Vir: Language Log

posebni slovarji so navadno enojezični slovarji, specializirani za proučevanje določenega jezikovnega vprašanja, npr. frazeološki, etimološki, odzadnji slovar, slovar žargona, tujk, kratic ipd. Mednje sodijo tudi "posebneži" kot sta Prvi splošni slovar brezzveznih besed in sopomenk in Razvezani jezik, ki nastajata po svobodnih principih Wikipedije in avtorjev iz ljudstva;

standardni slovar določenega jezika je navadno najobsežnejši popis besedišča tega jezika in ima normativno vlogo urejanja in predpisovanja (npr. SSKJ, Webster, Larousse);

skrajšane izdaje, nekoliko poenostavljene in z izbranim besednim zakladom so pogosto prirejene za učenje tujih jezikov ali za otroke in mladino na določeni stopnji izobraževanja;

žepne izdaje slovarjev so namenjene vsakodnevni nezahtevni uporabi in zahtevnejšemu uporabniku pogosto ne nudijo odgovora;

slikovni slovarji so enojezični ali večjezični slovarji, ki z ilustracijami dopolnjujejo besedilni del in so pogosto urejeni po tematskih sklopih (avto, človeško telo, sončni sistem) in ne abecedno, niso pa namenjeni izključno otrokom, pogosti so npr. v tehniki;

iz bibliotekarskega vidika bi lahko opredelili slovarje kot publikacije še na konvencionalno gradivo, z izjemo kakšne egzotike so to tiskani slovarji, ker za njihovo uporabo ne potrebujemo posebnih pomagal (očala pri tem seveda ne štejejo!), in nekonvencionalno gradivo, pri teh potrebujemo za uporabo posebno opremo, najpogosteje je to računalnik, danes zmore to že tudi večina povprečnih prenosnih telefonov, bralniki elektronskih knjig pa (praviloma) niso primerni. Elektronski slovarji imajo vse pogosteje vgrajeno možnost zvočne reprodukcije (izgovorjava). Obstajajo že tudi verzije, ki delujejo zadovoljivo na prenosnem telefonu (npr. Nokia Mobile Dictionary);

med elektronskimi slovarji se vse pogosteje pojavljajo posebni učenju in potovanju namenjeni splošni prevajalni slovarčki in frazeološki priročniki v žepni napravici velikosti prenosnega telefona, nekateri (dražji) omogočajo tudi neposreden vnos besed oz. besedila s skeniranjem, cenejše pa je mogoče dobiti celo zastonj kot reklamni primerek.

Vir: Wizcomtech

Navedene opredelitve so dokaj posplošene in se lahko seveda prepletajo glede na vsebino in namen ter izvedbo slovarja, npr. terminološki slovar je lahko enojezični razlagalni ali dvojezični prevajalni, vsak od teh pa tiskan ali elektronski. Izbiro slovarja v prvi vrsti seveda pogojujejo naše potrebe, ko se odločimo za splošnega ali terminološkega, razlagalnega ali prevajalnega, ta ali oni jezik, na hitro žepnega ali z nekaj truda neokrajšano standardno izdajo . . . včasih bi rekel "v več zvezkih" (prva izdaja SSKJ je štela pet debelih zvezkov, naslednja v enem pa je tako debela in slabo vezana, da kakšnih večjih naporov ne prenese brez poškodb), danes pa bi to pomenilo prejudiciranje uporabe tiskane izdaje in zavračanja elektronskih slovarjev, česar pa nikakor nočem. O tiskanih in elektronskih slovarjih imam toliko povedati, da se bom o tem razpisal v naslednji objavi čez kak teden.

O kakovosti slovarjev in njihovi splošni uporabnosti ali celo primerjavi med njimi na tem mestu ne bom razpredal, raje "skopiram in prilepim" misel znanega slovaropisca:

Slovarji so kot ure;

najslabša je bolje kot nič,

a tudi najboljšim ne kaže čisto zaupati.

Samuel Johnson (1709 – 1784), pesnik, filozof . . . slovaropisec

Hieronymus Megiser: Dictionarium quatuor linguarum, videlicet, Germanica, Latina, Illyrica, (qua vulgo Sclavonica appellatur) et Italica, sive Hetrusca. Auctore, Hieronymo Megisero. [In fine:] Appendix. Exempla aliquot declinationum et conjugationum. Impressum Gracii Styria [Graz], a Iohanne Fabro; Cum S. Cas. Majestatis Privilegio Octennali. Anno M D XCII.

Prvi slovar, ki je poleg nemških, latinskih in italijanskih besed vključil tudi slovenske, je Dictionarium quatuor linguarum, ki ga je sestavil po ustnih virih, besedišču slovenskih protestantskih piscev, predvsem pa po obeh Dalmatinovih Registrih (1578 in 1584) ter Bohoričevi slovnici (1584), že leta 1592 Hieronim Megiser.