Zvonki Leder v slovo

 

 

 

 

 

      Zvonka Leder Mancini
      12. februar 1931, Vrnjačka Banja
      18. oktober 2018, Ljubljana
 

Trajno nam ostajajo v spominu razgledani strokovni kolegi, s katerimi je bilo lepo sodelovati, živahno razpravljati in skupaj dosegati zastavljene cilje, še toliko bolj, če smo se od njih učili in so nam utirali pot ter nas usmerjali v strokovno življenje, in seveda prijetni prijatelji, s katerimi smo preživeli nepozabne trenutke. Ona je bila vse to in take se je bomo spominjali. Občudovanja vredna kolegica in nasmejana prijateljica, ki je bil vedno pripravljen prisluhniti in pomagati, ob tem pa posredovati svoje neizmerno znanje z nam premalo znanega sveta slovaropisja in terminologije. Odslej bo z nami samo še v srcih in lepih spominih. Pred nekaj dnevi nas je v svojem 88. letu za vedno zapustila. Zvonka Leder Mancini je bila diplomirana slavistka, ki je posvetila svoje življenje slovarjem, predvsem terminološkim, in vzgoji ter usmerjanju tistih, ki jih sestavljajo. Tri desetletja je bila zaposlena na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovža ZRC SAZU, kjer je bila nekaj let tudi pomočnica upravnika inštituta, sicer pa pomočnica predsednika Terminološke komisije in vodja Sekcije za terminološke slovarje. Po upokojitvi leta 1994 je vztrajno in neutrudno še naprej sodelovala pri številnih terminoloških slovarjih kot zunanja sodelavka. Od vsega začetka je sodelovala pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika v segmentu strokovnega izrazja, pri čemer je usklajevala strokovno delo več kot stotih strokovnjakov za različna strokovna področja. Pri četrti in peti knjigi SSKJ je bila tudi članica glavnega uredniškega odbora za terminologijo. Pri delu za SSKJ si je pridobila neprecenljivo bogate izkušnje, ki jih je kot jezikovna in leksikografska sodelavka uveljavljala pri nastajajočih strokovnih slovarjih na različnih področjih. Iz tega dela je izšlo tudi večje število referatov na domačih in mednarodnih posvetovanjih in internih priročnikov za delo redaktorjev. Za svoje strokovno in organizacijsko delo je prejela tudi visoko državno priznanje. Kot leksikografska svetovalka ali sourednica je sodelovala pri Urbanističnem terminološkem slovarju, Kmetijskem tehniškem slovarju , Slovenskem elektrotehniškem slovarju, Slovarju strokovnih izrazov za trg z električno energijo, Statističnem terminološkem slovarju, Meteorološkem terminološkem slovarju, Pravnem terminološkem slovarju, Geološkem terminološkem slovarju, slovarju informatike Islovar, za nas pa je bil odločilen predvsem njen velik doprinos k nastajanju in izidu Bibliotekarskega terminološkega slovarja, pri katerem je sodelovala že od samega začetka in za katerega je pripravila vsa potrebna strokovna leksikografska izhodišča. S svojo široko razgledanostjo, strokovnimi in organizacijskimi izkušnjami pa tudi posluhom za vzgojo in izobraževanje "neukih" kadrov, ki se v svoji stroki lotevamo pisanja slovarja, prizadevnim in zagnanim delom je nedvomno omogočila nastanek Bibliotekarskega terminološkega slovarja, zato je v znak priznanja za neutrudno strokovno delo in podporo leta 2011 postala častna članica Zveze bibliotekarskih društev Slovenije. Zvonka Leder je bila več kot dve desetletji in pol članica Bibliotekarske terminološke komisije. Od leve Jože Munda, Maks Veselko, Zvonka Leder, Jože Kokole, Branko Berčič in Ivan Kanič. Zaključna redakcija Bibliotekarskega terminološkega slovarja, 2009. Od leve Majda Ujčič, Polona Vilar, Zvonka Leder, Gorazd Vodeb in Ivan Kanič. Islovar, slovaropisna skupina. Od leve Tomaž Turk, Katja Benevol Gabrijelčič, Katarina Puc, Zvonka Leder in Ivan Kanič. Avgusta 2018 na kavici po uspešni operaciji in rehabilitaciji kolka, polna optimizma in tudi načrtov. Zvonkini popravki in dopolnila delovnega gradiva za Bibliotekarski terminološki slovar leta 2002. Vsakdo pusti za seboj sled, eden kratko, drugi dolgo, eden plitko, drugi globoko. Ta sled so spomini, ki jih puščamo zanamcem. Za dobrimi ljudmi ostajajo dobri spomini. Draga Zvonka, spominjal se bom tvojega odkritosrčnega nasmeha, sončnega humorja in prijateljskih nasvetov, pa tudi izjemne natančnosti, doslednosti in strokovne strogosti, zahtevnosti, kritičnosti. Tudi samokritičnosti, neizmerne, čeprav pogosto mehko zavite v iskrivi humor. Ni te bilo sram priznati, nam, zelencem, da kdaj tudi česa nisi vedela in takrat si se rada še kaj novega naučila tudi od drugih. Predvsem pa smo se od tebe učili mi. Učili za stroko in ne redkokdaj tudi za življenje. Desetletja si bila naša učiteljica, kolegica in tudi prijateljica, vedno pripravljena nesebično priskočiti na pomoč, razdajati svoje široko znanje in dolgoletne izkušnje, darovala si nam dolge popoldneve, sobote in nedelje. Če je bilo treba narediti, je bilo pač treba narediti. In ti si naredila. Še iz bolniške postelje si spraševala, kako nam gre in kaj nas tare … Spoznala sva se pred več kot tridesetimi leti, ko si takrat že izkušena slovaropiska in terminologinja, sodelavka in soavtorica mnogih slovarjev, tudi takrat revolucionarnega Slovarja slovenskega knjižnega jezika, nesebično ponudila svoje znanje, energijo in čas majhni skupini takrat še mladih nadobudnih strokovnjakov, bibliotekarjev, tako zelo zagnanih in hkrati tako zelo nevednih v magiji sestavljanja slovarjev. Dvajset let in več si nam pomagala, nas učila, priganjala in vodila. Tudi bodrila in prijazno porivala naprej, kadar smo obupali. Ti nisi obupala. Brez tebe bibliotekarskega terminološkega slovarja ne bi zmogli. Hvaležni smo ti za vsak nasvet, vsako pomoč in predvsem dobro voljo, s katero si nas zasipavala. Čeprav že upokojena, si z delom nisi prizanašala, vključila si se v drugo slovaropisno skupino in prav tako zagnano, natančno in prijazno sodelovala pri pripravi terminološkega slovarja informatike, vede, ki je nisi poznala, vendar si se zaradi nje že v poznih letih lotila tudi dela z računalnikom. Ni bil ravno tvoj prijatelj, ampak nisi se dala! Nepozaben je bil tvoj iskrivi humor, znala si se ponorčevati tudi iz sebe in na račun svojega dela z novo tehnologijo, nisi skoparila z zanimivimi zgodbicami, ki si se jim od srca tudi sama nasmejala. Tudi v času, ko ti zdravje ni prizanašalo, te smeh ni zapustil in tako zelo smo ti zavidali to energijo in dobrovoljnost. Saj vem, da ti življenje pogosto ni prizanašalo, ampak o tem nisi kaj dosti govorila. Največkrat je bila le kaka kratka anekdota iz časov, ko ti kruta usoda ni dovolila preživeti otroštva v domovini, več pa ne. Ko sva letos sredi poletja kramljala ob kavici, ki se ji nikoli nisi odrekla, si mi, še vedno vsa nasmejana in polna optimizma, razgrinjala svoje načrte za prihodnost in me vzpodbudila: "Poslušaj, Janez, enkrat jeseni boš prišel in me odpeljal na sejo, da še kakšno rečemo!". Mislila si na nas, na naše delo in na to, da te potrebujemo … Prišla je jesen, draga Zvonka. Žal te ne morem peljati na sejo. Pogrešali te bomo.

---

Vse fotografije: Ivan Kanič in memoriam

Jože Munda se je poslovil

 

 

 

 

 

 

 

 

     Jože Munda
      10. februar 1930, Novo mesto
      6. marec 2018, Gornja Radgona
 

Jože Munda je bil zame, takrat mladega bibliotekarja začetnika, pojem skrivnostnega, nekoliko zadržanega bibliotekarja, tistega resnega, skorajda hudega in strašno učenega, skritega nekje globoko v temačnih sobanah Narodne in univerzitetne knjižnice. Tisti Munda, ki je poosebljal mojo predstavo bibliografa, leksikografa, urednika, predavatelja in pisca. Priznan slavist in literarni zgodovinar, sodelavec Jugoslovanskega leksikografskega zavoda in glavni urednik Slovenskega biografskega leksikona, predavatelj bibliografije na Pedagoški fakulteti, urednik tekoče bibliografije, urednik zbranih del slovenskih klasikov, pisec prispevkov za enciklopedične izdaje, sestavljalec osebnih, strokovnih in tematskih bibliografij, v letih 1969 do 1979 vodja bibliografskega oddelka v Narodni in univerzitetni knjižnici, med leti 1965 in 1969 urednik stanovske strokovne revije Knjižnica. Tisti Munda, ki je napisal sicer drobno, a zelo pomembno knjigo z naslovom Knjiga, ki je še danes dobrodošel in koristen priročnik, čeprav je izšla leta 1983. Takim se človek raje spoštljivo umakne, kot da bi jih srečal na hodniku! Bolje sem ga spoznal pred kakimi tridesetimi leti, ko sem ga malce v zadregi in skoraj s strahom povabil k sodelovanju v Bibliotekarski terminološki komisiji. Za trenutek je pomolčal, namršil goste obrvi in z gromkim glasom zelo resno vprašal: "Mladenič, pa vi mislite, da jaz to znam?". Potem sva se desetletje in več srečevala na terminoloških debatah, kjer je vedno znova presenečal in razveseljeval z neizmernim poglobljenim pa vendar širokim znanjem z različnih področij, ki jih je obvladal in v njih tudi deloval. Neprecenljivo je bilo tudi njegovo temeljito poznavanje preteklosti teh strok in natančne terminologije. Bibliografija, leksikografija, urednikovanje, tiskarstvo, založništvo, bibliotekarstvo, znane osebnosti… o vsem tem je stresal znanje in tudi anekdote kot iz rokava. Postala sva tesna strokovna sodelavca in odprl se mi je v povsem drugačni luči. Strog, skoraj hud pogled in prav tak način govora so pogosto prepredale humorne iskrice, včasih kar hrumeče strele, ki jih je pripovedoval s kar se da resnim obrazom. Treba se ga je bilo navaditi, da si razločil, kdaj gre zelo zares in kdaj se šali, včasih tudi z veliko mero ironije in ni se mu bilo težko pošaliti tudi na svoj račun. Ob tem pa nas je zasipal z nepopisnim znanjem, ki nam ga je širokogrudno razdajal. Učil nas je tudi z vprašanji in skepso, ko je zelo resno ali s porednim nasmehom podvomil v naše trditve. Nepozaben je bil trenutek, ko se je sredi seje vrnil z neizogibne čikpavze (po dveh urah sejanja je "moral" vedno na cigareto, brez tega ni šlo), ustopil se je pred mizo, nas ošvrknil s hudim pogledom in zelo resno dejal: "Fantje, a mislite, da je res tako? Vi ste navadni amaterji". Pomolčal je in užival v naših zmedenih pogledih, potem pa dodal: "Veste, jaz sem absoluten amater". Neizmerno mnogo sem se od njega naučil in za vse to sem mu izjemno hvaležen! Imel sem srečo in privilegij, da sem ga spoznal tudi v povsem sproščenem, prijateljskem okolju, neobremenjenem s službo, stroko, zapetim okoljem. Pred leti sva se srečala v njegovi "letni rezidenci", majhni prijazni brunarici v ozki zeleni dolini savinjskih hribov nedaleč od Gornjega grada. V senci košatega drevesa pred hišo sva na kmečki klopi srebala iz majhnih kozarčkov in v vsej svoji širini se je pokazal globoko razmišljajoč, razgledan in povsem umirjen, kramljajoč kolega, ki ti je pripovedoval zato, da ti pomaga, ne zato, da bi se z bogastvom znanja in izkušenj hvalil. Dan je minil, kot bi mignil, in kar ostal bi še v njegovi družbi… Radi se spominjamo dobrih učiteljev, ki so nas naučili česa koristnega in nam utrli pot ter nas usmerili v strokovno življenje, razgledanih strokovnih kolegov, s katerimi je bilo lepo sodelovati, živahno razpravljati in skupaj dosegati zastavljene cilje, in seveda prijetnih prijateljev, s katerimi smo preživeli nepozabne trenutke. On je bil vse to. Spoštovan profesor, občudovanja vreden kolega in tudi nasmejan prijatelj, ki je bil vedno pripravljen prisluhniti in pomagati. Odslej bo z nami samo še v srcih in lepih spominih. Le mesec dni po 88. rojstnem dnevu nas je v začetku marca za vedno zapustil. Več je o življenju in delu Jožeta munde pred osmimi leti zapisal naš sedaj tudi že pokojni kolega dr. Gregor Kocjan v članku Bibliograf Jože Munda – osemdesetletnik, krajša predstavitev pa je tudi v Wikipediji. Jože je bil med ustanovitelji in potem dolga leta nepogrešljiv član Bibliotekarske terminološke komisije. Z desne Maks Veselko, Jože Munda in Ivan Kanič. Bibliotekarska terminološka komisija je praznovala junija 2006 jubilejno 500. sejo Bibliotekarska terminološka komisija je praznovala 2. junija 2006 neobičajen jubilej - od svoje ustanovitve leta 1987 je opravila 500 delovnih sej. Na sliki od desne: Jože Munda, Ivan Kanič, dr. Alenka Šauperl, Majda Ujčič, mag. Jože Kokole, dr. Polona Vilar, Tomaž Kobe, dr. Maja Žumer, dr. Franci Zore, Zvonka Leder, Maks Veselko, dr. Branko Berčič. Vse fotografije: Ivan Kanič

Bil je učitelj, kolega in prijatelj

 

 

 

 

 

 

 

     Dr. Branko Berčič
     12. januar 1927, Šmalčja vas pri Šentjerneju
     17. januar 2013, Škofja Loka

Radi se spominjamo dobrih učiteljev, ki so nas naučili česa koristnega in nam utrli pot ter nas usmerili v strokovno življenje, razgledanih strokovnih kolegov, s katerimi je bilo lepo sodelovati, živahno razpravljati in skupaj dosegati zastavljene cilje, in seveda prijetnih prijateljev, s katerimi smo preživeli nepozabne trenutke. On je bil vse to. Spoštovan profesor, občudovanja vreden kolega in nasmejan prijatelj, ki je bil vedno pripravljen prisluhniti in pomagati. Odslej bo z nami samo še v srcih in lepih spominih. Le nekaj dni po 86. rojstnem dnevu nas je za vedno zapustil.

Tudi tisti, ki smo mislili, da ga bolje poznamo, smo bili pogosto začudeni nad pisanostjo in raznolikostjo dejavnosti, s katerimi se je v življenju ukvarjal in nadvse uspešno spopadal. In v vsem je bil tako dober, zares odličen, da si ga vsak po svoje "lastimo". Življenje ga je že tako mladega z Dolenjske preneslo na Gorenjsko, da ga imajo Škofjeločani za svojega, bil jim je občinski odbornik in podpredsednik občine Škofja Loka. Za svojega ga imajo slavisti in literarni zgodovinarji, saj je bil velik poznavalec in raziskovalec Tavčarja, protestantike, srednjeveške literature in piscev 19. stoletja. Tudi zgodovinarji ne dajo svojega predsednika in častnega člana Muzejskega društva Škofja Loka. Celo kulturna politika mu ni bila tuja, bil je pomočnik republiškega sekretarja za prosveto in kulturo. Velik del življenja je posvetil študentom in ustanovitev Oddelka za bibliotekarstvo je prav njegova zasluga, Univerza mu je podelila naziv zaslužnega profesorja, po njem pa se imenuje tudi nagrada diplomantom za najboljše diplomsko delo s področja bibliotekarstva in informacijske znanosti. Seveda ga tudi knjižničarji ne damo, prehodil je vso pot od knjižničarja do vodje Rokopisnega oddelka in ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice, ves čas pa tudi raziskovalca srednjeveških rokopisov in inkunabul, zaščite in nege knjižničnega gradiva, razvoja tiskarstva, nacionalne knjižnice in stanja ter organiziranosti knjižničarstva na Slovenskem. Njegova osebna bibliografija šteje nad 480 bibliografskih enot. Zveza bibliotekarskih društev Slovenije mu je za strokovno in znanstveno delo ter prispevk k razvoju bibliotekarstva podelila Čopovo diplomo in dvakrat nagrado Kalanovega sklada. Kot priznanje za življenjsko delo mu je leta 2010 predsednik republike podelil Zlati red za zasluge. Kaj še ostane tako bogatemu življenju? Umetnost? Objavil je tudi nekaj liričnih pesmi, nekatere skupaj z Ivanom Minattijem, Ado Škerlj in drugimi. Nemara šport? Kot deček se je že med vojno včlanil v loški nogometni klub in bil po vojni član nogometne mladinske selekcije . . .

Izjemen je bil tudi njegov prispevek k bibliotekarski terminologiji. Kot slavist, raziskovalec in pedagog je negoval slovenski jezik in se zavedal izjemnega pomena ustrezne terminologije za razvoj in afirmacijo stroke. Vse od leta 1987 je prizadevno sodeloval v Bibliotekarski terminološki komisiji, katere soustanovitelj je bil, in jo povezoval s Terminološko komisijo Inštituta za slovenski jezik pri SAZU. Veselje je bilo z njim razpravljati in se ob tem ves čas tudi učiti, saj je bil neizmeren vir znanja o zgodovini bibliotekarstva, pisav in knjige ter njenih prehodnic, inkunabulistike, tiskarstva in vsega s tem povezanega. Vodil nas je in nam svetoval, pri tem pa ga ni bilo sram priznati, da se z veseljem ves čas od nas tudi sam uči "vsega tega novega, kar zdaj vi mladi delate". Vedno dobrovoljen, razumevajoč in sočuten kolega je v strokovni terminološki razpravi enakovredno in brez zamere s spoštovanjem sprejemal mnenja in tudi kritike kolegov svoje generacije, Maksa Veselka, Staneta Suhadolnika, Jožeta Munde in kasneje Majde Ujčič, kot tudi nas, takrat še bibliotekarskih zelencev. V tako prijetnem vzdušju je bilo veselje delati, privoščili pa smo si tudi slavnostne večerje in razigrane piknike na Štajerskem, Gorenjskem in Notranjskem! Zasluga za uspešno delo Bibliotekarske terminološke komisije in izid slovarja je zagotovo v veliki meri prav njegova.

Branko ni bil nikoli moj profesor, vedno pa je bil moj učitelj in vzornik. Hvaležen sem mu za vsak trenutek skupnega dela, za vsak nasvet in vsako vzpodbudo. Pa neizmerno človeško toplino in prijateljski odnos. Ostal bo v mojem srcu.

Čas

I Po cesti šla sva jaz korak za mano Čas. Drseč za sabo vlekel je stopinje, mu plašč zamazan v sapi je pofrfotaval. Pri luknjah noter, ven skozi rokav se veter je skrivalnice igral, lase razmršil in jih sipal čez oči, ki bodle so kot brinje. Ves šumni dan do pozne tihe tja noči pretrgano je suho pokašljaval. A jaz, ves mlad in zdrav naprej sem hitel kakor val vihrav in nisem mu privoščil ne pogleda ne pozdrava. Korak za mano šel je Čas!

II Po cesti šla sva jaz in poleg mene Čas. Pogledal sem v obraz razbičan mu, v oči, in videl sem, da take so kot moje, in čutil sem, da isto v srcih obeh živi, da kri obema divje poje. Podal sem mu rokó in šla sva, eno oba, v trpljenje, v boje tovariš Čas in poleg njega jaz!

III Po cesti stopa Čas — za njim grem jaz. S ponosno dvignjeno glavó, s korakom prožnim gre naprej, saj svet njegov je ves brez mej in on za večno, za vsekdar njegov je silni gospodar. A meni v srcu je bolnó, mi v prsi leze mrtvi mraz. A tam, pred mano, Čas! — . . . Počakaj Čas,      za tabo grem!      Ne smem? - - Ne smem! . . .      Ah, meni že tako je mraz . . .      Čas . . . ! Čas . . . !

Branko Berčič: Čas.
Pesmi mladih. V: Novi svet, letnik 2, številka 3/4 (1947)

Terminološko delovno gradivo

Zaplana 2003

Ljubljana 2003

Predavanje Muzejskemu društvu Škofja Loka, 2008

Ljubljana 2006

Še malo, pa bo slovar izšel! Ljubljana, 2006

Terminologija v Mariboru, UKM 2005