sreda, 24. januar 2018

Tudi (rokopisna) pisava ima svoj dan!

Podobe iz sanj - Posvetilo Ivana Cankarja
neugotovljenemu naslovniku; 23. 12. 1917.
© Rokopisna zbirka NUK: R 450972

Na koledarju je v letu praviloma 365 dni, vendar smo uspeli v zadnjem času pridelati okrog 1.500 takšnih ali drugačnih mednarodnih, svetovnih ali lokalnih nacionalnih dnevov, s katerimi obeležujemo, častimo, slavimo, poveličujemo, se spominjamo, veselimo, zavedamo … česar že koli. Ustoličujejo jih mednarodne institucije (npr. UNESCO ), vlade posameznih držav, združenja, civilne iniciative. Zelo uspešna so bila slovenska prizadevanja pri Združenih narodih, ki so lani na predlog Slovenije enoglasno proglasili mednarodni dan čebel (20. maj). Mnogo večji od mednarodnega nabora je seveda nabor lokalnih dnevov v posameznih državah. Veliki narodi so pri tem mnogo bolj inovativni in pogumni, hitro najdejo vzrok za tak ali drugačen praznik, ki seveda praviloma ni dela prost dan. Mnogi med njimi so jubilejni in spominski, ki poudarjajo pomembne dogodke in častijo osebnosti svoje zgodovine, vse več pa je tudi takih, ki naj bi nas vzpodbujali k zavedanju pomena, pomembnosti in/ali nevarnosti nečesa (ang. awareness day), npr. čistega zraka, pitne vode, boja proti raku, boleznim srca in ožilja, globalnega segrevanja… Manjši narodi smo pri tem pogosto bolj sramežljivi in bojazljivi, raje kaj dobrega zamolčimo, kot da bi se s tem pohvalili. Če pa že imamo, se okrog tega radi skregamo (tudi pri kulturi, npr. spori in incidenti).

23. januar je v ZDA že od leta 1977 nacionalni dan pisave, imenujejo ga National Handwriting Day. Ne slavijo pisave kot sistema za zapisovanje, tiste, ki jo Wikipedija opredeljuje kot "Pisáva je grafična predstavitev elementov jezika in stavkov z uporabo grafemov", pač pa rokopisno pisavo, tiste čudovite in povezane ali pa tudi čisto skracane in razmetane črte (navadno) na papirju, s katero svinčnik, nalivnik, kemični svinčnik (ja, tudi kuli(ca) mu rečemo), jekleno ali gosje pero …. preliva na papir naše misli, čustva, zapažanja, jih beleži iz preteklosti in ohranja v prihodnost. Bolj usklajeno gibanje za promocijo in priznavanje pomena pisave z roko se je začelo v sedemdesetih letih, to je v času predaje štafetne palice med pisalnim strojem in računalnikom, aktivnosti v čast temu dnevu pa so menda iz leta v leto živahnejše (How to celebrate National Handwriting Day) in obsegajo vse mogoče od osnovnega učenja pisanja s kredo do vrhunske kaligrafije, tekmovanj, resnih razprav na odrih in piknikov kar tako. 23. januar so za praznik izbrali zato, ker se je takrat rodil John Hancock (23. januar 1737 – 12. oktober 1793), državnik in prvi podpisnik Deklaracije neodvisnosti, čigar podpis deluje skoraj kot kaligrafski okras na sicer prav tako z roko napisanem besedilu deklaracije. (Ob tem nikakor ne smemo pozabiti tistega bolj prozaičnega dela zgodbe. Pobudnik, eden pomembnejših podpornikov gibanja in končni "ustanovitelj" dneva pisave je bilo združenje Writing Instrument Manufacturers Association, njihov glavni cilj pa je bil seveda pospeševanje prodaje svinčnikov, peres in pisalnega papirja).

Umetnost lepega pisanja se je danes že povsem izgubila in se ohranja samo še v ozkih krogih kaligrafskih ljubiteljev, tudi običajna spretnost pisanja z roko je vse bolj zakrnela, saj skoraj vsi pišemo pretežno samo še z računalniško tipkovnico ali navidezno tipkovnico zaslonov na dotik. V obdobju nekaj generacij se je odnos človeštva do te čudovite iznajdbe, ki so jo naši predniki tisočletja skoraj čustveno negovali, povsem spremenil. Ste kdaj videli pisanje svojih (pra)babic in (pra)dedkov, pogosto skoraj neukih ljudi (najpogosteje s štirimi razredi osnovne šole), kako lepo so pisali z jeklenim peresom, ki so ga namakali v črnilnik in govorili "tanko gor, debelo dol" (gre za debelino črte glede na smer potega peresa pri oblikovanju črke). Tudi naši starši so pisali še kar lepo, jaz pa svojega rokopisa skoraj več ne upam pokazati (še sam za seboj včasih težko preberem). No, danes ponekod v osnovnih šolah že ukinjajo učenje pisanja z roko. Prav ali ne, škoda ali ne? Kdo ve, vendar bomo tako zagotovo izgubili enega od pomembnih pokazateljev človekove osebnosti, saj je rokopis posameznika prav tako enkraten in značilen kot njegov prstni odtis. Saj se spomnite, da je bilo treba včasih življenjepis napisati na roko. In koliko primerov sta Sherloch Holmes in Maigret rešila z obračanjem drobnega listka in sporočilca na njem!

Kako rečejo (rokopisni) pisavi ali pisavi z roko v drugih jezikih? Pri tem ne smemo zanemariti pomembnega dejstva, da ima lahko v mnogih jezikih isto poimenovanje dva pomena (ali več), tako je tudi pri nas (rokopis je lahko individualna pisava z roko (imel je lep rokopis) ali dokument, napisan z roko). Nekateri jeziki lahko to razločujejo že z drugačnim izrazom, pri nas je tako z rokopisom (pisava) in manuskriptom (dokument), enako v angleščini handwriting in manuscript.

angleško handwriting
belorusko почырк
bolgarsko почерк, ръкопис
češko rukopis
dansko håndskrift
estonsko käekiri
finsko käsiala, käsinkirjoitus
francosko écriture, écriture manuscrite
grško γραφικός χαρακτήρας, χειρόγραφο
hrvaško rukopis
italijansko scrittura, scrittura a mano, grafia
latovsko rokraksts
litovsko rankraštis, rašysena
madžarsko kézírás
makedonsko ракопис
nemško Schrift, Handschrift
nizozemsko handschrift
norveško handstil, handskrift
poljsko pismo, pismo ręczne
portugalsko caligrafia, letra, letra de mão
romunsko scris, grafie, scris de mână
rusko почерк
slovaško rukopis, pismo
slovensko pisava, rokopis, rokopisna pisava
srbsko рукопис, rukopis
špansko letra, caligrafía, escritura, escritura manuscrita
švedsko handskrift, handstil
turško el yazısı
ukrajinsko почерк
   

Deklaracija neodvisnosti, podpisana in sprejeta 4. julija 1776.
Izrazito izstopa večji in zelo lepo oblikovan podpis prvopodpisanega Johna Hancocka.
Njegov podpis velja za enega najlepših v ameriški zgodovini.     © Wikipedia

Ni komentarjev:

Objavite komentar