Med strokovnjaki se pogosto postavi vprašanje, včasih čisto odkrito in skoraj agresivno, drugič spet sramežljivo in skoraj naskrivaj:
Zakaj sploh potrebujemo terminologijo, poleg splošnih slovarjev še terminološke, ali ne bi prevzeli kar angleškega izraza pa bi vsi razumeli . . . ?
Jezik je kompleksna in zanimiva tvorba, nastala iz nezadržne potrebe po komuniciranju, včasih enostavnem in pragmatičnem, drugič pa zelo preciznem in enoznačnem. Če bi lahko bilo vedno enostavno, česar pa življenje strokovnjaka ne prenese vedno, bi nam zadoščalo za lagodno življenje že 2-3000 besed in nič več. Večina (preživelih) jezikov, ki jih danes štejemo med razvite (v tem kontekstu bi zvenelo »civilizirane« preveč grobo!), premore (nekaj)sto tisoč besed, tudi slovenščina šteje v ta rang. Bogastvo besed s paleto pomenskih odtenkov je v tisočletjih civilizacije nastalo predvsem na tistih področjih človekovega delovanja, ki so bila življenjsko pomembna za njihovo preživetje ali zanimivo ljudem kar tako samo po sebi (zaradi »hobijev« ali čarobne skrivnostnosti življenja - kaj ni bila prav zato Biblija in njen prevod preizkusni kamen »zrelosti« jezikov?). Poglejmo nekaj nazornih primerov iz preteklosti. Naši predniki so bili poljedelci, konj je bil njihov življenjsko pomemben sopotnik. Danes imamo (laiki in mestni škrici) samo poimenovanje »konj«, ki ga z dodajanjem pridevnikov prav lahko lepo opišemo – samica konja, samec, mladič, črni, sivi konj . . . pa v na videz enostavnem in preprostem življenju neukih kmetov ni bilo tako. Potrebovali in želeli so precizno izražanje in enoznačno komuniciranje, zato so nastale besede kobila, žrebec, žrebiček-čka, vranec, serec itd. Arabski nomadi bi brez konj ne preživeli, menda poznajo nekateri arabski jeziki še danes nekaj desetin poimenovanj za označevanje konj z različnimi lastnostmi . . . Tuaregi na ducate poimenovanj za tisto, čemur mi rečemo enostavno kamela (ko še kamele in velbloda ne ločimo!) . . . Eskimi nekaj deset poimenovanj za tisto belo, kar je za nas preprosto »sneg«. Pa poglejmo še nedaleč severno od Ljubljane - vrli Kroparji, neuki kovači v temačni grapi (ampak v tej stroki pa veliki mojstri!) so si izmislili za "žebelj" kakšnih 20 natančno opredeljenih razlikovalnih poimenovanj . . . In naše sorodstvo - jaz poznam samo še teto in strica, naši predniki so razdelali sorodstvene vezi v potankost, stric in strina, teta in tetec, ujec in ujna. Ne zaradi pisanosti jezika, pač pa iz potrebe, da so lahko opisali vezi in odnose (v "klanu"), da se je v odročnih gorskih vaseh vedelo, v kateri veji sorodstva je razplod še dovoljen (priženjeni sorodniki) in kje to čisto zaradi zdravja nasledstva ni zaželeno (krvno sorodstvo), bili so že genetiki . . .
To so zametki terminologije, zelo natančnega in enoznačnega poimenovanja najprej predmetov, kasneje tudi pojmov. Stroka brez tega ne more. Natančen prenos sporočila je mogoč samo in izključno ob uporabi enotnega, nezamenljivega in jasnega poimenovanja, ko oddajnik in sprejemnik uporabljata isto kodo. Ta koda je strokovni termin. Natančno opredeljen in vpet v sistem pomenskih povezav z drugimi termini glede na podobnost ali razlikovalnost. Zato se mora vsaka stroka intenzivno ukvarjati s svojo terminologijo, jo gojiti in razvijati, po potrebi tudi čistiti in odpravljati nejasnosti, netočnosti, redundanco. Laiku zadošča za »preživetje« samo par knjiga-članek, bibliotekarji smo v svoji stroki, pa tudi znanstveniki skoraj vseh disciplin pri svojem znanstvenem delu, razvili pisano paleto poimenovanj za tisto, čemur rečemo »tipologija dokumentov« in daleč presega poenostavljeno delitev knjiga-članek. Praktičen pristop k zadevam je v življenju seveda potreben, dobrodošel in pogosto tudi nujen, odvisno seveda od situacije, ki pa take poenostavitve včasih odločno ne prenese. V pogovoru »kar tako« je lahko precizno razlikovanje nepomembno in nepotrebno, v strokovnem diskurzu je nepogrešljivo! Zato strokovnjak tudi brez konteksta zazna veliko razliko v pomenu poimenovanj »časnik« in »časopis«, »knjiga« in »brošura« . . . Ta zadnji par je lep primer razlik med terminologijami različnih strok – bibliotekar in založnik (ali knjigovez) se bi zmogla skregati okrog tega, kaj je brošura!
Ena od manifestacij stroke, vede, znanosti je tudi urejeno poimenovanje izrazov, ki jih ta v strokovnem komuniciranju uporablja, pogosto tudi malce izven konteksta splošnega jezika. Saj zato je strokovni jezik ali jezik stroke. Strokovno izrazje lahko pomensko odstopa od splošnega jezika, strokovni termin je pogosto pomensko natančnejši (spomnimo se samo knjige in časopisa v bibliotekarski terminologiji in v splošnem jeziku). Že sam obseg izrazja in njegova raznolikost predstavljata terminološki problem vsake stroke, nenatančnost ali celo površnost pri uporabi težavo samo stopnjujeta in lahko vodita celo v neustrezno razumevanje med strokovnjaki iste stroke. Izredno hiter razvoj strok v zadnjih desetletjih, vse pogostejša multidisciplinarna povezanost strok in ponekod že skoraj izključna uporaba tujejezične (angleške) strokovne in znanstvene literature so povzročili nezadržen plaz velikega števila tujih izrazov, za katere v tako kratkem času pogosto ni bilo mogoče najti primernih ustreznikov v maternem jeziku. To ni samo problem slovenščine, s to težavo se spopadajo vsi jeziki (razen angleščine, ki nova poimenovanja plodovito kuje).
Pri tem gre seveda tudi za sposobnost pa tudi pripravljenost stroke in jezika za tvorjenje novih izrazov, ki se rojevajo z razvojem stroke in njihov pomen pogosto prihaja iz tujejezičnega okolja. Tudi v slovensko bibliotekarstvo prihaja danes največ novih strokovnih pojmov iz angleškega jezovnega okolja, bodisi neposredno s strokovno literaturo v angleškem jeziku ali z njenimi prevodi. Za nekatere se kmalu najde in potem tudi »prime« ustreznik v maternem jeziku (npr. zgoščenka, ki je zanetila toliko jezikovnih sporov in kritik), drugi desetletje in več ne najdejo slovenskega ustreznika (npr. online). Lepo je in prav, da skušamo najti in uveljaviti slovenski termin in se izogibati uporabi angleških izrazov (pa še celo s slovenskimi končnicami) v slovenskem besedilu (čeprav še vedno radi printamo in pozabljamo pas(s)word . . .). Navidezna »pragmatičnost« zagovarjanja nekritičnega prevzemanja in vnosa tujejezičnih poimenovanj v slovenski strokovni jezik ni sprejemljiva. Jezik je temelj identitete in obstoja naroda, tako majhnega, kot je slovenski, pa še sploh! Triinšestdesetmilijonski narod Francozov se tega zaveda že skozi vso svojo zgodovino, slovaropisje je tam doma, nad jezikom čisto zares bdi Akademija, zavzeto in organizirano so vzeli na piko franglais . . . Mi pogosto ne vemo, kaj bi s slogleščino. Francozi so bili mnogo bolj korajžni in prodorni, lotili so se temeljito in udarno, digitalni so, ne da bi trenil, prevedli v numerični oz. številski in računalniški katalog je zato catalogue numérique! Podobno so naredili z digitalizacijo (uštevilčenje?)!
Pa tudi pri tem ne gre pretiravati, ker tudi z glavo skozi zid vedno vendarle ne gre. Jezik je živ in prilagodljiv organizem, ki lahko, če ne gre drugače, vendarle sprejme tudi tujke (te lahko kasneje preidejo med izposojenke). Saj tudi »krompir« po izvoru ni slovenska beseda (!!) in je nastal s popačenjem nemškega poimenovanja za ta plod. Pa tudi bibliotekar, katalog, brošura, arhiv in še prenekatera lepo sprejeta beseda ni slovenskega izvora. Zato nekatera poimenovanja hočeš nočeš ostajajo tujke in za njih ni (in morda nikoli ne bo) slovenskega
ustreznika. Digitalni objekt, aglomerator, repozitorij bodo najverjetneje imeli tako usodo, sam pridevnik digitalni pa prav gotovo, saj je tudi elektronski postal že čisto naš.
Objave
