nedelja, 10. april 2016

Gostujoče pero: Spoštuj moj jezik, če ga že jaz sam ne spoštujem…

Nemško kolegico, bibliotekarko in samostojno založnico Elisabeth Simon, smo na straneh bloga Bibliotekarska terminologija že nekajkrat brali (njeni prispevki v angleščini Knjižnica ali arhiv?, Issues on library terminology from the perspective of a German librarian in Appreciation of terminology and misunderstanding - Internationality of Terminology), pa tudi sicer slovenskim knjižničarjem ni neznana, z njo smo se že večkrat srečali. Bila je že predavateljica na naših mednarodnih seminarjih in referantka na posvetovanjih ZBDS, njena privatna založba je pred leti brezplačno omogočila izid humorne knjižice Knjižničar – Monodrama v slovenščini, gotovo pa se je spomnijo tudi slovenski bibliotekarji (sedaj ne več prav mladi), ki jim je desetletja omogočala študijske obiske in potovanja v Nemčiji, ni jih bilo malo. Po upokojitvi, ko je zapustila sedaj že nekdanji Deutsches Bibliotheksinstitut, je ustanovila lastno založbo Simon Verlag für Bibliothekswissen, ki je specializirana za bibliotekarstvo in informacijsko dejavnost, glasbo, zgodovino in nekatera druga področja kulture. Več o avtorici današnjega prispevka, ki ga je napisala v nemščini in smo ga zato prevedli, lahko preberete v predstavitvi ob njenem prvem prispevku Gostujoče pero – Elisabeth Simon


Pretežka je glava za nemške besede
ali
Bidermajer z angleškim naglasom

Vsiljujemo beguncem nemški jezik, medtem ko ga sami nenehno angliziramo? Kako se znajdemo z lastnim jezikom v odnosu do drugih? O tem razmišlja Elisabeth Simon po obisku Festivala o vprašanjih sodobnosti v Berlinu.

Ko je pred skoraj štiridesetimi leti mlada nemška učiteljica od ravnateljice zahtevala razred s turškimi otroki, ker ni več prenesla nereda, ki so ji ga med poukom povzročali bolj nadarjeni otroci priseljenih delavcev (tudi mi smo jim rekli gastarbajterji, op. JK), je doživela ob gledanju televizijskih poročil popoln poraz. Prav od Zelenih je doživela zaušnico, češ da je hotela na tak način z nemščino turškim otrokom spodrezati kulturne korenine. To negovanje kulturne dediščine je šlo menda tako daleč, da so celo grah uvažali iz Turčije, kot nam je pripovedovala takratna direktorica Turške knjižnice v Berlinu – knjižnico so medtem že zdavnaj zaprli, kar je za bralno napredno državo kot je Turčija zelo presenetljivo.


Ti - govoriti – nemško?
Da, seveda. In če se želite naučiti tudi vi, me lahko
mirno kdaj pokličete.
Medtem smo korenito spremenili svoja stališča in se kjer je le mogoče začeli zgledovati po vzorih in izkušnjah drugih držav. Avstralija, ki je bila v šestdesetih letih cilj mnogih nemških priseljencev, je zahtevala od prišlekov izpit iz znanja angleščine. Tudi Združene države so postavile znanje jezika kot pogoj za sprejem in izdajo ustreznega vizuma, kot to drastično opisuje v svoji življenjski zgodbi Joseph Kazickas (Wege der Hoffnung. Simon Verlag für Bibliothekswissen, 2014).

Danes beguncem iz številnih dežel ne le da jezikovne tečaje ponujajo, ampak jih celo vzpodbujajo k učenju jezika države gostiteljice, vendar ne vedno uspešno, kot je pred kratkim v večernih poročilih ARD dal vedeti volonter. Sledil mu je sirski begunec in se potožil, da je njegova glava po ločitvi od družine prepolna vsega hudega, da bi sprejela še vse te nemške besede. In on ni edini, ki se je znašel v taki situaciji. Mnogi begunci poudarjajo, da hočejo delati, vendar si pri tem predstavljajo dobro plačano fizično delo, za katero ni potrebno poznavanje jezika. Tako se tudi na strani beguncev že kažejo obrisi jutrišnjih konfliktov.

Odkar so našo znanstveno skupnost preplavile vsebine, metode in z njimi tudi merila ameriškega znanstvenega in raziskovalnega okolja, smo začeli tudi pri nas s študijskimi programi in predavanji v angleškem jeziku. Kot država, katere znanstvena pomembnost se je močno zmanjšala, smo se nadejali, da si bomo tako priborili boljše mesto v mednarodnem znanstvenem komuniciranju. Ob tem, da je v nemškojezičnem znanstvenem okolju vse več disciplin, kjer poteka poučevanje, raziskovanje in objavljanje v angleškem jeziku, ostajajo nasprotne pozicije in mnenja skoraj povsem tiho. Nekateri so vsaj poizkusili, kot npr. Dorothea Hofmann in Rubus Bussano Riccardi ("Die Kraft des Wortes. Plädoyer für den Gebrauch der Muttersprache" v: Forschung und Lehre, 12 /2015), ki pišeta, da ne more nič nadomestiti neposrednega dostopa do virov v maternem jeziku. In vendar je dobila TU München (Technische Universität München) leta 2015 razvpito negativno "priznanje" Sprachpanscher des Jahres (negativno priznanje, ki ga od leta 1997 podeljuje Združenje za nemški jezik tistim, ki so najbolj "zaslužni" za velike spodrsljaje pri obravnavanju nemškega jezika. TU München naj bi načrtovala odpravo nemškega jezika in vpeljavo angleščine na skoraj vseh smereh magistrskega študija. Op. JK ). Nadomeščanje maternega jezika z angleškim bi na koncu vodilo v odtujevanje mišljenja in veliko zmanjševanje vloge univerz kot prostora za svobodno izražanje.
(Prav o tem poteka že nekaj časa burna debata tudi pri nas, gl. npr. Borovnik, S.: O slovenščini kot jeziku znanosti. Delo, 31.3.2016. Op. JK)

Še več izkušenj glede ravnanja z maternim jezikom sem pridobila na prireditvi MaerzMusik letošnjega Berlinskega festivala. Prireditev so pomenovali Festival o vprašanjih sodobnosti, prav gotovo zaradi "novega formata", in vabili občinstvo k thinking together. Še dobro, da je po angleško, saj bi se sicer lahko vprašali, kako bo to delovalo, in seveda tudi, ali ne gre bolj za feeling together.

Teze za social acceleration, ki jih je nanizal eden od govornikov, so bile prejkone trivialne in ozko enosmerne, ampak to si morebiti lahko opazil šele kasneje, saj so bile izpeljane v angleščini. Govornik, še vedno zaprisežen zagovornik social change, je prešel v razlagi na accelaration of time, ne da bi o tem kaj več povedal. Samo to: Potem, ko je človeštvo prestalo povečevanje hitrosti, ki sta jo povzročila kolo in železnica, mu dela sedaj preglavice negativna rast sedanjosti in mu celo grozi, da bo lose the connection ali celo nevarnost, da izgubi obstoj. Pri tem pomagajo samo places of resilience kot sta Bog in Narava. Nasploh so centres of resilience za vsakega posameznika zelo pomembni, saj lahko sicer izgubi outreach ali celo, bognedaj, zboli. Umik kot panaceja, zdravilo za vse? Kaj pa, če bi bila to domovina, prijatelji, družina ali celo umetnost, kot je predlagal eden od poslušalcev? O tem predavatelj ni niti muksnil, samo voice of nature kot izhod za ultimate reality. Ja, zakaj se ne bi vrnili v bidermajer, pa čeprav bi morali Ludwiga Uhlanda in Clemensa von Brentana naglašati po angleško?


Ne, nisva v kloštru! Med zasluženim odmorom se hladiva na vrtu knjižnice.
Herder-Instutut, Marburg, 2008

sobota, 2. april 2016

Slikopis


© Resources for Computer Science
O knjigah smo na blogu Bibliotekarska terminologija seveda že večkrat pisali, predvsem takih, ki so nenavadne po svoji obliki in izdelavi, ali pa so dobile (navadno povsem) novo, nekoliko nenavadno ime, ki se v slovenščini šele uveljavlja in se ga včasih s težavo navajamo. Take so na primer skokica, razpiranka in flipbook, za katero pa (še?) nismo našli slovenskega poimenovanja. Z vidika "uporabe" sta nekoliko drugačni zvočnica in tipanka, pri katerih primarno čutilo, s katerim jo "bralec" dojema, ni vid, pač pa sta to sluh in tip. Glede na značilno vsebino so bile kot skupina obravnavane barvne knjige, barvne knjige v računalništvu in mavrične knjige. Elektronski knjigi se seveda tudi ni bilo mogoče izogniti (E-knjiga in/ali digitalna knjiga? in Prihaja za e-knjigo še t-knjiga?), prav tako žepnici in njeni zgodovini, gotovo pa ste že slišali tudi za zgibanko, kartonko, risanka, pobarvanko, zloženko . . . pa zgoščenko, ki tudi lahko vsebuje knjigo. Po razpiranki, o kateri je tekla beseda pred nekaj tedni, se mi je porajal lažen občutek, da bo sedaj nekaj časa mir. Pa ni bilo tako, komaj sem se dobro obrnil, se je že pojavila nova, tokrat slikopis.

Termin slikopis me je presenetil, saj sem ga doslej že poznal, vendar samo v tistem osnovnem pomenu, ki ga navajata tudi SP in SSKJ oz. ga razlaga Wikipedija, nisem pa vedel, da se (kot novost?) uporablja tudi za poimenovanje besedila oz. knjige, navadno namenjene otrokom, kjer se besedilo in sličice prepletajo, dopolnjujejo. Termin se pojavlja na publikacijah, v založniških katalogih in posledično tudi v bibliografskih zapisih COBIB. Teh je te dni v katalogu 93.

SSKJ navaja slikopis in piktografijo kot sopomenki
      slikopís -a m knjiž. slikovna pisava: uporabljati slikopis
      piktografíja -e ž arheol. pisava, sestavljena iz risb, ki ponazarjajo dogodke, pojme, predmete;
      slikovna pisava
: raziskovati piktografijo
prav tako Slovenski pravopis
      slikopís -a m, pojm. neobč. slikovna pisava
      piktografíja -e ž, pojm. slikovna pisava
in tudi Wikipedia
      Piktográm (redko tudi piktográf) je osnovni gradnik slikovne pisave - poenostavljena slika,
      ki predstavlja neki predmet ali pojem. Beseda piktogram je sestavljena iz latinske besede
      pictus – narisan in grške besede γραμμα: gramma – zapis.
      Zapisovanje s sliko oziroma piktografija je bila prva človeška pisava.
Podobno tudi Encyclopaedia Britannica (pictography; pictorial sign; picture writing).
Ob tem še zanimivost, da lahko v hrvaščini slikopis pomeni tudi video oz. film.

Slikopis je vrsta slikanice s krajšim besedilom, v katerem so nekatere izbrane besede, praviloma so to samostalniki, nadomeščene s sličico ali pa sta napisana beseda in sličica ena ob drugi. Gre torej za literarno-didaktični pripomoček, namenjen začetnemu učenju branja, saj se teh kratkih, zabavnih besedil otrok loti brez strahu in se ob njih igraje uči tehnike branja, z njihovo pomočjo opazuje, pripoveduje zgodbo, lahko tudi šteje in pridobiva besedni zaklad. Besedilo je navadno pisano z velikimi črkami. Kot prvi objavljeni slovenski slikopis velja Zgodba o lovcu, kužku, ženi in orožniku avtorja/ilustratorja Bambiča (Naš rod (1930/1931), letnik 2, številka 1, str. 34).


© bukla


Domnevno prvi objavljeni slovenski slikopis Zgodba o lovcu, kužku, ženi in orožniku avtorja/ilustratorja Bambiča
(Naš rod (1930/1931), letnik 2, številka 1, str. 34). dLIb URN:NBN:SI:DOC-KN3KGFLX


© Emka.si

© Kamniskaveronika.net
Novejša slikopisa slovenskih založb, na levi sta pri Kekcu v besedilu beseda in sličica vzporedno, na desni pri Veroniki sličica v celoti nadomesti besedo.

petek, 25. marec 2016

Pirhi, pisanice, pisanke, remenke


© Wikipedia
Pirh ali velikonočno jajce, ponekod imenovan tudi pisanica, pisanka ali remenka, je tradicionalna hrana in simbol, ki se pripravlja ob veliki noči. Jajca se trdo skuhajo, nato pa se barvajo in krasijo. Poleg kuhanih jajc se lahko krasijo tudi spihane jajčne lupine. Z različnimi tehnikami nastajajo belokranjske pisanice ali pisanke, prekmurske remenke, rumenke ali rumenice ter praskanke, v Metliki se je ohranila svojevrstna tehnika izdelovanja pisanic, tam pirhe imenujejo drsanke. Vrhniški pirh je patentirano ime za vrsto pirha, izdelanega s prebadanjem jajčne lupine, ime je leta 1995 zaščitil inovator in izdelovalec tovrstnih umetniško oblikovanih jajc, ki jih lahko zaznamuje tudi do 17.000 luknjic.

Pisanice so v preteklosti izdelovala predvsem dekleta, ornamente so pogosto dopolnile z napisanim verzom, na praznik so svojo najlepšo pisanico poklonile fantu in mu tako izkazale ljubezen, obdarile so tudi svoje botre in prijatelje. Tradicija podarjanja velikonočnih jajc izhaja že iz časov Egipčanov, Perzijcev, Galcev, Grkov in Rimljanov, ki so v jajcu videli simbol življenja. Jajca so tudi starodavni simbol plodnosti, za zapomlad pa so verjeli, da prinaša novo življenje in omogoča ponovno rojstvo. Že v srednjem veku so jajca barvali tako, da so jih kuhali s čebulo in tako dobili zlat odtenek. Kralj Edvard I. je leta 1290 menda celo naročil, da so 450 jajc prekrili s tanko plastjo zlata in jih nato podarili kot velikonočno darilo. Umetnost zlatarstva in draguljarstva je z jajci proslavil znameniti Fabergé v takrat carskem St. Petersburgu.

Prva zgodba o velikonočnem zajcu, ki skriva jajca na vrtu in je prav tako eden izmed velikonočnih simbolov, je bila objavljena že leta 1680. Tudi zajec je tako kot jajce eden od simbolov plodnosti in rodovitnosti. Gre za germansko navado, ki je na Slovenskem, z izjemo Štajerske, prej nismo poznali. Kasneje se je postopoma razširila in danes je zajec kot značilni germanski velikonočni simbol enakovredno zastopan tudi povsod po Sloveniji.
Povzeto po Wikipedija in Velikonočni pirhi – Zgodbe

Slovenci imamo za pirhe celo paleto različnih besed. Poglejmo, kako jih poimenujejo v nekaterih drugih evropskih jezikih:

angleščina Easter eggs, Paschal eggs
albanščina veza e kuqe e Pashkës
češčina velikonoční kraslice
danščina påskeæg
esperanto paska ovo
finščina pääsiäismuna
francoščina œuf de Pâques
hrvaščina pisanica
islandščina páskaegg
italijanščina uovo di Pasqua
latinščina ovum paschale
madžarščina húsvéti tojás
nemščina Osterei
nizozemščina paasei
norveščina påskeegg
poljščina pisanka
portugalščina ovo de Páscoa
romunščina ou de Paşti
slovaščina
 

 

kraslica, písanka, veľkonočné vajíčko/vajce, maľované vajíčko/vajce, červené vajíčko/vajce, križľané vajíčko/vajce, cifrované vajíčko/vajce
slovenščina

pirh, velikonočno jajce, pisanica, pisanka, remenka
španščina huevo de Pascua
švedščina påskägg
turščina paskalya yumurtası, bahar yumurtası
   
beloruščina велікоднае   яйка
bolgarščina великденските   яйца
makedonščina велигденските   јајца
ruščina пасхальное   яйцо
srbščina ускршња   јаја
ukrajinščina великóднє   яйце
grščina πασχαλινά   αυνά

Eno od znamenitih Fabergéjevih jajc.
Jubilejno jajce ob petnajstletnici vladanja
ruskega carja Nikolaja II leta 1911
© Wikipedia

Belokranjske pisanice
© KD Orel, Semič

Vrhniški pirh
© Občina Vrhnika

sobota, 19. marec 2016

6 let bibliotekarskega terminološkega bloga


Pred šestimi leti, to je spomladi 2010, so začele izhajati prve objave na sveže vzpostavljenem blogu Bibliotekarska terminologija (Terminološkemu blogu na pot, 22.3.2010), enem redkih bibliotekarskih blogov pri nas in najbrž edinem, ki se posveča terminologiji neke izbrane stroke v slovenščini. V teh šestih letih je dokaj uspešno premagoval otroške hibe, bolezni in težave odraščanja, predvsem tiste glede kolikor toliko rednega objavljanja in zagotavljanja zanimivih in dovolj kakovostnih prispevkov, doživljal pa je tudi neprijetnosti kibernetskega nadlegovanja, ki je trajalo celih šest mesecev iz leta 2012 in v naslednje. Seveda pa je prijetno presenetilo število obiskov občasnih in kasneje celo mnogih rednih bralcev, zato se prav prisrčno zahvaljujem vsem, ki ste blogu z branjem, pripombami in vprašanji vdihnili življenje in potrdili koristnost njegovega obstoja, nekateri pa tudi s pohvalami ovrednotili posamezne objave. To seveda ne pomeni, da niso dobrodošle tudi prav vse konstruktivne kritike. Več kot sedemindvajset tisoč vas je bilo v tem času na obisku, nekateri samo enkrat, mnogi pa večkrat in kakih tri tisoč zvestih obiskovalcev se redno ali vsaj občasno vrača. Tolikšen obisk je tiho priznanje in ocena, da so teme ustrezno izbrane, objave pa dovolj zanimive, strokovno utemeljene in morebiti kdaj komu tudi koristne, kar kaže poleg nekaterih osebnih izjav tudi bežen pregled iskalnih izrazov, ki so bralce pripeljali na ta blog. Če je torej tako, je bil dosežen cilj, ki si ga je avtor zastavil ob zasnovi bloga - da bi v objavah evidentiral terminološke probleme in jih skušal vsaj do neke mere razreševati, predvsem pa, da bi se ob njih med slovenskimi bibliotekarji in drugimi zainteresiranimi strokovnjaki razvil živahnejši dialog o strokovnih vprašanjih bibliotekarske terminologije, ki bi omogočil učinkovitejše reševanje s tem povezanih vprašanj in dilem, ki jih ni malo. Pri tem seveda nismo zanemarili dejstva, da se v sodobnem svetu bibliotekarska stroka in terminologija prepletata z mnogimi drugimi, kar pogosto odražajo tudi objave na blogu.

O čem smo pisali?

Bibliotekarski terminološki blog se je rodil iz skromne ambicije po občasnem objavljanju enega ali dveh priložnostnih prispevkov mesečno, kar pa je bilo kmalu preseženo. V šestih letih je bilo objavljeno 175 prispevkov in sedaj je v nekaterih boljših "sezonah" tedensko objavljanje že skoraj pravilo, če le ne zmanjkuje prehudo časa. Samo leta 2015 je nekoliko pošla sapa in objavljanje je za nekaj časa preveč zastalo. Prispevki so razglabljali predvsem o nekaterih posameznih izbranih bibliotekarskih terminih in poimenovanjih ali njihovih tematskih skupinah (86 objav), najpogosteje o novotvorbah ali takih, ki predstavljajo težave zaradi prehoda iz tujih jezikov ali smo jih kar v celoti prevzeli in posvojili iz angleščine, ustreznikih v tujih jezikih ter seveda vplivu angleščine na slovensko bibliotekarsko terminologijo, nekaj malega pa tudi o zgodovini in etimologiji nekaterih poimenovanj. Kot ljubitelj slovarjev sem pisal seveda tudi o njih in nekajkrat podrobneje o našem Bibliotekarskem terminološkem slovarju in Angleško-slovenskem slovarju bibliotekarske terminologije. Več objav se je razgovorilo o pojavnosti nekaterih izbranih terminov v bibliotekarskih strokovnih besedilih pa tudi o bolj splošnih zanimivostih s področja jezikovne rabe, katerih analizo in prikaz je omogočil Korpus bibliotekarstva, ki je postal tudi sestavni del bloga in je javno dostopen. Vse objave so pregledno navedene v kumulativnem predmetnem kazalu, grupirane po vsebinskih področjih in letu objave, dodan pa je tudi Googlov iskalnik po blogu.

Iz stikov z nekaterimi drugimi terminološkimi skupinami in blogerji v tujini se je razvilo tudi aktivno sodelovanje, avtorju so se v tem času pridružile tudi štiri gostujoče avtorice, dve Slovenki in dve kolegici iz tujine, nemška bibliotekarka in ameriška terminologinja. V kratkem z veseljem pričakujem tudi sestavek prijateljice iz tujine, ki se ukvarja s knjigami in poučevanjem jezikov v multikulturnem okolju. V tujini pa je na blogu ameriške poklicne terminologinje gostoval tudi naš članek Denglisch, Franglais, Spanglish, Swenglist and the like (BiK Terminology - Solving the terminology puzzle, one posting at a time).


"Top hit" lestvica - Deset v šestih letih najpogosteje obiskanih objav

Zanimiv je vpogled v seznam najbolj branih oz. obiskanih objav – na vrhu so vsebine, ki so bile zanimive tudi drugim bralcem, ne samo bibliotekarjem, npr. o iskanju, poizvedovanju in metaiskalnikih, digitalnih merskih enotah in enotah, ki jih srečujemo pri svojem delu bibliotekarji, elektronskih knjigah, ločilih in posebnih znakih, različnih označevalnikih, odprtem dostopu, slovarjih nasploh in tudi Bibliotekarskem terminološkem slovarju, besedilnem korpusu in pogostosti besed v bibliotekarskih besedilih, družbenih omrežjih, računalništvu v oblaku itn. Sestavka o iskanju in poizvedovanju in digitalnih merskih enotah za količino podatkov sta daleč najbolj brana, obiskalo ju je 4.594 oz. 4.411 bralcev. Nekatere zamisli in rešitve so se porodile ob sodelovanju s kolegi iz drugih strok, npr. v slovaropisni skupini za Islovar s področja informatike, pa tudi med razpravo v nekaterih skupinah na družbenih omrežjih.
Najbolj obiskana je bila seveda glavna stran z objavami, vendar je bilo tudi 3.445 obiskov podstrani s slovarji in 2.507 obiskov Korpusa bibliotekarstva, ki je bil vzpostavljen in javno dostopen od poletja 2011.

Kljub dokajšnjemu zanimanju za objavljene teme in tudi njihovemu všečkanju, kadar so bile objave najavljene na Facebooku, so ostale reakcije bralcev zadržane, skupaj je prišlo v tem času samo 223 komentarjev (vendar vključno z mojimi odgovori na nekatere od njih). Pasivno spremljanje objav brez komentiranja in vključevanja v razprave je na žalost ena osnovnih značilnosti strokovnega komuniciranja na družbenih omrežjih v slovenskem prostoru nasploh in ni samo žulj Bibliotekarske terminologije.


Prikaz tedenskega obiska od začetkov 2010 do februarja letos, skupaj 38.757 obiskov.
Značilna so sezonska nihanja, tudi bibliotekarji se poleti polenimo in najbolj aktiviramo spomladi in jeseni.

 

Dva zanimiva, lahko bi rekel res navdušujoča primera prikaza zadnjih desetih obiskovalcev. Na desni je bilo deset obiskovalcev v petih urah, na levi pa v celem dnevu, vendar obakrat polovica tujcev, za mnoge bi rekli, da iz eksotičnih krajev.
 
Kdo so bili obiskovalci bloga in koliko jih je bilo?

Podatki o obisku in obiskovalcih v absolutnih številkah so nezanesljivi, ker imajo različni števci vsak svojo metodologijo beleženja, razlikovanja in natančnosti (npr. glede na državo, obiskovalčevo spletno vedénje, osveževanje strani ipd.) in poročanja, zato bomo vzeli kot merodajne podatke Google Analitics, ki spremlja uporabo bloga že od samega začetka in omogoča tudi dokaj razvejane prikaze in primerjave, čeprav so nekateri drugi števci pokazali mnogo večji obisk in bi se lahko z njimi še precej bolj pohvalili.


Obiski februarja 2016

V šestih letih je števec Google Analytics zabeležil dostop 27.353 obiskovalcev iz 129 držav, ki so obiskali blog 38.825 krat in opravili skupaj 131.665 ogledov strani. Pretežno so bili to seveda Slovenci, pisana pa je tudi paleta obiskovalcev iz drugih držav, ki jim nekoliko pomaga razumeti vsebino namestitev avtomatskega prevajalnika Google Translate, saj je bil evidentiran dostop z brskalniki v 113 jezikovnih variantah (namenoma uporabljam izraz jezikovne variante, kakor koli pač to analitika evidentira, saj je že na oko jasno, da je evidenca jezikov zelo vprašljiva in nenatančna). Po več kot deset obiskovalcev je bilo iz 65 držav, iz 19 držav pa več kot sto obiskovalcev. Evidentirani so bili dostopi iz 1.646 mest, največje število obiskov je seveda iz Ljubljane (21.030), nato pa Maribora (3.875), Celja (1.434), Kopra (765) in Kranja (711), kmalu sledita Beograd in Zagreb, potem tudi London, New York, Bruselj, Moskva, Dunaj, Varšava, St. Petrsburg, Berlin, Rim, Mountain View v Kaliforniji in Pariz. ZDA so s 970 obiski na drugem mestu pred Srbijo, Hrvaško, Nemčijo in Veliko Britanijo. Nenavadno dosti zanimanja je bilo torej tudi iz tujine, čeprav so objave praviloma samo v slovenščini.

Ker sta spol in starost znana le za okrog 1 % obiskovalcev (to so obiskovalci, ki so bili vpisani v svoj Google račun in je iskalnik "vedel", kdo so), ta podatek ni relevanten in ga zato ne prikazujemo.


Spletno vedénje obiskovalcev

V povprečju so obiskovalci pregledali ob vsakem obisku po 3,39 strani in ostali na blogu nekaj manj kot dve minuti, 10 % obiskov je presegalo tri minute, 5,5 % obiskov pa je bilo celo daljših od 10 minut. Presenetljivo nizka je stopnja t.i. odboja (odboj ali odskok? gl. sestavek Bounce, bounce rate), to je deleža obiskovalcev, ki so obiskali samo prvo stran bloga in z nje takoj odšli, ne da bi sledili še kateri koli od povezav - takih skoraj da ni (samo nekaj več kot 3,5 %). Zanimiv je tudi pregled obiskovalcev glede na ti. zvestobo ali lojalnost (ang. loyalty), ki šteje vračanje istega bralca na spletno stran oz. blog. Med našimi obiskovalci je 70% takih, ki so doslej prišli samo enkrat in se nikoli niso vrnili, ker je bil njihov obisk rezultat iskanja z Googlom in so pričakovali kaj drugega, ali pa jim vsebina ni bila zanimiva oz. so imeli z razumevanjem jezika kljub možnostim avtomatskega prevajanja prevelike težave. Takih, ki so se vrnili desetkrat ali še več je 6.449 obiskovalcev (16,6 %), skupaj pa je kar 3.206 (8,2 %) takih obiskovalcev, ki se vračajo dokaj redno oz. so prišli na blog več kot petdesetkrat, med njimi pa je 870 zares zvestih bralcev, ki so prišli že več kot dvestokrat. Nekateri se usmerjajo na spletno stran bloga neposredno (4%) ali z iskanjem (56 %, npr. Google), sicer pa je bilo okrog 40 % obiskov posledica napotitev z drugih strani, največ z Bibliobloga (3.932), sledi Facebook s 1.906 napotitvami, DruBiMa 570, ZBDS 315, Domblog 167, LiLoLe 151, Twitter 93 itd.

Naši obiskovalci uporabljajo različne naprave, največ še vedno namizne računalnike (97%), tablice 2,6% in pametne telefone 0,7 %; z mobilnimi napravami je bilo skupaj 1,239 obiskov. Tudi porazdelitev brskalnikov, s katerimi prihajajo na blog, je pestra - največ jih uporablja brskalnik Chrome 40 %, Firefox 29 %, IE 24 %, Safari 3,4 %, Opera 1,5 % in Androidove brskalnike 0,5 %.

Obiskovalci prihajajo z vseh kontinentov in iz skoraj vseh držav (129) z izjemo nekaterih afriških. 85 % obiskovalcev je seveda Slovencev, največ z območja Ljubljane.
Med obiskovalci bloga so zastopane prav vse države v ZDA, največ obiskov pa je bilo iz Kalifornije (129).

Odmevnost in jezik objavljanja

Priznanje relativne odmevnosti in strokovnosti objavljanja v slovenskem prostoru je tudi dejstvo, da je bil blog Bibliotekarska terminologija leta 2014 kot spletni kontinuirani vir uvrščen v vzajemno bibliografsko-kataložno bazo COBIB in mu je bila dodeljena tudi Mednarodna standardna številka serijske publikacije (ISSN 2350-515X).
V letih 2013 in 2014 je naš blog sodeloval na natečaju blogosfere "ljubiteljev jezikov" (Language Lovers) in se v močni mednarodni konkurenci več kot tisoč jezikovnih blogov obakrat uvrstil med 100 nominirancev za najboljše kljub temu, da je eden redkih, ki ni pisan v angleščini ali katerem od drugih "velikih" svetovnih jezikov, kar je še ena potrditev več, da bi objavljanje v angleškem jeziku pritegnilo razmeroma široko in številno publiko. Že takoj ob začetkih pisanja in prvih pogostejših obiskih bralcev iz tujine je bilo treba zastaviti uredniško politiko tudi glede jezika pisanja, saj je jasno, da objavljanje v slovenskem jeziku močno zoži nabor bralcev kljub izkazanemu interesu v tujini. Ker pa je predmet pisanja slovenski jezik oz. terminologija v slovenskem bibliotekarstvu in je namenjen predvsem in najprej slovenskim knjižničarjem, odločitev ni bila težka. Objave bodo v slovenskem jeziku, izjema bodo besedila gostujočih avtorjev ali izjemoma naša besedila, namenjena izrecno tujim kolegom. Jezik zagotovo ostaja eden ključnih problemov prepoznavnosti in vplivnosti na prenekaterem področju. Vsaka svoboda in vsak ponos nekaj stane, to ceno moramo včasih (raje: pogosto) požreti in plačati, če ju hočemo ohraniti. Res je torej, da se mora človek danes pogosto zavestno odločiti za pisanje v slovenščini in tako tudi zavestno odreči delu odmevnosti svojega početja, s tem pa seveda tudi komuniciranju z velikim številom somišljenikov, ki komunicirajo na spletu pretežno ali samo v angleškem jeziku. Obisk bloga Bibliotekarska terminologija in interakcija s kolegi bi bila zagotovo mnogo večja, če bi ga pisali v angleščini! Povsem enako smo pred leti ugotavljali tudi za Biblioblog.

Blogu Bibliotekarska terminologija želimo uspešno nadaljevanje zastavljene poti, vas, zveste ali naključne bralce pa vabimo k branju, razmišljanjem in komentiranju! Tudi ustvarjalnemu klepetu. Bodite kritični in pokažite na nepravilnosti, težave in nedorečenosti, če se le da, predlagajte boljšo rešitev. Oglasite se tudi, če česa ne veste, mogoče nam uspe skupaj najti rešitev!