Po meri uporabnika?

© Publishers Communication Group

Izbor in nabava najprimernejših ter najpotrebnejših vsebin glede na ciljne skupine uporabnikov je izziv, s katerim se knjižnice srečujejo vse od svojega nastanka. Opiranje na znane potrebe uporabnikov je doslej temeljilo na knjigah želja, zasledovanju zahtevkov za medknjižnično izposojo, beleženju neizpolnjenih zahtev na izposoji in podobnem. Pojav elektronskih knjig in splošna razširjenost uporabe elektronskih bralnikov, prenosnih računalnikov in predvsem tabličnih računalnikov ter celo telefonov za branje elektronskih knjig ponujajo knjižnicam nove možnosti za učinkovitejše in predvsem bolj ekonomično zadovoljevanje potreb uporabnikov.

PDA (Patron-Driven Acquisition) je hitro naraščajoča metoda oz. poslovni model organizacije nabave knjižničnega gradiva, predvsem elektronskih knjig. Po tem modelu knjižnica kupi (v nekaterih primerih "najame" oz. zagotovi dostop) samo knjige, do katerih so uporabniki pred tem že želeli dostopati oz. so jih celo že uporabili. V praksi to pomeni, da bo knjižnica kupila manj "nepotrebnih knjig" (po metodi "just in case"), dejanski nakup pa se časovno zamakne, saj je bila knjiga "v obtoku" in uporabi že pred nakupom. Knjižnica torej več ne gradi velike stalne zaloge knjig, ki jih kupuje na osnovi predvidevanja, kaj bi uporabniki utegnili potrebovati in zahtevati, pač pa na osnovi dejanskega že izkazanega interesa uporabnikov. Predvidevanja knjižnice so lahko napačna, po drugi strani pa postaja tradicionalna izgradnja knjižnične zbirke vse manj smiselna tudi po ekonomski plati zaradi zmanjševanja proračuna in rasti cen, ko prihaja do vse večjega razkoraka med potrebami in (z)možnostmi. Doslej veljaven model izgradnje knjižnične zbirke več ne zdrži kritične presoje.

PDA sloni na enostavnem mehanizmu: v danes že prevladujočem digitalnem okolju pripravi knjižnica v sodelovanju s ponudniki vsebin svojim uporabnikom širok nabor naslovov, ki pa jih še ne kupi. Uporabniki po njih brskajo in iščejo ali že preberejo, kar jih zanima oz. kar potrebujejo, ko pa uporaba preseže določen prag (določeno število pregledanih strani e-knjige, prenos e-knjige ali članka na uporabnikov računalnik ipd.), bo knjižnica za to dobila račun in knjigo ali članek kupila, ne da bi uporabnik vedel, da je s svojimi dejanji vplival na knjižnično nabavo. Tak model nabave in uporabe virov omogoča po eni strani veliko večjo svobodo, izbiro in dostopnost gradiv, knjižnicam pa pomaga rešiti enega največjih problemov v preteklosti – (ne)uspešno odločanje o nabavi in riziko nakupa nepotrebnega gradiva ob pomanjkanju tistega, kar uporabniki dejansko potrebujejo in česar model nabave "just in case" ne zagotavlja. DeGruyter je lansko leto v raziskavi o PDA ugotovil, da okrog 40% knjig, ki jih kupijo visokošolske knjižnice, ni nikoli izposojenih, naslednjih 40% pa je izposojenih manj kot trikrat (kar potrjuje predpostavke informacijskih zakonov 80:20).

Po podatkih PCG je uporaba na zalogo kupljene literature še slabša.

Dober ilustrativen primer PDA ponuja na primer EBSCOhost za elektronske knjige v treh poenostavljenih korakih:

1. Knjižnica pripravi zbirko - v skladu s potrebami uporabnikov je treba izbrati potencialno zanimive in koristne naslove (npr. glede na specializirano založbo, strokovno področje ipd.)
2. Uporabniki imajo možnost dostopa do zbirke in uporabe gradiva - knjižnica prenese bibliografske podatke v svoj katalog, da jih lahko uporabniki z brskanjem ali iskanjem najdejo in neovirano ter brez omejitev uporabljajo
3. Knjižnica kupi samo uporabljene naslove - nakup elektronske knjige sledi, če uporabnik
   • Prenese e-knjigo na svoj računalnik
   • Lista po e-knjigi več kot deset minut
   • Preglede več kot deset strani e-knjige
   • Del e-knjige natisne, pošlje po e-pošti ali prevzame z ukazi "kopiraj&prilepi"
   Na tak način uporabnik z izposojo/uporabo e-knjige neposredno "sproži" njeno nabavo.

V angleščini srečujemo poleg zelo razširjene kratice PDA (in PGA – Patron Generated Acquisition) za tovrstno dejavnost najpogosteje še (pisano z vezajem ali s presledkom):
        patron driven acquisition
        demand driven acquisition
        user-driven acquisition
        economy driven acquisition
        user-driven purchasing
        reader- or patron-driven acquisition
in verjetno še kaj.

Kako pa v slovenščini? Na terminološki problem me je že pred dopusti opozoril mariborski kolega Igor in iz najinega modrovanja je nastala današnja objava. Kot (pre)pogosto smo tudi tukaj v zadregi in mencamo z angleško kratico ali si lomimo jezik z angleškim terminom v slovenskem stavku, kar seveda ne gre. V Korpusu bibliotekarstva (najnovejša verzija, ki vsebuje 3,6 milijona besed iz 625 strokovnih bibliotekarskih besedil), se pojavlja PDA samo dvakrat, obakrat v istem članku, objavljenem leta 2011 v reviji Knjižnica. Samo v tem članku je mogoče zaslediti tudi poizkus slovenjenja, čeprav le bolj opisno kot nakup glede na potrebe uporabnikov.

Viharjenje s kolegi je rodilo nekaj bolj ali manj neuspešnih predlogov kot npr. uporabniška nabava, uporabniško vzpodbujena nabava, uporabniško usmerjana nabava, nabava na pobudo uporabnikov, uporabniško vodena nabava, nabava, ki jo določajo uporabniki, nabava po meri uporabnika, pristop, ki izhaja iz uporabnika, k uporabnikom orientirana nabava, na uporabnike osredotočena nabava, od uporabnika spodbujena nabava, uporabniško zasnovana nabava in še kaj. Skratka nič uporabnega.

Pridevniško besedo driven (ali generated) navadno slovenimo kot (za)gnan, voden, orientiran, usmerjen, naravnan, vzpodbujen . . ., v nekaterih drugih podobnih primerih smo se doslej dokaj elegantno rešili tudi s samostalniškim pridevnikom (npr. command-driven – ukazen, menu-driven – menijski), v tem primeru pa to ne bi šlo (uporabniška nabava ne ustreza pomenu ali celo zavaja, da uporabniki sami nabavljajo knjige). Žal vsebinsko in pomensko ni ustrezna niti varianta z "usmerjen, orientiran, voden" - uporabniško usmerjena nabava (k uporabnikom orientirana nabava) je pravzaprav že ves čas tudi tradicionalna nabava z upoštevanjem potreb/želja uporabnikov, uporabniško vodena pa z upoštevanjem uporabnikovih predlogov oz. zahtev. "Uporabniško usmerjana nabava" (poudarjam razliko v pisavi! Pisano z "a") je od teh mogoče pomensko še najbolj blizu, vendar termin najbrž (vsaj sedaj) še ni jasen, enako "uporabniško vzpodbujena nabava" in "nabava po meri uporabnika". Osebno mi je še najbolj všeč ta zadnja, čeprav je povsem nova skovanka in kdo ve, kako jo bomo razumeli. Ni neposreden prevod angleškega termina in mi je mogoče zato bolj pri srcu.

Poznate ali uporabljate kak boljši izraz? Pričakujem vaše predloge in ideje!