Kiberknjiga?

© ungweb

Študentka bibliotekarstva Tamara me je pred časom povprašala o izrazu cyberbook, ki ga je občasno mogoče zaslediti predvsem na spletu, in možnostih uporabe morebitne slovenske ustreznice. Izraz je ob poplavi sodobnih in predvsem tudi modernih poimenovanj nekoliko v senci, pojavlja se redkeje in nikoli razložen, pisan včasih skupaj kot ena beseda ali pa deljeno kot cyber book.

Predpona cyber- se uporablja v različnih pomenih in zaradi nenatančnosti ter nedorečenosti pogosto vodi v zmedo in nerazumevanje. Nekaj primerov rabe v angleščini: cyber-alert, cyber-bully, cybercafé, cyber-chase, cybercrime, cyber-dating, cyber fraud, cybergoth, cyberhate, cyberhomes, cyber nationalism, cyber law, cyber light, cybernetics, cyberpower, cyberpunk, cyber racism, cyber-safe, cyber-safety, cybersecurity, cybersex, cyberspace, cyberterrorism, cyberwarfare, cyber online jobs, cyber school in še kaj. Izraz cybernetics, ki ga kot kibernetika poznamo tudi v slovenščini, je skoval Norbert Wiener leta 1948, ko je izdal knjigo Cybernetics or Control and Communication in the Animal and the Machine. Uporabil ga je za opisovanje kompleksnih sistemov živalskega sveta in mehanskih omrežj, predvsem za samoregulatorne nadzorne sisteme. Z znanstvenimi dognanji in podvigi človeštva v vesolju se je pojavil še izraz cyborg s pomenom kibernetski organizem. Razširil se je predvsem z znanstveno fantastiko. Leta 1989 je izšla knjiga Cyberbooks znanega pisca znanstvene fantastike, kjer se avtor Ben Bova v futuristični satiri loteva usode založniške industrije po iznajdbi "kiberknjig", to je elektronskih knjig, ki odpravijo papir, tisk, distributorje in celo knjigotržce . . . Zveni znano!

Dictionary.com pojasnjuje nedoslednost in pisanost rabe predpone cyber- in pravi, da se uporablja predvsem za tvorbo sestavljenk s pomenom računalniški, omrežni, virtualno resničnostni, pomen pa se je razširil tudi na povsem druga področja, npr. zelo moderen (cyberfashion). Zato je raba predpon virtual, e-, cyber- pogosto sinonimna ali skoraj sinonimna, npr. v primerih kot so virtual communities ali cybercommunities in e-cash ali cybercash. The Free Dictionary v primerjavi rabe teh predpon pojasnjuje, da se uporablja e- pogosteje v komercialnih sferah spleta (e-business, e-commerce) cyber- pa za širše kulturno okolje rabe računalnikov in omrežij v človeškem doživljanju sveta (cybersex, cyberchurch, cyberspace). Raba se seveda hitro spreminja in težko bi bilo že sedaj postaviti zaneslivejše trditve o tem, kako se je (ali se bo) ustalila.

Kako je pri nas? SSKJ in Slovenski pravopis pravita takole:
kibernétika -e ž (ẹ́) veda, ki raziskuje podobnost med delovanjem strojev in živo naravo (SSKJ)
kiber- predpona s pomenom, ki se nanaša na umetne organizme, računalništvo, npr. kiberprostor (Slovar tujk)
V slovenščini je že precej zloženk ali sestavljenih poimenovanj s poslovenjeno predpono grškega izvora "kiber", navadno pisano kot dve besedi (npr. kiber generacija, kiber kriminal, kiber kultura, kiber seks, kiber napad ipd.) ali pisano tudi skupaj kot ena beseda (npr. kiberkriminal, kiberfeminizem, kibermedicina, kibernapad . . .) in celo poslovenjenke (npr. kiberščak za cybernaut). Le redko se pojavljajo njihovi slovenski ustrezniki (npr. spletna kavarna). Podobno kot v angleščini tudi pomen pridevnika oz. predpone ni vedno povsem enak (včasih spletni ali pa bolj omejen na elektronski, tudi virtualni in najbrž še kaj). V korpusih Nova beseda in GigaFida sem zasledil teh 42 poimenovanj:
kiber arhitekt, kiber čas, kiber deklica, kiber generacija, kiber gledališče, kiber insekt, kiber kavarna, kiber kič, kiber kirurg, kiber komandos, kiber kriminal, kiber kriminalci, kiber kultura, kiber mesto, kiber monstrum, kiber napad, kiber novice, kiber partner, kiber policija, kiber potrošnik, kiber prijatelj, kiber prostor, kiber psihiater, kiber salon, kiber seks, kiber spolnost, kiber svet, kiber terapija, kiber terorist, kiber terorizem, kiber thriller, kiber trg, kiber umetnik, kiber umetnost, kiber uslužbenec, kiber varnost, kiber vdor, kiber vojna, kiber ženska.
Dokaj pisano in domiselno!

Kaj pa knjiga? Izraza kiberknjiga v slovenščini še nisem zasledil. Kolikor je mogoče razbrati iz angleške rabe, se uporablja cyberbook predvsem za naslednje:

1. Kot sopomenka za e-knjiga oz. elektronska knjiga – tu z razumevanjem najbrž ni težav, slovenski izraz je dovolj udomačen in zadošča;
2. Kot "buzzword", besedo, ki zveni trendovsko, moderno in pritegne pozornost, pogosto v naslovih (tudi knjigarn, založb, knjižnih klubov), vezanih na elektronske knjige; tako se imenuje npr. tudi norveška institucija, ki pripravlja in distribuira elektronska učna gradiva (zgoraj sem si sposodil njihov logotip);
3. Cybook je tudi ime bralnika elektronskih knjig in Cyberbook serije prenosnih računalnikov;
4. Kot "filozofski pojem" za oznako knjige, dokumenta, oblikovane vsebine itd. v t.i. elektronskem, spletnem, virtualnem prostoru (kiber prostor, cyberspace);
5. Včasih tudi kot poimenovanje knjig z znanstveno fantastiko o kiber prostoru.

Če se vživim v študentkino kožo, je najbrž želela nasvet o tistem, kar sem navedel pod četrtim pomenom, torej "knjige, dokumenta, oblikovane vsebine itd. v t.i. elektronskem, spletnem, virtualnem prostoru (kiber prostor, cyberspace)". Če bom uporabil izraz "kiber knjiga" (ali kiberknjiga), me boste vi bralci pa tudi drugi moji kolegi najbrž linčali, elektronska knjiga in spletna knjiga pa nista povsem isto (celo ta dva se med seboj rahlo razlikujeta). Če uporabljamo kiber prostor in kiber kultura, tudi kiber knjiga ne bi smela biti prehud izziv za slovenščino . . . Ali pač? Kaj menite? Sprejmite izziv in se oglasite!

Facepalm in palmface

Kljub poletni vročini in dopustniškim časom, ali pa prav zaradi tega, se je nabralo za terminološko razmišljanje in razpravo več gradiva, kot bi pričakoval. Tudi po elektronski pošti in na Facebooku smo kolegi modrovali, pač razmeram in času primerno pa bolj ležerno, značilno za ta poletni čas pa je, da smo se vsi mučili predvsem z angleškimi izrazi, za katere ne najdemo primernih slovenskih ustreznikov. Melita in Franc sta predlagala v razpravo "linked data", Igor "user driven", Tilen "facepalm", študentka Tamara "cyberbook" . . . da ne rečem, kje vse se je zatikalo meni. O teh terminih bom skušal v naslednjih tednih kaj napisati, za začetno ogrevanje po dopustu, ki ga zaključujem te dni, pa sem izbral tisto, kar nas je večina bralcev, poslušalcev in gledalcev, skratka "odjemalcev informacij" sredstev javnega obveščanja, čez poletje najpogosteje počelo – facepalm. Izjave in dejanja politikov, tistih poklicnih in tudi (nepoklicnih) kandidatov za najvišji slovenski stolček, dogajanja v podjetjih in na sodiščih, pa Črtomir in Bogomila . . . facepalmu se ni bilo mogoče izogniti!

Izraz (angleščina uporablja variante facepalm, tudi face-palm in face palm) ni nov in ga je mogoče zaslediti v slovarjih, res pa je, da je pridobil na popularnosti šele z internetnim žargonom. Opisuje značilno kretnjo, ko nekdo položi plosko dlan čez obraz ali spusti obraz v dlan ali obe dlani. To gesto poznajo različne kulture po svetu, povsod pa izraža močno čustvo frustracije, razočaranja, zadrege, sramu, presenečenja, nejevernosti, zaprepadenosti, gnusa, sramu, posmeha . . . Njegova spletna popularnost temelji na sceni iz 61. epizode TV nadaljevanke Star Trek, ko to znamenito gesto izvede Captain Jean-Luc Picard (6 min 11 sek). V medijih niso redke slike borznih posrednikov in neuspešnih poslovnežev, ki tako "opisujejo" finančno stanje ali finančni kolaps (povzeto po Wikipedia).

V internetnem žargonu je to "logičen" odgovor na neumno vprašanje ali izjavo oz. izraz žalosti, jeze ali besa, ko se zavemo napake ali trapastega dejanja. Pojavlja pa se tudi varianta "palmface", ki se lahko uporablja bodisi kot sopomenka ali pa ima nekoliko spremenjen pomen – v tem primeru kot odgovor na facepalm (dati svojo dlan na obraz sogovorniku, ki je pred tem izrazil posmeh tako, da si je z dlanjo pokril obraz – prva oseba je torej naredila facepalm, druga pa odgovorila s palmface) ( Urban Dictionary).

Kako pa je v drugih jezikih? Za nemščino sem zasledil frazo die Hände vors Gesicht schlagen, Francozi pa uporabljajo se taper la main sur le front, se taper la tête avec la main, se cacher la tête dans la main. Slovenščina pozna predvsem zakopati obraz v roke, zakopati obraz v dlani, skriti obraz v dlani in pokriti obraz z dlanmi, npr.:

- . . . Poliksenin lepi žalostni obraz. Ahil je zakopal obraz v roke in zajokal, ko je spoznal . . . (100 grških mitov za otroke, 2004)
- . . . Alica ni rekla ničesar, samo sedla je na tla, zakopala obraz v dlani in premišljevala, če . . . (Lewis Carroll: Aličine prigode v Čudežni deželi)
- . . . njegov govor kaže na obup (. . . obraz, zakopan v dlani) . . . (Wikiverza, analiza besedila).

Že dolgo znan pomen tako opisane geste je lahko enak, kot ga izraža "facepalm", vendar ne vedno. Pogosto je namreč povezana z žalostjo in jokom, ne pa posmehom in sarkazmom, ki sta danes poglavitno sporočilo v internetnem žargonu. Poleg tega je kretnja "facepalm" izvedena (navadno) z eno roko, slovenski izraz (tudi nemški) pa navadno predstavlja zakrivanje obraza z obema dlanema; francoščina pozna obe varianti.

Kako torej po slovensko? V internetnem žargonu se tudi v slovenskih besedilih korajžno pojavlja facepalm v izvirni obliki, pogosto mu sledi emotikon in/ali pomensko sorodna slengovska kratica (npr. ROFL). Najdemo ga seveda predvsem v krajših neformalnih sporočilih elektronske pošte, forumov in seveda tvitov, ali pa v proznih besedilih, ki opisujejo tako okolje. Kljub prizadevanjem nisem našel ničesar, kar bi kazalo na poizkus uporabe slovenskega izraza. Angleški izraz je dovolj kratek in enostaven (za pisavo in za izgovorjavo), njegova prednost pa je tudi v tem, da ima lahko ista oblika vlogo samostalnika (a quick facepalm), glagola (she facepalmed twice) in glagolnika (his facepalming upsets me). Vse to je pogosto ovira pri iskanju in kovanju ustreznika v slovenščini. Menim, da facepalm v kratkem ne bo dobil slovenskega ustreznika.

Pa vendar – Uporablja kdo med vami v takšnih situacijah kdaj tudi slovensko besedo ali frazo? Sporočite jo!

Do kod osebni podatki?

Hudo poletno vročino je pregrel še en dogodek, ki pa je za marsikoga smuknil mimo kar neopazno, čeprav se je o njem pisalo v dnevnem tisku, čivkalo na Twitterju in Facebooku pa tudi blogi so ga zaznali. Najbolj pa so dogodek občutili seveda uporabniki korpusa Nova beseda, v katerega so letele strele. Za kaj gre?

Nova beseda, slovenski besedilni korpus, ki je sicer namenjen predvsem za slovaropisne potrebe Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša SAZU, kjer je tudi nastal, obenem pa tudi vsem drugim, ki se ukvarjajo z raziskovanjem slovenskega jezika in ga lahko na spletu prosto uporabljajo, se je začel julija letos čudno obnašati. Če je bilo v iskalni zahtevi osebno ime ali kaj osebnemu imenu podobnega (slovenski priimki so pogosto izpeljani iz poklicev od kovača do zidarja, kuharja in šuštarja, živali kot so zajec, medved, volk in sinica, pa tudi po narodih se imenujejo Lah, Nemec, Švab, Horvat, Turk, Rus ali so nastali iz domačih krajevnih imen, npr. Dolenc, Gorenc, Bohinc, Posavec in še kaj, da ne govorimo o "botaničnih" osebnih imenih, nastalih iz travica, bor, gaber, breza, ajda, marjetica, lan ipd.) se je skujal in ni hotel izpljuniti rezultatov ("Iskalni izraz: * * * vsebuje osebna lastna imena, zato zaradi varstva osebnih podatkov ne sme biti izveden."; Glej sliko pod naslovom). Vse to je posledica elektronskega sporočila, v katerem je nekdo aprila letos Informacijskemu pooblaščencu namignil, da naj bi upravitelji oz. avtor besedilnega korpusa ". . . kršil zakon s tem, ko je na svoji spletni strani http://bos.zrc-sazu.si/s_beseda.html, pod rubriko »Nova beseda«, brez privolitve objavil osebne podatke posameznikov, ki so primarno objavljeni v časopisu Delo . . .".

Nekdo se je torej prepoznal v stavkih, iztrganih in izoliranih iz člankov, v preteklosti objavljenih v dnevnem časopisju . . . kot tisti policaj pred leti v romanu tam na Koroškem.

Pooblaščenec je po prejemu navedenega obvestila zoper zavezanca, po uradni dolžnosti, uvedel postopek inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZVOP-1 ter je dne 25. 4. 2012 po državnem nadzorniku za varstvo osebnih podatkov opravil ogled spletne strani in izdal Odločbo, v kateri je do potankosti in po korakih opisal iskanje, klikanje, dobljene rezultate in še kaj iz arzenala iskalnih strategij in postopkov ter uporabniškega vedenja (študentje bibliotekarstva pozor: učno gradivo!), nato pa sledi še usodna ugotovitev:

". . . da Nova beseda brez ustrezne zakonske podlage obdeluje osebne podatke posameznikov, ki jih je . . . torej mogoče na podlagi podatkov, ki so objavljeni v korpusu »Nova beseda« identificirati . . . Poleg tega je v korpusu »Nova beseda« objavljen tudi vir in datum izvornega članka, zato se lahko vsakdo, brez sorazmerno velikega napora, vloženega časa in brez stroškov, seznani s celotno vsebino članka . . . . V inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno, da zavezanec brez ustrezne zakonske podlage obdeluje osebne podatke posameznikov, ki jih je mogoče brez velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali veliko časa, neposredno identificirati. . . . zato je odredil, da . . . besedilni korpus »Nova beseda« na svoji spletni strani prilagodi na način, ki bo onemogočal kakršno koli iskanje besedil po imenu in/ali priimku posameznik."

Ukrep je korpus kastriral do te mere, da je bilo nemogoče poiskati kakršno koli osebno ime in njegovo pojavljanje v besedilih, kar sem tudi sam opazil in seveda postal pozoren na dogajanje. Sledili so bolj ali manj ukrepu nenaklonjeni članki v časopisju (npr. Prepovedana kovačeva kobila komentatorja Lenarta J. Kučića v Sobotni prilogi Dela, Grožnja temeljnim civilizacijskim pridobitvam dr. Mirana Hladnika v Delu ter nato odgovor informacijske pooblaščenke, problem je zaznal tudi blog. Po pritožbi in dogovarjanju ter usklajevanju v začetku avgusta so predstavniki obeh ustanov ugotovili in se strinjali, da " . . . način, na katerega je bila odločba najprej izvršena, ni optimalen z vidika uporabnosti besedilnega korpusa, z vidika varstva osebnih podatkov pa je pretiran . . . zato bodo skupaj iskali rešitve, s katerimi se bo na eni strani ohranila uporabnost in poslanstvo besedilnega korpusa, obenem pa zagotovilo varstvo osebnih podatkov". Korpus je sedaj nekje "na pol poti", posamezna imena je mogoče iskati, imena in priimka pa ne, izjeme so tudi nekatera tuja imena in še kaj. Skratka na tič ne miš, volk ni sit, koza pa tudi ne več cela!

Za primerjavo sem uporabil drugi (še večji) spletni korpus slovenskega jezika Gigafida; v zadnji številki Dela (7. avgust 2012) sem iz vidnejšega članka izbrskal ime in priimek osebe, ki ni politik, in poiskal v korpusu – 322 zadetkov, polno ime in priimek v sobesedilu! Z vsemi žgečkljivimi podrobnostmi. (Ime sem zakril jaz, nikoli ne veš . . .).

Res pa je, da nadaljnje brskanje poda samo skrajšan bibliografski opis (samo naslov časopisa, naslov članka in leto), v katerem ni številke časopisa in strani. Pri spletnih dokumentih je označeno samo "Interenet" – podcenjevanje, kot da ne znam "kopipejstati", porabil sem 5 sekund, Google pa še eno! Iskanje z istim imenom sem ponovil, tokrat v spletnem Delu in za zadnjih 7 let dobil 139 člankov z vsemi detajli o tej osebi, njenih znancih in prijateljih, še slike, taka portretna en face in s profila, pa cela postava, vse v barvah . . . V Dnevniku 45 člankov, 24ur.com 45 člankov, Google pa sploh darežljiv – kakšnih 44.000 zadetkov! Zdaj pa nečesa ne razumem . . . !

Nikakor ne oporekam prizadevanjem za varovanje in zaščito osebnih podatkov v kibernetskem prostoru (nekateri rečejo kar kiberprostor), saj se problema in posledic vse premalo zavedamo in prepogosto prihaja do nezaželenih presenečenj, kdo ve, kakšna nas še (že) čakajo! Celo zagovarjam in podpiram ohranjanje in varovanje zasebnosti. Me pa vržejo s tira prepovedi knjig (à la avtorice Gospe in zahtevane odškodnine, ki ji je sledilo uničenje knjige) ali dobljena tožba podeželskega policaja in pošteno oglobljen pisatelj! Pa vendar je v primeru korpusa situacija še nekoliko drugačna in specifična. Pustimo ob strani izobraževalni in raziskovalni namen, ki je gotovo najpomembnejši, vendar se zato še ni mogoče izogniti zakonu, in se posvetimo vsebini. Pomembno je to, da korpus ne zbira in ne obdeluje osebnih podatkov, pač pa že objavljena (t.i. ponovna raba ali reuse) in javno dostopna besedila, pretežno vzeta celo iz javnih občil, katerih namen je obveščanje in informiranje, objavljena v tiskani in elektronski obliki. Največja v korpusu zajeta celota so tri povedi (nikoli večji del besedila). Da pa " . . . se lahko vsakdo, brez sorazmerno velikega napora, vloženega časa in brez stroškov, seznani s celotno vsebino članka . . . ", je danes irelevantno, saj so vsa ta besedila (članki) na dosegu klika, če ne enega pa treh!

Že pred časom sem hotel spoznati to dimenzijo gradnje korpusov in s tem povezanih rešitev drugod, ob teh zapletih sem poskusil znova, vendar nisem nikjer zasledil ničesar podobnega. Osebne podatke in njihovo varstvo se večkrat omenja in celo izpostavlja kot zelo pomembno vprašanje, vendar samo v povezavi z avtorji, bodisi kot varstvo avtorskih pravic, pravic do zasebnosti za psevdonimom skritega avtorja in predvsem pri govornih korpusih pravica "avtorja", to je govorca, do zasebnosti oz. neodkrivanja njegove identitete. O osebah, ki se pojavljajo v objavljenih besedilih, nisem zasledil ničesar, poseben problem so seveda nekatera specifična besedila (npr. pravna, medicinska, ponovna uporaba osebnih podatkov v informacijah javnega sektorja ipd.). Nekateri korpusi niso povsem javno dostopni in zahtevajo pisno izjavo uporabnika o njegovem statusu in namenu uporabe, take so npr. International Corpus of English-Ireland, The English-Norwegian Parallel Corpus, francoski Base textuelle FRANTEXT in nemški NEGRA Korpus.

The British National Corpus omogoča iskanje po osebnih imenih in tudi lokacijo v besedilu podaja natančno, res pa je, da strani v dokumentu zelo pogosto ne navaja.

Vzporedni večjezični Linguistic Corpus of the University of Vigo, ki vsebuje ločene segmente za besedila s področja prava, znanosti in tehnologije, računalniška, literature, turizma in varstva potrošnikov, omogoča iskanje po osebnih imenih in tudi prikaz vira, ki je lahko zelo natančen (tudi v pravnem segmentu) ali pa bolj splošen, kot je prikazano na primeru zgoraj.

Švedski Korp, ki združuje iskanje po 85 manjših korpusih in obsega skoraj milijardo besed, je glede prikaza precej podoben našemu, omogoča iskanje po osebnih imenih in prikaže poleg osnovnih slovničnih podatkov tudi natančen vir, kjer je mogoče, tudi URL.

In kako je z osebnimi podatki v Korpusu bibliotekarstva? Ta zajema izključno strokovna in znanstvena besedila s področja bibliotekarstva, v katerih se, hvala bogu, pojavlja kaj malo oseb, tu in tam kak in memoriam ali visok jubilej, pa še teh je komaj kaj, sicer pa samo avtorji prispevkov (Vključena besedila). Seznami literature, ki spremljajo analizirana dela, pa ne pridejo v korpus.

Vir: design mind

Volilo, legat, zapuščina, dediščina . . .

Pred kratkim se je name obrnila kolegica s kritično pripombo in vprašanjem glede rabe in pomena terminov volilo in zapuščina. Ukvarja se s kulturno dediščino na področju knjižnic in ob tem ugotavlja, da Bibliotekarski terminološki slovar enači zapuščino z volilom kot sopomenko. Meni, da gre za dva pomensko različna termina. Pogoj, da knjižnica pride do volila, je v oporoki zapisana testatorjeva volja. Pri zapuščini pa gre za korpus, ki je po smrti ostal za neko osebo in ni nujno, da bi ga ta komu namenila. Torej so vsa volila zapuščine ali del zapuščine, večina zapuščin pa ni volilo. Volila so pri nas zelo redka in niso v navadi, eno takih je npr. zapuščina Toma Zupana, ki je bila kot volilo predana Narodni in univerzitetni knjižnici.

Vprašanje, ki se ga kolegica loteva, je že v času redakcije slovarskega gradiva ostajalo nekoliko odprto in nedorečeno, kar se sedaj seveda maščuje. Za pomoč sem poleg Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa pobrskal še po Pravnem terminološkem slovarju (Pravni terminološki slovar : do 1991, gradivo. ZRC SAZU, 1999), ki sem ga sicer uporabil že tudi takrat pred leti ob pisanju bibliotekarskega slovarja.

Strinjam se s pomisleki in bi rekel takole:
Legat in volilo sta sopomenki, kar nekoliko nerodno označujeta tudi SSKJ in Pravni terminološki slovar (sopomenka ni povezana v obe smeri, temveč le od legata na volilo!):
SSKJ

volílo - jur. kar kdo v oporoki zapusti fizični ali pravni osebi, ne da bi jo postavil za dediča: izplačati volilo; volilo dobrodelni organizaciji; denar iz volila // odredba, določilo o tem v oporoki: zapustiti komu kaj v volilu, z volilom legát2 - jur. kar kdo v oporoki zapusti fizični ali pravni osebi, ne da bi jo postavil za dediča, volilo: izplačati legate; zapustiti velik legat dijaškemu domu // odredba, določilo o tem v oporoki: to vsoto je dobil na podlagi legata

Pravni terminološki slovar

volilo – a) oporočna naklonitev posamezne stvari ali pravice b) voljena stvar ali pravica legat – volilo

SSKJ in Pravni terminološki slovar si sicer nista enotna glede opredelitve, ali gre za dediča ali ne, vendar to za nas ni bistveno:
SSKJ

voliti - 2. jur. v oporoki zapuščati kaj fizični ali pravni osebi, ne da bi jo postavil za dediča

Pravni terminološki slovar

voliti – 2. v oporoki zapuščati kaj fizični ali pravni osebi, da bi bila postavljena za dediča

Bibliotekarski terminološki slovar je glede zapuščine sicer pustil "odprta vrata", da to ni nujno opredeljeno z oporoko in/ali aktom zapustitve, zapuščanja, in samo omenja možnost vpletenosti dedičev:

zapuščína - knjižnično gradivo, ki ga posameznik navadno z oporoko zapusti knjižnici ali to storijo njegovi dediči; sin. volilo, ostalina, legat knjížna zapuščína - knjige, knjižnica (2), ki je del zapuščine umrlega ostalina – gl. Zapuščina (navajata SSKJ in Bibliotekarski terminološki slovar, Pravni terminološki slovar pa ne)

Strinjam se s trditvijo kolegice, da gre pri zapuščini za "korpus, ki je po smrti ostal za neko osebo in ni nujno, da bi ga ta komu namenila". Legati (volila) so res vedno predmet oz. del zapuščine, zapuščine pa navadno niso volila. Pravni terminološki slovar ima zato tudi povezavo med tistim, ki zapušča, in tistim, ki je prejemnik volila:

	zapustnik – oseba, katere premoženje preide ob njeni smrti na dediča ali volilojemnika
	dediščina – 1. premoženje, dobljeno po umrlem

Če povzamem, je torej večina gradiv, ki izhajajo iz (knjižnih) zapuščin, za knjižnico pravzaprav dar dedičev, če zapustnik tega za zvojega življenja ni kako drugače uredil (z oporoko ali volilom), takrat pa je to bodisi dediščina ali pa volilo.

Marsikdo se še ne zaveda, da so postala pravna, materialna in tudi etična vprašanja digitalne zapuščine in digitalne dediščine (npr. novice v Dnevniku ali 24ur.com) že del našega resničnega in virtualnega življenja. Kdo ve, kako in koliko uspešno se bomo spopadli z njimi, in kaj bo z intelektualno digitalno zapuščino, ki sodi v kulturno dediščino in pod skrbništvo knjižnic.

© Reputation