Kako je bukvarnica knjižnica postala

Vir: Kmetijske in rokodelske novice, 1849, številka 36, str. 158

V času, ko so se naši predniki še ne dolgo tega prekljali okrog primernosti in neprimernosti besed knjiga in bukve (gl. Kako so bukve knjiga postale), je bilo seveda treba najti tudi izraz za prostor, kjer se te knjige/bukve hrani, izposoja in bere. Težo in posledice slovenske neodločnosti na tem primeru čutimo še danes, odločili smo se sicer za knjižnico in obdržali biblioteko kot sopomenko s starinskim in "resnejšim" pridihom (ena od pomembnih tovrstnih institucij ima še danes v uradnem nazivu "Biblioteka . . ."), pri strokovnem delavcu v knjižnici pa se nam redno zatika – knjižničar in bibliotekar nam včasih pomeni isto, drugič pa spet čisto nekaj drugega, to pa velja tudi za pridevnika knjižničarski in bibliotekarski. Sram nas bodi, zgodljali smo!

Do protestantov ni bilo težav, saj je bila beseda zapisana oz. uporabljana samo v latinskih ali nemških besedilih, s prevodom Biblije (kjer se beseda knjižnica pojavlja vsaj dvakrat ¹) pa je bilo treba najti ustreznik tudi v slovenščini. Če bi Dalmatin prevajal po Vulgati, bi že takrat bržkone dobili biblioteko. Ker pa je prevajal po Lutru in se je zgledoval po nemških in drugih takratnih prevodih, je uporabil hiša (kraljevih šacev), kamra in kanclija. Knjižnica, ki so jo hrvaški leksikografi zasledili že leta 1564, pri nas pa se je menda najprej (podobno kot knjiga) pojavila na Štajerskem in nato leta 1844 še v Bleiweisovih Novicah, je zares dobila domovinsko pravico šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje skupaj s svojo stalno plemenitejšo spremljevalko biblioteka. V vmesnem času pa se možje niso mogli odločiti in domisliti enega samega, vsem sprejemljivega poimenovanja. Knjižnic je bilo malo in bile so majhne, ljudje jih niso prav dobro ločili od knjigarn in to je še dodatno doprineslo k zmedi. V stiski in pomanjkanju prave besede so se pisci pogosto zatekali tudi k opisovanju, npr. kamra, kir se buque hranio ali pa enostavno skovali novo besedo. Kot pravi Suhadolnik ⁴ "Slovenci smo bili narod slovničarjev in besednjakarjev – da bi bili potrdili to sveto resnico, so si sodobniki izmislili še . . .". Tako v preteklosti najdemo izraze

biblioteka bukvališče bukvarija bukvarnica bukvarnja bukvena kamra bukvišče bukviše bukvišnica bukvohranišče

hiša (kraljevih šacev) hramba, v kateri se ena cejla sprava    tih bukou vkupaj hrani kamra kamra, kir se buque hranio kanclija (kanclija) ker se Buqvi hranu knjigarija knjigarna knjigarnica

knjigišče knjigohranilišče knjigoshramba knjižišče knjižnica knjižnik knjižnjak knyzica štacuna h bukvam

in najbrž še kaj. V drugi polovici 19. stoletja se je med besedami bukvišče, bukvarnica, knjigarnica, knjižnica in biblioteka vnel boj za obstanek. Zmagali sta zadnji dve. Biblioteka je kot izposojenka iz klasičnih jezikov prešla v strokovno in znanstveno literaturo, knjižnico pa je sprejela v leposlovje in vsakdanjo rabo slovenska moderna in ji dala s tem pečat domačnosti (Suhadolnik ⁴).

Gutsmann, O.: Deutsch-windisches Wörterbuch . . . Klagenfurt, 1789	Pohlin, M.: Tu malu besedishe treh jesikov . . . Laibach, 1792	Cigale, M.: Deutsch-slowenisches Wörterbuch . . . Laibach, 1860

---

¹ BIBLIJA.net – Sveto pismo na internetu
Juda je zbral stare knjige
Iste stvari so se pripovedovale tudi v Nehemijevih zapiskih in spominih. Tam je zapisano, da je ustanovil knjižnico in zbral v njej knjige o kraljih in prerokih, Davidove knjige ter pisma kraljev o zaobljubljenih darovih. (2 Makabejci 2)
Odgovor kralja Dareja
Takrat je kralj Darej izdal povelje, naj iščejo v knjižnici v Babilonu, kjer hranijo zaklade. (Ezra 6)
² Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskega jezika. Ljubljana, 1976-2007. - 5 zv.
³ Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana, 2003
⁴ Suhadolnik, Stane: Terminološki oris besede "knjižnica". Knjižnica, 3 (1959), št. 1/4, str. 73-76

Želimo vam prijetne praznike in srečno v prihajajočem letu 2011!

Kako so bukve knjiga postale

Hieronymus Megiser: Dictionarium quatuor linguarum . . . Graz, Anno M D XCII. [1592]

Stara slovenska beseda za knjigo je bila bukve, poznali pa so jo tudi drugi slovanski jeziki, predvsem zahodni. Etimološko je vezana na poimenovanje drevesa, katerega les je nekoč služil za pisno podlago in kasneje izdelavo togih platnic, izvira pa iz germanske osnove boko, od tod tudi Buch, book, bók, bok, Bouk, boek, bog ipd. v germanskih jezikih danes. Beseda knjiga je v slovenščini mnogo mlajša in je po vsem sodeč prišla k nam iz jezikov Vzhodnih Slovanov, ki so jo poznali že prej, in ki je najverjetneje prišla ob turškem posredovanju iz kitajščine (kot staroslovansko jo opredeljuje tudi Cigale v "Wolfovem slovarju", gl. skenogram spodaj). Ugnezdila se je v slovanskih jezikih in tudi v madžarščini kot könyv. Naši predniki so torej uporabljali bukve in tako je pisal in govoril tudi Trubar in njegovi protestantski sodobniki. V želji, da bi njihova dela razumeli tudi drugi Južni Slovani, so nekatere manj znane besede tolmačili po hrvaško ¹, tako knjigo prvič zasledimo že v Kreljevi Postili leta 1567 in nekoliko kasneje v Dalmatinovem predgovoru prevoda Biblije 1584, kjer je beseda v registru tudi pojasnjena ². Tu je besedo odkril tudi Megiser in jo vključil v svoj slovar štirih jezikov leta 1592 ter jo označil kot hrvaško, vendar je kot hrvatizem naprej životarila le na papirju in ljudje so uporabljali samo bukve ali nemško buh. Leta 1792 se je kniga pojavila v Pohlinovem Besedišču s pojasnilom, da je beseda stara in znana vsem slovanskim narodom, ter tako prodrla med Kranjce kmalu po tem, ko je zaradi vpliva hrvaške kajkavščine osvojila že Štajerce in Prekmurce. Kmalu jo potem zasledimo pri Dajnku, Murku, Kreku in Metelku pa seveda tudi v Bleiweisovih Novicah. Prešeren še ni bil povsem odločen glede izbire in ju stilno ni povsem enačil. Analiza njegovih besedil je menda pokazala, da je zapisal bukve devetkrat in to spoštljivo (kadar je pisal o slovenskih zadevah, npr. Nova pisarija, in v zasebnih pismih) ter knjiga trikrat, takrat se je norčeval ali mislil na ostale Slovane, npr. puščica o Čopovih knjigah-figah. Stritar je v svojih zgodnjih delih že uporabljal knjiga pa si je premislil in začel kasneje "čistiti" v svojih in tujih delih in pri tem bentil: "Jaz še vedno berem stare bukve, ko drugi čitajo nove knjige". Vendar je bilo takrat že prepozno in knjiga je izpodrinila bukve, ki so danes že povsem pozabljene, ostale so le še v redkih izrazih s starinskim prizvokom ali posmehom, npr. sanjske bukve, kar naprej tiči v teh svojih bukvah. Pri elektronskih bukvah pač ni dileme!

	Kniga je na Kranjskem pozabljena, vendar je ta izraz že od nekdaj v rabi pri večini ilirskih narodov . . .
Gutsmann, O.: Deutsch-windisches Wörterbuch . . . Klagenfurt, 1789	Pohlin, M.: Tu malu besedishe treh jesikov . . . Laibach, 1792	Cigale, M.: Deutsch-slowenisches Wörterbuch . . . Laibach, 1860

¹ Suhadolnik, Stane: Terminološki oris besede "knjižnica". Knjižnica, 3 (1959), št. 1/4, str. 73-76
² "Taku, kteri bi nezastopil, kaj se reko Buqve, ta išči v'puhštabi B, taku najde, de se Buqve reko v'njega jeziki Knjige"; v registru pa: "buque (crajnski) = knyge (slovenski oli bezjački)"
Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskega jezika. Ljubljana, 1976-2007. - 5 zv.
Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana, 2003
Slika knjižnih hrbtov: 1MS.net

Appreciation of terminology and misunderstanding - Internationality of Terminology

Gostujoče pero – Elisabeth Simon

With English emerging as the lingua franca of international and interdisciplinary communication, terminology being the corner stone of professional and scholarly interaction has not lost its importance, on the contrary. With the future internationality the discussion about terminology, and in particular library expressions in our case, can become more intense and this does not refer only to multilingual and multicultural Europe. Discussions about library consortia, which can also be international, the international user, and the development of and access to special material and collections on an international base through the web are signifficant for the new phase of terminology use. The international scope inside the discussion about terminology can be accompanied by deep misunderstanding if the awareness of historical roots and cultural structures of long, historical duration are missing. The fact that Rumanian librarians feel more comfortable in professional relations with French librarians⁽¹⁾ than the English speaking ones is not only caused by better or lacking language skills. The positive development of public libraries in Italy can be recognised by those who had the possibility to observe similar developments in France 20 years ago⁽²⁾. Word lists and dictionaries are not only reflecting the state of the art of the present discussion but also (un)observed similarities in the administration and the somehow unconscious professional connections on a transborder and transcultural level.

There is an illustration appended to the text, Public Library as a term and as a concept, a simple expression used on a daily basis by librarians and omnipresent in the mind of every professional in a library. This simple expression has been chosen because it may illustrate what happens in the mind of each participant attending international symposia, conferences and workshops. If a German librarian says public library, then she or he has a distinctly different image than that of e.g. a librarian from Midwest of the United States. One could say, that this is not of such an importance, that French librarians should know and conceive their terminology the same way Slovenians comprehend their own. But this has become a general postulate today. It is not connected only with the international network of communication and understanding but also with the support of libraries by a growing international framework of co-operation⁽³⁾.

Understanding the different concepts of international colleagues and collaborators in the profession is necessary for surviving not only on international meetings but also for applications at different units of the EU. Otherwise we will constantly be missing the point. A thorough knowledge of and familiarity with terminology up to date and covering a wide range of issues belongs to it, including familiarity with expressions in a number of supporting fields, e.g. in management⁽⁴⁾. It is easily thought that knowledge of management expressions is universal and that it will be understood everywhere, but it can be observed today that the application of these expressions is very often not well balanced, not correct or changes the meaning. Therefore it is necessary that an agreement about the terms of use (e.g. of a fatabase or e-journal) shall be found, with the support of a dictionary of terminology, in best case a multilingual one. But also in this fortunate case we must always be certain that the ideas of professional representatives may differ from each other (e.g. the definition of a book for librarians or publishers). That may not be comfortable, because it forces to clarify the terms in use before entering a discussion, but it also adds to the colour and interest in a profession which for many outside people seems to be dull.

---

1. Cf. the book about the university library of Bucarest: Biblioteca centrala universitara dim Bucuresti 1891- 2000. Bucuresti, 2001, 231 pp.
   
2. Les bibliothèques en France 1991- 1997. Paris: Editions de Cercle de la Librairie Collection Bibliothèques, 1998, 315 pp.
   
3. Topics national and international foundations and EU promotion of libraries were discussed in more detail during a seminar at Humboldt University, winter term 2003/2004
   
4. Kanič I., Wells M.: How to present my library: German librarians meet international guests. Berlin: BibSpider 2003, 65 pp.

Tokrat še Hunglish in Itanglese

Pred dvema tednoma smo gostovali na ameriškem blogu BIK Terminology s prispevkom Denglisch, Franglais, Spanglish, Swenglist and the like in predstavili fenomen nenadzorovanega mešanja besed in jezikovnih elementov angleščine v druge jezike, tudi v strokovno terminologijo. Če niste sledili komentarjem, vas opozarjamo na dva zanimiva in dokaj obsežna, ki temeljito dopolnjujeta naš prispevek:

Jeno Demeczky je terminolog in nadzornik kakovosti prevajalske službe pri IBM Hungary, stanje v madžarščini in razloge zanje pa je kot terminolog opisal takole:

The situation is similar in Hungary. About 10% of my national language term proposals are accepted and used by the subject field professionals, in my case it is information technology. The rest of my proposals are used only once, when I submit them to our translators. In most cases, they admit that my proposals are good ones, sometimes even smart solutions, but they are late, subject matter experts already use the English terms, either in their original form, or written using Hungarian phonetics . . . [komentar v celoti]

Licia Corbolante je samostojna prevajalka in terminologinja, pred časom je bila zaposlena pri Microsoft Italia in Microsoft Ireland. Je tudi avtorica zanimivega bloga Terminologia etc. Stanje v italijanskem okolju prikazuje kot jezikoslovka in terminologinja takole:

The use of English words in Italian is variously described as itanglese, itangliano or anglitaliano. Unsurprisingly, assorted pundits regularly voice their concern about the “invasion” of English words, and bemoan the lack of an Italian language authority that might provide guidelines on neologisms and terminology standardization, but according to recent data, use of loanwords is not yet widespread in everyday speech (anglicisms amount to only about 0.7% of basic vocabulary) and it is mainly restricted to specialized domains, such as information technology, economics, finance, politics, sports and fashion . . . [komentar v celoti]

Zanimiv članek 773% increase in the use of English terms in Italian written texts znane prevajalske agencije z analizo velikega števila prevedenih besedil med leti 2000 in 2008 celo ugotavlja, da je italijanščina eden največjih "uvoznikov" angleških besed in akronimov, zato angleščina "kolonizira" italijanski jezik, za kar pa so najbolj zaslužni kar Italijani sami. Bolj pomirjajoč je rezultat iz leta 2010, ki ugotavlja rahlo umirjanje rasti - L’Itanglese continua ad avanzare con un incremento del +223%

Issues on library terminology from the perspective of a German librarian

Gostujoče pero – Elisabeth Simon

Libraries, information professionals and their professional terminology is a topic without limits in time and space. Therefore it is no surprise that today the discussion about terminology has been revived. With the application of information technology in the library work and the information services, including the invasion of electronic media and library materials, the professional discussion about modern technical expressions is growing and becoming very complex. Multidisciplinary approach has become a rule, multilinguality as well. Aggressive domination of foreign expressions, as the sometimes peculiar germanised form of English or US American words, is demonstrating the familiar case of e.g. internet site. This is a German "mutation" of the English words in German pronunciation into Internetseite (internet page). Today we are laughing about the translation of French fiches (catalogue card) into fish and signature into signature, although the correct translation is cote. Expressions from the old German library terminology as hochlesen (which means being educated by reading) or Richtungsstreit (two concepts of public librarianship, ruling the professional discussion before World War 2) or Kitsch als kultureller Übergangswert (Kitsch leading to culture) are today unknown even to professionals. Also the Volksbücherei ⁽¹⁾ (people’s library) lost its connection to people’s education in West Germany in the fifties and after some years in the former East Germany as well. In the United States however some expressions from the past time seem unusually up to date when e.g. during a conference about library buildings (44 years old) guidelines for a product evaluation are given, showing as in the product development program how the costs for an architect shall be evaluated ⁽²⁾. It may be a change for naming the clientele of the libraries, in previous times it was the reader, later the user⁽³⁾ and the customer today. But in 1989 it was still the word consumer ⁽⁴⁾ expressing a more passive attitude of visitors coming into a library. In the Dictionary of Librarianship by Eberhard Sauppe ⁽⁵⁾ the term collection development can be located but the presently most used term resource development is not mentioned. These are some little and simple examples, which should stress the importance of terminology and which show us, that the application of terminology has its limits of application in time and region.

---

1. Wolfgang Mühle: zum historischen Programm der allgemein Öffentlichen Bibliothek (AÖB). In: Zehn Jahre DDR, Zehn Jahre Allgemeine Öffentliche Bibliothek. Leipzig, 1959
2. Guidelines for Library Planners. Proceedings of the Library Buildings and Equipment Institute. Chicago, 1960
3. as in Manecke, H.-J., Rückl St. and K.H-. Tänzer: Informationsbedarf und Informationsnutzer. Leipzig, 1985. 144 p.
4. Dictionary of Library and Information Science. English/German – German/English : Wörtberbuch der Bibliotheks- und Informationswissenschaft. Englisch/Deutsch - Deutsch/Englisch. Weinheim und N-.Y., 1989
5. Eberhard Sauppe: Dictionary of Librarianship : Wörterbuch des Bibliothekswesens. München u.a., 1988

Fotografija deklice s knjigo, Vir: What gives 365

Gostujoče pero - Elisabeth Simon

Pred časom je na straneh Bibliotekarske terminologije gostovala s sestavkom ameriška prevajalka in terminologinja, tokrat imamo v gosteh nemško bibliotekarko. Elisabeth Simon slovenskim knjižničarjem ni neznana, z njo smo se že večkrat srečali. Bila je že predavateljica na naših mednarodnih seminarjih in referantka na posvetovanjih ZBDS, njena privatna založba je lani omogočila izid humorne knjižice Knjižničar – Monodrama, gotovo pa se je spomnijo tudi slovenski bibliotekarji, ki jim je desetletja omogočala študijske obiske in potovanja v Nemčiji, ni jih bilo malo.

Elisabeth Simon se je rodila v Talinu, glavnem mestu Estonije, kot izgnanka z družino pretrpela vojno in potem študirala v Hamburgu bibliotekarstvo, nato še zgodovino in sociologijo. Bila je med prvimi udeleženci ameriškega programa strokovne izmenjave in začela poklicno pot bibliotekarke v Columbusu, Ohio. Kasneje je vodila splošno knjižnico v Hamburgu, predavala na bibliotekarski visoki šoli in bila recenzentka znanstvenega časopisa "Buch und Bibliothek". Dolga leta je vodila Oddelek za mednarodno sodelovanje pri Deutsches Bibliotheksinstitut v Berlinu, kjer je vzpostavila impozantno mrežo mednarodnega sodelovanja s sorodnimi instutucijami in posamezniki po celem svetu.

Njena strokovna bibliografija šteje nad sto objav v nemščini in angleščini ter mnogo prevodov v kitajščino, japonščino, hrvaščino, makedonščino, romunščino in ruščino. Od leta 2004 predava na Oddelku za bibliotekarstvo in informacijsko znanost Humboldtove univerze v Berlinu, že dalj časa uspešno vodi lastno znanstveno založbo, najpej BibSpider in sedaj Simon Verlag für Bibliothekswissen. Za svoje strokovno mednarodno udejstvovanje je prejela častni naziv Hon FLA (Honorary Fellow) britanske Library Association.

Medkulturno sodelovanje in izmenjava informacij med različnimi kulturnimi in jezikovnimi okolji je bilo pogosto v središču njene pozornosti in delovanja, zato smo jo povabili kot gostujoče pero, da spregovori o jezikovnih vprašanjih v bibliotekarstvu skozi oči nemške kolegice.

---

Biografija in obsežna bibliografija Elisabeth Simon.

Na posvetovanju ZBDS v Mariboru 2009

Slogleščina, Denglisch, Franglais, Spanglish, Swenglist in še drugi

Skozi vso človeško zgodovino so jeziki intenzivno sprejemali besede in fraze iz drugih jezikov in se z njimi mešali. Danes prihajajo nove besede najpogosteje iz angleščine, natančneje iz ameriške angleščine, in pogosto jih nekritično vključujemo v svoj jezik tudi tam, kjer za to ni potrebe. Nastaja mešanica dveh jezikov, kjer se v istem stavku prepletajo morfološke, sintaktične in fonetične zakonitosti dveh jezikovnih sistemov. O tem piše prispevek slovenskega blogerja, ki ga je kot gostujočo objavo na BIK Terminology objavila ameriška kolegica Barbara Inge Karsch. Vabimo vas k branju in komentiranju, Barbari pa se zahvaljujemo za gostovanje.

Naj spomnimo, da je bila Barbara pred časom naša gostja z razmišljanjem Do terminologists still need a library?.

Eprint, preprint, postprint, reprint

V razpravah o odprtem dostopu se pogosto pojavljajo izrazi preprint, postprint in eprint, za katere celo projekt Sherpa (Definitions and terms) ugotavlja, da jih uporabljamo v različnih kontekstih z zelo različnimi pomeni. V prispevku jih bomo skušali dovolj razlikovalno razložiti in umestiti v slovensko terminologijo. Ker sodi pomensko v isto skupino, smo dodali še termin reprint.

eprint je elektronska verzija strokovnega, predvsem pa znanstvenega dokumenta, navadno članka (vendar lahko tudi disertacije, konferenčnega prispevka, poglavja v monografski publikaciji ali cele monografske publikacije), ki je dostopna na spletu bodisi v institucionalnem ali osrednjem digitalnem repozitoriju

postprint je že recenziran znanstveni članek v svoji dokončni obliki, navadno je to Wordova datoteka ali pdf, vendar oblikovan še tako, kot ga je pripravil avtor in se zato lahko glede tega razlikuje od uredniške verzije, npr. glede uvrstitve tabel in grafikonov (v besedilu ali na koncu besedila), dostopen v digitalnem repozitoriju, navadno po postopku samoarhiviranja; primerjaj preprint in uredniška verzija

preprint je avtorjeva varianta znanstvenega članka, navadno že sprejetega za objavo v časopisu, toda še pred recenzentskim postopkom, ki je že dostopen v digitalnem repozitoriju, navadno po postopku samoarhiviranja; primerjaj postprint in uredniška verzija

reprint je separatni odtis članka, torej konvencionalni dokument, ki ga je mogoče naročiti in kupiti pri založniku, in je pomenil pomemben vir znanstvenega komuniciranja vzporedno s časopisom, v katerem je članek izšel;
v založništvi in tiskarstvu je reprint tudi ponatis, tj. ponovni natis razprodane ali kako drugače nedostopne publikacije z mogočimi manjšimi popravki, spremembami

uredniška verzija je dokončna oblika elektronskega članka, pripravljenega in oblikovanega za objavo, navadno v formatu pdf ali html, kakršen je dostopen uporabnikom v odprtodostopnem ali plačljivem časopisu; primerjaj preprint in postprint

slovenskimi poimenovanji imamo še težave. Izvirni greh je že v angleškem izvirniku, ki operira z besedotvornim korenom print, pri čemer pa se predponi pre- in post- ne nanašata na tiskanje (print), kot je bilo v času tradicionalnega tiska, pač pa na recenzentski postopek (preprint je torej pre-peer-reviewed, postprint pa post-peer-reviewed). Lepa slovenska ustreznica za preprint je že nekaj časa termin predobjava (in sopomenka predpublikacija), ki ga Bibliotekarski terminološki slovar razlaga kot "dokument, navadno strokovni, znanstveni članek, objavljen in distribuiran še pred redno objavo v časopisu". Do tod vse lepo in prav, težava se je začela s pojavom izraza "postprint", ki mu navedena razlaga tudi prav lepo ustreza, saj sta tako preprint kot tudi postprint verziji dokumenta še pred objavo. Sistemsko gledano bi lahko bil zato izraz predobjava nadrejen preprintu in postprintu. Tu se torej zaplete, ker še nimamo ustreznih poimenovanj za ti pojavni obliki dokumenta. V strokovnem jeziku sta se že ustalili obe izposojenki, še toliko laže in brez težav tudi zato, ker smo preprint žargonsko uporabljali že desetletja. Novinka eprint se je doslej v slovenščini uporabljala redkeje in le izjemoma (spletni iskalnik jo zasledi predvsem kot ime nekaterih proizvodov) in smo jo glede na kontekst opisovali kot elektronski dokument, elektronski članek, elektronska disertacija ipd.

Pričakujemo vaše komentarje in predloge z novimi, boljšimi slovenskimi izrazi.

---

Članek bo objavljen tudi v Knjižničarskih novicah v rubriki Bibliotekarska terminologija.

Koliko je en kilobajt, megabajt, gigabajt?

Zadnjič smo spregovorili o merskih enotah, danes gremo korak dalje. Ko govorimo o podatkih, navadno uporabljamo enote kilobajt, megabajt in gigabajt, navadni smrtniki (še) ne gremo naprej. Pa si lahko predstavljamo, koliko je en megabajt v primerjavi s člankom, sliko, knjigo? Pri besedilu si lahko pomagamo z enostavno matematiko, tisto iz osnovne šole. Če je ena črka en bajt, na tipkani strani z dvojnim razmikom pa okrog 2000 znakov, kot to hočejo uredniki, je torej ena tipkana stran okrog 2 kB. To pomeni, da je v enem megabajtu okrog 500 strani navadnega besedila. Na eno klasično disketo, tako, ki je današnja mladina več ne pozna in je imela 1,44 MB, gre torej približno 600 strani besedila. Vendar . . . To bi veljalo le v primeru, ko bi besedilo pisali brez kakršnih koli oblikovnih dodatkov in v navadnem urejevalniku, kot je npr. Beležnica v okolju Windows. Tam načeloma še velja, da je en znak en bajt, v sodobnih urejevalnikih pa nikakor ne. Urejevalniki, Word na primer, beležijo v datoteko poleg besedila še vrsto drugih podatkov o oblikovanju besedila, vrsti črk, tabelah, opombah ipd., zato je neposredna primerjava tipkanih strani in količine podatkov dokaj nezanesljiva, a nekakšno primerjavo je vendarle dobro imeti in ta je za orientacijo dovolj dobra.

Tako lahko kaj hitro ugotovimo, da smo že na domači ravni pri delu z računalnikom s količinami podatkov precej visoko, saj se o megabajtih pogovarjamo pri prenosu datotek z interneta, pri navadnem shranjevanju pa je postal gigabajt že skorajda osnovna enota, kadar govorimo o slikovnem in videogradivu, ki ga je vedno več. Tudi besedila pogosto ilustriramo s slikami, grafikoni ali tabelami in datoteke celo s krajšimi besedili naraščajo v desetine megabajtov, isto velja za skenirana besedila.

Zgovorna in dovolj razumljiva je primerjava, da pomeni en terabajt besedilnih podatkov kar 50.000 dreves, ki bi jih morali predelati v papir, če bi hoteli vse te podatke natisniti. In 1 TB danes glede na potrebe in tehnološki razvoj sploh ni veliko. V povprečni trgovini z računalniško opremo je mogoče kupiti prenosni zunanji disk s tako zmogljivostjo in v velikosti malo večje žepne knjige že za 100 evrov ali manj, mularija pa za igrice in filme kupuje že tudi 2T diske, ki stanejo toliko, kot 20 pic v povprečni slovenski piceriji. Koliko je to dreves!?! Vsaj ena vsem razumljiva in sprejemljiva dobra lastnost elektronskega shranjevanja podatkov.

V računalništvu, posebaj pri navajanju velikosti pomnilnika (in elektronsko knjižnično gradivo sodi v to skupino), je pogosta raba predpon, osnovanih na potencah števila 2, ne pa 10, kot to poznamo v vsakodnevnem življenju, zato prihaja do razkoraka med vrednostmi. Očitno razliko opazimo že pri 1k, kjer je v dvojiškem sistemu ta "presežek" že 24 bajtov, pri velikih količinah pa je odstopanje seveda še večje. Za naše potrebe lahko to razlikovanje spregledamo in ne upoštevamo natančnih vrednosti, ki izhajajo iz dvojiškega sistema (torej 1M je ena milijarda).

k	=	210	=	1.024
M	=	220	=	1.048.576
G	=	230	=	1.073.741.824
T	=	240	=	1.099.511.627.776
P	=	250	=	1.125.899.906.842.624

Pripravili smo tabelo s približno oceno količine podatkov in primerjavo s tradicionalnimi mediji. Vrednosti so zaradi količin in večje ilustrativnosti zaokrožene navzgor ali navzdol.

1 bajt	en znak, črka
10 bajtov	ena beseda naravnega jezika
100 bajtov	en tvit, krajši SMS, luknjana kartica (zgodovina računalništva)

1 kilobajt	šala, kratka zgodbica, izvleček
10 KB	stran v enciklopediji
50 KB	stisnjena digitalna slika strani dokumenta
100 KB	fotografija nizke ločljivosi, članek v PDF formatu
500 KB	daljši članek v PDF formatu, elektronska knjiga za bralnik (stisnjena oblika)

1 MB	roman, ena 3,5 palčna disketa
2 MB	fotografija visoke ločljivosi, Tolstojeva Vojna in mir za bralnik (stisnjena oblika)
5 MB	celotna zbrana dela W. Shakespearja; 30 sekund videa prenosne (broadcast) kakovosti; Cankarjevo Moje življenje (skenirana verzija na dLib.si)
10 MB	minuta visoko kvalitetnega zvočnega posnetka; digitani rentgenski posnetek pljuč; škatka 3,5 palčnih disket
50 MB	digitalni mamogram
100 MB	dva zvezka enciklopedije; (meter) polica knjig
500 MB	CD-ROM

1 GB	visoko kvaliteten posnetek simfonije, film prenosne kakovosti
20 GB	visoko kvaliteten zvočni posnetek Beethovnovih del
50 GB	knjige v enem nadstropju knjižnice
100 GB	nadstropje znanstvenih časopisov v knjižnici

1 TB	potiskan papir iz lesa 50.000 dreves; vsi rentgenski filmi velike bolnišnice; dnevni podatki EOS (Earth Orbiting System, 1998)
2 TB	vsi dokumenti velike ameriške znanstvene knjižnice
10 TB	tiskano gradivo Kongresne knjižnice
50 TB	vsebina večjega sistema za hranjenje podatkov

1 PB	podatki EOS za 3 leta
2 PB	gradivo vseh visokošolskih knjižnic v ZDA
20 PB	vsi leta 1995 izdelani trdi diski
200 PB	vse tiskano gradivo na svetu

5 EB	vse doslej izgovorjene besede v zgodovini človeštva

Vir: Banović, Zoran: Koliko je to? Moj mikro, 7. maj 2007

Merske enote za bibliotekarje

Ljudje že od nekdaj radi stvari štejemo in merimo, pač po načelu več je bolje . . . Šteli smo že v pradavnini, vendar je takrat zadoščalo že štetje po principu "ena, dva, mnogo", saj več in večja natančnost nista bila potrebna. Nekatera ljudstva in njihovi jeziki so tako štetje ohranili do danes. Merjenje pa takrat ni bilo potrebno, saj je bilo časa, prostora, ozemlja več kot dovolj na razpolago, pot, ki so jo začeli, so nadaljevali do konca, ne glede na njeno dolžino. Tudi dolžina življenja ni bila merljiva količina. Potem pa so si naši predniki premislili in vse to je postalo pomembno. Razvili so številske sisteme in iznašli merske enote, to je standardne enote za merjenju fizikalnih količin kot so čas, razdalja, količina vina, žita ipd.

Številk in številskih sistemov je bilo skozi zgodovino precej več, kot jih poznamo danes.
Arabske številke, ki jih uporabljamo danes povsod po svetu in so prišle v Evropo v 11. stoletju, so izpodrinile rimske številke šele v 14. stoletju. Rimske številke uporabljamo danes le še izjemoma. Bibliotekarju bi lahko bilo zanimivo npr. označevanje vladarjev in papežev (npr. Elizabeta II., Benedikt XVI.), označevanje letnice posnetja filma ali videoposnetka v najavni ali odjavni špici, leto izida na naslovnici starejših publikacij, številčenje preliminarnih strani, poglavij, paragrafov, volumnov, dogodkov (npr. XXI. Zimske Olimpijske igre), zgodovinskih dogajanj (npr. II. Svetovna vojna), časovnih obdobij (npr. XX. stoletje) in datumov (npr. 5.XI.2010) in še kje, saj druge rabe tukaj ne bi na široko navajali (npr. v nekaterih znanstvenih panogah, za številčenje nadstropij itd.).

Od številskih sistemov se je v vsakdanji rabi kot edini ohranil samo desetiški ali decimalni. Samo domneva je seveda, da je nastal desetiški številski sitem kot posledica naravne danosti, da imamo na rokah 10 prstov. V preteklosti so se uporabljali številni drugi sistemi, od teh nam je najbližji dvanajstiški. Še danes kakšna prababica kupuje jajca po ducatu, prav tako spodnje perilo in jedilni servis za poročno darilo vnukinji. Jedilni pribor je v trgovinah pogosto v škatlah po ducat ali pol ducata, v "šteki" piva je 6 pločevink. V računalništvu je danes osnova dvojiški (binarni) številski sistem, poleg njega pa še šestnajstiški (heksadecimalni), osmiški (oktalni) in še kakšen.

Merjenje je postalo z razvojem civilizacije in izmenjavo dobrin zelo pomembno. Ena prvih merjenih količin je bila dolžina. Za določanje enot je bil priročen kar kak del telesa (korak, stopalo, laket, prst, ...). Za večje razdalje se je uveljavila besedna zveza "toliko in toliko dni hoje" in planinci jo uporabljajo še danes. Milja, ki jo anglosaški svet še danes uporablja, je dobila ime po latinskem poimenovanju za "tisoč (legionarjevih dvojnih) korakov". Zanimiva primera poizkusa "standardizacije" merskih enot sta npr. ideja angleškega kralja Henrika I. (12. st.), ki je uvedel jard kot razdaljo od nosu do vrha prstov svoje iztegnjene levice. Colo ali palec (tudi inča) pa je določil kralj Edvard II. (14. st.) tako, da je v vrsto postavil tri ječmenova zrna iz sredine klasa. Danes stvari več niso tako preproste, enote v Mednarodnem sistemu enot (SI) določijo na konferencah, ki jih organizira mednarodni urad za uteži in mere s sedežem v Parizu. V Republiki Sloveniji se lahko uporabljajo samo merske enote SI sistema kot jih določa Odredba o merskih enotah. Nedovoljene enote (npr. kalorija, palec, inča, cola, milja, čevelj, sod(ček), unča, konjska moč, atmosfera ipd.) se lahko uporabljajo le kot dopolnilna enota ob dovoljeni merski enoti.

In kje se najde bibliotekarstvo?

• Za paginacijo oz. fizični opis publikacije se uporabljajo danes praviloma arabske številke, starejši dokumenti (predvsem pa foliirani) imajo pogosto oznake z rimskimi številkami. Merska enota je stran oz. ustreznik u tujem jeziku, včasih v sekundarnih virih okrajšano tudi kot s, str., p., pp., pag. ipd., oziroma f., fol., množinsko tudi ff. za folio.
  
• Datume potrebujemo za označevanje leta ali datuma izida, copyrighta, tudi datuma posnetja zvočnega posnetka. Uporabljamo arabske številke, podrobnosti pa določa mednarodni standard ISO 8601 za zapis datuma in časa. Zapis datuma, predvsem v računalniškem okolju, utegne biti včasih zagonetka (npr. 03.07.2010). Pri označevanju številk serijskih publikacij se včasih uporablja tudi oznaka meseca z besedo ali rimsko številko, kdaj tudi letnega časa (npr. Spring 2010) ali lomljene letnice za oznako letnika (npr. 2005/2006), v francoskem kolofonu ni redkost oznaka četrtletja (trimestre) v letu izida knjige (oznaka z arabsko ali rimsko številko).
  
• Dolžina, širina, premer so primer, kjer se mešata dva merska sistema.
  • centimeter okrajšano cm (stoti del metra, ki je bil standardiziran v času Francoske revolucije) za opisovanje višine hrbta knjige ali njene širine pri prečnem formatu. Tudi za opisovanje premera optičnega diska (standardno 12cm in 8 cm).
    
  • čevelj (ang. foot, množina feet) za opisovanje dolžine računalniškega magnetnega traku na kolutu.
    
  • palec (ang. inch, slovensko tudi inč, inča, cola; oznaka " ali in) za opisovanje dimenzije (premera) magnetne diskete (standardno 8", 5¹/₄" ali 5,25" in 3¹/₂" ali 3,5") in redkeje optičnega diska (standardno 4,7" in 3.150"), pa tudi širine računalniškega magnetnega traku na kolutu.
• Čas oziroma trajanje npr. zvočnega ali videoposnetka sta navadno podana v minutah (okrajšano min, oznaka ') ali sekundah (okrajšano sek, oznaka "), redkeje urah (okrajšano h po latinskem poimenovanju), vse so prišle v slovenščino iz latinščine, podobno kot tudi dan in mesec.
  
• Podatki - količino podatkov se opisuje z dvema enotama
  • bit (ang. binary digit, dvojiška števka; okrajšano b) je osnovna in hkrati najmanjša enota informacije, ki se uporablja v računalništvu in teoriji informacij. Predstavlja ga samo ena od vrednosti 1 ali 0.
    
  • bajt (tudi zlog, byte, oktet; ang. byte; okrajšano B) je v računalništvu enota za količino podatkov oziroma velikost pomnilnika, pomnilniškega medija. Pri besedilnih podatkih ga lahko poenostavljeno enačimo z enim znakom, črko. Večje enote so kilobajt, megabajt itd. (glej spodnjo tabelo).
• Izpeljane merske enote so sestavljene iz dveh osnovnih enot ali merske enote in poimenovanja predmeta, ki ga določa (npr. obrat, sličica, pika ipd.).
  • sličica na sekundo okrajšano sl./sek, v bibliografskem opisu filmskega traku, projicirnega gradiva za navedbo hitrosti predvajanja
    
  • obrat na minuto okrajšano o/m, angleško rpm (revolutions per minute) v bibliografskem opisu zvočnih posnetkov za navedbo hitrosti vrtenja, npr. gramofonske plošče
    
  • dpi pik na inčo (ang. dots per inch) pri navajanju kakovosti tiskalnika, tiskalniškega izpisa ali optičnega tipala pri skenerju, digitalnem fotoaparatu
    
  • bpi bitov na inčo (ang. bits per inch) pri navajanju gostote zapisa na magnetnem, optičnem mediju (npr. magnetnem traku, magnetni disketi, zapisljivem optičnem disku)

Računalniški pomnilniški mediji imajo danes že zelo velike zmogljivosti in tudi elektronski dokumenti in elektronske publikacije postajajo z vidika porabe pomnilniških zmogljivosti vse obsežnejši, povprečna digitalna fotografija že nekaj milijonov bajtov, videoposnetek blizu milijarde bajtov. Za večkratnike bitov ali bajtov se zato uporabljajo standardizirane mednarodne predpone, tako dobimo večje enote kilobajt, megabajt, gigabajt itd., vendar je pri tem pretvornik 1024 (dvojiški sistem) namesto 1000 (desetiški sistem).

Vir: Wikipedia - Predpone SI

Elektronski slovar in "slovar v elektronski obliki"

Amebisova "knjižna polica" spletnih slovarjev. Enako knjižno polico si lahko uporabnik sestavi sam na namizju osebnega računalnika,
v polici so prikazani samo tisti slovarji, ki jih je kupil na CD-ROM-ih, to velja tudi za naročene spletne slovarje.

---

Nekoliko zagoneten naslov sestavka je marsikomu najbrž nejasen, zato najprej trditev, ki jo bom skušal v nadaljevanju razložiti in zagovarjati – vsak slovar v elektroski obliki ni nujno tudi elektronski slovar. Termina torej nista sopomenki, kot ju vsakodnevno sicer pogosto uporabljamo. Za izhodišče naj nam bosta gesli elektronska knjiga in elektronski slovar z razlagami iz Bibliotekarskega terminološkega slovarja (2009):

elektrónska knjíga -e -e ž (okrajš. e-knjiga) 1. monografska publikacija na elektronskem mediju (1), predvsem na optičnih diskih, internetu ; prim. tiskana knjiga, elektronski časopis, elektronska serijska publikacija 2. monografska publikacija v elektronski obliki, ki se jo lahko uporablja le s temu namenjeno posebno programsko opremo na osebnem računalniku 3. prenosna računalniška naprava za listanje, branje (2) elektronskih dokumentov; sin. bralnik (3), čitalnik (3)

elektrónski slovár -ega -ja ž slovar (1) na elektronskem mediju s programom za njegovo uporabo; sin. računalniški slovar

Termin elektronska knjiga ima tri razlage, ki se pomensko stopnjujejo oz. prehajajo od relativno splošnega do povsem specifičnega: najprej kateri koli objavljeni monografski dokument v elektronski obliki (čeprav mi nihče ne zna razložiti, kdaj se na spletu objavljen sestavek »prelevi« v monografsko publikacijo!), v nadaljevanju tak dokument, pri katerem je za uporabo potrebna posebna programska oprema (npr. MS Reader na osebnem računalniku), in na koncu še elektronski bralnik kot zelo specifičen in omejen pomen termina. S terminološkega in tudi bibliotekarskega strokovnega vidika seveda ni zaželeno, da se uporablja isti termin za tri tako različne, vendar sorodne in med seboj prepletene pojme. Trdim, da je treba narediti red in natančneje opredeliti predvsem dokumente, ki sodijo v prvo razlago.
Elektronski slovar je opredeljen bolj enostavno in žal tudi pomanjkljivo, dodati mu je treba vsaj še drugo razlago: manjša prenosna naprava za uporabo takšnega slovarja.

Knjiga pri preskoku s papirja na elektronski medij glede organizacije in podajanja vsebine ni doživela prav velikih in dramatičnih sprememb. Besedilo elektronske knjige je še vedno strnjeno in ga uporabljamo, to je beremo (pretežno) linearno in na podoben način, kot pri tiskani knjigi, dodane pa so nove lastnosti, ki njeno uporabo olajšajo in naredijo bolj učinkovito. Nekoliko poenostavljeno lahko rečemo, da gre torej zgolj za prenos vsebine na nov medij.
Pri slovarjih, isto velja tudi za leksikone in enciklopedije, pa je prišlo s prehodom na elektronski medij tudi do povsem novega koncepta organizacije gradiva in njegove uporabe, torej za revolucionaren kvalitativen preskok. Na elektronskem mediju so to podatkovne zbirke z vsemi značilnostmi in lastnostmi besedilnih podatkovnih zbirk vključno s posebnim programom za njihovo urejanje, upravljanje in uporabo. To je treba upoštevati že pri zasnovi in gradnji slovarja, za učinkovito uporabo pa mora kaj o tem vedeti tudi uporabnik, saj je lahko uporaba nekaterih elektronskih slovarjev že zelo zapletena reč. Velik poudarek je na namenski programski opremi, ki omogoča poizvedovanje in s tem povezane raznovrstne možnosti. Prav organizacija slovarja kot podatkovna zbirka in slovarski program za poizvedovanje sta pogoj in kriterij, ki nek slovar uvršča med elektronske slovarje (računalniški slovar je sopomenka).

Poenostavljena enačba pri knjigi zato drži v obe smeri:

elektronska knjiga	=	knjiga v elektronski obliki
knjiga v elektronski obliki	=	elektronska knjiga

Pri slovarju pa se zaplete in včasih drži samo v eni smeri:

elektronski slovar	=	slovar v elektronski obliki
slovar v elektronski obliki	= samo v nekaterih primerih (kadar se uporablja s programom za poizvedovanje)	elektronski slovar

Kdaj torej govorimo o slovarju v elektronski obliki, ki ni elektronski slovar?
Predvsem na spletu je mogoče najti veliko število slovarjev, ki sodijo v to skupino.

1. Izvorno digitalni so tisti, ki so od vsega začetka nastajali s pomočjo računalnika, vendar so ostali v (skoraj) nestrukturirani besedilni datoteki. Navadno gre za novejše slovarje, ki jih na spletu najdemo in uporabljamo z brskalnikom in/ali enim od splošnih uporabniških programov za pregledovanje besedil, kot so npr. Word, Excel, Acrobat Reader ipd. S klikom na spodnje ikone si lahko ogledate primere takšnih slovarjev.

pdf dokument	html datoteka	Wordova datoteka	Excelova datoteka

Take slovarje je mogoče pregledovati tudi na elektronskem bralniku, npr. Kindle, Nook ipd., in večini prenosnih telefonov.

2. Digitalizirani (skenirani) - prvotna oblika je bil tiskani slovar, lahko je tudi zelo star, s skeniranjem je prešel v elektronsko obliko in navadno poleg "listanja" na zaslonu ne zmore kaj dosti novega. Pri boljših izvedbah je lahko opravljeno optično prepoznavanje znakov (OCR), ki poveča uporabnost z možnostjo enostavnega iskanja pojavljanja nekega zaporedja znakov. Tak je tudi spodnji primer:

Glossary of library terms, English, Danish, French, German, Italian, Spanish, Swedish

listanje	- klikni na sliko leve ali desne strani
samodejno listanje	- puščica desno zgoraj
hitro pomikanje	- vpiši številko strani v okence s pagino
enostavno iskanje	- desno okno
povečava	- zoom + in -

Temeljito strukturiranje tako skeniranega slovarja, optično prepoznavanje znakov in prenos podatkov v slovarsko podatkovno zbirko z ustreznim programom za poizvedovanje lahko ima za rezultat pravi elektronski slovar. Primer take pretvorbe je npr. Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (knjižna izdaja iz leta 1894, elektronska izdaja na CD-ROM-u leta 2006 in spletna izdaja 2010).

Proizvajalec ga imenuje "prenosni žepni elektronski jezikovni slovar", je velikosti prenosnega telefona in zmore za dobrih sto evrov sedem jezikov v dvanajstih slovarjih s 65 do 180 tisoč besedami. Majhen zaslonček ne obeta prav veliko. Elektronski slovar - naprava
Portos - žepni elektronski poliglot	Nook - elektronski bralnik

Pravi elektronski slovarji (sopomenka računalniški slovar) so vse pogosteje dostopni na spletu, tisti na CD-ROM-u, DVD-ju ali USB-ključku so navadno zelo specializirani glede na vsebino ali namen (terminološki slovarji, učenje tujih jezikov ipd.) ali kot priloga tiskani izdaji (pravzaprav dodatek s podobno, vendar dopolnjeno in drugače strukturirano vsebino, npr. zvok, enciklopedični in ilustrirani dodatki ipd.). Nekateri elektronski slovarji dopuščajo le zelo enostavno iskanje in tudi rezultati so skromni, navadno le beseda, tj. ustreznik v drugem jeziku. Od tod naprej pa fantazija in raznolikost ponujenih možnosti nimata meja. Starejše verzije programske podpore navadno temeljijo na ukaznem iskanju, ki lahko omogoča tudi uporabo Boolove logike, novejše pa menijsko iskanje z bogatim naborom izbirnih menijev in tabel. Tudi rezultati lahko vsebujejo poleg iztočnice še množico drugih informacij, npr. slovnične podatke, etimologijo, razlage, historične dodatke, izpisana besedila in podatke o izvoru oz. avtorju, izgovorjavo (zvok), videoposnetke ipd., ali možnosti prehoda v druge slovarje. Včasih je težko razlikovati med slovarjem in leksikonom ali enciklopedijo.

Najenostavnejša različica iskanja v elektronskem slovarju	Enostavno iskanje, v primeru zadrege s posebnimi znaki (č š ž é ä ö ç ř ipd.) je na razpolago zaslonska tipkovnica, znake se izbira z miško

Dva primera zelo enostavnih in skromnih možnosti iskanja

Možnost zahtevnejšega ukaznega iskanja na primeru združevalnega iskalnika OneLook

Bogate možnosti in nabor pomagal za zahtevno in že kar zapleteno iskanje: Oxford English Dictionary, spletna izdaja

Rezultate poizvedbe je mogoče v istem oknu povezovati z razlago neznanih besed v zadetkih

Prevajalni slovar z izgovorjavo (kliknite sličico zvočnika).

Z žepno knjižico ali igračko na počitnice? (Slovarji – tiskani in elektronski - 3)

V prvem delu sestavka o elektronskih in tiskanih slovarjih je teklo razmišljanje predvsem o nekaterih osnovnih primerjavah in pogojih za uporabo ene ali druge oblike slovarjev, v nadaljevanju več o lastnostih in značilnostih elektronskih slovarjev ter pasteh, ki prežijo na uporabnika. Tokrat bom spregovoril predvsem o ročnih elektronskih slovarjih in spletnih prevajalnikih ter zaključil s poizkusom ocene "kdo je boljši?".

Igračke za na pot - kot je bil do nedavnega razširjen pojem žepni slovar(ček), se je sedaj udomačil že tudi ročni slovar(ček) (handheld dictionary). Med elektronskimi slovarji se vse pogosteje pojavljajo ti posebni, učenju in potovanju namenjeni splošni prevajalni slovarčki in frazeološki priročniki, nekateri (dražji) omogočajo tudi neposreden vnos besed oz. besedila s skeniranjem, cenejše je mogoče dobiti celo zastonj kot reklamni primerek. Gre za žepne napravice velikosti prenosnega telefona ali večjega obeska za ključe, ki znajo prevedene besede ali fraze tudi lepo izgovoriti. V restavraciji potegniti z napravico po jedilnem listu in poslušati prevod je seveda mnogo bolj elegantno kot z žepno knjigo med listanjem podirati kozarce žlahtnega francoskega vina! Slovarčke v različnih jezikovnih kombinacijah je vse pogosteje mogoče uporabljati tudi na prenosnih telefonih, za to pa je prejkone predpogoj sokolji vid. Velika praktična vrednost te vrste slovarjev je seveda nesporna in bo gotovo v kratkem skoraj docela izpodrinila popotne žepne slovarje. Teh slovarjev se ne nadgrajuje z novejšimi verzijami. Ko je zastarel ali se pokvari, ga enostavno odvržemo (pozor, posebni odpadki!). Tak slovarček je seveda dokaj lahko izgubiti in žeparjem so gotovo bolj zanimivi od broširanega snopiča listov. O vzdržljivosti baterije nimam podatkov, gotovo pa sodi med tiste dražje gumbke. Tudi zaslona na sončni terasi najbrž ni mogoče uporabljati, takrat pač slušalke v ušesa!

Spletni prevajalniki in slovarji - v kratkem času so se zelo razmahnili brezplačni spletni prevajalniki in dvojezični prevajalni slovarji (npr. Google, Najdi.si, Pons ipd.) z velikim naborom jezikov, pogosto je med njimi tudi slovenski. Pri delu z računalnikom, za hitro konzultacijo ali preverjanje, nezahteven prevod ipd. so nesporno zelo priročni in redko kdo še pomisli, da bi v takem primeru segal po knjižni obliki. Za resnejše in zahtevno delo pogosto niso zadovoljivi. Marsikatera spletna stran ali blog že ima vgrajen "gumbek" za prevajanje vsebine (npr. blog, ki ga berete, ga ima na desni strani zgoraj). Vsebina prevajalnikovega okenca se jezikovno prilagaja brskalniku obiskovalca spletne strani (da lahko tujec poišče v naboru jezikov svoj jezik pod imenom, ki ga sam pozna). Kaj več o tem glej še pod točko "Samovolja".

Okence prevajalnika na isti spletni strani, kot ga prikaže: levo slovenski Chrome, desno angleški Firefox

Navada je železna srajca - in to velja tudi za uporabnike slovarjev. V desetletjih uporabe tiskanih slovarjev smo si pridobili določene navade in avtomatizme, ki nam včasih pomagajo, spet drugič pa nas žal tudi omejujejo. Elektronski slovarji navadno prikazujejo posamezen izoliran geselski članek ali nabor najdenih geselskih člankov, kar nam povečuje možnosti primerjanja, po drugi strani pa nas nehote opremlja s plašnicami, da ne vidimo širše od prikazanega. V tiskanem slovarju mi je prav zato všeč večja preglednost tudi nad tistim, česar nisem neposredno iskal. Koliko zanimivega in tudi koristnega sem že našel kar tako, slučajno! Se pa zato seveda ne bi nikoli odrekel možnosti prenosa rezultatov večjega števila iskanj, celo po različnih slovarjih, na en sam zaslon, ki seveda konča na listu potiskanega papirja . . . In iskanju po razlagah, besednih vrstah, končnicah, poslušanju izgovorjave in naglasa . . . ! Kljub temu je moja prva asociacija na besedo slovar takoj knjiga.

Samovolja - sliši se nekoliko nenavadno za pogovor o knjigah, pa vendarle nekaj opazk tudi na to temo. Tiskana knjiga je zelo nesamoiniciativna in ničesar ne počne po svoje. Največ, kar zmore, je to, da se slovar, sploh novejši in v bolj togi vezavi, kot se za debele knjige pač spodobi, sam od sebe zapre in ob tem polije skodelico kave po vsem, kar je na mizi. Bolj ko so papirji dragoceni, več kave gre po njih! Elektronski slovarji pa niso tako pohlevni. Pri tem ne mislim samo tistih osnovnih težav z delovanjem, ko nek ukaz deluje ali pa tudi ne, ko je strežnik nenadoma nedosegljiv ipd. Svoj očitek o "samovolji" slovarjev bom ilustriral s tremi doživljaji s spletnimi prevajalniki, ki pa so se v tem času že precej poboljšali. Še ne dolgo tega je eden od njih neselektivno prevajal prav vse, tudi dele elektronskih naslovov, kar seveda ne gre; danes tega več ne počne. Ko je avgusta na blogu Bibliotekarska terminologija s prispevkom gostovala ameriška kolegica, je prevajalnik prevajal ime njenega bloga z inicialkami (BIK Terminology) v "Taurus", tudi ta se je naučil prepoznavati akronime in imena, da tega več ne počne. Pred tednom sem objavil prvi del tega prispevka in naslov označil z rdečo enko v oklepaju (prvi del). Prevajalnik je naslov prevedel in enko spremenil v "a" [sic!], potem pa nehal prevajati nadaljnje besedilo! Na moje vztrajno prigovarjanje je dosledno prevajal samo naslov! Ko sem v html-ju odstranil kodiranje za rdečo barvo besedila, se je prevajalnik pustil ukrotiti in ni več delal težav! Sitno je tudi, da si včasih na spletno stran nameščeni prevajalnik "zapomni", da j emoral enkrat prevajati in se potem stran vedno znova in znova prevaja, dokler brskalnika ne ugasneš in ponovno zaženeš. Jasno je, da gre za težave, ki so posledica napak in pomanjkljivosti pri načrtovanju in programiranju, razveseljivo pa je, da se stvari hitro in tekoče izboljšujejo, kar kažeta prva primera, kjer se napaka več ne ponavlja, ker se prevajalniki hitro "učijo". Na srečo so "slavni" poizkusi računalniškega prevoda Biblije pred desetletji po kakovosti že daleč preseženi, kakšna nerodnost pa se še vendarle rada zgodi. Takrat se je menda pisalo leto 1962 ali še manj, ko so začetniki računalniškega prevajanja skušali prevesti biblijski stavek "Duh je voljan, a meso je šibko" iz angleščine v ruščino in potem nazaj v angleščino. Rezultat je bil menda (nekateri trdijo, da gre zgolj za zabavno zgodbico) "Vodka je dobra, meso pa pokvarjeno".

Kakor koli se že zdijo spremembe elektronskih medijev radikalne, študije vendarle kažejo, da novi mediji nikoli v celoti ne izrinejo in zamenjajo starih. Prepisovanje rokopisov je vztrajalo še vsaj 250 let po iznajdbi tiska, pisalni stroj in računalnik nista odpravila kemičnega in grafitnega svinčnika, tako tudi elektronske publikacije na internetu ne bodo hitro in povsem izrinile in nadomestile tiskanih. Ponujajo jim celo nove, doslej neznane možnosti, npr. tiskanje na zahtevo (lep primer je Espresso Book Machine) in znano je, da se je poraba papirja v "brezpapirni družbi" katastrofalno povečala. Kdo ve, koliko elektronskih publikacij in v koliko izvodih konča na tiskalnikih in spetih v mapah!? Res je, da je situacija s priročniki, s slovarji morebiti še bolj, nekoliko drugačna. Hvaležen sem kolegu Nekrepu, da je v komentarju ob moji prvi objavi še posebej poudaril pomemben vidik izrednega kvalitativnega preskoka in povečane uporabnosti, ki sta pri elektronskih slovarjih mnogo večja in opaznejša kot pri drugih besedilnih informacijskih pomagalih. "Klasična" elektronska knjiga je več ali manj samo zamenjala fizični nosilec z nekaterimi relativno omejenimi dopolnili, ki sicer povečajo ugodje bralca, v sam koncept uporabe in funkcionalnost priročnika pa posegajo bolj malo ali nič. Elektronski slovarji pa so povsem zamenjali koncept in se iz »linearne« knjige v celoti prelevili v podatkovno zbirko z njeno filozofijo in funkcionalnostjo, ki zahtevata drugačno uporabo in nudita povsem druge možnosti. Te seveda še niso izčrpane in od razvoja še dosti pričakujemo, predvsem od povsem novih rešitev in konceptov, ne toliko od dodelave in »kozmetike« že znanega. Danes je prenekateri slovar na spletu samo prešel v digitalno okolje in ohranil staro funkcionalnost (digitalizirane tiskane izdaje ali računalniška predloga za klasičen tisk – pdf datoteka), o takih bom spregovoril kdaj kasneje, ko bom skušal zagovarjati termina "elektronski slovar" in "slovar v elektronski obliki" kot dva različna pojma z zelo različnimi lastnostmi. Primer "slovarja v elektronski obliki", ki nima niti ene lastnosti pravega "elektronskega slovarja", je na primer Iflin Multilingual Dictionary of Cataloguing Terms and Concepts (MulDiCat) iz avgusta letos, na katerega me je opozoril Mitja.

Iz povedanega je najbrž razvidno, da imajo elektronski slovarji nedvomno mnogo prednosti in privlačnih lastnosti, ki jih lahko suvereno postavljajo pred tiskane slovarje, da pa jih pesti še vse preveč pomanjkljivosti in zadreg, zares še otroških bolezni. Prezgodaj je še za oceno "kdo je boljši?", tiskani se še niso izpeli in elektronski še niso dozoreli, jasno pa je, da je ob ustreznem razvoju prihodnost elektronska. Ob tem morebiti vse prepogosto pozabljamo, da se morata lupina (programska in strojna oprema) in vsebina (slovarsko gradivo) dopolnjevati in skladno razvijati. Brez slabe vesti upam trditi, da vsebina prenekaterega spletnega slovarja danes ne dosega minimalnih standardov kakovosti slovarjev. Tudi pogled na police v knjigarnah kaže, da je ponudba tiskanih slovarjev še vedno tradicionalno bogata, elektroskih slovarjev na CD-ROM-ih pa je relativno malo. Te dni sem bil na obisku v visokošolskih knjižnicah treh skandinavskih glavnih mest in seveda povsod smuknil tudi v knjigarno ali dve. Same velike knjigarne so bile, pa je bila ponudba elektronskih slovarjev sila skopa. Na laserskih diskih, danes že tudi na USB-ključkih, so predvsem jezikovni tečaji. Knjigarnarke so mi povedale povsem jasno: Povpraševanje po tiskanih slovarjih je še vedno zelo veliko (bile so tudi ti. akademske knjigarne, specializirane za potrebe univerz), elektronski se prodajajo redkeje.

Sam z veseljem uporabljam oboje, tako tiskane kot tudi elektronske slovarje, pač glede na okoliščine in kriterije, o katerih sem razpravljal. Ali pa vzamem tisto, kar je pač bolj pri roki. Čustveno mi je knjiga še vedno bliže, vendar to ne more izriniti praktičnih vrednosti in prednosti elektronskega. Kdo ve, če je to čisto objektiven pogled, ali je to zato, ker sem digitalni priseljenec?

Ločijo jih tri tisočletja.

Jim Loy, osebni slovar hieroglifov Vir: The Egyptian scribe	Žepni slovar – bralnik Vir: Wizcomtech	Asirski slovar, klinopis Nastal v Niniveh v 7. st. pr.n.št. Vir: Interactive ancient history