Slovarji – tiskani in elektronski (1)

Ob Nininih vprašanjih v objavi Kakšna je prihodnost tiskanih izdaj slovarjev? in "alarmantnem" članku MMC RTV SLO o "izumiranju tiskanih slovarjev", ki s podatki iz založniškega sveta na primeru obsežnega Oxfordskega slovarja, enega najprominentnejših svetovnih slovarjev, vzbuja dvome o usodi in prihodnosti tiskane knjige in njene elektronske naslednice, v tem primeru slovarja, sem skušal pogledati vase kot uporabnika slovarjev in razmisliti o razlogih, ki me vodijo pri odločanju, da pri svojem delu uporabim tiskano ali elektronsko obliko tega priročnika. Iz uvodne objave Slovarji (in jaz) pred dvema tednoma bi moralo biti jasno, da je pisec teh vrstic računalniškim slovarjem več kot naklonjen, zato bodo nekateri tokratni pomisleki in zadržki, ko bom skušal primerjati uporabo tiskanih in elektronskih slovarjev, prej posledica razmišljanja in izkušenj ter manj predsodkov ali morebitne konzervativnosti. Zaradi obsežnosti bo prispevek objavljen v dveh delih.

Slovarje uporabljam vsakodnevno, motiv, da sežem po slovarju, je lahko čista potreba, strokovna radovednost pa tudi čisto uživaške narave, takrat pokukam v kakšnega kar tako iz firbca, da vidim, kakšen je in kaj je v njem. Slovar je lahko tudi nadvse zabavno branje! Pri elektronskem je seveda čar tudi v "igračkanju", načrtnem ali čisto naključnem preizkušanju nastavitev in ponujenih možnosti, zmogljivosti in spretnosti iskalnih orodij, posebnih izvirnih rešitev, pa škodoželjnemu hahljanju ob morebitnih šibkostih, nerodnostih, ne tako redko tudi resnih nepravilnostih in napakah v delovanju. Glede na potrebe so lahko razlogi in zadržki, ki vodijo k odločitvi za uporabo ene ali druge oblike slovarja glede na njegovo izvedbo (tiskan ali elektronski) naslednji:

Razpoložljivost - kljub izrednemu napredku in razvoju elektronskih medijev nekaterih slovarjev, predvsem terminoloških, v elektronski obliki še ni ali pa jih je na spletu teže najti kot tiskanega v katalogu knjižnice ali celo v polici za seboj. Tudi nekaterih specialnih slovarjev (npr. etimoloških) za prenekateri jezik v elektronski obliki še ni. Takrat je pač treba neizogibno seči po knjigi. Pogosto lahko zadnje čase na spletu najdemo vsaj delovno gradivo, poizkus, zametek slovarja, ki bo izšel šele čez leta ali pa morebiti nikoli ne bo dokončan. Glede na tehnični razvoj in gibanje cen (cena tiska ostaja relativno visoka, cena elektronskih oblik pa se praviloma hitro manjša) je pričakovati, da nekateri slovarji res (več) ne bodo izhajali v tiskani obliki. Še toliko bolj, ker elektronske slovarje vse pogosteje samozaložniško na spletu objavljajo posamezniki ali delovne skupine, ki slovar sestavljajo.

Splošna dostopnost - je lahko problematična tudi za tiskano izdajo slovarja, ki ga v knjigarni in knjižnici ni ali pa je celo razprodan. Nakup, medknjižnična izposoja (ki pri slovarjih navadno odpove) tudi danes za tiskano izdajo še nista čez noč. Isto velja za elektronsko verzijo na fizičnem nosilcu (navadno CD-ROM, vse pogosteje tudi DVD, videl sem ga že tudi na USB-ključku). Spletne verzije, predvsem velja to za večje in renomirane slovarje, so najpogosteje dostopne z določenimi omejitvami in pogojene z nakupom oz. naročnino. Tudi če imamo kot član knjižnice možnost dostopa, opažamo različne omejitve, mogoče moramo biti v prostorih knjižnice in na njeni računalniški opremi (IP naslov), tudi če imamo pravico t.i. oddaljenega dostopa, je to povezano z geslom, uporabniškim imenom in še čem.

Krajevna in časovna dostopnost - če knjige nimamo ravno pri roki, je treba vzeti pot pod noge pa v knjižnico ali knjigarno, bognedaj, da se to zgodi v nedeljo ali ponoči! Prednost spletnih slovarjev je v tem pogledu povsem prevladujoča in prepričljiva. Lahko jih uporabljamo kjer koli in kadar koli. Če ni kaj narobe z računalnikom, internetom, geslom, verzijo brskalnika . . .

Cena - spletni slovarji so pogosto prosto dostopni, kar je nedvomno velika prednost in privlačnost, če ga je treba kupiti ali se nanj naročiti, pa utegne preseči ceno tiskane izdaje. Pri zelo dragih slovarjih je privlačen občutek življenja na kredit (ker je letna naročnina na elektronsko verzijo manjša od morebitnega obroka za nakup tiskanega slovarja), vendar pozor! Primer velikega Oxfordskega slovarja kaže, da štiriletna naročnina elektronskega slovarja preseže ceno nakupa 20 tiskanih zvezkov, ki nam ostanejo za večno, s prenehanjem naročila pa praviloma usahne tudi možnost dostopa do elektronskega slovarja.

Ažurnost - največja pomanjkljivost tiskanih slovarjev je bila že vedno v zastarevanju, ob današnjem hitrem razvoju jezikov in strok je to še bolj očitno. Vsebina slovarja že po definiciji zastareva celo med njegovim nastajanjem in pri tiskanem ni druge pomoči kot naslednja izboljšana, popravljena, razširjena, dopolnjena . . . izdaja, ki pa navadno ne pride kmalu in spet dosti stane. Pri elektronskih slovarjih na fizičnem nosilcu ni nič bolje, spletne pa avtorji in založniki pogosto ažurirajo v določenih krajših ali daljših intervalih, manjše vsebinske in tipkarske napake pa je mogoče odpraviti takoj. Vestnemu katalogizatorju se seveda takoj postavi vprašanje izdaje, verzije . . .

Kvaliteta - res je ocenjevanje kakovosti slovarja zelo zahtevno in nehvaležno delo, vendar ima tudi laik pri tiskanem slovarju nekaj enostavnih elementov za vrednotenje vsebine, zanesljivosti, ustreznosti – to so založba (renomirana), avtor (vsaj znano ime, če že ne reference), leto izida (zastarelost), obseg (zelo banalno, vendar debelina knjige o slovarju vendarle tudi nekaj pove), navadno obsežen uvod z navodili in opisom ipd. Knjigo lahko v knjigarni ali knjižnici prelistam in si o njej ustvarim vtis. Elektronski slovarji na fizičnem nosilcu imajo navadno vsaj nekaj od teh pokazateljev (čeprav pogosto šele po instalaciji na domači računalnik, v knjigarni pa nič od tega!), spletni slovarji pa lahko imajo vse te podatke ali pa niti enega od njih! Ne ve se, kdo stoji za objavo, kdo ga je sestavil, kdaj je nastal, koliko gesel vsebuje (na spletu se tudi seznami tridesetih besed že imenujejo slovar), ali gre z dopolnili vštric s časom, včasih celo strokovno področje ni definirano (primer). Takemu slovarju lahko zaupam ali pa tudi ne . . .

Vir: Facebook, Maček Žakelj		Vir: Andertoons

Novi pristopi in možnosti - elektronski slovarji so naredili izjemen napredek prav na področju najrazličnejših novih možnosti, ki jih tradicionalni tiskani slovarji ne morejo imeti. Množica indeksov omogoča poleg brskanja še iskanje po različnih delih slovarskega članka in kombinacijo med njimi z uporabo Boolove algebre, ki se spretno skriva za obrazci in uporabnika več ne plaši. Izvoz rezultatov je pri boljših slovarjih razumljiv sam po sebi, prav tako jasna in razumljiva navodila, čeprav je dober uporabniški vmesnik praviloma dovolj intuitivno naravnan (kar pa vedno pač ne gre ali pa njegovi ustvarjalci tega "še niso vzeli"). Različne nastavitve in prilagoditve vključno z izbiro večjega števila jezikov uporabniškega vmesnika so standardne.

Različne elektronske oblike - za poimenovanjem elektronski slovar se pogosto skriva več pojavnih oblik, ki so med seboj zelo različne.
- Glede na medij so elektronski slovarji spletni ali taki na fizičnem nosilcu, včasih so bile to magnetne diskete, danes najpogosteje CD-ROM ali DVD (v primeru manjših naklad, založništva na zahtevo in samozaložništva tudi CD-R ali DVD-R). Slovarji na fizičnem nosilcu imajo nekaj skupnih lastnosti s tiskanimi (cena, (ne)ažurnost, razpoložljivost, dostopnost ipd.).
- Glede na format je zares elektronski slovar (tudi računalniški slovar) samo tak, ki ima strukturo in organizacijo podatkovne zbirke z orodji za poizvedovanje in prikaz. Danes je še mnogo takih, ki samo prikazujejo vsebino na zaslon, linearno nizajo stran za stranjo brez možnosti poizvedovanja in zbiranja zadetkov (pogosto pa vendarle z možnostjo iskanja mesta posamezne besede v besedilu ali na strani, kot pač to omogočajo tudi Word, Acrobat Reader, spletni brskalnik) in so navadno v formatu slikovnih ali besedilnih datotek (skenirani tiskani slovarji, pdf ali html datoteke kot rezultat skeniranja ali priprave besedila za tisk ipd.). Take predstavitve slovarjev nimajo nobene od funkcij pravega elektronskega slovarja (razen dostopnosti na spletu).

Potrebna znanja - za kolikor toliko učinkovito uporabo elektronskega slovarja je potrebna določena stopnja informacijske in računalniške pismenosti, če je potrebno iskanje ustreznega slovarja na spletu, ukrepanje v primeru omejitev in zaščite, neizogibna je evalvacija rezultatov iskanja in izbira med zadetki, to je različnimi slovarji ali samo njihovem navajanju v besedilih (iskanje "angleško-slovenski slovar" dá v Googlu skoraj 35.000 zadetkov), če pa imamo slovar na fizičnem nosilcu, je potrebno obvladati rokovanje z medijem (imel sem že opravka z uporabnikom, ki je napačno vstavljal disketo in jo zagozdil v pogonu), slovarji imajo praviloma lastne nestandardizirane uporabniške vmesnike in učinkovita uporaba ni vedno intuitivno jasna. Velika prednost je zato "knjižna polica" večjega števila slovarjev z istim uporabniškim vmesnikom (npr. Amebisovi slovarji). Navodila za uporabo (in namestitev, če je potrebna), pomoč in uporabniški vmesnik so lahko v nam neznanem ali preslabo znanem jeziku (saj prav zato želimo slovar!) ali pa uporabljajo zahtevno oz. nejasno terminologijo (npr. find in search kot dve različni funkciji). Poseben primer so slovarji na fizičnem nosilcu, ki potrebujejo namestitev, ta pa utegne biti v nekaterih primerih prava mora! Navodila za namestitev slovarja s fizičnega nosilca so pogosto premalo natančna in pomanjkljiva ter ne predvidevajo morebitnih zapletov, registracija slovarja na spletu pa večkrat sploh ni dokumentirana.
Seveda tudi tiskana izdaja slovarja ni brez skritih pasti, ena najbolj nenavadnih je najbrž abecedna ureditev. Gesla so urejena in zato seveda najdljiva izključno po abecedi, ki ni kar tako! Poznati abecedo in jo znati uporabljati ni isto! Priznam, da mi pri iskanju slovarske iztočnice od abecede včasih zabrni v glavi in moram za hipec pogledati skozi okno, da se spet znajdem. Nemoč pred abecedo je huda stvar, ste jo kdaj doživeli? Potem pride seveda še vprašanje razvrstitve nam manj znanih črk v tujih jezikih, pa še kakšna neznana poslastica zna vse dodatno popestriti (v estonščini so na primer vsi samoglasniki s preglasom na koncu abecede). Pri elektronskih slovarjih teh travm ni, utegne pa biti skoraj nemogoče s tipkovnico pričarati nekatere tuje znake.

Rune (Vir: BabelStone Runes)