sobota, 23. oktober 2010

Elektronski slovar in "slovar v elektronski obliki"


Amebisova "knjižna polica" spletnih slovarjev. Enako knjižno polico si lahko uporabnik sestavi sam na namizju osebnega računalnika,
v polici so prikazani samo tisti slovarji, ki jih je kupil na CD-ROM-ih, to velja tudi za naročene spletne slovarje.

Nekoliko zagoneten naslov sestavka je marsikomu najbrž nejasen, zato najprej trditev, ki jo bom skušal v nadaljevanju razložiti in zagovarjati – vsak slovar v elektroski obliki ni nujno tudi elektronski slovar. Termina torej nista sopomenki, kot ju vsakodnevno sicer pogosto uporabljamo. Za izhodišče naj nam bosta gesli elektronska knjiga in elektronski slovar z razlagami iz Bibliotekarskega terminološkega slovarja (2009):

elektrónska knjíga -e -e ž (okrajš. e-knjiga) 1. monografska publikacija na elektronskem mediju (1), predvsem na optičnih diskih, internetu ; prim. tiskana knjiga, elektronski časopis, elektronska serijska publikacija 2. monografska publikacija v elektronski obliki, ki se jo lahko uporablja le s temu namenjeno posebno programsko opremo na osebnem računalniku 3. prenosna računalniška naprava za listanje, branje (2) elektronskih dokumentov; sin. bralnik (3), čitalnik (3)
elektrónski slovár -ega -ja ž slovar (1) na elektronskem mediju s programom za njegovo uporabo; sin. računalniški slovar

Termin elektronska knjiga ima tri razlage, ki se pomensko stopnjujejo oz. prehajajo od relativno splošnega do povsem specifičnega: najprej kateri koli objavljeni monografski dokument v elektronski obliki (čeprav mi nihče ne zna razložiti, kdaj se na spletu objavljen sestavek »prelevi« v monografsko publikacijo!), v nadaljevanju tak dokument, pri katerem je za uporabo potrebna posebna programska oprema (npr. MS Reader na osebnem računalniku), in na koncu še elektronski bralnik kot zelo specifičen in omejen pomen termina. S terminološkega in tudi bibliotekarskega strokovnega vidika seveda ni zaželeno, da se uporablja isti termin za tri tako različne, vendar sorodne in med seboj prepletene pojme. Trdim, da je treba narediti red in natančneje opredeliti predvsem dokumente, ki sodijo v prvo razlago.
Elektronski slovar je opredeljen bolj enostavno in žal tudi pomanjkljivo, dodati mu je treba vsaj še drugo razlago: manjša prenosna naprava za uporabo takšnega slovarja.

Knjiga pri preskoku s papirja na elektronski medij glede organizacije in podajanja vsebine ni doživela prav velikih in dramatičnih sprememb. Besedilo elektronske knjige je še vedno strnjeno in ga uporabljamo, to je beremo (pretežno) linearno in na podoben način, kot pri tiskani knjigi, dodane pa so nove lastnosti, ki njeno uporabo olajšajo in naredijo bolj učinkovito. Nekoliko poenostavljeno lahko rečemo, da gre torej zgolj za prenos vsebine na nov medij.
Pri slovarjih, isto velja tudi za leksikone in enciklopedije, pa je prišlo s prehodom na elektronski medij tudi do povsem novega koncepta organizacije gradiva in njegove uporabe, torej za revolucionaren kvalitativen preskok. Na elektronskem mediju so to podatkovne zbirke z vsemi značilnostmi in lastnostmi besedilnih podatkovnih zbirk vključno s posebnim programom za njihovo urejanje, upravljanje in uporabo. To je treba upoštevati že pri zasnovi in gradnji slovarja, za učinkovito uporabo pa mora kaj o tem vedeti tudi uporabnik, saj je lahko uporaba nekaterih elektronskih slovarjev že zelo zapletena reč. Velik poudarek je na namenski programski opremi, ki omogoča poizvedovanje in s tem povezane raznovrstne možnosti. Prav organizacija slovarja kot podatkovna zbirka in slovarski program za poizvedovanje sta pogoj in kriterij, ki nek slovar uvršča med elektronske slovarje (računalniški slovar je sopomenka).

Poenostavljena enačba pri knjigi zato drži v obe smeri:

elektronska knjiga =knjiga v elektronski obliki
knjiga v elektronski obliki =elektronska knjiga

Pri slovarju pa se zaplete in včasih drži samo v eni smeri:

elektronski slovar =slovar v elektronski obliki
slovar v elektronski obliki = samo v nekaterih primerih
(kadar se uporablja s
programom za poizvedovanje)
elektronski slovar

Kdaj torej govorimo o slovarju v elektronski obliki, ki ni elektronski slovar?
Predvsem na spletu je mogoče najti veliko število slovarjev, ki sodijo v to skupino.

1. Izvorno digitalni so tisti, ki so od vsega začetka nastajali s pomočjo računalnika, vendar so ostali v (skoraj) nestrukturirani besedilni datoteki. Navadno gre za novejše slovarje, ki jih na spletu najdemo in uporabljamo z brskalnikom in/ali enim od splošnih uporabniških programov za pregledovanje besedil, kot so npr. Word, Excel, Acrobat Reader ipd. S klikom na spodnje ikone si lahko ogledate primere takšnih slovarjev.

pdf dokument html datoteka Wordova datoteka Excelova datoteka

Take slovarje je mogoče pregledovati tudi na elektronskem bralniku, npr. Kindle, Nook ipd., in večini prenosnih telefonov.

2. Digitalizirani (skenirani) - prvotna oblika je bil tiskani slovar, lahko je tudi zelo star, s skeniranjem je prešel v elektronsko obliko in navadno poleg "listanja" na zaslonu ne zmore kaj dosti novega. Pri boljših izvedbah je lahko opravljeno optično prepoznavanje znakov (OCR), ki poveča uporabnost z možnostjo enostavnega iskanja pojavljanja nekega zaporedja znakov. Tak je tudi spodnji primer:


Glossary of library terms, English, Danish, French, German, Italian, Spanish, Swedish
listanje- klikni na sliko leve ali desne strani
samodejno listanje- puščica desno zgoraj
hitro pomikanje- vpiši številko strani v okence s pagino
enostavno iskanje- desno okno
povečava- zoom + in -

Temeljito strukturiranje tako skeniranega slovarja, optično prepoznavanje znakov in prenos podatkov v slovarsko podatkovno zbirko z ustreznim programom za poizvedovanje lahko ima za rezultat pravi elektronski slovar. Primer take pretvorbe je npr. Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (knjižna izdaja iz leta 1894, elektronska izdaja na CD-ROM-u leta 2006 in spletna izdaja 2010).

Proizvajalec ga imenuje "prenosni žepni elektronski jezikovni slovar", je velikosti prenosnega telefona in zmore za dobrih sto evrov sedem jezikov v dvanajstih slovarjih s 65 do 180 tisoč besedami. Majhen zaslonček ne obeta prav veliko.
Elektronski slovar - naprava

Portos - žepni elektronski poliglot Nook - elektronski bralnik

Pravi elektronski slovarji (sopomenka računalniški slovar) so vse pogosteje dostopni na spletu, tisti na CD-ROM-u, DVD-ju ali USB-ključku so navadno zelo specializirani glede na vsebino ali namen (terminološki slovarji, učenje tujih jezikov ipd.) ali kot priloga tiskani izdaji (pravzaprav dodatek s podobno, vendar dopolnjeno in drugače strukturirano vsebino, npr. zvok, enciklopedični in ilustrirani dodatki ipd.). Nekateri elektronski slovarji dopuščajo le zelo enostavno iskanje in tudi rezultati so skromni, navadno le beseda, tj. ustreznik v drugem jeziku. Od tod naprej pa fantazija in raznolikost ponujenih možnosti nimata meja. Starejše verzije programske podpore navadno temeljijo na ukaznem iskanju, ki lahko omogoča tudi uporabo Boolove logike, novejše pa menijsko iskanje z bogatim naborom izbirnih menijev in tabel. Tudi rezultati lahko vsebujejo poleg iztočnice še množico drugih informacij, npr. slovnične podatke, etimologijo, razlage, historične dodatke, izpisana besedila in podatke o izvoru oz. avtorju, izgovorjavo (zvok), videoposnetke ipd., ali možnosti prehoda v druge slovarje. Včasih je težko razlikovati med slovarjem in leksikonom ali enciklopedijo.

Najenostavnejša različica iskanja
v elektronskem slovarju
Enostavno iskanje, v primeru zadrege s posebnimi
znaki (č š ž é ä ö ç ř ipd.) je na razpolago zaslonska
tipkovnica, znake se izbira z miško

Dva primera zelo enostavnih in skromnih možnosti iskanja

Možnost zahtevnejšega ukaznega iskanja na primeru združevalnega iskalnika OneLook

Bogate možnosti in nabor pomagal za zahtevno in že kar zapleteno iskanje: Oxford English Dictionary, spletna izdaja

Rezultate poizvedbe je mogoče v istem oknu povezovati z razlago neznanih besed v zadetkih


Prevajalni slovar z izgovorjavo (kliknite sličico zvočnika).

nedelja, 17. oktober 2010

Z žepno knjižico ali igračko na počitnice? (Slovarji – tiskani in elektronski - 3)

V prvem delu sestavka o elektronskih in tiskanih slovarjih je teklo razmišljanje predvsem o nekaterih osnovnih primerjavah in pogojih za uporabo ene ali druge oblike slovarjev, v nadaljevanju več o lastnostih in značilnostih elektronskih slovarjev ter pasteh, ki prežijo na uporabnika. Tokrat bom spregovoril predvsem o ročnih elektronskih slovarjih in spletnih prevajalnikih ter zaključil s poizkusom ocene "kdo je boljši?".

  • Igračke za na pot - kot je bil do nedavnega razširjen pojem žepni slovar(ček), se je sedaj udomačil že tudi ročni slovar(ček) (handheld dictionary). Med elektronskimi slovarji se vse pogosteje pojavljajo ti posebni, učenju in potovanju namenjeni splošni prevajalni slovarčki in frazeološki priročniki, nekateri (dražji) omogočajo tudi neposreden vnos besed oz. besedila s skeniranjem, cenejše je mogoče dobiti celo zastonj kot reklamni primerek. Gre za žepne napravice velikosti prenosnega telefona ali večjega obeska za ključe, ki znajo prevedene besede ali fraze tudi lepo izgovoriti. V restavraciji potegniti z napravico po jedilnem listu in poslušati prevod je seveda mnogo bolj elegantno kot z žepno knjigo med listanjem podirati kozarce žlahtnega francoskega vina! Slovarčke v različnih jezikovnih kombinacijah je vse pogosteje mogoče uporabljati tudi na prenosnih telefonih, za to pa je prejkone predpogoj sokolji vid. Velika praktična vrednost te vrste slovarjev je seveda nesporna in bo gotovo v kratkem skoraj docela izpodrinila popotne žepne slovarje. Teh slovarjev se ne nadgrajuje z novejšimi verzijami. Ko je zastarel ali se pokvari, ga enostavno odvržemo (pozor, posebni odpadki!). Tak slovarček je seveda dokaj lahko izgubiti in žeparjem so gotovo bolj zanimivi od broširanega snopiča listov. O vzdržljivosti baterije nimam podatkov, gotovo pa sodi med tiste dražje gumbke. Tudi zaslona na sončni terasi najbrž ni mogoče uporabljati, takrat pač slušalke v ušesa!
  • Spletni prevajalniki in slovarji - v kratkem času so se zelo razmahnili brezplačni spletni prevajalniki in dvojezični prevajalni slovarji (npr. Google, Najdi.si, Pons ipd.) z velikim naborom jezikov, pogosto je med njimi tudi slovenski. Pri delu z računalnikom, za hitro konzultacijo ali preverjanje, nezahteven prevod ipd. so nesporno zelo priročni in redko kdo še pomisli, da bi v takem primeru segal po knjižni obliki. Za resnejše in zahtevno delo pogosto niso zadovoljivi. Marsikatera spletna stran ali blog že ima vgrajen "gumbek" za prevajanje vsebine (npr. blog, ki ga berete, ga ima na desni strani zgoraj). Vsebina prevajalnikovega okenca se jezikovno prilagaja brskalniku obiskovalca spletne strani (da lahko tujec poišče v naboru jezikov svoj jezik pod imenom, ki ga sam pozna). Kaj več o tem glej še pod točko "Samovolja".

    Okence prevajalnika na isti spletni strani, kot ga prikaže: levo slovenski Chrome, desno angleški Firefox

  • Navada je železna srajca - in to velja tudi za uporabnike slovarjev. V desetletjih uporabe tiskanih slovarjev smo si pridobili določene navade in avtomatizme, ki nam včasih pomagajo, spet drugič pa nas žal tudi omejujejo. Elektronski slovarji navadno prikazujejo posamezen izoliran geselski članek ali nabor najdenih geselskih člankov, kar nam povečuje možnosti primerjanja, po drugi strani pa nas nehote opremlja s plašnicami, da ne vidimo širše od prikazanega. V tiskanem slovarju mi je prav zato všeč večja preglednost tudi nad tistim, česar nisem neposredno iskal. Koliko zanimivega in tudi koristnega sem že našel kar tako, slučajno! Se pa zato seveda ne bi nikoli odrekel možnosti prenosa rezultatov večjega števila iskanj, celo po različnih slovarjih, na en sam zaslon, ki seveda konča na listu potiskanega papirja . . . In iskanju po razlagah, besednih vrstah, končnicah, poslušanju izgovorjave in naglasa . . . ! Kljub temu je moja prva asociacija na besedo slovar takoj knjiga.
  • Samovolja - sliši se nekoliko nenavadno za pogovor o knjigah, pa vendarle nekaj opazk tudi na to temo. Tiskana knjiga je zelo nesamoiniciativna in ničesar ne počne po svoje. Največ, kar zmore, je to, da se slovar, sploh novejši in v bolj togi vezavi, kot se za debele knjige pač spodobi, sam od sebe zapre in ob tem polije skodelico kave po vsem, kar je na mizi. Bolj ko so papirji dragoceni, več kave gre po njih! Elektronski slovarji pa niso tako pohlevni. Pri tem ne mislim samo tistih osnovnih težav z delovanjem, ko nek ukaz deluje ali pa tudi ne, ko je strežnik nenadoma nedosegljiv ipd. Svoj očitek o "samovolji" slovarjev bom ilustriral s tremi doživljaji s spletnimi prevajalniki, ki pa so se v tem času že precej poboljšali. Še ne dolgo tega je eden od njih neselektivno prevajal prav vse, tudi dele elektronskih naslovov, kar seveda ne gre; danes tega več ne počne. Ko je avgusta na blogu Bibliotekarska terminologija s prispevkom gostovala ameriška kolegica, je prevajalnik prevajal ime njenega bloga z inicialkami (BIK Terminology) v "Taurus", tudi ta se je naučil prepoznavati akronime in imena, da tega več ne počne. Pred tednom sem objavil prvi del tega prispevka in naslov označil z rdečo enko v oklepaju (prvi del). Prevajalnik je naslov prevedel in enko spremenil v "a" [sic!], potem pa nehal prevajati nadaljnje besedilo! Na moje vztrajno prigovarjanje je dosledno prevajal samo naslov! Ko sem v html-ju odstranil kodiranje za rdečo barvo besedila, se je prevajalnik pustil ukrotiti in ni več delal težav! Sitno je tudi, da si včasih na spletno stran nameščeni prevajalnik "zapomni", da j emoral enkrat prevajati in se potem stran vedno znova in znova prevaja, dokler brskalnika ne ugasneš in ponovno zaženeš. Jasno je, da gre za težave, ki so posledica napak in pomanjkljivosti pri načrtovanju in programiranju, razveseljivo pa je, da se stvari hitro in tekoče izboljšujejo, kar kažeta prva primera, kjer se napaka več ne ponavlja, ker se prevajalniki hitro "učijo". Na srečo so "slavni" poizkusi računalniškega prevoda Biblije pred desetletji po kakovosti že daleč preseženi, kakšna nerodnost pa se še vendarle rada zgodi. Takrat se je menda pisalo leto 1962 ali še manj, ko so začetniki računalniškega prevajanja skušali prevesti biblijski stavek "Duh je voljan, a meso je šibko" iz angleščine v ruščino in potem nazaj v angleščino. Rezultat je bil menda (nekateri trdijo, da gre zgolj za zabavno zgodbico) "Vodka je dobra, meso pa pokvarjeno".

    Kakor koli se že zdijo spremembe elektronskih medijev radikalne, študije vendarle kažejo, da novi mediji nikoli v celoti ne izrinejo in zamenjajo starih. Prepisovanje rokopisov je vztrajalo še vsaj 250 let po iznajdbi tiska, pisalni stroj in računalnik nista odpravila kemičnega in grafitnega svinčnika, tako tudi elektronske publikacije na internetu ne bodo hitro in povsem izrinile in nadomestile tiskanih. Ponujajo jim celo nove, doslej neznane možnosti, npr. tiskanje na zahtevo (lep primer je Espresso Book Machine) in znano je, da se je poraba papirja v "brezpapirni družbi" katastrofalno povečala. Kdo ve, koliko elektronskih publikacij in v koliko izvodih konča na tiskalnikih in spetih v mapah!? Res je, da je situacija s priročniki, s slovarji morebiti še bolj, nekoliko drugačna. Hvaležen sem kolegu Nekrepu, da je v komentarju ob moji prvi objavi še posebej poudaril pomemben vidik izrednega kvalitativnega preskoka in povečane uporabnosti, ki sta pri elektronskih slovarjih mnogo večja in opaznejša kot pri drugih besedilnih informacijskih pomagalih. "Klasična" elektronska knjiga je več ali manj samo zamenjala fizični nosilec z nekaterimi relativno omejenimi dopolnili, ki sicer povečajo ugodje bralca, v sam koncept uporabe in funkcionalnost priročnika pa posegajo bolj malo ali nič. Elektronski slovarji pa so povsem zamenjali koncept in se iz »linearne« knjige v celoti prelevili v podatkovno zbirko z njeno filozofijo in funkcionalnostjo, ki zahtevata drugačno uporabo in nudita povsem druge možnosti. Te seveda še niso izčrpane in od razvoja še dosti pričakujemo, predvsem od povsem novih rešitev in konceptov, ne toliko od dodelave in »kozmetike« že znanega. Danes je prenekateri slovar na spletu samo prešel v digitalno okolje in ohranil staro funkcionalnost (digitalizirane tiskane izdaje ali računalniška predloga za klasičen tisk – pdf datoteka), o takih bom spregovoril kdaj kasneje, ko bom skušal zagovarjati termina "elektronski slovar" in "slovar v elektronski obliki" kot dva različna pojma z zelo različnimi lastnostmi. Primer "slovarja v elektronski obliki", ki nima niti ene lastnosti pravega "elektronskega slovarja", je na primer Iflin Multilingual Dictionary of Cataloguing Terms and Concepts (MulDiCat) iz avgusta letos, na katerega me je opozoril Mitja.

    Iz povedanega je najbrž razvidno, da imajo elektronski slovarji nedvomno mnogo prednosti in privlačnih lastnosti, ki jih lahko suvereno postavljajo pred tiskane slovarje, da pa jih pesti še vse preveč pomanjkljivosti in zadreg, zares še otroških bolezni. Prezgodaj je še za oceno "kdo je boljši?", tiskani se še niso izpeli in elektronski še niso dozoreli, jasno pa je, da je ob ustreznem razvoju prihodnost elektronska. Ob tem morebiti vse prepogosto pozabljamo, da se morata lupina (programska in strojna oprema) in vsebina (slovarsko gradivo) dopolnjevati in skladno razvijati. Brez slabe vesti upam trditi, da vsebina prenekaterega spletnega slovarja danes ne dosega minimalnih standardov kakovosti slovarjev. Tudi pogled na police v knjigarnah kaže, da je ponudba tiskanih slovarjev še vedno tradicionalno bogata, elektroskih slovarjev na CD-ROM-ih pa je relativno malo. Te dni sem bil na obisku v visokošolskih knjižnicah treh skandinavskih glavnih mest in seveda povsod smuknil tudi v knjigarno ali dve. Same velike knjigarne so bile, pa je bila ponudba elektronskih slovarjev sila skopa. Na laserskih diskih, danes že tudi na USB-ključkih, so predvsem jezikovni tečaji. Knjigarnarke so mi povedale povsem jasno: Povpraševanje po tiskanih slovarjih je še vedno zelo veliko (bile so tudi ti. akademske knjigarne, specializirane za potrebe univerz), elektronski se prodajajo redkeje.

    Sam z veseljem uporabljam oboje, tako tiskane kot tudi elektronske slovarje, pač glede na okoliščine in kriterije, o katerih sem razpravljal. Ali pa vzamem tisto, kar je pač bolj pri roki. Čustveno mi je knjiga še vedno bliže, vendar to ne more izriniti praktičnih vrednosti in prednosti elektronskega. Kdo ve, če je to čisto objektiven pogled, ali je to zato, ker sem digitalni priseljenec?

    Ločijo jih tri tisočletja.
    Jim Loy, osebni slovar hieroglifov
    Vir: The Egyptian scribe
    Žepni slovar – bralnik
    Vir: Wizcomtech
    Asirski slovar, klinopis
    Nastal v Niniveh v 7. st. pr.n.št.
    Vir: Interactive ancient history
  • sobota, 09. oktober 2010

    Mačka ima sedem življenj, kaj pa slovar (Slovarji – tiskani in elektronski - 2)

    Evropski dan jezikov – 26. september 2010

    Spoštovanje drugih jezikov, kultur in identitet je predpogoj za ustvarjanje evropskega prostora
    medsebojnega spoštovanja in sodelovanja v Evropi, je rekel minister Miloshoski, predsednik odbora
    ministrov Sveta Evrope.

    Ob Evropskem dnevu jezikov, ki ga praznujejo v vseh 47 državah članicah, je poudaril da:
    "se proti jezikovni nestrpnosti in pomanjkanju varnosti najlaže borimo z učenjem jezikov in
    medkulturnim razumevanjem ali compréhension v francoščini, skilningur v islandščini, moistimeine
    v estonščini, tuiscint v irščini, zrozumienie v poljščini ali razbiranje v makedonščini."

    Vir: Council of Europe : European Day of Languages

    V prvem delu sestavka o elektronskih in tiskanih slovarjih je teklo razmišljanje predvsem o nekaterih osnovnih primerjavah in pogojih za uporabo ene ali druge oblike slovarjev. Tokrat bo več govora o nekaterih lastnostih in značilnostih elektronskih slovarjev ter pasteh, ki prežijo na uporabnika. Ni jih prav malo.

  • Potrebna oprema - ni rečeno, da je vsak povprečno dober računalnik za delo s slovarjem zadovoljiv, problemi so lahko prav banalni celo z najsodobnejšo opremo. Starejšega slovarja na disketi večina sodobnih prenosnikov seveda več ne more uporabljati, pa tudi nekateri novejši slovarji na optičnem disku so za namestitev še vedno odvisni od namestitvene diskete. Zaradi zelo specifičnih posebnih znakov utegne biti prikaz na zaslonu nezadovoljiv, kar je pri spletni uporabi slovarjev še bolj opazno zaradi razkoraka med zahtevami slovarja in zmogljivostjo prikazovalnika. IE, Firefox, Opera, Chrome, Safari isto stran pogosto prikažejo nekoliko različno, pri posebnih znakih pa se lahko navkljub najsodobnejšemu kodiranju stvari "podrejo". Za spletne slovarje je seveda potrebna solidna povezava z internetom, prav tako za registracijo slovarja (na CD-ROM-u) pri proizvajalcu. Elektronski slovarji imajo navadno tudi zelo natančno določene programske zahteve in strojne zahteve (o tem piše tudi ISBD(ER) dovolj obširno), v Evropi npr. Macov skoraj ni. Samo vprašanje časa je še, kdaj bo prišel prvi slovar na Blu-ray disku ali kakem drugem, danes še nepoznanem mediju.
  • Večpredstavnost - Že tiskani slovarji so poznali veliko moč slike v primerjavi z močjo besede, razvila se je cela vrsta ilustriranih, slikovnih slovarjev, od tistih za neuke in skoraj nepismene, do otroških in čisto zaresnih v medicini, tehniki in še kje. Enojezičnih in tudi večjezičnih. Elektronski slovarji so izkoristili moč večpredstavnosti in niso redki, ki poleg slike vključujejo še zvok, najpogosteje izgovorjavo, lahko pa tudi video in seveda kombinacijo medijev, ki se dopolnjujejo. Vse to in tudi povezavo z vgrajenim leksikonom imajo že manjši in cenejši slovarji, npr. mali Petit Larousse, kjer dobi kupec poleg knjige "še kar tako" zraven tudi CD-ROM za isto ceno. V knjižnici povprečen čitalniški računalnik seveda nima ne zvočnikov in ne slušalk. V čitalnici z zvočniki ne gre, slušalke pa rade dobijo noge.


    Vir: Chinese picture dictionary

    Vir: Yiddish-Hebrew-English-German-
    Russian-French Picture Dictionary
    Vir: Picture That Dictionary
    Slikovni slovarček z izgovorjavo
    za dislektike


    Sinteza govora – kliknite sličico zvočnika (Vir: Islovar)

  • Trajnost medija - pri papirju že dobro vemo, kako je s staranjem in obrabo, nekaj stoletij ob pazljivi rabi ni vprašljivih. Od slovarjev, ki jih imam sam v policah, še nobeden ne kleca od starosti, v knjižnicah pa so pogosto krepko zašpehani, s polomljenim hrbtom in odtrganimi platnicami, tudi kakšen list kdaj manjka. Med elektronskimi so še vedno zanimivi nekateri starejši slovarji, ki so bili objavljeni na magnetni disketi (ali večjem številu disket), tudi danes so lahko nanovo objavljeni slovarji na zapisljivih laserskih diskih, oba medija sta časovno relativno neobstojna, da ne govorimo o zastarevanju strojne opreme. Ob nepazljivem ali nemarnem rokovanju uporabnikov so optični diski pogosto opraskani in kdaj tudi zaradi tega neuporabni. Pri spletnih slovarjih skrbi za varnostno arhiviranje in obnavljanje medija ter migracijo z razvojem strojne in programske opreme njegov ponudnik, založnik, avtor, skratka kdor ga je "dal gor", vendar v praksi vidimo, da so hipertekstne povezave na slovarje vse prepogosto mrtve in brez vidnega razloga slovarja ni mogoče uporabljati. Kratko malo ni ga več.
  • Pomoč in reklamacije - pri knjigi so reklamacije redke, lahko je makulatura, manjkajoč list ali slaba vezava, ampak to se navadno reši v knjigarni. V knjigi je skoraj vedno uvod s pojasnili in navodili, pri spletnih izdajah je to prej izjema kot pravilo. Disketa, CD-ROM, DVD imajo lahko težave že pri branju podatkov, namestitvi, registraciji, kasnejšem delovanju, prenosu na novejši računalnik. Reševanje zapletov z reklamacijami je mnogo težavnejše, če ne že skoraj nemogoče. Ko sem imel težave z migracijo slovarjev z operacijskega sistema Windows XP na sedmico, mi dve renomirani založbi na vljudno prošnjo po pomoči niti odgovorili nista! Ob težavah s prvo namestitvijo sem dobil od prav tako zelo znane tuje založbe elektronski odgovor po desetih dneh. Vedno seveda ni tako.
  • Migracija - tiskan slovar ostane takšen, kot je, vse od natisa do svojega fizičnega konca, samo od uporabnika je odvisno, kako se bo znašel (zame je nemški slovar v gotici seveda še vedno adrenalinsko doživetje). Elektronski slovar potrebuje za življenje programsko in strojno okolje, ki se vse hitreje razvija in močno spreminja. Ko posodobimo operacijski sistem ali cel računalnik, v to okolje preseljeni slovar morebiti več ne bo deloval. Kaže, da slovar tujk in pravopis na CD-ROM-u migracije na Okna 7 ne preneseta najbolje. Še huje je, kadar nosilec povsem zastari in ga novejši računalniki več ne morejo uporabljati, slovarji so bili že na 5,25" in 3,5" disketah, ki jih danes le še redko kdo med nami pozna. Prvi slovenski računalniški slovar, publikacija, ki jo je dobila slovenska nacionalka kot obvezni izvod, je na magnetni kaseti za uporabo na Sinclairjevem ZX Spectrumu in ga knjižnica uporabniku prav gotovo več ne more dati v uporabo. Tudi sam bi ga kot avtor z velikimi težavami obudlil v življenje, če tiste škatlice pod mizo v garaži sploh še delujejo.
  • Zanesljivost - delovanje nekaterih elektronskih slovarjev je presenetljivo nestabilno in vprašljivo. Blokiranje in neodzivnost celega sistema ali posameznih funkcij nista redka, pogosto pa je rezultat poizvedovanja čisto nekaj drugega, kot smo iskali in pričakovali. Pri tem ni mišljen klasični informacijski šum, pač pa napačno delovanje slovarja.
  • Mačka ima sedem življenj - nekateri elektronski slovarji na fizičnem nosilcu pa samo tri ali celo manj. Marsikateri slovar skriva v lepo okrašeni škatli z banderolo in kupom dodatne embalaže, ki jo potem mečemo stran, tudi napis v drobnem tisku, ki nas obvešča, da so omogočene samo tri instalacije. Ko zamenjamo računalnik in potem še operacijski sistem, smo jih "pokurili" in slovar postane neuporaben! Kaj pa v knjižnici? Prvo življenje mu pokuri že katalogizator! Zato imamo lahko v knjižnici tak slovar praviloma nameščen samo na enem izbranem računalniku, kar je ob današnji računalniški opremljenosti knjižnic za uporabnika že huda omejitev.
    V ta paragraf sodi tudi založeno, pozabljeno, izgubljeno geslo za namestitev slovarja s fizičnega nosilca ali ob nakupu na internetu. Koda za namestitev ji pravijo najpogosteje, včasih je na embalaži, Elsevier jih je nekoč pošiljal v klasičnem pismu, prenekatera danes pride po elektronski pošti. Kdo ve, kje jo bom iskal čez nekaj let, ko bom zamenjal računalnik, operacijski sistem ali kar oboje . . .
  • Prostor - skladovnica tiskanih slovarjev je v sodobnem stanovanju mora, ki prej ko slej pripelje do kritične situacije. Pa police se tako rade krivijo! In nabira prah . . . S CD-ROM-i in DVD-ji teh težav ni toliko, za spletne slovarje pa tako nikoli ne vemo, kje so shranjeni in kje "se vrtijo". Zato pa je treba imeti prostor za računalnik, kar si je danes že skoraj vsakdo priboril. Knjižnice utegnejo s tem še vedno imeti težave, prav tako z izposojanjem slovarjev na fizičnih nosilcih. Nerodno je tudi takrat, ko je treba imeti za branje ali študij tradicionalne knjige v čitalnici ves čas ob sebi računalnik za vsak slučaj, če bo treba pokukati v slovar.
  • Čas - če imam tiskani slovar v polici za seboj, je seveda enostavneje in mnogo hitreje stegniti roko, spihati s knjige prah in jo odpreti, kot prižigati računalnik in potem v neskončnost čakati, da se okna povsem vzpostavijo. Pri malce starejšem računalniku utegne to trajati in trajati. Tudi odzivnost spletnih sistemov in komunikacijskih povezav je lahko včasih utrujajoče počasna, celo ob nemogočih urah sredi noči, ko pričakujemo, da je sistem neobremenjen. Pa ni, ker je morebiti na nekem drugem kontinentu, kjer so pravkar pozajtrkovali!

    Prihodnjič: Z žepno knjižico ali igračko na počitnice?


    Hieronymus Megiser: Dictionarium quatuor linguarum . . . 1592, pa še vedno deluje!
  • četrtek, 07. oktober 2010

    Predlog za ustanovitev strokovne komisije za terminologijo pri ZBDS

    Urejena in stalna terminološka dejavnost je eden od temeljev za oblikovanje, razvoj in tudi uveljavljanje stroke, ustrezne rezultate pa je v preteklosti z rednim, načrtnim in prostovoljnim delom uspešno dosegala Bibliotekarska terminološka komisija, ki je v zadnjem času delovala kot neformalna skupina strokovnjakov. Zato je bila Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije poslana vloga za formalno imenovanje komisije v skladu z določili novega statuta Zveze.

    1. Namen
    Kodificiranje in normiranje slovenske bibliotekarske terminologije.

    2. Poslanstvo
    Komisija za terminologijo

    • vzpodbuja razvoj slovenske bibliotekarske terminologije,
    • vzpodbuja pravilno rabo strokovnega izrazja v bibliotekarski stroki,
    • si prizadeva za jezikovno ozaveščaje knjižničnih delavcev,
    • vzpodbuja izdelavo terminoloških slovarjev za bibliotekarsko stroko,
    • sodeluje s terminološkimi komisijami drugih, z bibliotekarstvom povezanih strok,
    • sodeluje s strokovnjaki za terminologijo na drugih govornih področjih.

    3. Cilji
    Dolgoročni cilji

    • kodificiranje slovenske bibliotekarske terminologije,
    • sodelovanje pri sestavi in izdaji bibliotekarskih terminoloških slovarjev
    • jezikovna presoja in svetovanje ob tekočih terminoloških vprašanjih rabe strokovnih izrazov v bibliotekarstvu,
    • objavljanje strokovnih besedil s področja terminologije.
    Kratkoročni cilji (programsko obdobje ZBDS 2010-2012)
    • usposabljanje ekipe za leksikografsko delo
    • zasnova in priprava korpusa slovenskih bibliotekarskih besedil (okrog 500 besedil)
    • priprava prvega dodatka terminološkemu slovarju (okrog 200 novejših izrazov)
    • vodenje javnih razprav o perečih terminoloških vprašanjih
    • objavljanje v strokovni periodiki

    4. Predvideno trajanje – stalno delovanje
    Skrb za terminologijo mora biti stalna in prioritetna naloga vsake stroke, za slovenski jezik je to še posebej pomembno. Dejavnost terminološke komisije je zato dolgoročnega pomena za razvoj slovenske bibliotekarske stroke.

    5. Pričakovani rezultati

    • zasledovanje in izvajanje vseh v poslanstvu začrtanih dejavnosti
    • redakcija in dopolnjevanje Bibliotekarskega terminološkega slovarja (tekoče ažuriranje spletne izdaje in priprava gradiva za drugo popravljeno in dopolnjeno tiskano izdajo)
    • objave strokovnih besedil s področja terminologije, predvsem ob presoji tekočih terminoloških vprašanj

    6. Naloge izhajajo iz pričakovanih rezultatov

    • dopolnjevanje Bibliotekarskega terminološkega slovarja
    • jezikovna presoja in svetovanje ob tekočih terminoloških vprašanjih
    • tekoče objavljanje rezultatov presoje

    7. Člani bodo predvidoma:
        Ivan Kanič, CEK
        Zvonka Leder, SAZU, upokojena
        dr. Polona Vilar, FF
        mag. Gorazd Vodeb, NUK
        dr. Eva Kodrič-Dačić, NUK
        mag. Mojca Dolgan Petrič, NUK
        mag. Špela Razpotnik, NUK
        Damjana Vovk, NUK

    nedelja, 03. oktober 2010

    Slovarji – tiskani in elektronski (1)

    Ob Nininih vprašanjih v objavi Kakšna je prihodnost tiskanih izdaj slovarjev? in "alarmantnem" članku MMC RTV SLO o "izumiranju tiskanih slovarjev", ki s podatki iz založniškega sveta na primeru obsežnega Oxfordskega slovarja, enega najprominentnejših svetovnih slovarjev, vzbuja dvome o usodi in prihodnosti tiskane knjige in njene elektronske naslednice, v tem primeru slovarja, sem skušal pogledati vase kot uporabnika slovarjev in razmisliti o razlogih, ki me vodijo pri odločanju, da pri svojem delu uporabim tiskano ali elektronsko obliko tega priročnika. Iz uvodne objave Slovarji (in jaz) pred dvema tednoma bi moralo biti jasno, da je pisec teh vrstic računalniškim slovarjem več kot naklonjen, zato bodo nekateri tokratni pomisleki in zadržki, ko bom skušal primerjati uporabo tiskanih in elektronskih slovarjev, prej posledica razmišljanja in izkušenj ter manj predsodkov ali morebitne konzervativnosti. Zaradi obsežnosti bo prispevek objavljen v dveh delih.

    Slovarje uporabljam vsakodnevno, motiv, da sežem po slovarju, je lahko čista potreba, strokovna radovednost pa tudi čisto uživaške narave, takrat pokukam v kakšnega kar tako iz firbca, da vidim, kakšen je in kaj je v njem. Slovar je lahko tudi nadvse zabavno branje! Pri elektronskem je seveda čar tudi v "igračkanju", načrtnem ali čisto naključnem preizkušanju nastavitev in ponujenih možnosti, zmogljivosti in spretnosti iskalnih orodij, posebnih izvirnih rešitev, pa škodoželjnemu hahljanju ob morebitnih šibkostih, nerodnostih, ne tako redko tudi resnih nepravilnostih in napakah v delovanju. Glede na potrebe so lahko razlogi in zadržki, ki vodijo k odločitvi za uporabo ene ali druge oblike slovarja glede na njegovo izvedbo (tiskan ali elektronski) naslednji:

  • Razpoložljivost - kljub izrednemu napredku in razvoju elektronskih medijev nekaterih slovarjev, predvsem terminoloških, v elektronski obliki še ni ali pa jih je na spletu teže najti kot tiskanega v katalogu knjižnice ali celo v polici za seboj. Tudi nekaterih specialnih slovarjev (npr. etimoloških) za prenekateri jezik v elektronski obliki še ni. Takrat je pač treba neizogibno seči po knjigi. Pogosto lahko zadnje čase na spletu najdemo vsaj delovno gradivo, poizkus, zametek slovarja, ki bo izšel šele čez leta ali pa morebiti nikoli ne bo dokončan. Glede na tehnični razvoj in gibanje cen (cena tiska ostaja relativno visoka, cena elektronskih oblik pa se praviloma hitro manjša) je pričakovati, da nekateri slovarji res (več) ne bodo izhajali v tiskani obliki. Še toliko bolj, ker elektronske slovarje vse pogosteje samozaložniško na spletu objavljajo posamezniki ali delovne skupine, ki slovar sestavljajo.
  • Splošna dostopnost - je lahko problematična tudi za tiskano izdajo slovarja, ki ga v knjigarni in knjižnici ni ali pa je celo razprodan. Nakup, medknjižnična izposoja (ki pri slovarjih navadno odpove) tudi danes za tiskano izdajo še nista čez noč. Isto velja za elektronsko verzijo na fizičnem nosilcu (navadno CD-ROM, vse pogosteje tudi DVD, videl sem ga že tudi na USB-ključku). Spletne verzije, predvsem velja to za večje in renomirane slovarje, so najpogosteje dostopne z določenimi omejitvami in pogojene z nakupom oz. naročnino. Tudi če imamo kot član knjižnice možnost dostopa, opažamo različne omejitve, mogoče moramo biti v prostorih knjižnice in na njeni računalniški opremi (IP naslov), tudi če imamo pravico t.i. oddaljenega dostopa, je to povezano z geslom, uporabniškim imenom in še čem.
  • Krajevna in časovna dostopnost - če knjige nimamo ravno pri roki, je treba vzeti pot pod noge pa v knjižnico ali knjigarno, bognedaj, da se to zgodi v nedeljo ali ponoči! Prednost spletnih slovarjev je v tem pogledu povsem prevladujoča in prepričljiva. Lahko jih uporabljamo kjer koli in kadar koli. Če ni kaj narobe z računalnikom, internetom, geslom, verzijo brskalnika . . .
  • Cena - spletni slovarji so pogosto prosto dostopni, kar je nedvomno velika prednost in privlačnost, če ga je treba kupiti ali se nanj naročiti, pa utegne preseči ceno tiskane izdaje. Pri zelo dragih slovarjih je privlačen občutek življenja na kredit (ker je letna naročnina na elektronsko verzijo manjša od morebitnega obroka za nakup tiskanega slovarja), vendar pozor! Primer velikega Oxfordskega slovarja kaže, da štiriletna naročnina elektronskega slovarja preseže ceno nakupa 20 tiskanih zvezkov, ki nam ostanejo za večno, s prenehanjem naročila pa praviloma usahne tudi možnost dostopa do elektronskega slovarja.
  • Ažurnost - največja pomanjkljivost tiskanih slovarjev je bila že vedno v zastarevanju, ob današnjem hitrem razvoju jezikov in strok je to še bolj očitno. Vsebina slovarja že po definiciji zastareva celo med njegovim nastajanjem in pri tiskanem ni druge pomoči kot naslednja izboljšana, popravljena, razširjena, dopolnjena . . . izdaja, ki pa navadno ne pride kmalu in spet dosti stane. Pri elektronskih slovarjih na fizičnem nosilcu ni nič bolje, spletne pa avtorji in založniki pogosto ažurirajo v določenih krajših ali daljših intervalih, manjše vsebinske in tipkarske napake pa je mogoče odpraviti takoj. Vestnemu katalogizatorju se seveda takoj postavi vprašanje izdaje, verzije . . .
  • Kvaliteta - res je ocenjevanje kakovosti slovarja zelo zahtevno in nehvaležno delo, vendar ima tudi laik pri tiskanem slovarju nekaj enostavnih elementov za vrednotenje vsebine, zanesljivosti, ustreznosti – to so založba (renomirana), avtor (vsaj znano ime, če že ne reference), leto izida (zastarelost), obseg (zelo banalno, vendar debelina knjige o slovarju vendarle tudi nekaj pove), navadno obsežen uvod z navodili in opisom ipd. Knjigo lahko v knjigarni ali knjižnici prelistam in si o njej ustvarim vtis. Elektronski slovarji na fizičnem nosilcu imajo navadno vsaj nekaj od teh pokazateljev (čeprav pogosto šele po instalaciji na domači računalnik, v knjigarni pa nič od tega!), spletni slovarji pa lahko imajo vse te podatke ali pa niti enega od njih! Ne ve se, kdo stoji za objavo, kdo ga je sestavil, kdaj je nastal, koliko gesel vsebuje (na spletu se tudi seznami tridesetih besed že imenujejo slovar), ali gre z dopolnili vštric s časom, včasih celo strokovno področje ni definirano (primer). Takemu slovarju lahko zaupam ali pa tudi ne . . .

    Cartoon #6207 - (Dictionary in book store advertised as Now in hi-def)
    Vir: Facebook, Maček Žakelj
    Vir: Andertoons

  • Novi pristopi in možnosti - elektronski slovarji so naredili izjemen napredek prav na področju najrazličnejših novih možnosti, ki jih tradicionalni tiskani slovarji ne morejo imeti. Množica indeksov omogoča poleg brskanja še iskanje po različnih delih slovarskega članka in kombinacijo med njimi z uporabo Boolove algebre, ki se spretno skriva za obrazci in uporabnika več ne plaši. Izvoz rezultatov je pri boljših slovarjih razumljiv sam po sebi, prav tako jasna in razumljiva navodila, čeprav je dober uporabniški vmesnik praviloma dovolj intuitivno naravnan (kar pa vedno pač ne gre ali pa njegovi ustvarjalci tega "še niso vzeli"). Različne nastavitve in prilagoditve vključno z izbiro večjega števila jezikov uporabniškega vmesnika so standardne.
  • Različne elektronske oblike - za poimenovanjem elektronski slovar se pogosto skriva več pojavnih oblik, ki so med seboj zelo različne.
    - Glede na medij so elektronski slovarji spletni ali taki na fizičnem nosilcu, včasih so bile to magnetne diskete, danes najpogosteje CD-ROM ali DVD (v primeru manjših naklad, založništva na zahtevo in samozaložništva tudi CD-R ali DVD-R). Slovarji na fizičnem nosilcu imajo nekaj skupnih lastnosti s tiskanimi (cena, (ne)ažurnost, razpoložljivost, dostopnost ipd.).
    - Glede na format je zares elektronski slovar (tudi računalniški slovar) samo tak, ki ima strukturo in organizacijo podatkovne zbirke z orodji za poizvedovanje in prikaz. Danes je še mnogo takih, ki samo prikazujejo vsebino na zaslon, linearno nizajo stran za stranjo brez možnosti poizvedovanja in zbiranja zadetkov (pogosto pa vendarle z možnostjo iskanja mesta posamezne besede v besedilu ali na strani, kot pač to omogočajo tudi Word, Acrobat Reader, spletni brskalnik) in so navadno v formatu slikovnih ali besedilnih datotek (skenirani tiskani slovarji, pdf ali html datoteke kot rezultat skeniranja ali priprave besedila za tisk ipd.). Take predstavitve slovarjev nimajo nobene od funkcij pravega elektronskega slovarja (razen dostopnosti na spletu).
  • Potrebna znanja - za kolikor toliko učinkovito uporabo elektronskega slovarja je potrebna določena stopnja informacijske in računalniške pismenosti, če je potrebno iskanje ustreznega slovarja na spletu, ukrepanje v primeru omejitev in zaščite, neizogibna je evalvacija rezultatov iskanja in izbira med zadetki, to je različnimi slovarji ali samo njihovem navajanju v besedilih (iskanje "angleško-slovenski slovar" dá v Googlu skoraj 35.000 zadetkov), če pa imamo slovar na fizičnem nosilcu, je potrebno obvladati rokovanje z medijem (imel sem že opravka z uporabnikom, ki je napačno vstavljal disketo in jo zagozdil v pogonu), slovarji imajo praviloma lastne nestandardizirane uporabniške vmesnike in učinkovita uporaba ni vedno intuitivno jasna. Velika prednost je zato "knjižna polica" večjega števila slovarjev z istim uporabniškim vmesnikom (npr. Amebisovi slovarji). Navodila za uporabo (in namestitev, če je potrebna), pomoč in uporabniški vmesnik so lahko v nam neznanem ali preslabo znanem jeziku (saj prav zato želimo slovar!) ali pa uporabljajo zahtevno oz. nejasno terminologijo (npr. find in search kot dve različni funkciji). Poseben primer so slovarji na fizičnem nosilcu, ki potrebujejo namestitev, ta pa utegne biti v nekaterih primerih prava mora! Navodila za namestitev slovarja s fizičnega nosilca so pogosto premalo natančna in pomanjkljiva ter ne predvidevajo morebitnih zapletov, registracija slovarja na spletu pa večkrat sploh ni dokumentirana.
    Seveda tudi tiskana izdaja slovarja ni brez skritih pasti, ena najbolj nenavadnih je najbrž abecedna ureditev. Gesla so urejena in zato seveda najdljiva izključno po abecedi, ki ni kar tako! Poznati abecedo in jo znati uporabljati ni isto! Priznam, da mi pri iskanju slovarske iztočnice od abecede včasih zabrni v glavi in moram za hipec pogledati skozi okno, da se spet znajdem. Nemoč pred abecedo je huda stvar, ste jo kdaj doživeli? Potem pride seveda še vprašanje razvrstitve nam manj znanih črk v tujih jezikih, pa še kakšna neznana poslastica zna vse dodatno popestriti (v estonščini so na primer vsi samoglasniki s preglasom na koncu abecede). Pri elektronskih slovarjih teh travm ni, utegne pa biti skoraj nemogoče s tipkovnico pričarati nekatere tuje znake.


    Rune (Vir: BabelStone Runes)
  •