Tablica tako in drugače

Deklica v osnovni šoli piše na skrilasto tablico. Babgladeš danes. © UNESCO Media Services

Sem pripadnik generacije, ki je vse faze izobraževanja preživela s tablo, pred njo ali ob njej, krojila nam je življenje. Tista črna tabla, po kateri se je pisalo s kredo, ki je v nerodnih rokah divje škripala, da so šli lasje pokonci in elektrika po živcih, spomnim se, da smo pobalini neki učiteljici to počeli zanalašč. Dežurni smo morali tablo med odmorom pobrisati in če je bila goba suha, se je kadilo ko hudič in na parketu se je nabirala bela prašna preproga, ki smo jo potem raznosili po celem razredu. Če je bila goba mokra, se je kreda razmazala po tabli in se potem pisanja na poflekani sivini skoraj ni videlo. Redko je bilo prav. In ta ista tabla nam je krojila tudi usodo, pred njo smo se potili in mencali, mrzlično v odrevenelih možganih in s pogledom po razredu iskali odrešilen odgovor na nemogoča vprašanja. Redko je bilo prav.

Različne tabli podobne pisne podlage je uporabljal homo litteratus skozi vso svojo razgibano zgodovino vse od trenutka, ko si je zaželel, da bi lahko na skali narisane podobe odnesel s seboj na dolga popotovanja ali v novo domovanje, pa vse do danes, ko na tablici prenašamo naokrog vse od knjig, fotografij in bančnih računov do telefona, glasbe in zemljevidov. Tudi Mojzes je pisal po njih in jih potem v besu metal naokrog. Njegove so bile še velike in težke, potem pa so postale vse manjše in lažje, prenosljive in mnogo bolj praktične za pisanje in večkratno uporabo. Več tisočletij, prav do pred kratkim, so delovale brez baterij . . .

Razvoj človeške civilizacije in pismenstva lahko spremljamo tudi skozi razvoj pisal in pisalnih podlag. Te so bile zaradi relativne cenenosti in masovne izdelave, robustne odpornosti in večkratne uporabljivosti pogosto v obliki tablic ali ploščic iz različnih materialov. Šolske tablice so skozi zgodovino predstavljale pisalno podlago, ki je bila pomemben učni pripomoček posameznika, mnoge so bile namenjene tudi poslovni in uradni uporabi.

Sumerci so na področju Mezopotamije že kakih 3.500 let pr. n. št. vrezovali in vtiskovali piktograme in kasneje klinopisna besedila v vlažne, za dlan velike glinaste tablice. Za risanje in pisanje so uporabljali zašiljeno pisalo iz trstene paličice, ki je imela sprva priostreno, kasneje pa topo klinasto konico, ki je v glini puščala klinaste sledi, od tod je pisava dobila ime klinopis. Tako popisane glinene tablice so nato posušili na soncu ali jih dali žgat v peči in tako povečali njihovo odpornost in trajnost, zato so dokaj dobro prestale nekaj tisočletij in jih lahko občudujemo še danes. Za potrebe učenja gline niso žgali, ampak so jo ponovno pripravili za nov zapis, šolo pa so imenovali hiša tablic. Glinaste tablice so ostale v uporabi skozi bronasto in še naprej v železno dobo, zbirke dokumentov na takih ploščicah so postale prvi arhivi in hkrati pomenijo tudi začetek knjižnic, saj so bila na tablicah zapisana tudi strokovna, znanstvena in leposlovna besedila (ep o legendarnem kralju Gilgamešu je ohranjen na 12 glinenih ploščicah).

Bibliotekarski terminološki slovar je glinaste ploščice evidentiral in jih navaja takole:

glínasta plôščica -e -e ž zgod. ploščica, izdelana iz gline, sušena na soncu in kasneje žgana v pečeh, ki je ena najstarejših pisnih podlag, in na kateri se je razvil klinopis; sin. glinasta tablica, glinena ploščica, glinena tablica glínasta táblica -e -e ž zgod. ploščica, izdelana iz gline, sušena na soncu in kasneje žgana v pečeh, ki je ena najstarejših pisnih podlag, in na kateri se je razvil klinopis; sin. glinasta ploščica, glinena ploščica, glinena tablica glinéna táblica -e -e ž gl. glinasta ploščica in glinasta tablica

Glinasta tablica z napisom o distribuciji piva, najverjetneje Uruk, severni Irak, 3100-3000 pr. n. št. © KhanAcademy

slovensko glinasta tablica, glinasta ploščica, glinena tablica angleško clay tablet nemško Tontafel, Schrifttafel, Steintafel francosko tablette d'argile italijansko tavolette di argilla špansko tablilla de barro, tablilla de arcilla nizozemsko kleitablet rusko глиняные таблички srbsko glinena tablica, glinena pločica, глинена таблица, глинена плочица

Tanke lesene ploščice so uporabljali ob začetku našega štetja predvsem pripadniki rimskih legij v severni Evropi (ali pa so se samo tam ohranile v legendarnih škotskih močvirjih, kjer je mokra šota odličen konzervans; tako se je na Ljubljanskem barju ohranilo menda najstarejše doslej najdeno leseno kolo na svetu). Te tabulae ligneae so najpogosteje izdelovali iz lesa lokalnega drevja, npr. mlade breze, jelše in hrasta, debeline od 2 do 3 mm so merile okrog 20 x 8 cm, najpogosteje po dve zvezani v sredini in zloženi v diptih, da so bile manjše za prenašanje in besedilo v sredini zaščiteno. Nanje so pisali s tinto, ki je imela za osnovo zdrobljeno oglje. Besedila vsebujejo vojaške zapise, pogosto v zvezi z oskrbo legij, vendar tudi osebna pisma legionarjev svojcem. Kot pisna podlaga so bile mnogo cenejše, lažje dobavljive in predvsem bolj odporne kot papirus.
Nekaj podobnega tudi pri nas ni neznano. Fužinarji na Gorenjskem so npr. uporabljali za razvid nad svojim poslovanjem s kovači in oglarji lesene obračunske knjige – z usnjenimi trakovi povezane lesene ploščice, na katere so zapisovali posebne znake (gl. Židov. N.: Rovaši, 2010).

Lesene tablice (182 mm), pismo Oktavija Kandidu o dobavi pšenice, kož in kit. Vindolanda (Britanija), konec 1. ali začetek 2. stoletja n. št. © Wikipedia

slovensko lesene ploščice, lesene tablice angleško wooden tablets nemško hölzerne Täfelchen francosko tablettes de bois italijansko tavoletta di legno špansko tablillas de madera rusko деревянные таблички, деревянные дощечки srbsko drvene pločice, дрвена плочица

S šilasto konico stilusa so antični Grki in Rimljani vrezovali črke v površino povoščene tablice, imenovane tabula cerata, s ploščatim lopatičastim delom pa so posamezne črke ali besede po potrebi lahko tudi izbrisali. Za brisanje celotnega besedila tablice so uporabili posebno večjo lopatico, imenovano spatula, s katero so lahko vosek enakomerno izravnali po celotni površini (od tod izraz tabula rasa, prazen, nepopisan list, nekdo, ki ničesar ne ve), najbolje ga je bilo predhodno segreti z roko, še hitreje pa so to opravili, če so tablico izpostavili soncu. Nosilna podlaga je bila lesena tablica, visoka od deset do dvajset centimetrov in široka od šest do petnajst centimetrov, ki je imela kak centimeter širok okvir. Lahko je imela dve ali več strani, ki so bile med seboj povezane z vrvico ali žico in tako že nekoliko spominjala na današnjo knjigo. "Strani" so bile prevlečene s čebeljim voskom črne ali rdeče barve. Povoščene tablice so uporabljali predvsem za vsakodnevno rabo (za račune in dopise), še posebej pa so bile priročne za pisanje v šoli. Njihova uporaba se je iz antičnih časov nadaljevala vse do Srednjega veka, v poslovnem svetu pa ponekod celo vse do 19. stoletja.
Bibliotekarski terminološki slovar povoščene tablice evidentiral in jih navaja takole:

povoščêna plôščica -e -e ž (lat. tabula cerata) zgod. antična pisna podlaga v obliki lesene ploščice, prevlečene z voskom; sin. povoščena tablica, voščena tablica; prim. diptih, triptih, poliptih povoščêna táblica -e -e ž (lat. tabula cerata) zgod. antična pisna podlaga v obliki lesene ploščice, prevlečene z voskom; sin. povoščena ploščica, voščena tablica; prim. diptih, triptih, poliptih voščéna táblica -e -e ž zgod. antična pisna podloga v obliki lesene ploščice, prevlečene z voskom; sin.povoščena ploščica, povoščena tablica; prim. diptih, triptih, poliptih tábula ceráta -e -e ž lat., gl. povoščena ploščica in povoščena tablica

Lesena povoščena tablica z bronastim stilusom in "radirko". Egipt okrog 600 n. št. © HistoryofInformation.com

slovensko voščena tablica, povoščena tablica, povoščena ploščica angleško wax tablet nemško Wachstafel francosko tablette de cire italijansko tavoletta cerata špansko tablilla de cera nizozemsko wastafeltje rusko восковая табличка srbsko voštana pločica, voštana tablica, воштана таблица, воштана плочица

Skrilasta tablica naj bi se kot pisna podlaga pojavila v 14. ali 15. stoletju, izdelana je iz tanke ploščice skrila, temno sive metamorfne kamenine, ki se z lahkoto cepi in se je marsikje po svetu (tudi pri nas) uporabljala za strešno kritino. Ploščica velikosti okrog 10 x 15 cm ali 17 x 25 cm je vgrajena v lesen okvir, spremlja pa jo manjša krpica ali gobica za brisanje, navadno pritrjena na okvir z vrvico. Po potrebi sta bili lahko dve tablici povezani in zloženi v diptih, v pomoč pri pisanju so bile lahko v ploščico vgravirane vodoravne črte kot v zvezku. Množično so jih uporabljali v industriji in transportu (popisovanje zalog blaga in sledenje med prevozom) ter mornarici (zapisovanje geografske lokacije ladje na morju). V šolah so jih začeli uporabljati šele v začetku 19. stoletja kot cenejšo alternativo dragemu papirju. Na skrilaste tablice so učenci pisali bodisi s kredo ali s t. i. "kamenčkom", kar je bilo popularno ime za pisalo, narejeno iz skrila. Skrilaste tablice so v šolah uporabljali še dolgo po 2. svetovni vojni, ponekod v Nemčiji na primer vse tja do leta 1970. Naslovna slika kaže, da so skrilaste tablice ponekod po svetu v šolah še vedno v uporabi.

Skrilasta tablica viktorijanskiega šolarja, 19.stoletje. Lesen okvir 27,5 cm x 20,5 cm, danes bi bila to 12" tablica. © Object Lessons

slovensko skrilasta tablica angleško slate nemško Schiefertafel francosko ardoise italijansko ardesia špansko pizarra (tablilla) nizozemsko lei, lei schrijfplank rusko аспидная доска, грифельная доска srbsko pločica od škriljevca, таблица од шкриљца

Grafična tablica je elektronska vhodna naprava, namenjena predvsem risanju ali prostoročnemu pisanju kot v klasični beležnici. Uporabnik z roko po ravni površini premika elektronsko pero ali kazalec, računalnik pa s spremljanjem položaja peresa omogoča vnašanje risb, diagramov, pisanja itd. Grafično tablico se najpogosteje uporablja s programi za obdelovanje fotografij, risb, prostoročne pisave ipd., zato utegne napredek pri prepoznavanju prostoročne pisave uporabnost grafičnih tablic še povečati.

Grafična tablica s peresu podobnim stilusom. © Wikipedia

slovensko grafična tablica angleško graphic stablet, drawing tablet,digital drawing tablet, pen tablet, digital art board nemško Grafiktablett, Digitalisiertablett, Digitizer, Pen Tablet francosko tablette graphique italijansko tavoletta grafica, tavoletta elaboratrice špansko tablet digitalizadora, tablet gráfica nizozemsko grafisch tableau, tekentablet rusko графический планшет

Prikaz tablice v filmu 2001: Odiseja v Vesolju, S. Kubrick 1968 © Wikipedia

Termina tablični računalnik in tablica se uporabljata (skoraj) sinonimno, majhno razlikovanje lahko včasih zasledimo tam, kjer je govora o nekaterih dodatkih kot je npr. snemljiva tipkovnica. Gre za majhen, predvsem zelo tanek prenosni računalnik z zaslonom na dotik, ki je po diagonali večji od 18 cm, brez miške in tipkovnice. V angleščini se za nekatere modele (ponovno) uporablja poimenovanje slate (skrilasta ploščica). Od podobnih dlančnikov se tablični računalniki ločijo po tem, da so po preostalih specifikacijah povsem podobni klasičnemu osebnemu računalniku, na katerega je možno namestiti vso standardno programsko opremo. Praviloma omogočajo brezžično povezovanje v omrežje, nekateri enostavnejši modeli pa so lahko cenovno zelo ugodni, zato ponekod uspešno prodirajo tudi v šolsko okolje in šola ponovno postaja hiša tablic kot v sumerskih časih. Glede na nekatere lastnosti, operacijski sistem, velikost in dodatke (npr. tipkovnica) se tablice delijo na več podskupin, npr. slate, mini tablet, phablet, convertible, hybrid, 2-in-1 tablet, gaming tablet, booklet in še kaj.

Obliko in osnovni koncept tabličnega računalnika je zasnoval in prikazal že sredi 20. stoletja Stanley Kubrick v filmu 2001: A Space Odyssey, prvi prototipi pa so nastali v zadnjih dveh desetletjih preteklega stoletja. Leta 2010 je prišel na tržišče iPad kot prvi tovrstni masovni proizvod z uporabniško prijaznim zaslonom na dotik in lastnim operacijskim sistemom.

Sodobna tablica z zaslonom na dotik, vrača se tudi stilus. © Graphic Speak

slovensko tablica angleško tablet nemško Tablet francosko tablette, tablette numérique, tablette tactile, tablette électronique, ardoise, ardoise électronique, ardoise tactile italijansko tablet, tavoletta elaboratrice špansko tableta, pizarra nizozemsko tablet rusko планшет srbsko tablet, таблет

Tablični računalnik s stilusom in snemljivo tipkovnico. © Wikipedia

slovensko tablični računalnik, računalniška tablica, tabličnik angleško tablet computer nemško Tablet-Rechner, Tabletcomputer, Tablet-PC, Flachrechner francosko ordinateur portable ultraplat italijansko tablet computer, tablet pc špansko ordenador pizarra, tableta (computadora) nizozemsko tabletcomputer, tablet-pc rusko планшетный компьютер, электронный планшет srbsko tablični računar, таблични рачунар

Srednjeveški žepni notesnik. Beležka je vezana v izvotleno kost, "listi" pa prevlečeni s čebeljim voskom.

Rokovanje s povoščeno tablico.

Kartonka

© Friedrich Althausen

O tem, da se knjige ne razlikujejo samo po vsebini, smo na tem mestu že večkrat razpravljali. Zelo različne so si lahko tudi po obliki, izdelavi, materialu in celo po načinu uporabe ali namenu. Zato ne preseneča, da imajo nekatere med njimi tudi svoje ime, čisto posebno, marsikatero je bilo skovano šele pred kratkim. O nekaterih malce drugačnih knjigah in njihovih poimenovanjih smo tukaj že pisali, to so npr. skokica, zvočnica, tipanka, žepnica in razpiranka. Nekatere so namenjene predvsem otrokom ali pa so jih odrasli šele pred kratkim posvojili, taka je na primer pobarvanka, ki je v nekoliko zahtevnejši obliki navdušila tudi starejše. Tokrat nekaj besed o klasični otrokom (ali osebam s posebnimi potrebami) namenjeni kartonki.

kartónka -e ž publikacija, navadno za otroke v predbralnem obdobju, z debelimi kartonskimi listi

Značilno za kartonko je torej, da je namenjena predvsem majhnim otrokom, tistim v predbralnem obdobju, zato je to praviloma risanka s poenostavljenimi barvnimi sličicami in navadno brez besedila, lahko pa ima posamezne črke (kot abecednik), številke ali poimenovanja na sliki predstavljenih predmetov in živali. Platnice in "listi" so navadno iz istega materiala, to je kartona, ki je pogosto plastificiran, da prenese listanje mastnih, mokrih in umazanih ročic, tudi kakšno kopanje in peščene viharje v peskovnikih ter po vseh teh dogodivščinah tudi ustrezno mokro brisanje in čiščenje. Listov je le nekaj in niso oštevilčeni.

Marsikatero od poimenovanj, ki so nastala iz potrebe v pogovornem jeziku in ne v stroki oz. v strokovnih pisnih besedilih, je veljalo kot žargonsko in sprva nezaželeno, nekatera so si z vztrajno rabo in po premisleku izborila vrednost strokovnega termina. Tako se je godilo tudi kartonki, ki je SSKJ še ne pozna (zabeležil pa jo je kot kartonsko embalažo za tekoča živila!), zato pa jo je v svoj nabor terminov že izbral Bibliotekarski terminološki slovar na slovarskem portalu Termania (izpis v okvirčku zgoraj), kot fizična oznaka gradiva pa se več kot sedemstokrat pojavlja v zapisih COBIB-a. Besedilni korpus Gigafida je zaznal kartonko prvič leta 1999 v časopisih Delo in Dnevnik, Nova Beseda pa leto pred tem. Od takrat se v besedilih pojavlja stalno.

V nadaljevanju še poimenovanje kartonke v nekaterih drugih jezikih, pri čemer ja treba opozoriti, da nekateri jeziki ne razlikujejo med kartonko in kartonirano knjigo (to je trdo vezano knjigo), zato pa dodajajo določilo o sporočilnem mediju (slikanica) ali pa ciljnih uporabnikih (za otroke).

angleško	board book
francosko	livre cartonné, livre en carton (bébé, enfant), livre tout carton
italijansko	libro cartonato
nemško	Pappbilderbuch, Kartonbilderbuch, Karton-Bilderbuch, Pappbuch, Pappebuch, Pappenbuch, Kartonbuch
rusko	картоннaя книга, картоннaя книжка, картонная книга для детей
slovensko	slikanica s kartonskimi listi, kartonska zgibanka, kartonka
špansko	libro de cartón

Z vidika bibliotekarske terminologije in primerjave s terminologijo založnikov in knjigotržcev zasledimo zanimiv paradoks. Založniki in knjigotržci uvrščajo kartonko med knjige, taka je tudi njena fizična podoba in v večini jezikov je nosilna razlagalna beseda "knjiga" ali pa je ta celo sestavni del termina. Bibliotekarji uporabljamo Unescovo definicijo knjige, ki določa zanjo 49 strani ali več, kar je manj (od 5 do 48 strani), je po Unescu brošura. Kartonka ima navadno okrog ducat neoštevilčenih strani. Za založnike in knjigotržce je brošura mehko vezana (broširana) knjiga. Kartonka ima trde platnice oz. je sploh v celoti izdelana iz kartona. Torej ni brošura in ni knjiga . . . Ne, to ni trolanje, samo prikaz stanja. Na Facebooku se ob takem navadno napiše "Sam' pravim "

Ljubiči in krimiči (2)

Pred kratkim sem pisal o poimenovanjih ljubič in krimič in kmalu mi je nekaj kolegov namignilo, da se izraza morebiti vendarle uporabljata samo žargonsko in ne v javnem komuniciranju. Dokaz, da se termina vendarle neobremenjeno (pa čeprav žargonsko) uporabljata tudi v komuniciranju knjigotržcev s kupci, je vabilo velike knjigarne k jesenskemu nakupu knjig z znižanimi cenami. Meni sta oba termina sprejemljiva, čeprav zvenita primerno pocukrano in osladno.

Slovenski Terminološki posvet

Brdo pri Kranju, 13. in 14. oktober 2016

Ena od značilnosti reševanja širših družbenih problemov tam, kjer se odloča, je sporadičnost in veliko nihanje intenzitete, lotimo se jih vsake kvarte enkrat, pa takrat na juriš in z vso silo(vitostjo), potem pa dolgo časa spet nič in brezbrižno s praznimi baterijami naprej. Nič drugače ni s t.i. skrbjo za slovenski jezik, včasih že kar obrambo jezika (pred kom neki? V nedavni medijski in tudi parlamentarni razpravi so nekateri razpravljalci odkrito namignili, da slovenskega jezika ni treba braniti, treba ga je samo omogočiti… ). Eden takih zaščitniških izbruhov je bil tudi letos ob razpravah o novem visokošolskem zakonu, ki so jih spremljale celo peticije. Pred tem ni bilo kaj dosti in kdo ve, kako bo odsihmal.

Ob tem prepogosto pozabljamo in spregledamo, da slovenščina ni samo ena in za vse enaka. Večina strok ima izdelan svoj specifičen sporazumevalni jezik, strokovno terminologijo. Razvita terminologija je eden ključnih dejavnikov za učinkovito komuniciranje v stroki in upravljanje z znanjem. Strokovnjaki že nekaj časa opozarjajo, da mnogim jezikom, ki ne razvijajo in ne uporabljajo najnovejših jezikovnih tehnologij, v kratkem grozi "digitalno izumrtje". V Sloveniji je nastalo na tem področju nekaj formalnih dokumentov, za nas sta zanimiva npr. Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReNPJP14-18) in na njem temelječi Akcijski načrt za jezikovno opremljenost. Na področju terminologije so bile zaznane predvsem naslednje potrebe:

• skupno in poenoteno spletno mesto za vse (doslej razpršene) terminološke vire,
• usklajena in enotna načela za gradnjo terminoloških zbirk, ki omogočajo enostavno distribucijo in izmenjavo,
• zmogljiva in brezplačna spletna aplikacija za izdelavo terminoloških baz,
• orodje za luščenje terminologije iz besedil, korpusov in pomnilnikov, ki pospeši izdelavo terminoloških baz za še neobdelana področja,
• kakovostno in pravočasno terminološko svetovanje.

Ministrstvo za zunanje zadeve RS se s svojim Direktoratom za zadeve EU vključuje v realizacijo izvajanja nalog iz Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018. Ena od aktivnosti je bila tudi ta, da je na podlagi sprejetih akcijskih načrtov za jezikovno opremljenost in jezikovno izobraževanje organiziralo 13. in 14. oktobra na Brdu pri Kranju delovno srečanje, Terminološki posvet slovenskih strokovnjakov na področju terminologije, da bi se dogovorili, kako bolje uskladiti in izboljšati sodelovanje relevantnih akterjev na tem področju ter pravočasno umestiti potrebne ukrepe tudi v proračunsko in programsko načrtovanje nosilnih javnih organov. Od večjega števila povabljenih se je odzvalo 16 strokovnjakov, ki so zastopali naslednje institucije: Služba za slovenski jezik Ministrstva za kulturo, Sektor za prevajanje Generalnega sekretariata Vlade RS, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Institut "Jožef Stefan", Center za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani, Oddelek za prevajanje Filozofske fakultete v Ljubljani, Amebis d.o.o., Fakulteta za računalništvo in informatiko, Služba Vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, Direktorat za zadeve EU Ministrstva za zunanje zadeve in Centralna ekonomska knjižnica v Ljubljani kot sodelujoča pri Islovarju in bibliotekarski terminologiji . Nekatere ključne institucije na strani odločevalcev se žal niso odzvale.

Program posveta je bil zasnovan na veljavnem Akcijskem načrtu za jezikovno opremljenost in je bil usmerjen predvsem v razpravo o naslednjih vprašanjih: splošna dolgoročna vizija ter vloga in povezovanje akterjev, terminološki proces v digitalnem okolju (nadzor kakovosti, verifikacija itd.), vsebina in idejna zasnova terminološkega portala, finančni viri za upravljanje terminologij. Pričakovana rezultata posveta sta bila samo dva, vendar ključna za nadaljnje delo in uspeh:

dogovor o viziji kot podlaga za prihodnje strateške dokumente

načrt za preseganje ovir pri izvajanju nalog iz teh dokumentov
"Ogrevanju" so bile namenjene štiri uvodne predstavitve

• Temeljni nacionalni dokumenti na področju terminologije: proces, cilji, aktivnosti - Simona Bergoč, MK
• Terminologija kot storitev - Simon Krek, IJS in CJVT (UL)
• Terminologišče in terminologija za strokovnjake - Mojca Žagar Karer, Mateja Jemec Tomazin, ISJ ZRC SAZU
• Slovenska akademska besedila: prototipni korpus in načrt analiz - Tomaž Erjavec, IJS

V nadaljevanju je potekalo delo udeležencev posveta v manjših delavniških skupinah in z združevanjem njihovih rezultatov v zaključene sklope o aktivnostih za doseganje potrebnih ciljev:

1. Terminološki portal
2. Spletna aplikacija za ustvarjanje novih terminoloških zbirk
3. Samodejno luščenje terminologije
4. Zagotavljanje javno dostopnih terminoloških virov
5. Terminološko svetovanje

Upoštevaje lastno organizacijsko in strokovno specifiko so skušali prepoznati najpomembnejše prepreke in nujne pogoje za uspešno uresničevanje in izvajanje teh nalog. Pri tem so začrtali Institucionalne okvirje, vpletene akterje in povezave med njimi. Rezultate nekaterih od razmišljanj smo zabeležili na spodnjih fotografijah.

Ob veliki angažiranosti udeležencev in sijajno moderirani izvedbi posveta rezultati seveda niso izostali. Zelo pomembno je gotovo mnogo večje poznavanje in razumevanje različnih področij delovanja, ki so bila doslej premalo povezana, ob tem pa je zaradi podobnih izkazanih interesov in želje po sodelovanju skoraj pri vseh vprašanjih prišlo do soglasja ali vsaj konsenza. V dnevu in pol intenzivnega dela so nastala izhodišča za skupen dokument, ki ga bomo objavili, ko bo njegova redakcija zaključena.