 Deklica v osnovni šoli piše na skrilasto tablico. Babgladeš danes. © UNESCO Media Services |
Različne tabli podobne pisne podlage je uporabljal homo litteratus skozi vso svojo razgibano zgodovino vse od trenutka, ko si je zaželel, da bi lahko na skali narisane podobe odnesel s seboj na dolga popotovanja ali v novo domovanje, pa vse do danes, ko na tablici prenašamo naokrog vse od knjig, fotografij in bančnih računov do telefona, glasbe in zemljevidov. Tudi Mojzes je pisal po njih in jih potem v besu metal naokrog. Njegove so bile še velike in težke, potem pa so postale vse manjše in lažje, prenosljive in mnogo bolj praktične za pisanje in večkratno uporabo. Več tisočletij, prav do pred kratkim, so delovale brez baterij . . .
Razvoj človeške civilizacije in pismenstva lahko spremljamo tudi skozi razvoj pisal in pisalnih podlag. Te so bile zaradi relativne cenenosti in masovne izdelave, robustne odpornosti in večkratne uporabljivosti pogosto v obliki tablic ali ploščic iz različnih materialov. Šolske tablice so skozi zgodovino predstavljale pisalno podlago, ki je bila pomemben učni pripomoček posameznika, mnoge so bile namenjene tudi poslovni in uradni uporabi.
Sumerci so na področju Mezopotamije že kakih 3.500 let pr. n. št. vrezovali in vtiskovali piktograme in kasneje klinopisna besedila v vlažne, za dlan velike glinaste tablice. Za risanje in pisanje so uporabljali zašiljeno pisalo iz trstene paličice, ki je imela sprva priostreno, kasneje pa topo klinasto konico, ki je v glini puščala klinaste sledi, od tod je pisava dobila ime klinopis. Tako popisane glinene tablice so nato posušili na soncu ali jih dali žgat v peči in tako povečali njihovo odpornost in trajnost, zato so dokaj dobro prestale nekaj tisočletij in jih lahko občudujemo še danes. Za potrebe učenja gline niso žgali, ampak so jo ponovno pripravili za nov zapis, šolo pa so imenovali hiša tablic. Glinaste tablice so ostale v uporabi skozi bronasto in še naprej v železno dobo, zbirke dokumentov na takih ploščicah so postale prvi arhivi in hkrati pomenijo tudi začetek knjižnic, saj so bila na tablicah zapisana tudi strokovna, znanstvena in leposlovna besedila (ep o legendarnem kralju Gilgamešu je ohranjen na 12 glinenih ploščicah).
Bibliotekarski terminološki slovar je glinaste ploščice evidentiral in jih navaja takole:
| glínasta plôščica -e -e ž zgod. ploščica, izdelana iz gline, sušena na soncu in kasneje žgana v pečeh, ki je ena najstarejših pisnih podlag, in na kateri se je razvil klinopis; sin. glinasta tablica, glinena ploščica, glinena tablica glínasta táblica -e -e ž zgod. ploščica, izdelana iz gline, sušena na soncu in kasneje žgana v pečeh, ki je ena najstarejših pisnih podlag, in na kateri se je razvil klinopis; sin. glinasta ploščica, glinena ploščica, glinena tablica glinéna táblica -e -e ž gl. glinasta ploščica in glinasta tablica |
 Glinasta tablica z napisom o distribuciji piva, najverjetneje Uruk, severni Irak, 3100-3000 pr. n. št. © KhanAcademy |
|
Tanke lesene ploščice so uporabljali ob začetku našega štetja predvsem pripadniki rimskih legij v severni Evropi (ali pa so se samo tam ohranile v legendarnih škotskih močvirjih, kjer je mokra šota odličen konzervans; tako se je na Ljubljanskem barju ohranilo menda najstarejše doslej najdeno leseno kolo na svetu). Te tabulae ligneae so najpogosteje izdelovali iz lesa lokalnega drevja, npr. mlade breze, jelše in hrasta, debeline od 2 do 3 mm so merile okrog 20 x 8 cm, najpogosteje po dve zvezani v sredini in zloženi v diptih, da so bile manjše za prenašanje in besedilo v sredini zaščiteno. Nanje so pisali s tinto, ki je imela za osnovo zdrobljeno oglje. Besedila vsebujejo vojaške zapise, pogosto v zvezi z oskrbo legij, vendar tudi osebna pisma legionarjev svojcem. Kot pisna podlaga so bile mnogo cenejše, lažje dobavljive in predvsem bolj odporne kot papirus.
Nekaj podobnega tudi pri nas ni neznano. Fužinarji na Gorenjskem so npr. uporabljali za razvid nad svojim poslovanjem s kovači in oglarji lesene obračunske knjige – z usnjenimi trakovi povezane lesene ploščice, na katere so zapisovali posebne znake (gl. Židov. N.:
Rovaši, 2010).
 Lesene tablice (182 mm), pismo Oktavija Kandidu o dobavi pšenice, kož in kit. Vindolanda (Britanija), konec 1. ali začetek 2. stoletja n. št. © Wikipedia |
|
S šilasto konico stilusa so antični Grki in Rimljani vrezovali črke v površino povoščene tablice, imenovane tabula cerata, s ploščatim lopatičastim delom pa so posamezne črke ali besede po potrebi lahko tudi izbrisali. Za brisanje celotnega besedila tablice so uporabili posebno večjo lopatico, imenovano spatula, s katero so lahko vosek enakomerno izravnali po celotni površini (od tod izraz tabula rasa, prazen, nepopisan list, nekdo, ki ničesar ne ve), najbolje ga je bilo predhodno segreti z roko, še hitreje pa so to opravili, če so tablico izpostavili soncu. Nosilna podlaga je bila lesena tablica, visoka od deset do dvajset centimetrov in široka od šest do petnajst centimetrov, ki je imela kak centimeter širok okvir. Lahko je imela dve ali več strani, ki so bile med seboj povezane z vrvico ali žico in tako že nekoliko spominjala na današnjo knjigo. "Strani" so bile prevlečene s čebeljim voskom črne ali rdeče barve. Povoščene tablice so uporabljali predvsem za vsakodnevno rabo (za račune in dopise), še posebej pa so bile priročne za pisanje v šoli. Njihova uporaba se je iz antičnih časov nadaljevala vse do Srednjega veka, v poslovnem svetu pa ponekod celo vse do 19. stoletja.
Bibliotekarski terminološki slovar povoščene tablice evidentiral in jih navaja takole:
|
povoščêna plôščica -e -e ž (lat. tabula cerata) zgod. antična pisna podlaga v obliki lesene ploščice, prevlečene z voskom; sin. povoščena tablica, voščena tablica; prim. diptih, triptih, poliptih povoščêna táblica -e -e ž (lat. tabula cerata) zgod. antična pisna podlaga v obliki lesene ploščice, prevlečene z voskom; sin. povoščena ploščica, voščena tablica; prim. diptih, triptih, poliptih voščéna táblica -e -e ž zgod. antična pisna podloga v obliki lesene ploščice, prevlečene z voskom; sin.povoščena ploščica, povoščena tablica; prim. diptih, triptih, poliptih tábula ceráta -e -e ž lat., gl. povoščena ploščica in povoščena tablica |
 Lesena povoščena tablica z bronastim stilusom in "radirko". Egipt okrog 600 n. št. © HistoryofInformation.com |
|
Skrilasta tablica naj bi se kot pisna podlaga pojavila v 14. ali 15. stoletju, izdelana je iz tanke ploščice skrila, temno sive metamorfne kamenine, ki se z lahkoto cepi in se je marsikje po svetu (tudi pri nas) uporabljala za strešno kritino. Ploščica velikosti okrog 10 x 15 cm ali 17 x 25 cm je vgrajena v lesen okvir, spremlja pa jo manjša krpica ali gobica za brisanje, navadno pritrjena na okvir z vrvico. Po potrebi sta bili lahko dve tablici povezani in zloženi v diptih, v pomoč pri pisanju so bile lahko v ploščico vgravirane vodoravne črte kot v zvezku. Množično so jih uporabljali v industriji in transportu (popisovanje zalog blaga in sledenje med prevozom) ter mornarici (zapisovanje geografske lokacije ladje na morju). V šolah so jih začeli uporabljati šele v začetku 19. stoletja kot cenejšo alternativo dragemu papirju. Na skrilaste tablice so učenci pisali bodisi s kredo ali s t. i. "kamenčkom", kar je bilo popularno ime za pisalo, narejeno iz skrila. Skrilaste tablice so v šolah uporabljali še dolgo po 2. svetovni vojni, ponekod v Nemčiji na primer vse tja do leta 1970. Naslovna slika kaže, da so skrilaste tablice ponekod po svetu v šolah še vedno v uporabi.
 Skrilasta tablica viktorijanskiega šolarja, 19.stoletje. Lesen okvir 27,5 cm x 20,5 cm, danes bi bila to 12" tablica. © Object Lessons |
|
Grafična tablica je elektronska vhodna naprava, namenjena predvsem risanju ali prostoročnemu pisanju kot v klasični beležnici. Uporabnik z roko po ravni površini premika elektronsko pero ali kazalec, računalnik pa s spremljanjem položaja peresa omogoča vnašanje risb, diagramov, pisanja itd. Grafično tablico se najpogosteje uporablja s programi za obdelovanje fotografij, risb, prostoročne pisave ipd., zato utegne napredek pri prepoznavanju prostoročne pisave uporabnost grafičnih tablic še povečati.
 Grafična tablica s peresu podobnim stilusom. © Wikipedia |
|
 Prikaz tablice v filmu 2001: Odiseja v Vesolju, S. Kubrick 1968 © Wikipedia |
Obliko in osnovni koncept tabličnega računalnika je zasnoval in prikazal že sredi 20. stoletja Stanley Kubrick v filmu 2001: A Space Odyssey, prvi prototipi pa so nastali v zadnjih dveh desetletjih preteklega stoletja. Leta 2010 je prišel na tržišče iPad kot prvi tovrstni masovni proizvod z uporabniško prijaznim zaslonom na dotik in lastnim operacijskim sistemom.
 Sodobna tablica z zaslonom na dotik, vrača se tudi stilus. © Graphic Speak |
|
 Tablični računalnik s stilusom in snemljivo tipkovnico. © Wikipedia |
|
Srednjeveški žepni notesnik. Beležka je vezana v izvotleno kost, "listi" pa prevlečeni s čebeljim voskom.
Rokovanje s povoščeno tablico.
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.