nedelja, 08. januar 2012

O številkah in času

Živimo v času številk, vse označujemo in prikazujemo s številkami, odstotki, razmerji. Celo slike, besedila in zvok pretvarjamo v številke in jih nato pretvarjamo nazaj v slike, besedilo, zvok . . . Količine so postale tako velike, da navadne številke in števila ne zadoščajo več, zato segamo po novih in novih številskih predponah za označevanje zelo velikih števil (na kratko o tem v Merske enote za bibliotekarje), izmišljamo si nove številske sisteme, zato imamo poleg uveljavljenega desetiškega z desetimi števkami še take z manj (npr. dvojiški) in več števkami (npr. šestnajstiški). Dvanajstiškega se najbrž spominjajo predvsem še stare mame, ki so kupovale jajca in nogavice na ducate. V različnih okoljih kljub mednarodni standardizaciji še vedno uporabljamo različne merske enote in načine zapisovanja količin. Prav okrog Novega leta je inšpektor po televiziji grozil s kaznimi . . . če pozabimo na že opuščene računalniške diskete, katerih dimenzije smo praviloma vsi, tudi laiki, opisovali v inčih ali palcih, colah, je še danes povsem enako z zasloni televizorjev (tu smo se malce že navadili tudi na centimetre), računalnikov, mobijev in bralnikov elektronskih knjig, sendviče ocenjujemo v kalorijah, krvni pritisk (tlak!) kar tako samo v številkah brez merske enote (ki pa pomenijo mm živosrebrnega stolpca), pritisk avtomobilskih zračnic v atmosferah ali barih, moč in živahnost avtomovilov v konjskih močeh . . . Vse to je glede na mednarodne standarde narobe! Verjetno so prav zato vremenarji na televiziji nehali poročati o zračnem tlaku, ker milibarov ne smejo uporabljati, hektopaskali pa so "normalnemu" Slovencu povsem nerazumljivi. Težave in nerazumevanje sejejo v novicah tudi novinarji, ki pogosto nestrokovno in površno prenašajo bilijon v slovenščino in ne povedo, od kod so ga prinesli – iz britanske in/ali ameriške ali mednarodne angleščine! Razlika je ogromna! (glej Wikipedia). Tudi s koledarjem ni prav enostavno, isti vir jih našteva kakih petdeset. Pri nas poznamo poleg julijanskega in gregorijanskega vsaj še islamskega, ki se za laika razlikujejo vsaj po dolžini leta in od tod zamiku datumov oz. praznikov, in začetku štetja.

Zapis datuma in časa določa mednarodni standard ISO 8601, veljavna različica je tretja izdaja, to je ISO 8601:2004, ki je izšla leta 2004. Po istem članku v Wikipediji povzemam nekatere primere.

Mednarodni standard za zapis datuma je:
            YYYY-MM-DD
kjer je YYYY leto po standardnem gregorijanskem koledarju, MM je mesec v letu (01 - januar, 12 - december) in DD dan v mesecu od 01 do 31.
Dan današnje objave na blogu se bi tako zapisal: 2012-01-08
Drugi običajni zapisi, ki se delno še uporabljajo, so lahko tudi v obliki: 1/8/2012, 8/1/2012, 12/2/4, 8.01.2006., 08-JAN-2012, 8-januar-2012 in še nekateri. Predvsem prvi dve obliki sta bili nevarni za zamenjavo, ker sta se uporabljali istočasno v ZDA in Veliki Britaniji, in ni jasno, kaj je dan in kaj mesec.

Standarden zapis dnevnega časa je:
           hh:mm:ss
kjer je:

  • hh - število polnih ur, ki so minile od polnoči (od 00 do 24);
  • mm - število polnih minut (od 00 do 59), ki so minile od začetka ure;
  • ss - število polnih sekund (od 00 do 59 in v izjemnih primerih dodane prestopne sekunde tudi 60), ki so minile od začetka minute;
  • če je ura 24, morajo biti minute in sekunde 00.
Za polnoč je možen zapis 00:00:00 ali 24:00:00. Tako se lahko ločuje obe polnoči, ki sta vezani na isti dan. Spodnja zapisa definirata točno isti čas:
           2011-12-31 24:00:00
           2012-01-01 00:00:00
Če je potrebno, se lahko določi tudi zaporedna številka dneva ali tedna v letu, tudi o tem govori navedeni standard.

Angleški "poljudni" zapis časa je praviloma z dvanajsturnim ciklusom in oznakama a.m. (lat. ante meridiem – pred poldnevom) in p.m. (lat. post meridiem – po poldnevu), ki jih uporabljajo tudi Španci in Grki. Opolne in opolnoči imajo seveda težave (takrat 12 ni niti a.m. niti p.m.!) in zato uporabijo domači izraz "noon" oz. "midnight".

Nekatere posebnosti odražajo jeziki že pri tvorjenju števil, pogosto tiči razlog v preteklem dvanajstiškem sistemu in latinskih števnikih. Taka števila se je treba v tujih jezikih pač naučiti kot besedo in pri hitrem reagiranju v govoru ali prevajanju pogosto povzročajo težave, npr. francoski quatre-vingt-quinze bi se dobesedno prevedlo v štiri-dvajsetice in petnajst, kar je seveda petindevetdeset! Tudi v nekaterih frazah je opaziti nenavadne razlike, ko v podobnem pomenu uporablja različno število. Pri nas je nekdo povedal vse z eno besedo, podobno v angleščini in v francoščini (in a word, en un mot), Italijani pa so gostobesednejši in raje in due parole. Podobno je s sopomenko za dva tedna. Pri nas je to štirinajst dni, enako pri Nemcih in Angležih (fourteen days ali fortnight), v italijanščini in francoščini pa petnajst (quindici giorni, quinze jours, une quinzaine de jours).

Pa vendar tudi Slovenci nismo imuni pred težavami v sporazumevanju o času. Če se bosta študenta Štajerka in Primorec (ali Gorenjec) dogovorila za zmenek ob "tri četrt na šest", se zagotovo ne bosta srečala!

Ni komentarjev:

Objavite komentar