odprti dostop in nivoji dostopnosti

Vesel sem, da se je v razpravo o odprtem dostopu vključil tudi kolega Miro Pušnik in v svojem komentarju zelo ilustrativno povzel piramido odnosov in stopnjevanja uporabnikovih možnosti med različnimi nivoji dostopnosti, za kar se mu resnično zahvaljujem. Žal mi je, da se posvetovanja ne bo mogel udeležiti! Njegovo razmišljanje sem povzel v tabeli:

O slovarjih

Slovár je knjiga, v kateri so abecedno urejene in pojasnjene besede nekega jezika. Slovarji lahko vsebujejo podatke o pisavi, izgovoru, pomenu in izvoru posamezih besed. (Wikipedija)

Slovar je priročnik, ki ga uporabljamo zelo različno, nekateri skoraj vsakodnevno, drugi spet le tu in tam, pač takrat, ko nastopi jezikovna zadrega. Odvisno seveda predvsem od vrste dela in znanja jezika (jezikov). Pri tem se srečamo s paradoksom, da največ uporabljajo slovarje prav tisti, ki jezike znajo in obvladajo. Zakaj se zatekamo po pomoč v slovarje? Včasih samo za preverbo svojega (ne)pravilnega naglašanja ali izgovorjave, razumevanja ali pisanja v tujem ali v maternem jeziku, drugič spet za resno strokovno delo, branje ali pisanje članka v tujem jeziku, ko iščemo ustrezno besedo in je slovar vir novih spoznanj in kažipot k novim besedam, besednim zvezam in pomenom. Motiv, da sežem po slovarju, je lahko tudi uživaške narave, jaz včasih pokukam v kakšnega kar tako iz firbca, da vidim, kakšen je in kaj je v njem.

Glede na vsebinske značilnosti slovarjev, pri katerih ni razlik med tiskanimi in elektronskimi, in naše potrebe bi lahko izbiro med slovarji in razloge zanjo razdelil takole:

enojezični razlagalni slovarji (npr. SSKJ) pomagajo (bolje) razumeti besedo in so namenjeni iskanju razlag in pomenskih odtenkov, omogočajo primerjave z drugimi besedami, ugotavljanje pojavljanja določene besede v stalnih zvezah in sobesedilu, preverjanje pravilne pisave (predvsem v tujih jezikih, včasih pa vendarle tudi v slovenščini), ugotavljanje slovničnih značilnosti (npr. spol samostalnika) ali naglasa in izgovora;

dvo- in večjezični prevajalni slovarji omogočajo iskanje ustreznikov v drugem jeziku in s tem povezanega pomena besede (temu lahko sledi potem še raziskovanje v razlagalnem slovarju), iskanje in razumevanje besednih zvez, če je slovar frazeološko bogat (npr. Veliki angleško-slovenski slovar Oxford);

splošni jezikovni slovarji so namenjeni spoznavanju in proučevanju splošnega jezika, le izjemoma jezika kake stroke, če ni na razpolago terminološkega slovarja zanjo, ali za primerjavo med splošnim pomenom besede in pomenom te besede kot termina v določeni stroki (primerjaj knjiga v SSKJ in v Bibliotekarskem terminološkem slovarju); lahko so enojezični razlagalni ali dvo- in večjezični prevajalni;

terminološki slovarji obravnavajo besedišče, ki se uporablja za sporazumevanje med strokovnjaki določene stroke, so torej slovarji strokovnega jezika (npr. Bibliotekarski terminološki slovar, Čebelarski terminološki slovar); tudi ti so lahko enojezični razlagalni (npr. Bibliotekarski terminološki slovar) ali prevajalni (npr. Angleško-slovenski slovar bibliotekarske terminologije); bogat nabor različnih bibliotekarskih terminoloških slovarjev je v rubriki Povezave tega bloga;

Vir: Cartoonstock	Vir: eldev	Vir: Language Log

posebni slovarji so navadno enojezični slovarji, specializirani za proučevanje določenega jezikovnega vprašanja, npr. frazeološki, etimološki, odzadnji slovar, slovar žargona, tujk, kratic ipd. Mednje sodijo tudi "posebneži" kot sta Prvi splošni slovar brezzveznih besed in sopomenk in Razvezani jezik, ki nastajata po svobodnih principih Wikipedije in avtorjev iz ljudstva;

standardni slovar določenega jezika je navadno najobsežnejši popis besedišča tega jezika in ima normativno vlogo urejanja in predpisovanja (npr. SSKJ, Webster, Larousse);

skrajšane izdaje, nekoliko poenostavljene in z izbranim besednim zakladom so pogosto prirejene za učenje tujih jezikov ali za otroke in mladino na določeni stopnji izobraževanja;

žepne izdaje slovarjev so namenjene vsakodnevni nezahtevni uporabi in zahtevnejšemu uporabniku pogosto ne nudijo odgovora;

slikovni slovarji so enojezični ali večjezični slovarji, ki z ilustracijami dopolnjujejo besedilni del in so pogosto urejeni po tematskih sklopih (avto, človeško telo, sončni sistem) in ne abecedno, niso pa namenjeni izključno otrokom, pogosti so npr. v tehniki;

iz bibliotekarskega vidika bi lahko opredelili slovarje kot publikacije še na konvencionalno gradivo, z izjemo kakšne egzotike so to tiskani slovarji, ker za njihovo uporabo ne potrebujemo posebnih pomagal (očala pri tem seveda ne štejejo!), in nekonvencionalno gradivo, pri teh potrebujemo za uporabo posebno opremo, najpogosteje je to računalnik, danes zmore to že tudi večina povprečnih prenosnih telefonov, bralniki elektronskih knjig pa (praviloma) niso primerni. Elektronski slovarji imajo vse pogosteje vgrajeno možnost zvočne reprodukcije (izgovorjava). Obstajajo že tudi verzije, ki delujejo zadovoljivo na prenosnem telefonu (npr. Nokia Mobile Dictionary);

med elektronskimi slovarji se vse pogosteje pojavljajo posebni učenju in potovanju namenjeni splošni prevajalni slovarčki in frazeološki priročniki v žepni napravici velikosti prenosnega telefona, nekateri (dražji) omogočajo tudi neposreden vnos besed oz. besedila s skeniranjem, cenejše pa je mogoče dobiti celo zastonj kot reklamni primerek.

Vir: Wizcomtech

Navedene opredelitve so dokaj posplošene in se lahko seveda prepletajo glede na vsebino in namen ter izvedbo slovarja, npr. terminološki slovar je lahko enojezični razlagalni ali dvojezični prevajalni, vsak od teh pa tiskan ali elektronski. Izbiro slovarja v prvi vrsti seveda pogojujejo naše potrebe, ko se odločimo za splošnega ali terminološkega, razlagalnega ali prevajalnega, ta ali oni jezik, na hitro žepnega ali z nekaj truda neokrajšano standardno izdajo . . . včasih bi rekel "v več zvezkih" (prva izdaja SSKJ je štela pet debelih zvezkov, naslednja v enem pa je tako debela in slabo vezana, da kakšnih večjih naporov ne prenese brez poškodb), danes pa bi to pomenilo prejudiciranje uporabe tiskane izdaje in zavračanja elektronskih slovarjev, česar pa nikakor nočem. O tiskanih in elektronskih slovarjih imam toliko povedati, da se bom o tem razpisal v naslednji objavi čez kak teden.

O kakovosti slovarjev in njihovi splošni uporabnosti ali celo primerjavi med njimi na tem mestu ne bom razpredal, raje "skopiram in prilepim" misel znanega slovaropisca:

Slovarji so kot ure;

najslabša je bolje kot nič,

a tudi najboljšim ne kaže čisto zaupati.

Samuel Johnson (1709 – 1784), pesnik, filozof . . . slovaropisec

Hieronymus Megiser: Dictionarium quatuor linguarum, videlicet, Germanica, Latina, Illyrica, (qua vulgo Sclavonica appellatur) et Italica, sive Hetrusca. Auctore, Hieronymo Megisero. [In fine:] Appendix. Exempla aliquot declinationum et conjugationum. Impressum Gracii Styria [Graz], a Iohanne Fabro; Cum S. Cas. Majestatis Privilegio Octennali. Anno M D XCII.

Prvi slovar, ki je poleg nemških, latinskih in italijanskih besed vključil tudi slovenske, je Dictionarium quatuor linguarum, ki ga je sestavil po ustnih virih, besedišču slovenskih protestantskih piscev, predvsem pa po obeh Dalmatinovih Registrih (1578 in 1584) ter Bohoričevi slovnici (1584), že leta 1592 Hieronim Megiser.

Slovarji (in jaz)

Nini se je pred kratkim na Biblioblogu spraševala o tem, Kakšna je prihodnost tiskanih izdaj slovarjev?, in prispevek ilustrirala s člankom o "izumiranju tiskanih slovarjev", ki s podatki iz založniškega sveta priliva olje na ogenj pogostih razprav o usodi in prihodnosti tiskane knjige in njene elektronske naslednice, vendar ne prav prepričljivih argumentov napovednikov vesoljnega potopa tiskanih knjig. Presenetila me je popolna neodzivnost bralcev tako na Biblioblogu kot na MMC RTV SLO (tekmo Celticsov in Lakersov komentira vsaj 111 bralcev, še biku, ki je preskočil ograjo, je bilo posvečenih 7 komentarjev . . .!). Ker me zanima vprašanje odnosa tiskanih in elektronskih knjig, če gre za slovarje, pa še toliko bolj, sem se odločil napisati kaj več kot samo komentar. Poleg tega je to vznemirljiva tema, ki zadeva tako uporabnike kot tudi knjižničarje. V prvem prispevku bom opisal svoj odnos do slovarjev, v naslednji objavi pa odgovoril na Ninina vprašanja o tem, kako in zakaj se odločam med tiskanimi in elektronskimi slovarji.

Slovarje imam rad in jih zbiram kot ljubitelj, uporabljam jih pri svojem delu in jih tudi sam pišem. Te trditve veljajo povsem enakovredno in brez zadržkov za tradicionalne tiskane in tudi za elektronske slovarje, v tem med njimi ne delam razlike. Posledica zbiranja je kakih deset natrpanih polic slovarjev raznih barv in velikosti, jezikov, pisav in strok, ker me poleg nakupovanja doma še na vsakem potovanju pač hudič zapelje tudi v knjigarno, kjer skušnjavi kakopak podležem. Tudi srebrnih ploščkov se je kar nabralo, velikih in tudi tistih malo manjših, zadnje čase so vse pogosteje že kar priloženi knjižni izdaji, da si ni treba razbijati glave z odločitvijo "a bi tiskanega al' elektronskega?". O primerjavi cen slovarjev in s tem posledično povezani dostopnosti doma in v tujini na tem mestu ne bi razpravljal, knjige so pri nas pač drage . . . Tudi na zaslonu je vse več ikon za tiste "moje" slovarje v lokalni rabi na peceju in bližnjic za one druge na spletu, bodisi v knjižnicah ali kar tako prosto dostopne. Teh je na spletu vedno več.

Slovarje uporabljam vsakodnevno, glede na potrebe pač enojezične razlagalne ali dvo- in večjezične prevajalne slovarje, splošne in strokovne, včasih samo za preverbo svojega (ne)pravilnega razumevanja ali pisanja, drugič spet za resno strokovno delo, predvsem terminološko, ko je slovar vir novih spoznanj in kažipot k novim besedam, besednim zvezam in pomenom, najboljši kritik in hkrati vodnik in učitelj. Pogosto pa pokukam v kakšnega (tiskanega ali elektronskega) kar tako iz firbca, da vidim, kakšen je in kaj je v njem (po Šifrerju ". . . bomo odprli novi sod, da bomo vidli kaj je not . . ."). Pri elektronskem je seveda čar tudi v preizkušanju nastavitev in ponujenih možnosti, iskalnih orodij, posebnih izvirnih rešitev, pa hahljanju ob morebitnih šibkostih, nerodnostih, bognedaj tudi resnih napakah v delovanju. Zagotovo pa mi bo vse življenje najbolj ostala v spominu uporaba latinsko-slovenskega in slovensko-latinskega slovarja, tistega Bradačevega čisto zares iz sredine preteklega stoletja (takrat slovarjev še niso izdajali vsaki dve leti), ki še danes ves špehasto znucan ždi med ostalimi na polici. Zašpehala ga je intenzivna pomoč pri prevajanju v gimnaziji, domače in šolske naloge, Cezarjeve Galske vojne, Ciceronovi govori, Ovidove Metamorfoze . . . (kdo bi si mislil, da bom sedaj med blogerji našel kolega, ki ga je učila latinščino taista naša draga profesorica, nekdanja nuna Marija?!). Danes pa so latinski slovarji že tudi na spletu in pred kratkim sem naletel celo na angleško-latinski slovar računalništva!

"Delati" sem začel svoj prvi slovar (poleg tistih izpisanih besed, ki jih je bilo treba obvezno delati za domačo nalogo pri angleščini) kot mlajši najstnik ob požiranju indianaric Karla Maya (hvala knjižničarkam takratne Knjižnice Tabor, da so mi pomagale v katalogu razjasniti razliko med značnicama Karl Marx in Karl May, za oba je bilo toliko listkov!), ko sem si izpisal kakih sto ali nekaj več besed in krajših stavkov v "indijanščini" in ob njih poizkus prevoda v slovenščino. Še danes ne vem, ali je šlo zares za katerega od severnoameriških indijanskih jezikov ali zgolj za avtorjevo domišljijo, ki se je prav bujno in privlačno izkazala pri snovanju zgodb o Vinetuju. Prav žal mi je, da teh mojih zapiskov ni več! Zares pa sem se slovarjev lotil šele kot bibliotekar, čeprav prvi še ni bil povezan z bibliotekarstvom. Bil pa je že računalniški in drznem si trditi, da tudi prvi objavljeni slovenski računalniški slovarček. Naredila sva ga s kolegom Primožem Jakopinom, on vso programsko podporo za njegovo izdelavo in seveda predvsem uporabo, jaz slovarski del, takrat skromnih tisoč besed v angleškem in slovenskem jeziku, ampak čisto dovolj, da je do skrajnosti izkoristil zmogljivosti za tiste čase genialnega hišnega računalnika (home computer) Sinclairjevega ZX Spectruma 48K (da, prav ste prebrali, imel je 48K pomnilnika!). Leta 1984 je v založbi ZOTKS in Radia študent izšla prva slovenska računalniška kaseta (taka, kot se je uporabljala tudi za zvočni kasetofon, Spectrum pa jo je uporabljal za zunanji pomnilnik) z desetimi programčki, med njimi tudi najin slovar z imenom Dispel (Dictionary and Spelling, ker ga je spremljal tudi programček za učenje besed), še isto leto pa tudi Angleško-slovenski slovarček kot samostojna kaseta, h kateri je napisal glasbeno spremljavo eden od takratnih Pankrtov. Takrat še ni bilo miške, ikon, grafičnega uporabniškega vmesnika z izbirnimi meniji, bila je ukazna vrstica. Če se komu ljubi, je različica slovarja z emulatorjem za osebni računalnik dostopna na spletu (v "arheološkem arhivu" računalniških programov), sam še nisem preizkusil, zato ne vem, koliko je emulacija uspešna.

Sledilo je sodelovanje pri tiskanih slovarjih računalništva, iz katerih se je razvil današnji spletni Računalniški slovarček. Terminološki slovar informatike Islovar temelji v vseh fazah nastajanja in urejanja na spletnih tehnologijah, zato lahko redaktorji velik del strokovnega dela opravimo kar vsak zase doma. Največ veselja in strokovnega zadovoljstva sem doživljal seveda s pripravo bibliotekarskih terminoloških slovarjev, ki sem se jih lotil ravno v času, ko je privekal na svet moj sin drugorojenec. Kot bibliotekar in jezikoslovec sem v stroki pogrešal oporo za branje tujejezičnih besedil, pisanje in pogovor v tujih jezikih, celo razumevanje slovenskih bibliotekarskih izrazov in njihovo pomensko primerjavo oz. razločevanje. Iz prvih zelo skromnih idejnih zasnov za angleško-slovenski slovarček z nekaj sto besedami sta nastala dva večja in dolgoletna projekta, eden od njiju tudi mednaroden. Leta 2002 je izšel v založbi NUK Angleško-slovenski slovar bibliotekarske terminologije v tiskani in v elektronski izdaji, kmalu za njim še tiskani slovaški v Bratislavi in tri vzporedne izdaje v Beogradu (tiskana, CD-ROM in spletna). Še najlepše pa je bilo seveda videti izid tiskanega slovenskega Bibliotekarskega terminološkega slovarja v reviji Knjižnica letos spomladi (pdf, 17,7 MB), ki je kot delovno gradivo javno dostopen tudi na spletu kot pravi elektronski slovar k. Ob tem je treba poudariti, da so vsi našteti slovarji od zametka do objave nastajali v računalniškem okolju, programsko podporo je neutrudno in nadvse domiselno razvijal in dopolnjeval Primož Jakopin tako za osebni računalnik kot tudi za spletne aplikacije. Glede na dolgotrajnost priprave slovarjev in bliskovit razvoj tehnologije pa so slovarji doživljali številne migracije na strojni opremi (Spectrum, Atari, osebni računalniki) in operacijskih sistemih (Sinclair Basic, TOS, DOS, Windows 3.11/95/98/NT/XP/7), vendar je bila zasnova dovolj domišljena in fleksibilna, da kljub navedenim selitvam ni bilo pretresov in izgub. Z izidom slovenskih bibliotekarskih terminoloških slovarjev se slovaropisno delo ne zaključuje, nadaljevali bomo z njihovim dopolnjevanjem in izgradnjo slovenskega računalniškega korpusa bibliotekarskih besedil. Več podrobnosti o dosedanjih bibliotekarskih terminoloških slovarjih opisuje članek Slovenski razlagalni in večjezični prevajalni slovarji bibliotekarske terminologije - od seznama terminov do spletnih terminoloških zbirk.

Iz povedanega bi moralo biti jasno, da je pisec teh vrstic računalniškim slovarjem več kot naklonjen, še toliko bolj, ker je bil pobudnik in nosilec vseh računalniških rešitev in v stalnem tesnem sodelovanju z avtorjem slovarske programske podpore Primožem Jakopinom. Zato bodo nekateri pomisleki in zadržki v naslednji objavi, ko bom primerjal uporabo tiskanih in elektronskih slovarjev, prej posledica razmišljanja in izkušenj ter manj predsodkov ali morebitne konzervativnosti.

Odprti, prosti, svobodni, brezplačni dostop

Kolega Nekrep se v svojem blogu upravičeno veseli letošnjih obetov za nekoliko pogumnejše soočenje z globalno sicer zelo živahnim gibanjem odprtega dostopa tudi v Sloveniji. Res se fenomen (in problem) končno občasno pojavlja nekoliko pogumneje tudi v našem časopisju, predvsem pa je razveseljivo, da se z izzivom organizirano soočajo tudi slovenski knjižničarji in za jesen napovedujejo skupno posvetovanje sekcij visokošolskih in specialnih knjižnic pri ZBDS "Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov", ki bo 27. in 28. oktobra v Ljubljani.

Odprti dostop (open access, OA) je že nekaj let prioritetni predmet strokovnih razprav in pobud (v svetu tudi političnih), vse pogosteje tudi formaliziranih, uradno zapisanih in na mednarodnem nivoju. Praksa odprtega dostopa se tudi v svetu udejanja pravzaprav šele zadnji desetletji z dostopnostjo znanstvenih vsebin na spletu, od tod dokaj nova in še ne povsem ustaljena poimenovanja tega fenomena v slovenskem pa tudi v angleškem jeziku. V strokovni praksi opažamo zelo različno, nedosledno in včasih tudi napačno rabo poimenovanj v zvezi z odprtim dostopom. Tokratna objava je zato nastala v upanju, da bo lahko doprinesla k urejanju tega terminološkega vprašanja.

V angleških besedilih se pojavljata izraza open access in free access, včasih skoraj kot sopomenki in drugič spet močno razločevalno, v slovenščini pa odprti dostop, prosti dostop, svobodni dostop in brezplačni dostop še dosti manj urejeno in usklajeno. Na terminološko nedorečenost, potrebo po natančnem in razločevalnem poimenovanju pojmov je Nekrep že večkrat opozoril, prispevek na to temo pa je bil objavljen tudi na blogu Bibliotekarska terminologija, kjer je zbranih nekaj izrazov s tega področja in jih je avtor poskušal razložiti ter medsebojno pomensko povezati. Oba ugotavljata, da se je v okolju znanstvene informatike za ta koncept objavljanja in dostopnosti znanstvenih objav v svetu uveljavil pojem "open access", ki ga avtorji jasno razlikujejo od pojma "free access". Zato bi bilo smiselno, da v slovenščini zanj dosledno uporabljamo termin "odprti dostop", ker nam tako ostane na razpolago termin "prosti dostop" za kategorijo "free access" (Nekrep, 20. nov 2009). Tako odločitev podpira tudi slovaropisna skupina Islovar pri Slovenskem društvu Informatika.

Odločitev je tudi terminološko upravičena in utemeljena, saj bomo tako s pridevnikom »odprti« zgradili celo terminološko gnezdo sorodnih pomenov. "Besedna zveza odprti dostop ima namreč korenine v širši družini podobnih pojavov t. i. odprtega gibanja (open movement), katerih skupna lastnost je neoviran, nediskriminiran dostop do vsebin in znanj, npr. odprta koda (open source), odprta znanost (open science), odprti podatki (open data), odprti učni materiali (open courseware), odprti standardi, odprte inovacije, odprto znanstveno publiciranje idr. . . . Stevan Harnad, eden utemeljiteljev celotnega gibanja, zagovarja namreč smiselnost dveh pojmov: odprti dostop (open access) in svobodni dostop (free access), pri čemer bi ob dosegi soglasja morda lahko v slovenščini za slednjega uporabili tudi besedno zvezo prosti dostop" (Nekrep, 4. sept. 2010), ki pa v drugačnem kontekstu že zaseda določen pomen (dostop, ki je človekova pravica po zakonu, ustavi, npr. prosti dostop do informacij (javnega značaja), prosti dostop do interneta).

Ob tem ne bomo zamolčali, da slovenska Wikipedia uporablja prosti dostop (=open access). Na spletišču Creative Commons Slovenija (Ustvarjalna gmajna) je mogoče najti izraz odprti dostop (open access).

Problem nedosledne in pogosto neustrezne rabe je večplasten, zmeda izvira med drugim tudi iz večjega števila pomenov že v angleščini in s tem tudi slovenskih ustreznikov posameznega angleškega izraza z dodatno časovno komponento (klasičen vs. elektronski).

1. Več pomenov besede že v angleščini, kar v tem kontekstu za free navaja Wikipedia:
Gratis versus libre is the distinction between two meanings of the English word "free"; namely, "for zero price" (gratis) and "with few or no restrictions" (libre). The ambiguity of "free" can cause issues where the distinction is important, as it often is in dealing with laws concerning the use of information, such as copyright and patents.
For example, they are used to distinguish freeware (gratis software) from free software (libre software).

Srečujemo npr. free article, free online journal, free dictionary, free electronic resources, kar slovenimo kot prostodostopen ali brezplačen, pač odvisno od konteksta.

Prosti dostop se je v elektronskem okolju pojavil z internetom zaradi razlikovanja dokumentov/virov s prostim dostopom (brezplačnih ali dostopnih brez posebnih omejitev) v primerjavi z drugimi, ki si plačljivi in/ali licencirani. Poleg tega knjižnice že vrsto let zagotavljajo prosti dostop (free access) tudi do vedno večje množice plačljivih elektronskih virov, ki so zato za uporabnika samo na videz brezplačni.

2. Več pomensko različnih slovenskih ustreznikov za open access:

prosti pristop – v tradicionalni knjižnici način postavitve knjižničnega gradiva tako, da lahko uporabnik sam brska po policah in si ogleduje gradivo, npr. postavitev v prostem pristopu (ant. pultni sistem oz. zaprto skladišče)

odprti dostop – način, politika objavljanja, arhiviranja in uporabe elektronskih dokumentov, virov . . . ki poleg dostopa z dovoljenjem avtorjev dovoljuje/omogoča tudi nadaljnjo uporabo vsebin . . .

Z nekaj izbranimi termini želimo v nadaljevanju vzpodbuditi razpravo in pridobiti mnenje širše strokovne javnosti. Pred jesenskim posvetovanjem je trenutek še toliko bolj zrel za dokončno ureditev in odpravljanje nedorečenosti v slovenskih poimenovanjih. Poudariti velja, da gre pri spodaj navedenih primerih za terminološki in slovarski pristop, ker želimo na tem mestu razpravo usmeriti predvsem v ocenjevanje ustreznosti in primernosti posameznih poimenovanj, zato so tudi razlage namenoma krajše in enostavnejše, kot bi bile v leksikonu. Pomenskih odtenkov in podrobnosti v razlagah prav zaradi tega nismo upoštevali. Zaradi boljšega razumevanja in lažje nadaljnje razprave pri terminih navajamo angleške ustreznike. Nekatere razlage se sklicujejo na gesla v Bibliotekarskem terminološkem slovarju.

---

odprti dostop -ega -a m (krat. OD in OA) sistem, ki zagotavlja vsem uporabnikom z dovoljenjem avtorjev prost in neomejen dostop, možnost kopiranja, uporabe, razširjanja in predelave avtorskih del, shranjenih v repozitoriju (ang. open access)

odprtodostopna publikacija -e -e ž elektronska publikacija, za katero avtor dovoljuje vsem uporabnikom prost in neomejen dostop, kopiranje, uporabo, razširjanje in predelavo in ki je takoj po objavi skupaj s tem dovoljenjem shranjena vsaj v enem institucionalnem repozitoriju z odprtim dostopom (ang. open access publication)

odprtodostopna revija -e -e ž znanstvena elektronska revija z odprtim dostopom; sin. odprtodostopni časopis (ang. open access journal)

odprtodostopni -a -o prid. ki se nanaša na odprti dostop, npr. odprtodostopna revija;prim. prostodostopni (ang. open access)

odprtodostopni arhiv -ega -a m repozitorij (3), ki zagotavlja odprti dostop do shranjenih dokumentov

odprtodostopni časopis -ega -a m znanstveni elektronski časopis z odprtim dostopom; sin. odprtodostopna revija (ang. open access journal)

odpŕta vsebína -e -e ž kreativno delo (1), navadno objavljeno pod pogoji licence Creative Commons, ki izrecno dovoljujejo vsakemu uporabo, kopiranje in spreminjanje tega dela, npr. Wikipedija (ang. open content)

odprtodostopna revija z zamikom -e -e -- -- ž elektronska revija z naročnino, ki po določenem časovnem obdobju embarga dovoljuje odprti dostop do vseh člankov ali do izbranih člankov; sin. odprtodostopna revija z zamikom (ang. delayed open access journal)

odprtodostopni časopis z zamikom -ega -a -- -- m elektronski časopis z naročnino, ki po določenem časovnem obdobju embarga dovoljuje odprti dostop do vseh člankov ali do izbranih člankov; sin. odprtodostopna revija z zamikom (ang. delayed open access journal)

prosti dostop -ega -a m 1. dostop do elektronskega vira, ki je za uporabnika brezplačen oz. ga zanj naroča knjižnica; prim. odprti dostop (ang. free access) 2. v pravu dostop, ki je človekova pravica po zakonu, ustavi, npr. svoboden dostop do informacij (javnega značaja), svoboden dostop do interneta; sin. svobodni dostop (2) (ang. free access)

prostodostopni -a -o prid. ki se nanaša na prosti dostop; prim. odprtodostopni (ang. free access)

svobodni dostop -ega -a m v pravu dostop, ki je človekova pravica po zakonu, ustavi, npr. svoboden dostop do informacij (javnega značaja), svoboden dostop do interneta; sin. prosti dostop (2) (ang. free access)

---

Vabimo vas h konstruktivni razpravi, da bomo sedaj morebiti različna mnenja do jesenskega posvetovanja sekcij specialnih in visokošolskih knjižnic ZBDS "Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov" uskladili in dorekli do te mere, da jih bomo lahko pred tem objavili in tam predstavili ter zagovarjali.

Komentarji ob gostujočem peresu Barbare I. Karsch

Na družbenem omrežju LinkedIn je stekla o objavi Do terminologists still need a library? naše gostujoče terminologinje Barbare Inge Karsch naslednja razprava.

Yes, terminologists need libraries, I need written materials, books mainly, that are not available as e-books for the very simple reason that the system of electronic books is not very well established: copyright, access rights, order system, everything we need for an e-library. I do terminology for an entity... the entity provides the material (including libraries). When we get to the point of having fully functioning e-libraries, I will be one happy puppy. But we are not there yet...
Elena Neculcea
linguist/translator at public sector
Brussels Area, Belgium

No, I live on the campus of the University and my home is very close to the University Library. As a terminology researcher in China, I do not need the library to do the terminology work. The reason is that terminology resources or references in the library are limited and the useful terminology books or works in the English Lanuage are not here and unavailabe. So I just log onto the net, use the web terminology resources and they did helped me a lot. I can find everything relating to terminology once I am on the net, particulary the termbank and the content managment resources.
Ailin Liang
Associate Prof. of English at Huizhou University, China

I agree with Elena, though for me as well, the number of paper look-ups get fewer and fewer as more and more becomes available electronically, locally or via the web. The earlier (historical) use of a certain term is, as an example, often hard to find in electronically available material ...
Mats Granström
Product Manager, Terminology at Interverbum Technology AB
Stockholm Area, Sweden

Interesting article Barbara. In my earlier days as a terminologist, I relied heavily on our translation department and corporate libraries. Nowadays, I rely heavily on our corporate librarian who organizes our electronic library really well. I don't have to save as many documents in my own folders because I know that I can find policy wordings, legal bulletins, etc. very easily and quickly. While I do most of my research online now, I still need some hard copies once in a while and the library is the perfect place to find them.
Ginette Fournier
Senior translator chez Insurance Bureau of Canada
Toronto, Canada Area

I am pleased that Barbara's writing provoked discussion on such a »traditional« issue, pros and cons at the same time. I myself would support both, and even though I am working in a library I rarely »go to the library« as a user! But I do profit from electronic library services a lot, mainly (expensive) e-journals and reference, remote access from my office or my home (sweet Saturday to Sunday nights!). But that's the public sector; do your corporations buy e-resources for the employees directly without the corporate library being involved? So, do you for that reason comprehend as a library only/mainly the traditional library, i.e. a reading room, circulation desk and a stock of bound volumes, or do you find and use e-sources in a library as well (like Ginette says)?
Ivan Kanič
Head Librarian at Faculty of Economics, Central Economic Library
Slovenia

Google books is an extremely useful tool; you can customize your own digital library and therefore have the best of both worlds. Nevertheless, I think we will always need libraries, but to a lesser extent as new technologies provides us with other resources.
Pablo Mones
Traductor Público - Biólogo
Uruguay