sobota, 25. september 2010

O slovarjih

Slovár je knjiga, v kateri so abecedno urejene in pojasnjene besede nekega jezika. Slovarji lahko vsebujejo podatke o pisavi, izgovoru, pomenu in izvoru posamezih besed. (Wikipedija)

Slovar je priročnik, ki ga uporabljamo zelo različno, nekateri skoraj vsakodnevno, drugi spet le tu in tam, pač takrat, ko nastopi jezikovna zadrega. Odvisno seveda predvsem od vrste dela in znanja jezika (jezikov). Pri tem se srečamo s paradoksom, da največ uporabljajo slovarje prav tisti, ki jezike znajo in obvladajo. Zakaj se zatekamo po pomoč v slovarje? Včasih samo za preverbo svojega (ne)pravilnega naglašanja ali izgovorjave, razumevanja ali pisanja v tujem ali v maternem jeziku, drugič spet za resno strokovno delo, branje ali pisanje članka v tujem jeziku, ko iščemo ustrezno besedo in je slovar vir novih spoznanj in kažipot k novim besedam, besednim zvezam in pomenom. Motiv, da sežem po slovarju, je lahko tudi uživaške narave, jaz včasih pokukam v kakšnega kar tako iz firbca, da vidim, kakšen je in kaj je v njem.

Glede na vsebinske značilnosti slovarjev, pri katerih ni razlik med tiskanimi in elektronskimi, in naše potrebe bi lahko izbiro med slovarji in razloge zanjo razdelil takole:

  • enojezični razlagalni slovarji (npr. SSKJ) pomagajo (bolje) razumeti besedo in so namenjeni iskanju razlag in pomenskih odtenkov, omogočajo primerjave z drugimi besedami, ugotavljanje pojavljanja določene besede v stalnih zvezah in sobesedilu, preverjanje pravilne pisave (predvsem v tujih jezikih, včasih pa vendarle tudi v slovenščini), ugotavljanje slovničnih značilnosti (npr. spol samostalnika) ali naglasa in izgovora;
  • dvo- in večjezični prevajalni slovarji omogočajo iskanje ustreznikov v drugem jeziku in s tem povezanega pomena besede (temu lahko sledi potem še raziskovanje v razlagalnem slovarju), iskanje in razumevanje besednih zvez, če je slovar frazeološko bogat (npr. Veliki angleško-slovenski slovar Oxford);
  • splošni jezikovni slovarji so namenjeni spoznavanju in proučevanju splošnega jezika, le izjemoma jezika kake stroke, če ni na razpolago terminološkega slovarja zanjo, ali za primerjavo med splošnim pomenom besede in pomenom te besede kot termina v določeni stroki (primerjaj knjiga v SSKJ in v Bibliotekarskem terminološkem slovarju); lahko so enojezični razlagalni ali dvo- in večjezični prevajalni;
  • terminološki slovarji obravnavajo besedišče, ki se uporablja za sporazumevanje med strokovnjaki določene stroke, so torej slovarji strokovnega jezika (npr. Bibliotekarski terminološki slovar, Čebelarski terminološki slovar); tudi ti so lahko enojezični razlagalni (npr. Bibliotekarski terminološki slovar) ali prevajalni (npr. Angleško-slovenski slovar bibliotekarske terminologije); bogat nabor različnih bibliotekarskih terminoloških slovarjev je v rubriki Povezave tega bloga;
    Vir: Cartoonstock
    Vir: eldev
    Vir: Language Log
  • posebni slovarji so navadno enojezični slovarji, specializirani za proučevanje določenega jezikovnega vprašanja, npr. frazeološki, etimološki, odzadnji slovar, slovar žargona, tujk, kratic ipd. Mednje sodijo tudi "posebneži" kot sta Prvi splošni slovar brezzveznih besed in sopomenk in Razvezani jezik, ki nastajata po svobodnih principih Wikipedije in avtorjev iz ljudstva;
  • standardni slovar določenega jezika je navadno najobsežnejši popis besedišča tega jezika in ima normativno vlogo urejanja in predpisovanja (npr. SSKJ, Webster, Larousse);
  • skrajšane izdaje, nekoliko poenostavljene in z izbranim besednim zakladom so pogosto prirejene za učenje tujih jezikov ali za otroke in mladino na določeni stopnji izobraževanja;
  • žepne izdaje slovarjev so namenjene vsakodnevni nezahtevni uporabi in zahtevnejšemu uporabniku pogosto ne nudijo odgovora;
  • slikovni slovarji so enojezični ali večjezični slovarji, ki z ilustracijami dopolnjujejo besedilni del in so pogosto urejeni po tematskih sklopih (avto, človeško telo, sončni sistem) in ne abecedno, niso pa namenjeni izključno otrokom, pogosti so npr. v tehniki;
  • iz bibliotekarskega vidika bi lahko opredelili slovarje kot publikacije še na konvencionalno gradivo, z izjemo kakšne egzotike so to tiskani slovarji, ker za njihovo uporabo ne potrebujemo posebnih pomagal (očala pri tem seveda ne štejejo!), in nekonvencionalno gradivo, pri teh potrebujemo za uporabo posebno opremo, najpogosteje je to računalnik, danes zmore to že tudi večina povprečnih prenosnih telefonov, bralniki elektronskih knjig pa (praviloma) niso primerni. Elektronski slovarji imajo vse pogosteje vgrajeno možnost zvočne reprodukcije (izgovorjava). Obstajajo že tudi verzije, ki delujejo zadovoljivo na prenosnem telefonu (npr. Nokia Mobile Dictionary);
  • med elektronskimi slovarji se vse pogosteje pojavljajo posebni učenju in potovanju namenjeni splošni prevajalni slovarčki in frazeološki priročniki v žepni napravici velikosti prenosnega telefona, nekateri (dražji) omogočajo tudi neposreden vnos besed oz. besedila s skeniranjem, cenejše pa je mogoče dobiti celo zastonj kot reklamni primerek.

    Vir: Wizcomtech

    Navedene opredelitve so dokaj posplošene in se lahko seveda prepletajo glede na vsebino in namen ter izvedbo slovarja, npr. terminološki slovar je lahko enojezični razlagalni ali dvojezični prevajalni, vsak od teh pa tiskan ali elektronski. Izbiro slovarja v prvi vrsti seveda pogojujejo naše potrebe, ko se odločimo za splošnega ali terminološkega, razlagalnega ali prevajalnega, ta ali oni jezik, na hitro žepnega ali z nekaj truda neokrajšano standardno izdajo . . . včasih bi rekel "v več zvezkih" (prva izdaja SSKJ je štela pet debelih zvezkov, naslednja v enem pa je tako debela in slabo vezana, da kakšnih večjih naporov ne prenese brez poškodb), danes pa bi to pomenilo prejudiciranje uporabe tiskane izdaje in zavračanja elektronskih slovarjev, česar pa nikakor nočem. O tiskanih in elektronskih slovarjih imam toliko povedati, da se bom o tem razpisal v naslednji objavi čez kak teden.

    O kakovosti slovarjev in njihovi splošni uporabnosti ali celo primerjavi med njimi na tem mestu ne bom razpredal, raje "skopiram in prilepim" misel znanega slovaropisca:

    Slovarji so kot ure;
    najslabša je bolje kot nič,
    a tudi najboljšim ne kaže čisto zaupati.
    Samuel Johnson (1709 – 1784), pesnik, filozof . . . slovaropisec

    Hieronymus Megiser: Dictionarium quatuor linguarum, videlicet, Germanica, Latina, Illyrica, (qua vulgo Sclavonica appellatur) et Italica, sive Hetrusca. Auctore, Hieronymo Megisero. [In fine:] Appendix. Exempla aliquot declinationum et conjugationum. Impressum Gracii Styria [Graz], a Iohanne Fabro; Cum S. Cas. Majestatis Privilegio Octennali. Anno M D XCII.


    Prvi slovar, ki je poleg nemških, latinskih in italijanskih besed vključil tudi slovenske, je Dictionarium quatuor linguarum, ki ga je sestavil po ustnih virih, besedišču slovenskih protestantskih piscev, predvsem pa po obeh Dalmatinovih Registrih (1578 in 1584) ter Bohoričevi slovnici (1584), že leta 1592 Hieronim Megiser.

  • 1 komentar:

    1. O slovarjih, tudi razmerju med tiskanim in elektronskim slovarjem, se je zanimivo razpisal dr. Marko Stabej v članku Na polici ali na namizju (jezikovni kotiček v "Misli slovensko">. Priporočam v branje.

      OdgovoriIzbriši