|
Pred 27 leti se je na referendumu "za" 
© 
Objave
SuperBum! Marchionimi in libertà
Pred 8 urami
petek, 29. december 2017
Vesele praznike in srečno, zdravo ter uspešno 2018!
četrtek, 28. december 2017
Kuhano vino
|
Te dni se po središčih mest, kjer se zbirajo turisti, domača zijala in vsi drugi, ki nočejo zamuditi konca leta (konec sveta so že parkrat prestavili!), ob vonjavah čevapčičev, pleskavic, palačink in druge nezdrave prehrane vije še en značilen vonj, tisti po vinu, klinčkih in cimetu. Ja, seveda, v zraku je to, kar je ušlo iz kotlov za kuhano vino, značilno zimsko in zlasti prednovoletno pijačo Slovencev in drugih predvsem srednjeevropskih narodov (ker Sandinavci dodajo še nekaj žganice, da tako nastali glögg bolj prime!). Pri nas kuhamo belo ali rdeče vino z dodatkom vode, sladkorja in značilnih začimb, med katere sodijo predvsem klinčki in cimet, lahko pa še kaj drugega, npr. pomarančne ali limonine lupine ipd. Nemci kuhajo praviloma samo rdeče vino in imajo natančne predpise o tem, kaj se sme prodajati kot kuhano vino, ki mu laho dodajajo tudi nekatere posebne dodatke (npr. z rumom natopljeni žgani sladkor, tako nastane Feuerzangenbowle), pri nas pa za razliko od njih nimamo predpisa, ki bi določal, kaj natanko je kuhano vino, kaj se kot kuhano vino sme prodajati ter kaj vanj sodi in kaj ne. Temu primerno je seveda (najpogosteje obupno) stanje za šanki… Poljaki ne bi bili Poljaki, če ne bi poskušali narediti tudi kaj iz piva in grzane piwo je menda prav odlično. Nekateri narodi na ohlajeno kuhano vino prisegajo tudi v poletnem času. Zakaj pa ne?
Kuhanček, kot to pijačo najpogosteje imenujemo (vem, da marsikdo med vami iz dna duše sovraži in prezira to besedo, ampak kaj čemo, udomačila se je), je seveda hvaležna materija tudi novinarjem in njihovim medijem za prednovolotno mašilo in vsak leto se o tem razpiše dnevno časopisje, njegovo kakovost preverjajo in komentirajo televizijci in celo etnologi, POP TV-jev 24ur Inšpektor pa je zastavil že skoraj projekt Test kuhanega vina! V sodelovanju z Biotehniško fakulteto v Ljubljani in Fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede so v Ljubljani in Mariboru opravili senzorično oceno po treh vzorcev, potem pa vse odvzete vzorce testirali v laboratoriju- preverjali so vsebnost alkohola, sladkorja in kislin. Rezultati niso bili kaj preveč navdušujoči!
Kako pa rečejo kuhanemu vinu v drugih jezikih?
|
© THE HOUR
torek, 26. december 2017
Dan samostojnosti in enotnosti
|
|
Te dni mineva že 27 let od prelomnega 23. decembra 1990, ko je na plebiscitu od 93,2 odstotkov udeleženih volivcev na vprašanje »Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno (tj. 88,5 odstotka vseh volivcev), s čimer se je začela zgodovinska osamosvojitev Slovenije. Rezultate plebiscita so uradno razglasili tri dni pozneje, zato zaznamujemo 26. december kot državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti. Do leta 2005 se je praznik imenoval le dan samostojnosti, takrat pa so ga poslanci s spremembo zakona dopolnili v dan samostojnosti in enotnosti, saj naj bi na ta dan Slovenci pokazali največjo mero enotnosti v vsej svoji zgodovini.
Kako naš dan samostojnosti in enotnosti pimenujejo v drugih jezikih?
|
sreda, 29. november 2017
Knjižnično nadomestilo
|
|
|
Pred nekaj dnevi se je zaključil že 33. Slovenski knjižni sejem, na katerem je sodelovalo okrog 120 razstavljavcev, ob njem pa se je zvrstilo skoraj 300 spremljevalnih dogodkov, posvečenih knjigi, avtorjem, založnikom in seveda bralcem. Istočasno nas je razveselila novica, da bo Sloveniji na slovitem Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2022 pripadlo mesto častne gostje (Ehrengast;
Guest of Honour). Knjižni sejem je knjigo in avtorje za nekaj dni spet nekoliko bolj postavil v ospredje. Odnosi med avtorji, založniki in državo, predvsem seveda Ministrstvom za kulturo, so bili predmet množice objav v medijih in tudi nekaterih dogodkov na sejmu, zlasti na Založniški akademiji in v Debatni kavarni. Avtorski honorarji naj bi se od osamosvojitve znižali za četrtino, Javna agencija za knjigo si še vedno ni opomogla od občutnega znižanja sredstev leta 2012, vendar za prihodnje leto napovedujejo dvig vsote za knjižnično nadomestilo, vsi si seveda želijo tudi dvig honorarjev (vsaj za 30 odstotkov?).
Kaj je knjižnično nadomestilo, ki se tako pogosto pojavlja v razpravah avtorjev, založnikov in tudi knjižničarjev? Gre za finančno nadomestilo manjšega dela materialne avtorske pravice avtorju za njegova dela, ki se brezplačno izposojajo v knjižnicah. Model knjižničnega nadomestila so že takoj po drugi svetovni vojni uveljavili na Danskem (zasnovan pa je bil že leta 1941), uveljavitev tega pravičnega nadomestila (ang. fair compensation, equitable remuneration) za javno posojanje je tudi zahteva direktive Sveta Evrope iz leta 1992 (Direktiva Sveta 92/100/EGS), ki govori o "pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine". Mednarodni program PLR - Public Lending Right International Network združuje 28 držav, ki si usklajeno prizadevajo kompenzirati finančne izgube, ki jih imajo avtorji zaradi izposoje njihovih del v javnih knjižnicah. Danes se knjižnično nadomestilo uveljavlja že v 54 državah sveta, v 34 državah je zapisano tudi v pravni regulativi. V Sloveniji je knjižnično nadomestilo kot oblika podpore avtorjem knjižničnega gradiva, ki je predmet javnega posojanja v splošnih knjižnicah, formalno uveljavljeno od leta 2004 (Knjižnično nadomestilo – kje smo). Njegov namen je spodbujati ustvarjalnost posameznikov na področjih kulture, na katerih se ustvarja knjižnično gradivo in je v javnem interesu. Nadomestilo ureja in financira JAK (Javna agencija za knjigo RS) na osnovi Pravilnika o izvajanju knjižničnega nadomestila (Uradni list RS, št. 42/04, 14/09). Izvaja se v dveh oblikah: kot denarni prispevki živečim avtorjem knjižničnega gradiva za izposojo njihovih del in kot delovne štipendije za ustvarjalnost. Do knjižničnega nadomestila so upravičeni živeči avtorji kot fizične osebe, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ali ustvarjajo v slovenščini. Statistika izposoje in podatki za posamezne upravičence se vodijo v vzajemnem knjižničnem sistemu COBISS (npr. Statistika izposoj v splošnih knjižnicah v obdobju 1. 1. 2016– 31. 12. 2016).
O ustreznosti in učinkovitosti, predvsem pa pravičnosti takega sistema, se redno in dnevno krešejo mnenja, najpogosteje seveda pada po državi, ker nikoli ni dovolj denarja, pa tudi na račun knjižnic in Slovencev nasploh, ker si knjige menda raje izposojamo v knjižnici, kot da bi jih kupili (Knjižnično nadomestilo: problem se začne v knjižnicah, ne pa pri izplačilu). Iz tega članka je tudi grafični prikaz v izposoji najuspešnejših avtorjev in s tem najuspešnejših upravičencev do knjižničnega nadomestila:
Hrvaški pisatelji, knjižničarji in drugi kulturni delavci se o teh vprašanjih združujejo tudi na Facebooku Naknada za javnu posudbu (i ostale knjiške zanimljivosti). V nadaljevanju še pogled na poimenovanje knjižničnega nadomestila v nekaterih tujih jezikih: |
|
Srečno hodi, avtor! Gostje oddaje Slavko Pregl, Iztok Ilc, Gabriela Babnik in Primož Suhodolčan
o avtorjih in založnikih, avtorskih honorarjih in tudi knjižničnem nadomestilu
(o nadomestilu od 33. minute naprej). (TVS1, Panoptikum, 15. november 2017 ob 22.55)
torek, 21. november 2017
Splošne knjižnice praznujejo
Slovenske splošne knjižnice vsako leto 20. novembra s svojimi bralci praznujejo Dan slovenskih splošnih knjižnic. Letošnji festival splošnih knjižnic bo potekal z množico dogodkov po vsej Sloveniji pod motom Gostija v deželi branja kar ves teden, to je od 20. do 24. novembra. Osrednji nacionalni dogodek se je odvijal 20. novembra v Knjižnici Šmarje pri Jelšah, kjer so na prireditvi podelili nagrado za najboljši projekt splošnih knjižnic v letu 2017 Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota in posebna priznanja 12 posameznikom, ki so sodelovali pri projektu Berem, torej sem.
Kaj pa so splošne knjižnice in koliko jih je v Sloveniji?
"Splošne knjižnice so izobraževalna, informacijska in kulturna središča ter socialna stičišča; so najpomembnejše kulturne institucije v lokalnih skupnostih, katerih poslanstvo je uveljavljanje kulture v njeni etični, socialni, gospodarski in politični razsežnosti ter razvijanje pismenosti, še posebej informacijske pismenosti, in vseživljenjsko izobraževanje celotne populacije. Splošne knjižnice so nepogrešljiv agens lokalne skupnosti, saj so brez zadržkov na voljo vsem članom skupnosti, ne glede na raso, narodno pripadnost, starost, spol, vero, jezik, invalidnost, socialni položaj, zaposlitev in stopnjo izobrazbe." (Združenje splošnih knjižnic).
Po podatkih Centra za razvoj knjižnic pri NUK-u je bilo leta 2016 v Sloveniji 58 splošnih knjižnic, med njimi jih deset opravlja tudi dodatne naloge osrednje območne knjižnice. V razvejani mreži splošnih knjižnic po občinah so izvajale svojo dejavnost v 271 krajevnih knjižnicah, na 93 postajališčih premičnih zbirk ter z 12 bibliobusi, ki so se ustavljali na 720 postajališčih. Splošne knjižnice se povezujejo v Združenje splošnih knjižnic, splošne knjižničarke in knjižničarji pa v Sekciji za splošne knjižnice ZBDS.
O terminu splošna knjižnica
Knjižnica, ki so jo hrvaški leksikografi zasledili že leta 1564, pri nas pa se je menda najprej (podobno kot knjiga) pojavila na Štajerskem in nato leta 1844 še v Bleiweisovih Novicah, je zares dobila domovinsko pravico šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje skupaj s svojo stalno plemenitejšo spremljevalko biblioteka. O tem, kako je prišla beseda knjižnica v slovenski jezik, smo pred časom že pisali v sestavku Kako je bukvarnica knjižnica postala. Splošni javnosti namenjene knjižnice smo sprva imenovali narodne in ljudske knjižnice, to poimenovanje se je ohranilo tudi po Drugi vojni, ko je bila leta 1945 sprejeta uredba Ministrstva za prosveto o ustanovitvi ljudskih knjižnic za območje vsakega krajevnega Narodnoosvobodilnega odbora, kar je ustrezalo obsegu kasnejših občin (hrv. pučka knjižnica, nem. Volksbibliothek). Leta 1982 je Zakon o knjižničarstvu prinesel novo poimenovanje splošnoizobraževalna knjižnica oz. kasneje zelo popularno okrajšavo SIK. Pri tem smo se najbrž zgledovali po (vzhodno)nemškem terminu Öffentliche Allgemeinbildende Bibliothek, ki poudarja njeno izobraževalno in vzgojno funkcijo v (socialistični) družbi. Ob snovanju našega že tretjega knjižnicam in knjižničarstvu namenjenega zakona, ki je bil sprejet leta 2001 (Zakon o knjižničarstvu (ZKnj-1)), se je stroka odločala med dvema poimenovanjema za to vrsto knjižnic, javna knjižnica in splošna knjižnica. Prvo se spogleduje z angleško ustreznico public library, vendar za naš prostor ni najprimernejše, saj se kaže kot protipomenka za privatna, zasebna knjižnica, kar je neustrezno (javna knjižnica je lahko tudi v zasebni lasti). Zato je prevladala odločitev za poimenovanje splošna knjižnica, kar jo primerno opredeljuje v razmerju do specialnih knjižnic.
Kako poimenujejo splošno knjižnico v drugih jezikih?
O terminu knjižnica v tujih jezikih smo že pisali v obhavi
Knjižnica v 100 jezikih, za splošno knjižnico pa smo našli tole:
|
|
Knjižnice praznujejo z Gostijo v deželi branja.
(TVS1, Dnevnik, 20. nov. 2017ob 19. uri)
ponedeljek, 23. oktober 2017
Prvi slovenski računalniški slovar(ček)
|
 |
|
Prva jugoslovanska računalniška kaseta je izšla pri Radiu študent spomladi leta 1984. Med desetimi programčki, namenjenimi za delo s hišnim računalnikom ZX Spectrum 48K, je bil tudi Dispel, prvi slovenski računalniški slovarček. (levo) Jeseni 1984 je izšel Angleško-slovenski slovarček tudi na samostojni kaseti pri ZOTKS. Tudi risba ptice je nastala z urejevalnikom INES, ki je učinkovito obvladal besedila, grafiko in podatkovne zbirke. (desno) |
|
Prvi slovenski slovarji Če ne štejemo krajših seznamov slovenskih besed Trubarja, Krelja, Dalmatina, Bohoriča in še nekaterih avtorjev, je "prvi pravi slovar, ki vsebuje (tudi) slovenščino, Dictionarium quatuor linguarum *1 (Slovar štirih jezikov) Hieronima Megiserja iz leta 1592. Prvi slovar s slovenščino kot izhodiščnim jezikom je slovensko-nemško-latinski rokopisni slovar Krajnsko besedische iz 2. polovice 17. stoletja, ki je deloma prirejen po Megiserjevem mnogojezičnem slovarju iz leta 1603. Prvi natisnjeni slovar s slovenščino kot izhodiščnim jezikom je Tu malu besedishe treh jesikov Marka Pohlina iz leta 1781. Prvi enojezični razlagalni slovar slovenščine je Slovar slovenskega jezika Jože Glonarja iz leta 1936". (Jezikovna Slovenija). Štiristo let kasneje so v digitalni svet kot gobe po dežju vznikali elektronski slovarji, tudi slovenski – majhni in veliki, enojezični in prevajalni, splošni in terminološki, najprej na kasetah in disketah, potem na cederomih, danes praviloma skoraj vsi dostopni na spletu. Prav bogata bera jih je npr. v slovarskih zbirkah Fran in Termania, mnogi pa so kot samohodci razpršeni po spletu in jih je treba pač iskati. Elektronska verzija Slovarja slovenskega knjižnega jezika je prvič izšla leta 1997 na enajstih 3,5-palčnih disketah, kasneje na cederomu, danes je v uporabi več spletnih verzij, nastaja pa tudi nova izdaja. Pri slovarjih, isto velja tudi za leksikone in enciklopedije, je prišlo s prehodom na elektronski medij tudi do povsem novega koncepta organizacije gradiva in njegove uporabe, torej za revolucionaren kvalitativni preskok. Na elektronskem mediju so to podatkovne zbirke z vsemi značilnostmi in lastnostmi besedilnih podatkovnih zbirk vključno s posebnim programom za njihovo urejanje, upravljanje in uporabo. To je treba upoštevati že pri zasnovi in gradnji slovarja, za učinkovito uporabo pa mora kaj o tem vedeti tudi uporabnik, saj je lahko uporaba nekaterih elektronskih slovarjev že zelo zapletena reč. Velik poudarek je na namenski programski opremi, ki omogoča poizvedovanje in s tem povezane raznovrstne možnosti priklica in tudi prikaza podatkov. Prav organizacija slovarja kot podatkovne zbirke in slovarski program za poizvedovanje sta pogoj in kriterij, ki neki slovar uvršča med elektronske slovarje (računalniški slovar je sopomenka). Primeri digitaliziranih (skeniranih) slovarjev ali izvorno digitalnih oblik slovarjev v datotekah formata .doc/.docx, .xls/xlsx, .pdf in še kaj niso računalniški slovarji, pač pa samo slovarji v elektronski obliki (glej objavo Elektronski slovar in slovar v elektronski obliki). Kateri pa je prvi slovenski računalniški slovar, tak, ki je bil objavljen kot elektronska publikacija in dostopen uporabnikom? In kdaj je nastal?
Kristusova leta prvega slovenskega računalniškega slovarja
Slovarček so spremljala enostavna zaslonska navodila za uporabo:
|
|
|
|
Mavrica, kot smo ljubeče poimenovali ZX Spectrum, je bila iz druge generacije teh hišnih računalnikov (home computer) z nenatančnimi gumijastimi tipkami (poimenovanimi tudi radirke), ki je uporabljala za zaslon navaden televizor, kot zunanji pomnilnik pa klasično zvočno kaseto in kasetofon. Delovni pomnilnik 48 KB so znali dobri programerji odlično izkoristiti! Neverjetno se zdi, da ima lahko danes "navaden" telefon tudi 100.000-krat zmogljivejši pomnilnik! Nalaganje slovarčka s kompaktne kasete je trajalo (če se ni vmes kaj zataknilo, kar ni bilo redko) okrog štiri minute. Tukaj si lahko ogledate nalaganje programa na Mavrico (zvok in slika, vključite zvočnike!).
Slovarček je bil zasnovan kot prevajalni angleško-slovenski slovar, ki je omogočal tudi iskanje v nasprotni smeri. Ob 1.100 slovenskih besedah, izbranih kot neke vrste temeljni besedni zaklad (pri tako majhnem številu besed izbor seveda ni lahek in vedno daje dovolj možnosti za kritiko in očitke), je okrog 2.100 angleških ustreznic. Glede na omejitve, ki sta je postavljala računalnik in zelo omejen pomnilnik, smo dosegli maksimalno velikost slovarja. Gradivo je bilo tako obsežno, da je bilo treba ob pripravi slovarja besede alfabetirati v več delih in delne rezultate potem združevati! Urejevalnik besedil in podatkovnih zbirk INES, ki smo ga uporabili za sestavljanje, obdelave in uporabo slovarčka, se je živahno razvijal tudi na naslednjih generacijah računalnikov in operacijskih sistemov. Z Mavrice je pod različnimi imeni presedlal na Atarija in kasneje na tradicionalni PC, tudi na spletu še vedno deluje. Poganja nekatere priznane jezikovne vire kot so Nova beseda, SSKJ in nekateri drugi slovarji. S tem orodjem sta nastala tudi oba bibliotekarska terminološka slovarja, ki sta kasneje prišla na Termanio. |
|
|
|
Slovar se upravlja, kot vse takratne programe, z ukazno vrstico, meni je kot seznam zgolj uporabniku v pomoč. Miške, ikon, gumbov in druge tovrstne navlake takrat še nismo poznali. Slovar ponuja iskanje, kar je seveda primarna funkcija slovarja, brskanje po slovarju, preverjanje in ocenjevanje poznavanja besed, spreminjanje nastavitev programa in seveda zaključek dela. Zaslon je lahko temen s svetlimi črkami ali svetel s črnim besedilom.
Iskanje je mogoče v obe smeri (ang-slo in slo-ang), čeprav je slovar smiselno urejen kot angleško-slovenski. Besede so besednovrstno označene, česar uporabnik na zaslonu sicer ne vidi, lahko pa nastavi iskanje in brskanje samo po izbrani(h) besedni(h) vrsti/vrstah. |
|
|
|
Primeri izpisa rezultatov iskanja v angleškem in slovenskem jeziku. Glede na zelo omejen izbor besed je seveda odgovor "te besede ne poznam" dokaj pogost.
Iskanje po tem nerodnem "praslovarju" lahko čisto zares preizkusite s pomočjo emulatorja. |
 Obvezni izvod publikacije (kasete) je bil seveda oddan tudi v Narodno in univerzitetno knjižnico v trajno hrambo za zanamce. Gotovo je varno shranjena, dvomim pa, da imajo ustrezno opremo za njeno uporabo. Matjaž, ki skrbi za elektronsko plat NUK-a, je bil sicer zelo uspešen z nekaterimi poizkusi emulacije. |
1Hieronymus Megiser: Dictionarium quatuor linguarum, videlicet, Germanica, Latina, Illyrica, (qua vulgo Sclavonica appellatur) et Italica, sive Hetrusca. Auctore, Hieronymo Megisero. [In fine:] Appendix. Exempla aliquot declinationum et conjugationum. Impressum Gracii Styria [Graz], a Iohanne Fabro; Cum S. Cas. Majestatis Privilegio Octennali. Anno M D XCII. [1592].
ponedeljek, 16. oktober 2017
Dan slovarjev
 © National Day |
 Besedi slovar in dan v 26 jezikih. |
Med različnimi svetovnimi ali mednarodnimi dnevi zdravja in bolezni, Sonca in Zemlje, vode in zraka, tolerance in sodelovanja, ljubezni in proti sovraštvu, rastlin in živali, telesa in duše, gibanj proti in gibanj za ter še mnogočesa, se je znašel tudi dan slovarjev, ki ga obeležujemo danes, ko ima rojstni dan znameniti ameriški slovaropisec Noah Webster (rojen 16. oktobra 1758, umrl 28. maja 1843). Živel je v za Novi svet pomembnih in prelomnih revolucionarnih časih in goreče je verjel v razvoj porajajoče se kulturne neodvisnosti Združenih držav, pomemben gradnik te pa je bil zanj predvsem tudi jasno opredeljen in razločevalen ameriški jezik z lastnim besednjakom, izgovarjavo in stilom. Po vsem zvetu je znan njegov veličastni opus z naslovom American Dictionary of the English Language, zaradi katerega se je naučil 26 jezikov, med njimi tudi anglosaščino in sanskrt, da bi lahko podrobno in kompetentno proučil ter opisal izvor jezika svoje domovine. Slovar, s katerim je postavil nova izhodišča in standarde leksikografije, je izšel v dveh knjigah leta 1828, obsegal je okrog 70.000 leksikografskih enot, od tega okrog 12 tisoč takih, ki se v drugih slovarjih še nikoli niso pojavile. Tako je po obsegu in tudi normativnosti močno prekosil mojstrovino Britanca Samuela Johnsona (1755). Čeprav je živelo po podatkih popisa (1830) v Združenih državah samo okrog 13 milijonov prebivalcev, je Webster smelo napovedoval, da bo ameriško angleščino govorilo več ljudi, kot bo govorcev vseh drugih dialektov angleškega jezika skupaj. Ni se zmotil. S tem slovarjem je Webster izoblikoval to, kar danes razumemo kot ameriški pravopis. Kot reformator pravopisa je trdil, da so pravopisna pravila angleškega jezika dosti preveč zapletena, zato je v slovarju uvedel nova pravila, npr. pisanje color za colour, wagon za waggon, center namesto centre. Želel je, da bi postale Združene države v kulturi prav tako samostojne, kot so bile politično.
|
V predgovoru je Noah Webster leta 1828 zapisal:
|
An American Dictionary of the English Language. New York, 1828 © Wikiwand |
petek, 7. julij 2017
Jože Kokole – osemdesetletnik
V začetku julija praznuje častitljivi jubilej, osemdeseto obletnico, naš kolega Jože Kokole, znani slovenski bibliotekar, dokumentalist, informatik, prevajalec, telovadec, mednarodni gimnastični sodnik in predvsem dober kolega, na katerega se lahko vedno obrneš po nasvet. Marsikdo med nami ga pozna, od generacije pa je odvisno, v kakšni vlogi. Kar dosti nas je še, ki nam je bil kolega v Centralni tehniški knjižnici in kasneje v Narodni in univerzitetni knjižnici kot vodja Centralnega kataloga in potem svetovalec v takratni Enoti za razvoj knjižničarstva. Več pa vas je najbrž takih srednjih let, ki ste ga srečevali na različnih strokovnih srečanjih, kot predavatelja na takratnem Oddelku za bibliotekarstvo in zagotovo na strokovnih izpitih, kjer je bil izpraševalec in dolga leta omniprezentni predsednik komisije.
Jože Kokole se je rodil leta1937 v Ljubljani, na Filozofski fakulteti je diplomiral iz germanistike, v Londonu opravil specializacijo v informatiki in v Zagrebu na tem področju tudi magistriral. V bibliotekarstvu je znal odlično povezovati vsa ta bogata znanja in v osemdesetil letih je postal eden najpomembnejših promotorjev in tudi izvajalcev avtomatizacije knjižničnega poslovanja v Sloveniji pa tudi v takratnem jugoslovanskem prostoru. Že leta 1973 je bil avtor prispevkov in urednik zbornika prvega jugoslovanskega srečanja o uporabi računalnikov v knjižnicah (1. jugoslovenski seminar primeni računara u bibliotekama, Maribor, 8.-9.2.1973), vodil pa je tudi nastanek prvih za knjižnice pomembnih katalogov in podatkovnih zbirk (npr. baza raziskovalnih nalog, ki jih je (so)financirala RSS; eksperimentalna baza tujih monografskih publikacij v SRS ("centralni katalog knjig"); baza naslovov tekoče naročenih tujih serijskih publikacij "centralni katalog tujih revij", kumulativni izpis iz slednje je letno izhajal celo kot posebna številka revije Raziskovalec). Obdelava podatkov je potekala na računalniku v Nuklearnem inštitutu Boris Kidrič, Vinča, in seveda s pomočjo takrat zelo znanih in nepogrešljivih vhodnih obrazcev in luknjanih kartic 
. S tem povezan je tudi njegov prispevek na področju zbiranja in obdelave specialnih bibliografij, deset let je bil urednik Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev (Univerze v Ljubljani), leta 1977 pa je bil tudi nagrajenec Kalanovega sklada za delo Bibliografska kontrola disertacij v Jugoslaviji. Mnogo je prispeval tudi s sodelovanjem v strokovnih združenjih (Društvo dokumentalistov in informatorjev Slovenije, Društvo znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije) in leta 1988 pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije prejel Čopovo diplomo. V knjižničarskih krogih sodi nedvomno v skupino najbolj plodovitih pa tudi citiranih avtorjev, saj obsega njegova
osebna bibliografija več kot 150 enot, na kongresih v Sloveniji in po celotni Jugoslaviji pa je bil vedno zaželen in spoštovan gost. Uveljavljal se je seveda tudi v tujini.
Zaradi teh širokih in poglobljenih znanj, dobrega poznavanje angleškega in nemškega jezika, izostrenega občutka za slovenski jezik in nesebične pripravljenosti pomagati in strokovno svetovati, smo ga seveda z veseljem "rekrutirali" v krog Bibliotekarske terminološke komisije, s katero je sodeloval celo desetletje. Nepogrešljivo je njegovo poznavanje tradicionalne dokumentalistike in informatike pa seveda "paleoračunalništva" ter s tem povezane terminologije, kjer je bil njegov prispevek h gradivu za Bibliotekarski terminološki slovar največji. Ko se je umaknil, smo njegov nasvet zelo pogrešali!
Veseli me, da se Jože občasno še vedno udeležuje nekaterih knjižničarskih srečanj in prav lepo je bilo z njim poklepetati na zadnjem srečanju Predračunalniških knjižničarjev!
Jožetu Kokoletu ob častitljivem jubileju kolegi in prijatelji iskreno čestitamo in mu želimo mnogo zdravja še naprej!
|
|
Pred njim Nada Čučnik Majcen, Rezka Šubic in Silva Novljan. V ozadju povezovalka generacij Melita Ambrožič. |
|
Od leve Jože Munda, Maks Veselko, Zvonka Leder, Jože Kokole, Branko Berčič in Ivan Kanič. Bibliotekarska terminološka komisija je praznovala junija 2006 jubilejno 500. sejo |
torek, 16. maj 2017
Pismenost
 Med nepismenimi odraslimi je na svetu še vedno dve tretjini žensk, to je skoraj pol milijarde. © theguardianl |
Tisočletja je bilo znanje branja in pisanja strogo rezervirano samo za redke priviligirane izbrance, tudi marsikatera od kronanih glav je bila nepismena (mogočni Karel Veliki menda ni znal pisati, zato so mu priredili lep podpis, ki ga je lahko "narisal"). Stopnja nepismenosti na Slovenskem je v 18. stoletju znašala približno 97 %, z uvedbo obveznega šolstva leta 1774 pa je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligirane manjšine in je postala vsakodnevna nuja za vsakega posameznika. Danes velja družba, kjer je še vedno večji odstotek nepismenih ali polpismenih, za nerazvito. Pismenost določa "prag civiliziranosti", zato je že povsem samoumevno, da razviti svet pri podatkih o pismenosti zapisuje številke blizu 100. Po Unescovih podatkih naj bi pismenost v Sloveniji presegala 99,7 odstotka in ne kaže skoraj nobenih razlik glede na spol in starost prebivalstva. Brez težav seveda tudi pri mladih ne gre. Zato si prizadevajo napredne družbe sistematično in načrtno dvigniti nivo in kakovost pismenosti vseh segmentov prebivalstva. Tako je nastala tudi slovenska Nacionalna strategija za bralno pismenost (predlog besedila), za katero je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport letošnjega maja odprlo javno razpravo, ki se je zaključila 12. maja.
 |
 |
Vendar se razumevanje pismenosti z razvojem družbe in tehnologije močno spreminja. Če pustimo vnemar zgodovinske pisne podlage (glina, kamen, papirus, pergament, voščena tablica ipd.) in pisala (stilus, gosje pero, kreda ipd.) iz davnine, je še nekaj desetletij nazaj pisati pomenilo zapisovati na papir z roko in s svinčnikom, nalivnikom ter nato od druge vojne naprej s kemičnim svinčnikom. Zadnji dve stoletji je bil nadvse uporaben, vendar za marsikoga nedosegljiv, pisalni stroj. Dandanes je uporaba svinčnika za pisanje že zelo redka, prav tako nalivnega peresa, samo kemični svinčnik se še dokaj dobro drži, saj tudi pisalnega stroja skoraj nihče več ne pozna. Sedaj v glavnem samo še tipkamo (in še to vse manj na fizično tipkovnico) in ni prav nič presenetljivo, da se je v neformalnem elektronskem komuniciranju na koncu sporočila ali klepeta udomačil pozdrav "se tipkava". Ob tem se vprašam, ali bodo moji vnuki še znali prebrati moje na roko napisane zapiske. No, saj ne bo nobene škode, če ne bodo. . . 
|
|
|
(levo in desno od podpisa) napisal pisar in pustil prazen prostor, kamor je kralj potem "naslikal" svoj veličastni monogramu podoben podpis.
Kriteriji pismenosti se s časom in glede na družbeno okolje spreminjajo, pogosto je poudarjena zlasti sposobnost sprejemanja, to je osnovno branje in razumevanje, manj pa sposobnost tvorjenja informacij. Danes obsega pismenost praviloma tudi sposobnost razumevanja vseh vrst navodil in komuniciranja z avtomatskimi napravami, ki jih upravljamo s tipkami in zaslonskimi meniji (nastavitve televizorja in izbira TV-programa, uporaba prodajnih avtomatov za pijače, kupovanje vozne karte, izposoja kolesa, dvigovanje denarja, plačevanje parkirnine, plačevanje nakupa v trgovini z avtomatsko blagajno itd.), in podobna opravila od doma z računalnikom ali mobilno napravo. Pojem pismenosti se bo zagotovo še zelo spreminjal in povsem mogoče je, da čez čas pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi kot so pisanje, tipkanje in menijsko izbiranje. Že danes se poleg osnovnih veščin branja in pisanja upoštevajo tudi nekatere druge spretnosti, ki jih je omogočil napredek tehnologije ali jih zahteva delo v specifičnih okoljih, zato govorimo v različnih vrstah pismenosti, to so na primer bralna pismenost, digitalna pismenost, državljanska pismenost, ekološka pismenost, elektronska pismenost, finančna pismenost, funkcionalna pismenost, glasbena pismenost, informacijska pismenost, informacijska pismenost, kartografska pismenost, knjižnična pismenost, komunikacijska pismenost, kulturna pismenost, matematična pismenost, medijska pismenost, multimedijska pismenost, računalniška pismenost, raziskovalna pismenost, statistična pismenost, tehnološka pismenost in še nekatere. Kot kažejo vse številnejše slovenske in tudi mednarodne raziskave, je nivo tovrstnih pismenosti mnogo nižji od osnovne bralne pismenosti in predstavlja glede na vse večje zahteve vsakodnevnega komuniciranja resen razlog za zaskrbljenost (gl. npr. Slovenski odrasli po pismenosti, računanju in reševanju problemov podpovprečni).
|
Poleg pridevnikov pismen in nepismen lahko srečamo tu in tam še termin polpismen. Ta ima nekaj povsem različnih pomenov:
|
Zaključimo s pregledom, kako poimenujejo pismenost v nekaterih drugih jezikih.
|
|
V času 32. Slovenskega knjižnega sejma se je 25. novembra 2016 z dogodkom Ker nam ni vseeno
začela nacionalna kampanja Slovenija bere, katere pokrovitelj je predsednik RS, Borut Pahor.
V okviru dogodka je bil podpisan manifest Slovenija bere, svoje poglede na branje pa so predstavili
ambasadorji branja, med katerimi so tudi dr. Manca Košir, Andrej Božič in Janez Škrabec.
ponedeljek, 8. maj 2017
Afna… smo jo (končno) posvojili?
 Simbol @ kot inicialka. Srednjeveška kronika, okrog 1130 - 1187 © Wikipedia |
V tem času so afno sprejeli in potrdili tudi nekateri slovarji in priročniki (npr. Računalniški slovarček, Islovar, Wikipedija) pa tudi SSKJ2 jo že navaja. Kako pa jo dojemate vi? Je dovolj udomačena, da ste jo sprejeli, ali vas še vedno zaščemi v ušesu in si želite, da bi se imenovala kako drugače?
|
|
Video shows what at sign means. the symbol @. at sign synonyms: ampersat, atmark, at symbol, commercial at, atpersat, strudel.
at sign pronunciation. How to pronounce, definition by Wiktionary dictionary. at sign meaning. Powered by MaryTTS
ponedeljek, 17. april 2017
Velikonočni zajček
|
Velikonočni zajček naj bi v noči pred veliko nočjo prinesel pirhe, sladkarije in danes predvsem tudi igračke, pogosto že elektronske, ter jih pustil v košarici skrite nekje v hiši ali na vrtu, da jih otroci zjutraj poiščejo. V Sloveniji poznamo zajčka prejkone samo kot simbol velikonočnih praznikov, v ZDA pa ima pomembnejšo vlogo in je tradicija skrivanja velikonočnih jajčk bolj izrazita. Zajčka, ki prinaša pirhe, so si izmislili v Nemčiji, od koder se je hitro razširil tudi drugod po svetu. Prvič je omenjen v delu Georga Francka von Frankenaua leta 1682, ki govori o velikonočnih jajcih, njegovo delo "De ovis paschalibus" je v latinščini. Frankenau opisuje alzaško navado, da jajca prinese zajec, prav tako pa tudi že opozarja, da ima lahko pretirano uživanje kokošjih jajc negativne učinke na zdravje.
Krščanstvo je sprejelo velikonočne zajčke tako kot še marsikatere druge poganske navade. Ker so jih ljudje stežka in neradi opuščali, so jih pač prenesli v krščansko religijo. V drugem stoletju so v pomladnem času v Evropi praznovali praznik tevtonske boginje plodnosti Eastre, katere sveta žival je bil poljski zajec. Iz njega se je razvil danes poznani velikonočni zajec, ki je pravzaprav kunec, ker so kunci v večjem delu Evrope veliko bolj pogosti kot poljski zajci. Pomladno praznovanje plodnosti se je preneslo v krščanstvo in spomin na to, da zajčki ne poveličujejo Jezusa temveč slavijo plodnost, se je izgubil. (Povzeto po Živalske novice in Marmelina).
Kako pa veliko noč in velokonočnega zajčka imenujejo v drugih jezikih?
| | |
|
torek, 11. april 2017
Plagiatorstvo (2)
© PaperRater |
Pred kratkim smo v objavi Plagiatorstvo na blogu že spregovorili o rabi slovenskih terminov plagiat, plagiator, plagiatorka, plagiatorstvo, plagiarizem, plagirati, plagiirati, plagiatorski, samoplagiat, samoplagiatorstvo, plagiatstvo, plagiatirati, plagiranje, plagiran, plagirajoč in protiplagiatorski ter prikazali ustreznike za termina plagiat in plagiator v 31 drugih jezikih. Tokrat poglejmo izraze, ki se uporabljajo v zvezi s plagiatorstvom v sobesedilu.
Prominentni profesor jezikoslovja na Univerzi v Birminghamu Wolfgang Teubert je strnil svoj pogled na pomen in vlogo sodobnih računalniških jezikovnih tehnologij v kratko trditev: "Dandanes je korpus osnovni vir skoraj vsakomur, ki se ukvarja z jezikoslovjem. Nobena introspekcija si ne more lastiti verodostojnosti brez preverjanja v avtentičnem jezikoslovnem gradivu. Korpusna analiza je postala ključni element skoraj vseh jezikoslovnih študij." (Teubert, W. (2005). My version of corpus linguistics. International Journal of Corpus Linguistics, 10 (1), 1–13.). V jezikoslovju je besedilni korpus velika in strukturirana zbirka avtentičnih besedil, navadno grajena, hranjena in obdelana računalniško, nastala po vnaprej določenih merilih in z določenim ciljem ter opremljena z orodji, ki omogočajo večplastno iskanje jezikovnih podatkov. Korpuse se uporablja za statistične analize pisanega in/ali govorjenega jezika, za preverjanje pojavitev besed in besednih zvez ali pa za potrditev lingvističnih pravil v določenem jeziku. So tudi nepogrešljivo in nadvse koristno orodje ob pripravi splošnih in tudi terminoloških slovarjev, zato jih že nekaj let gradimo in uporabljamo za proučevanje bibliotekarske terminologije. Tokrat bomo uporabili korpusno orodje za vizualizacijo sopojavljanja besed in terminov v besedilih.
Vizualizacija, to je slikovna predstavitev, z oblakom besed najbolj nazorno prikaže, s katerimi besedami se termin najpogosteje srečuje v sobesedilu splošnega in/ali strokovnega jezika. Za vizualizacijo jezikovnega okolja, v katerem se pojavlja termin plagiat, smo uporabili dva zelo obsežna referenčna korpusa, slovenskega in angleškega. Specializiranega korpusa bibliotekarstva ni bilo mogoče uporabiti, ker je pojavnost terminov plagiat in plagiatorstvo premajhna (bibliotekarji o tem pač ne pišemo). V obeh jezikih se ob plagiatu pojavljajo besede ponaredek, prepisovanje, ponarejanje, koruptivnost, goljufija, oškodovanje, varanje, okoriščanje, oškodovanje ipd. Zelo podobno sliko dajejo tudi referenčni korpusi drugih jezikov, na primer nemški, francoski in hrvaški.
Oblak besed, ki se pojavljajo v sobesedilu z besedo plagiat v korpusu Slovenian Web 2015 (830 milijonov besed).
Oblak besed, ki se pojavljajo v sobesedilu z besedo plagiarism v korpusu English Web 2013 (19,6 milijarde besed).
Po članku Plagiatorstvo in njegovo preprečevanje povzemamo tudi kratek glosarček terminov, ki spremljajo plagiatorstvo:
| avtorska pravica (ang. copyright) – pravica avtorja, da premoženjsko izkorišča svoje delo, da je priznavan in navajan kot avtor (materialna avtorska pravica, moralna avtorska pravica, male avtorske pravice, velike avtorske pravice) | |
| avtorsko delo (ang. copyright work) – duhovna stvaritev s področja umetnosti, znanosti in drugih področij duhovne ustvarjalnosti neglede na vrsto, način in obliko izražanja | |
| avtorstvo (ang. authorship) – dejstvo, da je oseba izvirni avtor dela | |
| bibliografski citat (tudi: citat, bibliografska navedba, bibliografska referenca, referenca) (ang. bibliographic citation, reference) – navedba bibliografskih podatkov o dokumentu, publikaciji v drugem dokumentu, publikaciji zaradi identifikacije citiranega dela, publikacije | |
| citat (tudi: navedek) (ang. citation, quote) – besedilo, del besedila, ki je naveden dobesedno | |
| citiranje (tudi: navajanje) (ang. citing, quoting, referencing) – 1. dobesedno podajanje dela drugega besedila, praviloma z navedbo vira; 2. podajanje bibliografskih podatkov o dokumentu, publikaciji, npr. citiranje literature | |
| intelektualna lastnina (ang. intellectual property) – intelektualna stvaritev, ki se jo lahko zaščiti z avtorskimi pravicami | |
| javna domena (ang. public domain) – delo v javni domeni lahko uporabi vsakdo, ne da bi moral zaprositi za to pravico ali plačati kakršno koli odškodnino. V elektronskem okolju pogosto dela z licenco CC. Tudi dela v javni domeni je treba ustrezno citirati. | |
| kršitev avtorskih pravic (ang. copyright infringement) – prilaščanje oz. neupravičeno izkoriščanje materialnih ali moralnih avtorskih pravic nekoga drugega | |
| namerno plagiatorstvo (ang. intentional plagiarism) – uporaba celotnega dokumenta ali njegovih delov in njegovo predstavljanje kot lastno delo. Sem sodi tudi kraja obsežnejših zamisli | |
| navajanje (tudi: citiranje) (ang. citing, quoting, referencing ) – 1. dobesedno podajanje dela drugega besedila, praviloma z navedbo vira; 2. podajanje bibliografskih podatkov o dokumentu, publikaciji, npr. citiranje literature | |
| navedek (tudi: citat) (ang. citation, quote) – besedilo, del besedila, ki je naveden dobesedno | |
| nenamerno plagiatorstvo (ang. unintentional plagiarism) – površno, nepravilno ali pomanjkljivo citiranje, ki lahko povzroči pri bralcu napačno sklepanje o pravem avtorju ali onemogoči njegovo prepoznavanje | |
| parafraziranje (ang. paraphrasing) – preoblikovanje krajšega besedila ali njegovega dela z drugačnimi besedami, stavčnimi konstrukcijami, pogosto zaradi pojasnjevanja oz. lažjega razumevanja | |
| plagiator (ang. plagiarist, plagiary) – kdor prevzame, si prisvoji tuje delo in ga objavi, prikaže kot svoje lastno | |
| plagiatorstvo (ang. plagiarism) – vsi načini prisvajanja katere koli oblike tujega avtorskega dela in nespoštovanja moralnih pravic avtorja oz. predstavljanje njegovega dela kot svoje lastno | |
| poštena raba (ang. fair use) – nadaljnja uporaba avtorskega dela tako, da so spoštovane vse pravice avtorja | |
| povzemanje (ang. summarizing) – skrajšana predstavitev izvirnega dela besedila, navadno z drugimi besedami in poenostavljeno | |
| priznavanje avtorstva (ang. authorship recognition) – ustrezno, pravilno in prepoznavno navajanje avtorja in njegovega dela tako, da je povsem jasno, kdo ima zanj zasluge | |
| soavtorstvo (ang. co-autorship) – avtorstvo dveh ali več avtorjev istega, v sodelovanju pripravljenega dela | |
| spletno plagiatorstvo (ang. Internet plagiarism) – kopiranje in nalaganje celotnih člankov in drugih dokumentov ali njihovih delov (slike, videoposnetki, grafikoni, tabele in podobno) s spleta ter njihovo nadaljnje objavljanje brez ustrezne navedbe avtorja | |
| splošno znano dejstvo (ang. common knowledge) – dejstvo, ki ga pozna širši krog ljudi in ga navadno obravnava že večje število strokovnih, znanstvenih del, oz. zanj lahko trdimo, da je splošno znano (npr. Evro je bil uveden v Sloveniji kot uradna valuta 1. januarja 2007) |
sreda, 5. april 2017
Plagiatorstvo
© Madmagz |
Študijska in raziskovalna dejavnost zahtevata stalen stik in tesno povezanost z znanjem ter zamislimi drugih ljudi, beremo njihova besedila, poslušamo njihova predavanja, z njimi razpravljamo in njihove misli vključujemo v svoje pisanje. Ob tem sta nujno potrebna spoštovanje njihovega dela in nedvoumno priznavanje njihovega deleža v našem prispevku. Uporaba teh idej in besedil brez jasne navedbe vira informacij ter deleža in zaslug drugih avtorjev ni dopustna, v akademskem okolju še najmanj. Nekorekten odnos do intelektualne lastnine in njeno prisvajanje, pa naj bo to namerno kot kraja ali nenamerno zaradi nepoznavanja in iz površnosti, je eden večjih problemov informacijske družbe, ki se ga mnogo premalo zavedamo. Plagiatorstvo pogosto razumevamo zelo poenostavljeno samo kot kopiranje vsebine drugega dela v celoti ali uporabo izposojenih idej nekoga drugega, vendar izraza kopiranje in izposojanje nehote prikrivata resnost prestopka.
Zanimiva je zgodovina plagiatorstva, ki je dobilo negativno oznako nemoralnega dejanja v Evropi šele v 18. stoletju. Pred tem so skozi vso zgodovino civilizacije avtorje in umetnike vzpodbujali h kar se da vernemu posnemanju mojstrov in vzornikov, da bi se izognili "nepotrebnemu izumljanju". Nov moralni koncept obsojanja takega početja se je razvil najprej v akademskem okolju, nato še v novinarstvu. Danes je plagiatorstvo akademska sleparija in sramota, v novinarstvu pa kršitev novinarske etike, v obeh primerih z resnimi posledicami. V umetnosti so stvari še vedno precej drugačne, delno zaradi še vedno prisotne težnje po (študioznem) posnemanju mojstrov preteklosti in sodobnosti, delno pa zaradi mnogo bolj nedoločljive podobnosti med izvirnikom in plagiatom. Izrezovanje in ponovna uporaba (po domače copy & paste) dokumentov ali njihovih delov z internetnih strani je postalo "tolerirani" fenomen današnjih dni, ki se ga večji del pišočih in drugače ustvarjajočih pogosto sploh ne zaveda oziroma mu pripisuje povsem minorni pomen. Na razpolago so celo brezplačna računalniška orodja, namenjena prav takemu početju (programiranemu generiranju naročenih besedil ob uporabi fragmentov že objavljenih avtorskih besedil) in v svojem oglaševanju to prav ponosno poudarjajo. Žal gre danes vse prepogosto za besedila ali dele besedil, slike, zvočne in videoposnetke, ki jih množice brez slabe vesti javno predstavljajo kot svoje ali "pozabijo" povedati, da niso njihovo delo. Cele spletne strani in objave na blogih se nenadoma pojavljajo kot delo "novega avtorja" in pod njegovim imenom in brez kakršne koli omembe izvirnega vira ali avtorja. (Da ne bom zagrešil samoplagiata, moram priznati, da je zgornje besedilo vzeto iz uvoda mojega daljšega besedila Plagiatorstvo in njegovo preprečevanje, objavljenega v Knjižničarskih novicah 9/10, letnik 26 (2016), str. 7-11; prosto dostopno brez gesla tudi v formatu HTML).
Slovenski etimološki slovar razlaga prihod besede plagiat v slovenski jezik takole:
V slovenščini je na tej osnovi nastala besedna družina terminov plagiat, plagiator, plagiatorka, plagiatorstvo, plagirati (redko plagiirati), plagiatorski, samoplagiat, samoplagiatorstvo, SSKJ in SP navajata tudi plagiatstvo, Besedišče slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki pa še plagiatirati, plagiranje in Presisov večjezični slovar (Termania) plagiran, plagirajoč, vsi ti se zelo redko uporabljajo. Najnovejša skovanka iz te družine je zagotovo protiplagiatorski, ki se praviloma pojavlja v besedni zvezi protiplagiatorski program. Poleg tega lahko zasledimo v rabi še plagiarizem, za katerega pa menim, da je manj ustrezen in je bil enostavno prevzet iz angleškega jezika (ang. plagiarism). Uporabljajo se torej vsi trije izrazi (plagiatorstvo, plagiarizem in plagiatstvo), vendar pa bi glede na terminološko načelo ustaljenosti vsekakor dali prednost najbolj uveljavljenemu in ustaljenemu terminu plagiatorstvo. Takega mnenja so tudi svetovalci Terminologišča, ki smo jih poprosili za nasvet, to rešitev so izbrali tudi avtorji Slovenskega medicinskega slovarja na portalu Termania.
Še plagiat in plagiator v nekaterih tujih jezikih:
|
|
Ta objava ima tudi nadaljevanje.
sobota, 1. april 2017
Prvoaprilska šala
Prvi april je zaznamovan kot poseben dan, ko je dovoljeno lagati in se s potegavščinami ponorčevati iz svojih bližnjih pa tudi manj bližnjih . . . Ta običaj, čeprav ne vedno ob istem datumu, je znan menda še iz predantičnih časov, pa tudi stari Rimljani so praznovali marčevsko enakonočje s praznikom Hilaria, ki je bil bolj vesele in norčave narave. Zgodovina nejasno pripisuje zasluge za ta dan tudi Chaucerju, ki naj bi v Canterburyjskih povestih eno od zgodb, kjer lisica opetnajsti petelina, postavil na 1. april, kritiki pa trdijo, da je v resnici prepisovalec Chaucerjeveda besedila zamočil pri datumih in naj bi šlo za mesec maj. V Srednjem veku so po starem koledarju v večjem delu Evrope praznovali novo leto 25. marca, iz njih pa so se seveda norčevali tisti, ki so praznovali 1. januarja in jih imenovali za norce - Fools´ Day se je za 1. april v angleščini ohranil do danes. Komedija zmešnjav torej že pri sami opredelitvi tega pomembnega "praznika".
Norčavi prizvok je povezan s tem datumom skoraj povsod po svetu, čeprav na različne načine, kar odraža tudi njegovo poimenovanje. V Italiji in francosko govorečih državah je povezan z ribo, od tod vzklik "aprilska riba" in običaj, da osmoljencu na hrbet prilepijo iz papirja izrezano ribo. Skoraj povsod pa je navada, da na ta dan tudi sicer zelo resni mediji objavijo kako izmišljeno, vendar na videz dovolj verjetno in po možnosti provokativno zgodbo, ki ji ljudje nasedejo in jo verjamejo. Nekaj "največjih" prvoaprilskih šal iz svetovnih medijev si lahko ogledate tukaj.
Kako pa se imenuje prvoaprilska šala v nekaterih tujih jezikih?
|
|
Naročite se na:
Objave (Atom)
