Kartonka

© Friedrich Althausen

O tem, da se knjige ne razlikujejo samo po vsebini, smo na tem mestu že večkrat razpravljali. Zelo različne so si lahko tudi po obliki, izdelavi, materialu in celo po načinu uporabe ali namenu. Zato ne preseneča, da imajo nekatere med njimi tudi svoje ime, čisto posebno, marsikatero je bilo skovano šele pred kratkim. O nekaterih malce drugačnih knjigah in njihovih poimenovanjih smo tukaj že pisali, to so npr. skokica, zvočnica, tipanka, žepnica in razpiranka. Nekatere so namenjene predvsem otrokom ali pa so jih odrasli šele pred kratkim posvojili, taka je na primer pobarvanka, ki je v nekoliko zahtevnejši obliki navdušila tudi starejše. Tokrat nekaj besed o klasični otrokom (ali osebam s posebnimi potrebami) namenjeni kartonki.

kartónka -e ž publikacija, navadno za otroke v predbralnem obdobju, z debelimi kartonskimi listi

Značilno za kartonko je torej, da je namenjena predvsem majhnim otrokom, tistim v predbralnem obdobju, zato je to praviloma risanka s poenostavljenimi barvnimi sličicami in navadno brez besedila, lahko pa ima posamezne črke (kot abecednik), številke ali poimenovanja na sliki predstavljenih predmetov in živali. Platnice in "listi" so navadno iz istega materiala, to je kartona, ki je pogosto plastificiran, da prenese listanje mastnih, mokrih in umazanih ročic, tudi kakšno kopanje in peščene viharje v peskovnikih ter po vseh teh dogodivščinah tudi ustrezno mokro brisanje in čiščenje. Listov je le nekaj in niso oštevilčeni.

Marsikatero od poimenovanj, ki so nastala iz potrebe v pogovornem jeziku in ne v stroki oz. v strokovnih pisnih besedilih, je veljalo kot žargonsko in sprva nezaželeno, nekatera so si z vztrajno rabo in po premisleku izborila vrednost strokovnega termina. Tako se je godilo tudi kartonki, ki je SSKJ še ne pozna (zabeležil pa jo je kot kartonsko embalažo za tekoča živila!), zato pa jo je v svoj nabor terminov že izbral Bibliotekarski terminološki slovar na slovarskem portalu Termania (izpis v okvirčku zgoraj), kot fizična oznaka gradiva pa se več kot sedemstokrat pojavlja v zapisih COBIB-a. Besedilni korpus Gigafida je zaznal kartonko prvič leta 1999 v časopisih Delo in Dnevnik, Nova Beseda pa leto pred tem. Od takrat se v besedilih pojavlja stalno.

V nadaljevanju še poimenovanje kartonke v nekaterih drugih jezikih, pri čemer ja treba opozoriti, da nekateri jeziki ne razlikujejo med kartonko in kartonirano knjigo (to je trdo vezano knjigo), zato pa dodajajo določilo o sporočilnem mediju (slikanica) ali pa ciljnih uporabnikih (za otroke).

angleško	board book
francosko	livre cartonné, livre en carton (bébé, enfant), livre tout carton
italijansko	libro cartonato
nemško	Pappbilderbuch, Kartonbilderbuch, Karton-Bilderbuch, Pappbuch, Pappebuch, Pappenbuch, Kartonbuch
rusko	картоннaя книга, картоннaя книжка, картонная книга для детей
slovensko	slikanica s kartonskimi listi, kartonska zgibanka, kartonka
špansko	libro de cartón

Z vidika bibliotekarske terminologije in primerjave s terminologijo založnikov in knjigotržcev zasledimo zanimiv paradoks. Založniki in knjigotržci uvrščajo kartonko med knjige, taka je tudi njena fizična podoba in v večini jezikov je nosilna razlagalna beseda "knjiga" ali pa je ta celo sestavni del termina. Bibliotekarji uporabljamo Unescovo definicijo knjige, ki določa zanjo 49 strani ali več, kar je manj (od 5 do 48 strani), je po Unescu brošura. Kartonka ima navadno okrog ducat neoštevilčenih strani. Za založnike in knjigotržce je brošura mehko vezana (broširana) knjiga. Kartonka ima trde platnice oz. je sploh v celoti izdelana iz kartona. Torej ni brošura in ni knjiga . . . Ne, to ni trolanje, samo prikaz stanja. Na Facebooku se ob takem navadno napiše "Sam' pravim "

Ljubiči in krimiči (2)

Pred kratkim sem pisal o poimenovanjih ljubič in krimič in kmalu mi je nekaj kolegov namignilo, da se izraza morebiti vendarle uporabljata samo žargonsko in ne v javnem komuniciranju. Dokaz, da se termina vendarle neobremenjeno (pa čeprav žargonsko) uporabljata tudi v komuniciranju knjigotržcev s kupci, je vabilo velike knjigarne k jesenskemu nakupu knjig z znižanimi cenami. Meni sta oba termina sprejemljiva, čeprav zvenita primerno pocukrano in osladno.

Slovenski Terminološki posvet

Brdo pri Kranju, 13. in 14. oktober 2016

Ena od značilnosti reševanja širših družbenih problemov tam, kjer se odloča, je sporadičnost in veliko nihanje intenzitete, lotimo se jih vsake kvarte enkrat, pa takrat na juriš in z vso silo(vitostjo), potem pa dolgo časa spet nič in brezbrižno s praznimi baterijami naprej. Nič drugače ni s t.i. skrbjo za slovenski jezik, včasih že kar obrambo jezika (pred kom neki? V nedavni medijski in tudi parlamentarni razpravi so nekateri razpravljalci odkrito namignili, da slovenskega jezika ni treba braniti, treba ga je samo omogočiti… ). Eden takih zaščitniških izbruhov je bil tudi letos ob razpravah o novem visokošolskem zakonu, ki so jih spremljale celo peticije. Pred tem ni bilo kaj dosti in kdo ve, kako bo odsihmal.

Ob tem prepogosto pozabljamo in spregledamo, da slovenščina ni samo ena in za vse enaka. Večina strok ima izdelan svoj specifičen sporazumevalni jezik, strokovno terminologijo. Razvita terminologija je eden ključnih dejavnikov za učinkovito komuniciranje v stroki in upravljanje z znanjem. Strokovnjaki že nekaj časa opozarjajo, da mnogim jezikom, ki ne razvijajo in ne uporabljajo najnovejših jezikovnih tehnologij, v kratkem grozi "digitalno izumrtje". V Sloveniji je nastalo na tem področju nekaj formalnih dokumentov, za nas sta zanimiva npr. Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReNPJP14-18) in na njem temelječi Akcijski načrt za jezikovno opremljenost. Na področju terminologije so bile zaznane predvsem naslednje potrebe:

• skupno in poenoteno spletno mesto za vse (doslej razpršene) terminološke vire,
• usklajena in enotna načela za gradnjo terminoloških zbirk, ki omogočajo enostavno distribucijo in izmenjavo,
• zmogljiva in brezplačna spletna aplikacija za izdelavo terminoloških baz,
• orodje za luščenje terminologije iz besedil, korpusov in pomnilnikov, ki pospeši izdelavo terminoloških baz za še neobdelana področja,
• kakovostno in pravočasno terminološko svetovanje.

Ministrstvo za zunanje zadeve RS se s svojim Direktoratom za zadeve EU vključuje v realizacijo izvajanja nalog iz Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018. Ena od aktivnosti je bila tudi ta, da je na podlagi sprejetih akcijskih načrtov za jezikovno opremljenost in jezikovno izobraževanje organiziralo 13. in 14. oktobra na Brdu pri Kranju delovno srečanje, Terminološki posvet slovenskih strokovnjakov na področju terminologije, da bi se dogovorili, kako bolje uskladiti in izboljšati sodelovanje relevantnih akterjev na tem področju ter pravočasno umestiti potrebne ukrepe tudi v proračunsko in programsko načrtovanje nosilnih javnih organov. Od večjega števila povabljenih se je odzvalo 16 strokovnjakov, ki so zastopali naslednje institucije: Služba za slovenski jezik Ministrstva za kulturo, Sektor za prevajanje Generalnega sekretariata Vlade RS, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Institut "Jožef Stefan", Center za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani, Oddelek za prevajanje Filozofske fakultete v Ljubljani, Amebis d.o.o., Fakulteta za računalništvo in informatiko, Služba Vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, Direktorat za zadeve EU Ministrstva za zunanje zadeve in Centralna ekonomska knjižnica v Ljubljani kot sodelujoča pri Islovarju in bibliotekarski terminologiji . Nekatere ključne institucije na strani odločevalcev se žal niso odzvale.

Program posveta je bil zasnovan na veljavnem Akcijskem načrtu za jezikovno opremljenost in je bil usmerjen predvsem v razpravo o naslednjih vprašanjih: splošna dolgoročna vizija ter vloga in povezovanje akterjev, terminološki proces v digitalnem okolju (nadzor kakovosti, verifikacija itd.), vsebina in idejna zasnova terminološkega portala, finančni viri za upravljanje terminologij. Pričakovana rezultata posveta sta bila samo dva, vendar ključna za nadaljnje delo in uspeh:

dogovor o viziji kot podlaga za prihodnje strateške dokumente

načrt za preseganje ovir pri izvajanju nalog iz teh dokumentov
"Ogrevanju" so bile namenjene štiri uvodne predstavitve

• Temeljni nacionalni dokumenti na področju terminologije: proces, cilji, aktivnosti - Simona Bergoč, MK
• Terminologija kot storitev - Simon Krek, IJS in CJVT (UL)
• Terminologišče in terminologija za strokovnjake - Mojca Žagar Karer, Mateja Jemec Tomazin, ISJ ZRC SAZU
• Slovenska akademska besedila: prototipni korpus in načrt analiz - Tomaž Erjavec, IJS

V nadaljevanju je potekalo delo udeležencev posveta v manjših delavniških skupinah in z združevanjem njihovih rezultatov v zaključene sklope o aktivnostih za doseganje potrebnih ciljev:

1. Terminološki portal
2. Spletna aplikacija za ustvarjanje novih terminoloških zbirk
3. Samodejno luščenje terminologije
4. Zagotavljanje javno dostopnih terminoloških virov
5. Terminološko svetovanje

Upoštevaje lastno organizacijsko in strokovno specifiko so skušali prepoznati najpomembnejše prepreke in nujne pogoje za uspešno uresničevanje in izvajanje teh nalog. Pri tem so začrtali Institucionalne okvirje, vpletene akterje in povezave med njimi. Rezultate nekaterih od razmišljanj smo zabeležili na spodnjih fotografijah.

Ob veliki angažiranosti udeležencev in sijajno moderirani izvedbi posveta rezultati seveda niso izostali. Zelo pomembno je gotovo mnogo večje poznavanje in razumevanje različnih področij delovanja, ki so bila doslej premalo povezana, ob tem pa je zaradi podobnih izkazanih interesov in želje po sodelovanju skoraj pri vseh vprašanjih prišlo do soglasja ali vsaj konsenza. V dnevu in pol intenzivnega dela so nastala izhodišča za skupen dokument, ki ga bomo objavili, ko bo njegova redakcija zaključena.

Krimič

© All-len-All

Zadnjič sem podopustniško razpredal o ljubičih in roza romanih (Ljubiči in roza romani), ki zagotovo predstavljajo poglavitni in najbolj priljubljeni del poletnega branja, tokrat pa še nekaj besed o krimiču, ki je prav tako že dolgo eden od stebrov prostočasnega branja vseh starostnih skupin in eden od patronov broširane knjižne produkcije. Z njim sem rasel tudi jaz in Simenonov komisar Maigret je bil moj idol, kasneje seveda neprekosljivi Sherlock. Katerega od angleških ali francoskih klasikov še danes z veseljem pogledam na televiziji, ameriški praviloma v to mojo skupino danes ne sodijo.

Kriminalni roman je pripovedni žanr, ki ima za izhodišče kriminalna dejanja, za temo pa odkrivanje njihovih motivov in storilcev. Žanrski tipi kriminalnega romana so detektivski roman, ki opisuje načine odkrivanja kriminalnega dejanja, sodna drama, ljubezenska kriminalka, drugi se osredotočajo na forenzične preiskave, psihološka ozadja zločinov, večplastni prikaz glavnih junakov, pozitivnih ali negativnih itd. Lahko so grozljivke ali polne humorja. Kriminalni roman je v preteklosti veljal za manjvredno literarno zvrst, očitali so mu množičnost, popularnost, ideološkost, moralističnost ali celo propagandističnost. Dandanes tako razlikovanje večinoma več ne velja, vseeno pa se v določenem delu strokovne in laične javnosti še vedno pojavlja.

Za prvo kriminalno pripoved v zgodovini sodobne zahodne književnosti velja kratka povest Edgarja Allana Poeja Umor v ulici Morgue (1841), ki je uvedla prvega literarnega detektiva, vsevednega moža, ki reši vsako uganko. Pomemben pečat v razvoju kriminalnega romana je dal Arthur Conan Doyle s kriminalnimi primeri Sherlocka Holmesa, detektiva z izrednimi intelektualnimi zmožnostmi. V začetku 20. stoletja je Agatha Christie v žanr vpeljala detektiva Hercula Poirota in nato Miss Marple, starejšo gospo, ki kot amaterka pronicljivo prekaša poklicne policaje in rešuje zapletene umore.

Pogostost pojavljanja imen dveh najznačilnejših pisateljev kriminalk in njunih glavnih junakov v angleških izdajah po posameznih obdobjih (kot jih prikazuje Google Books Ngram Viewer).

Slovenci smo dobili prvo kriminalko leta 1874, ko je Jakob Alešovec v Bleiweissovih Novicah izdal prvi del kriminalne povesti z naslovom Poštne nakaznice (Spisuje Jakob Alešovec. "Zabavno berilo." Kmetijske in rokodelske novice letnik 32. številka 30 (29.07.1874). http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-XLNN9I9O), sledilo je še pet nadaljevanj. Kriminalki kot "malomeščanskemu" žanru povojna literatura ni bila naklonjena, ugodni pogoji za razvoj sodobne slovenske kriminalke se pojavijo šele v 70. letih 20. stoletja s pojavom mladinske kriminalke in televizijskih serij. (Povzeto po Wikipedia, Kriminalni roman).

Pogostost pojavljanja angleških terminov v različnih obdobjih (kot jih prikazuje Google Books Ngram Viewer).

Slovenščina uporablja za poimenovanje te literarne zvrsti najpogosteje termine detektivski roman, kriminalni roman, kriminalka, detektivka in krimič, omejujem se seveda samo na besedila in namerno izpuščam vse druge oblike predstavitev. Vsi so dokaj pogosto zastopani v besedilnem korpusu Gigafida, vendar je treba jemati nekatere številke z rezervo, saj so med besedili tudi televizijski programi, ki pojavnost besede krimič močno precenijo. Tvorjenka krimič je izpeljana iz pridevniške oblike (tisti, ki je kriminalen) podobno kot nekatere druge, npr. pornič (tisti, ki je pornografski), psihič (tisti, ki je psihološki) in ljubič (tisti, ki je ljubezenski) pa najbrž še kakšen. Pri vseh teh novotvorjenkah najbrž ne moremo spregledati jezikovnega vpliva vetrov čez Kolpo. Krimiča v stari izdaji SSKJ-ja še ni bilo, Slovar novejšega besedja slovenskega jezika (2014) in SSKJ² pa ga v pogovorni rabi že odobravata (gl. tudi jezikovni portal Fran).

Poglejmo, kako tovrstno literaturo in literarna dela poimenujejo v nekaterih drugih jezikih:

angleško	detective novel, detective story, police novel, detective fiction, crime fiction, whodun(n)it * * *
francosko	roman policier, roman de détective, histoire policière, histoire de détective, polar
italijansko	romanzo poliziesco, poliziesco, romanzo giallo
nemško	Kriminalroman, Detektivroman, Kriminalgeschichte, Krimi
nizozemsko	detectiveroman, detective verhaal, speurdersroman
rusko	детективный роман, детективный рассказ, детектив
slovensko	detektivski roman, kriminalni roman, kriminalka, detektivka, krimič
špansko	novela policíaca, novela policial, novela detectivesca, ficción detectivesca

* * * whodunit ali whodunnit (okrajšava za "Who [has] done it?" ali "Who did it?")

Ljubiči in roza romani

Roza roman - Tipičen primerek nemškega kolportažnega ljubezenskega romana po 2. svetovni vojni. Pomembna informacija je na ovoju desno zgoraj: tisk z večjimi črkami! © gettyimages

S pešanjem poletnih barv in neusmiljenim odmikom že skoraj pozabljenega počitniškega časa se je zaključilo tudi obdobje, ko so ljubiči napolnili celo popotne cajne marsikaterega bralca, ki sicer prisega samo na izbrano in kakovostno literaturo, druge pa se niti s palico ne dotakne. Na dopustu, predvsem pa na plaži, so ljubiči zagotovo prevladujoče branje, navadno žepnega formata in mehko vezani, izposojeni v knjižnici, posvaljkani in s platnicami, ki so zaradi "enoročnega" branja zavite okrog hrbta, zašpehani s faktorjem 30 in več pa seveda okrašeni z oslovskimi ušesi vseh oblik in velikosti. Porumenelost in obrabljenost posameznih listov in/ali poglavij je odličen pokazatelj odlomkov, kamor se splača takoj pokukati. Še vedno so prej v tiskani kot elektronski obliki, sončijo pa jih predvsem gospe in gospodične vseh starosti, začenši s puberteto (dovolj zgovoren je angleški termin chick lit(erature)). Vse to seveda ne pomeni, da niso velikemu delu bralstva neglede na spol in starost za družbo in uteho tudi v dolgih zimskih večerih in nočeh. Statistike npr. kažejo, da so tovrstni ljubezenski romani v Severni Ameriki najbolj priljubljen literarni žanr in obsegajo okrog 55% vseh leta 2004 prodanih broširanih izdaj.

Knjigarna v enem večjih ljubljanskih nakupovalnih centrov.
Prodajalko je zelo zanimalo, zakaj mi je tako všeč ta napis!

Ljubič je eden od predstavnikov pogrošne literature (o tej kdaj drugič), torej pogrošni ljubezenski roman, ki se je razvil iz tradicionalnega ljubezenskega romana in se najbolj razmahnil v drugi polovici devetnajstega stoletja. Kot žanr je bil namenjen predvsem ženskemu bralstvu, polnil je podlistke dnevnega časopisja ali izhajal v trafikarskih serijah (nem. Heftroman, ang. dime novel), navadno brez pravih platnic in vezan zgolj v papirni ovoj. Nekateri ga imenujejo tudi roza roman. To slikovito poimenovanje je prišlo bržkone iz francoščine in ga je prevzelo več jezikov, prihaja pa iz dveh virov, kot simbol barve in nanašajoč se na vrtnico. Roza barva, torej bledordeča oz. rožnata, že dolgo velja za pozitivno barvo in simbolizira zapeljivost, čistost in zvestobo, je tudi simbol ženstvenosti in ljubezni ter deklet nasploh (saj poznamo roza majčke za deklice in modre za dečke!). V sodobnem času je pridobila še nakaj drugih atributov, danes velja za simbol mesenih poželenj in užitkov ter erotike. Roza literatura je že taka. V francoščini uporabljajo tudi poimenovanje romans à l'eau de rose, ker se v njih pojavljajo ljubezenska pisma, darilca in sporočilca, odišavljena z rožno vodico (v časih mušketirjev pač še ni bilo današnjih parfumov s feromoni), vrtnica pa seveda tudi, naj bo kot cvet ali pa trnje . . .

"Zgodba ljubezenskega romana temelji na ljubezenskem odnosu med dvema osebama. Glavni namen ljubezenskega romana je »čustvena izpopolnitev«, konec pa naj bi bil optimističen. Bistvo ljubezenskega romana je »romantično razmerje med junakom in junakinjo«. V žanru so dobre osebe nagrajene, zle kaznovane, vrednost ljubezni pa potrjena. Nekateri avtorji in bralci ljubezenskih romanov verjamejo, da bi moral žanr imeti dodatne omejitve, npr. izognitev temam, kot je prešuštvo. Druga nesoglasja zadevajo zahtevo po srečnem koncu in mesto istospolno usmerjenih. Ljubezenski roman se skratka osredotoča na razvoj ljubezenskega razmerja in se ponaša z optimističnim koncem. Teme, kot so posilstvo na zmenku, nasilje v družini, zasvojenost, invalidnost določajo nove podtipe in žanrsko razvejanost tega žanra, zato ne drži očitek, da so vsi ljubezenski romani enaki. Delež čutnosti v ljubezenskem romanu je raznolik, od bežnega poljuba do pornografskih scen." (Wikipedia)

Iz Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja 1894

Ikona ljubičev je brez dvoma Barbara Cartland, ena najbolj plodovitih (ali Barnes&Noble), odlično prodajanih in ekonomsko uspešnih avtoric dvajsetega stoletja. V svoji neverjetni pisateljski karieri je v 80 letih napisala 723 romanov (povprečno torej po enega vsakih 40 dni), ki so bili prevedeni v 38 jezikov, še vedno je tudi pogosto citirana kot nosilka Guinnessovega svetovnega rekorda za največ prodanih romanov v enem letu (leta 1976 je bilo prodanih 750 milijonov izvodov, leta 1983 pa je napisala kar 23 romanov).

Poimenovanje ljubič je novejše in povsem žargonsko, nastalo je po analogiji s terminom krimič (ki pa ga novi SSKJ² že priznava), oba pa sta po izvoru prejkone z one strani Kolpe. Kdo ve, morebiti ima tudi pri nastanku hrvaške besede vmes svoje prste barva (hrv. ljubičast = vijoličast). Ljubič se (še) ne pojavlja v nobenem od meni znanih slovarjev, izjema je Pleteršnik, ki pa ga obravnava kot moško osebo ob ljubici ter mu pripisuje pomen ljubimec, ljubček (der Buhle). Ljubič zasledimo predvsem v govoru, v pisnih besedilih pa redkeje in publicistično, uporabljajo ga tudi založniki in knjigotržci. Besedilni korpus Gigafida je evidentiral ljubič kot branje 42-krat (iz različnih virov - revije 13, časopisi 11 internet 10, leposlovje 8, vse v obdobju 1995 do 2007). Termin roza roman se pojavlja v slovenščini še redkeje.

Kako pa ga poimenujejo v nekaterih drugih jezikih?

angleško	francosko	italijansko	nemško	rusko	slovensko
romance novel romantic novel sentimental novel sentimental fiction woman's fiction domestic fiction chick literature chick lit	roman d'amour littérature rose littérature rose bonbon littérature rose/érotique littérature “rose shocking” romans à l'eau de rose	romanzo rosa	Liebesroman rosa Roman Frauenroman Liebes- und Familienroman	любовный роман роза роман	ljubezenski roman roza roman ženski roman(ček) roman za ženske ljubezenski romanček (lahek/lahkoten, kratek, pocukran, sladek) ljubič

Za ljubiče specializiran knjižni klub. "Kjut sličica cartkane roza barve" in dovolj pomenljiv ter dvoumen napis.
© International Chick Lit Month