Ghostwriter

© Brainless Tales

Pred dnevi je pritegnil mojo pozornost novinar na eni od komercialnih televizijskih postaj, ki je v prispevku o pravkar iztekajočih se predbolonjskih študijskih programih in množici "starih" študentov, ki skušajo diplomirati do 1. septembra, v nedogled ponavljal angleško besedo ghostwriter. Prispevek je govoril, podobno kot že pred dobrim letom, o tem, kako je mogoče naročiti in kupiti celotno besedilo diplomske naloge, magisterija, strokovnega članka in seveda tudi o "poklicnih" piscih, ki opravljajo to storitev po naročilu. Pri tem me je zmotilo dvoje. Najprej to, da se novinar in njegovi sodelavci niti najmanj niso potrudili najti (in uporabiti) slovenskega izraza, potem pa še očitna poenostavitev prikazovanja in poročanja, iz katere so lahko gledalci upravičeno sklepali, da so ghostwriterji samo (ali predvsem) pisci v akademskem okolju, ki opravljajo nečedne posle in pomagajo lenuhom in prevarantom do diplome. Skratka bad guys.

Pa začnimo od zadaj. Angleški termini Ghostwriter, pogosto pisano tudi kot ena beseda ghostwriter, ghost-write, ghost-writing (tudi ghosting), ghost-written so relativno mladi in jih tako Oxford English Dictionary kot tudi Online Etymology Dictionary zasledita šele v prvi polovici 20. stoletja. Sam pojav najetih piscev je seveda mnogo starejši, lep primer iz literarnega sveta je npr. drama Cyrano de Bergerac Edmonda Rostanda, v kateri Cyrano napiše ljubezensko pismo Roxani kot pomoč svojemu prijatelju Christianu. V glasbenem svetu je Wolfgang Amadeus Mozart znan kot skladatelj, ki je za denar pisal drugim bogatim skladateljem, pa tudi za Alexandra Dumasa se že dolgo ve, da so njegovi romantično-pretepaški romani nastali v sodelovanju z najetimi in plačanimi pisci, katerih imena so prišla v javnost šele mnogo kasneje. Tudi sloviti nemški pisatelj Heinz G. Konsalik je imel v zadnjih letih življenja, ko je imel že hudo sladkorno bolezen, pisca, ki je pisal zanj.

Kdo (in kaj) je torej ghostwriter? To je oseba, ki po naročilu napiše knjigo, rokopis za objavo, scenarij, članek, objavo na blogu, spletni strani, poročilo ali kakršno koli drugo besedilo, ki se javno pripisuje drugi osebi kot resničnemu avtorju, ta je navadno tudi naročnik. Znane osebnosti, zvezdniki, politiki in menedžerji pogosto najemajo pisce za pripravo osnutka ali "piljenje" dokončne oblike avtobiografij, raznovrstnih člankov in drugega pisnega gradiva, tudi samopromocijskega. Najeti pisci so zelo pogosto vpleteni v pisanje spominov in avtobiografij bolj ali manj slavnih osebnosti. V glasbenem svetu so lahko pisci melodije in/ali besedila, scenaristi pa jih pogosto zaposlujejo zato, da izboljšajo besedilo ali za isto zgodbo v celoti na novo napišejo scenarij. Njihova vloga je lahko zelo različna, od popravljanja in izboljševanja že napisanega besedila (jezikovno, stilistično, privlačno tekoča zgodba in zaplet ipd.), do raziskovalnega dela (novinarskega ali znanstvenega) in vključevanja teh izsledkov v prej sestavljeno besedilo, ali pisanja celotnega besedila, za katero dobijo ob naročilu samo naslov in/ali temo. Za svoje delo so plačani in praviloma niso navedeni kot (so)avtorji, čeprav je lahko njihova vloga na kak način v publikaciji tudi navedena (npr. kot urednik ali tehnični sodelavec v spominih, avtobiografiji. O svojem delu so spregovorili že najeti pisci (Pisatelji v senci: Skrivni pisateljski duhovi, ki pišejo za slavne), oglašujejo pa tudi podjetja (Ghostwriter: agencija za upravljanje s spletnimi vsebinami), zelo plastično pa je delo najetega pisca opisal avtor članka v DELU leta 1998: "V praksi to skoraj vedno pomeni, da na koncu prinesejo kup papirja, v katerem so sicer navedena vsa strokovno neoporečna dejstva, a nametana v obupnih stavkih, s polno brezzveznega čveka. Agencija nato najame človeka, ki mu pravijo copywriter ali za daljša besedila ghostwriter, po domače povedano človeka, ki se mu o tematiki niti ne sanja, zna pa odlično pisati. Ta se prediha skozi vse, kar so strokovnjaki popisali, in iz njihove solate naredi branje, da ga je užitek čitati." (Nova beseda).

Tako po naročilu napisano delo ni plagiat, saj ne gre za neavtorizirano prisvajanje že obstoječega besedila. V akademskem svetu, o tem je tekla beseda v televizijski oddaji, ki sem jo vzel za iztočnico, je to seveda skrajno neetična in nedopustna praksa, ki ima lahko za naročnika tudi težke posledice.

Pogostnost pojavljanja terminoloških dvojnic v angleških besedilih
GoogleBooks Ngram Viewer

Kako pa je s slovenskim poimenovanjem? Pri nas lahko z redkimi izjemami zasledimo le iz angleščine neposredno prevzeti termin ghostwriter (pisano skupaj ali s presledkom), pa še to sta ga tako Gigafida kot tudi Nova beseda evidentirala samo v zadnjih dveh desetletjih. Od tega je večji del pojavljanja te besede v medijih vezan na film Romana Polanskega The Ghost Writer (2010) ali po naše Pisatelj v senci. Ob tem so se redkeje pojavljale tudi variante skriti pisec, brezimeni pisec, nevidni pisatelj ali ponesrečeno pisec duhov !! (24ur.com), zasledil pa sem že tudi tuje pero in najeti pisatelj.

Pisatelj v senci mi je všeč kot prevod naslova literarnega dela oz. celovečernega filma, sicer pa bolj navijam za najetega pisca (ali morebiti najetega pisatelja, če gre izrecno za pisanje leposlovja). V nekaterih drugih jezikih sem zasledil naslednje termine:

angleško	ghostwriter, ghost writer (tudi hired writer)
esperanto	fantoma verkisto
francosko	nègre, nègre littéraire
italijansko	ghostwriter, scrittore ombra
nemško	Ghostwriter, Auftragsschreiber, Phantomschreiber
portugalsko	escritor-fantasma
rusko	литературный негр
srbsko	pisac u sjeni, pisac iz sjene, pisac u senci
špansko	escritor fantasma, negro
švedsko	spökskrivare