Bibliotekarska terminologija: Gostujoče pero: Spoštuj moj jezik, če ga že jaz sam ne spoštujem…

nedelja, 10. april 2016

Gostujoče pero: Spoštuj moj jezik, če ga že jaz sam ne spoštujem…

Nemško kolegico, bibliotekarko in samostojno založnico Elisabeth Simon, smo na straneh bloga Bibliotekarska terminologija že nekajkrat brali (njeni prispevki v angleščini Knjižnica ali arhiv?, Issues on library terminology from the perspective of a German librarian in Appreciation of terminology and misunderstanding - Internationality of Terminology), pa tudi sicer slovenskim knjižničarjem ni neznana, z njo smo se že večkrat srečali. Bila je že predavateljica na naših mednarodnih seminarjih in referantka na posvetovanjih ZBDS, njena privatna založba je pred leti brezplačno omogočila izid humorne knjižice Knjižničar – Monodrama v slovenščini, gotovo pa se je spomnijo tudi slovenski bibliotekarji (sedaj ne več prav mladi), ki jim je desetletja omogočala študijske obiske in potovanja v Nemčiji, ni jih bilo malo. Po upokojitvi, ko je zapustila sedaj že nekdanji Deutsches Bibliotheksinstitut, je ustanovila lastno založbo Simon Verlag für Bibliothekswissen, ki je specializirana za bibliotekarstvo in informacijsko dejavnost, glasbo, zgodovino in nekatera druga področja kulture. Več o avtorici današnjega prispevka, ki ga je napisala v nemščini in smo ga zato prevedli, lahko preberete v predstavitvi ob njenem prvem prispevku Gostujoče pero – Elisabeth Simon

Pretežka je glava za nemške besede
ali
Bidermajer z angleškim naglasom

Vsiljujemo beguncem nemški jezik, medtem ko ga sami nenehno angliziramo? Kako se znajdemo z lastnim jezikom v odnosu do drugih? O tem razmišlja Elisabeth Simon po obisku Festivala o vprašanjih sodobnosti v Berlinu.

Ko je pred skoraj štiridesetimi leti mlada nemška učiteljica od ravnateljice zahtevala razred s turškimi otroki, ker ni več prenesla nereda, ki so ji ga med poukom povzročali bolj nadarjeni otroci priseljenih delavcev (tudi mi smo jim rekli gastarbajterji, op. JK), je doživela ob gledanju televizijskih poročil popoln poraz. Prav od Zelenih je doživela zaušnico, češ da je hotela na tak način z nemščino turškim otrokom spodrezati kulturne korenine. To negovanje kulturne dediščine je šlo menda tako daleč, da so celo grah uvažali iz Turčije, kot nam je pripovedovala takratna direktorica Turške knjižnice v Berlinu – knjižnico so medtem že zdavnaj zaprli, kar je za bralno napredno državo kot je Turčija zelo presenetljivo.

Ti - govoriti – nemško?
Da, seveda. In če se želite naučiti tudi vi, me lahko
mirno kdaj pokličete.

Medtem smo korenito spremenili svoja stališča in se kjer je le mogoče začeli zgledovati po vzorih in izkušnjah drugih držav. Avstralija, ki je bila v šestdesetih letih cilj mnogih nemških priseljencev, je zahtevala od prišlekov izpit iz znanja angleščine. Tudi Združene države so postavile znanje jezika kot pogoj za sprejem in izdajo ustreznega vizuma, kot to drastično opisuje v svoji življenjski zgodbi Joseph Kazickas (Wege der Hoffnung. Simon Verlag für Bibliothekswissen, 2014).

Danes beguncem iz številnih dežel ne le da jezikovne tečaje ponujajo, ampak jih celo vzpodbujajo k učenju jezika države gostiteljice, vendar ne vedno uspešno, kot je pred kratkim v večernih poročilih ARD dal vedeti volonter. Sledil mu je sirski begunec in se potožil, da je njegova glava po ločitvi od družine prepolna vsega hudega, da bi sprejela še vse te nemške besede. In on ni edini, ki se je znašel v taki situaciji. Mnogi begunci poudarjajo, da hočejo delati, vendar si pri tem predstavljajo dobro plačano fizično delo, za katero ni potrebno poznavanje jezika. Tako se tudi na strani beguncev že kažejo obrisi jutrišnjih konfliktov.

Odkar so našo znanstveno skupnost preplavile vsebine, metode in z njimi tudi merila ameriškega znanstvenega in raziskovalnega okolja, smo začeli tudi pri nas s študijskimi programi in predavanji v angleškem jeziku. Kot država, katere znanstvena pomembnost se je močno zmanjšala, smo se nadejali, da si bomo tako priborili boljše mesto v mednarodnem znanstvenem komuniciranju. Ob tem, da je v nemškojezičnem znanstvenem okolju vse več disciplin, kjer poteka poučevanje, raziskovanje in objavljanje v angleškem jeziku, ostajajo nasprotne pozicije in mnenja skoraj povsem tiho. Nekateri so vsaj poizkusili, kot npr. Dorothea Hofmann in Rubus Bussano Riccardi ("Die Kraft des Wortes. Plädoyer für den Gebrauch der Muttersprache" v: Forschung und Lehre, 12 /2015), ki pišeta, da ne more nič nadomestiti neposrednega dostopa do virov v maternem jeziku. In vendar je dobila TU München (Technische Universität München) leta 2015 razvpito negativno "priznanje" Sprachpanscher des Jahres (negativno priznanje, ki ga od leta 1997 podeljuje Združenje za nemški jezik tistim, ki so najbolj "zaslužni" za velike spodrsljaje pri obravnavanju nemškega jezika. TU München naj bi načrtovala odpravo nemškega jezika in vpeljavo angleščine na skoraj vseh smereh magistrskega študija. Op. JK ). Nadomeščanje maternega jezika z angleškim bi na koncu vodilo v odtujevanje mišljenja in veliko zmanjševanje vloge univerz kot prostora za svobodno izražanje.
(Prav o tem poteka že nekaj časa burna debata tudi pri nas, gl. npr. Borovnik, S.: O slovenščini kot jeziku znanosti. Delo, 31.3.2016. Op. JK)

Še več izkušenj glede ravnanja z maternim jezikom sem pridobila na prireditvi MaerzMusik letošnjega Berlinskega festivala. Prireditev so pomenovali Festival o vprašanjih sodobnosti, prav gotovo zaradi "novega formata", in vabili občinstvo k thinking together. Še dobro, da je po angleško, saj bi se sicer lahko vprašali, kako bo to delovalo, in seveda tudi, ali ne gre bolj za feeling together.

Teze za social acceleration, ki jih je nanizal eden od govornikov, so bile prejkone trivialne in ozko enosmerne, ampak to si morebiti lahko opazil šele kasneje, saj so bile izpeljane v angleščini. Govornik, še vedno zaprisežen zagovornik social change, je prešel v razlagi na accelaration of time, ne da bi o tem kaj več povedal. Samo to: Potem, ko je človeštvo prestalo povečevanje hitrosti, ki sta jo povzročila kolo in železnica, mu dela sedaj preglavice negativna rast sedanjosti in mu celo grozi, da bo lose the connection ali celo nevarnost, da izgubi obstoj. Pri tem pomagajo samo places of resilience kot sta Bog in Narava. Nasploh so centres of resilience za vsakega posameznika zelo pomembni, saj lahko sicer izgubi outreach ali celo, bognedaj, zboli. Umik kot panaceja, zdravilo za vse? Kaj pa, če bi bila to domovina, prijatelji, družina ali celo umetnost, kot je predlagal eden od poslušalcev? O tem predavatelj ni niti muksnil, samo voice of nature kot izhod za ultimate reality. Ja, zakaj se ne bi vrnili v bidermajer, pa čeprav bi morali Ludwiga Uhlanda in Clemensa von Brentana naglašati po angleško?