Feminizacija in poimenovanja poklicev v knjižnici

© 24kul.si

© gettyimages

1. Knjižničarstvo je feminiziran poklic

Vse od Asurbanipalovih knjižničarjev, preko antičnih aleksandrijskih, srednjeveških samostanskih do akademikov novega veka pa vse v 19. stoletje, so bili varuhi knjig, to je knjižničarji, praviloma moški. Izjeme se bile silno redke, ena takih, morebiti prva knjižničarka, naj bi bila Hypatia, znanstvenica in filozofinja v Aleksandriji, ki je v nevarnosti prej reševala knjige kot svoje življenje. Prva pomembna slovenska knjižničarka je bila v prvi polovici 20. stoletja izjemna Melitta Pivec-Stele, dvojna doktorica in dobitnica Čopove diplome. Kljub tako izključno moškemu poklicu, ali pa prav zato, so si poleg svetega Hieronima za zaščitnico izbrali tudi sveto Katarino Aleksandrijsko. Nič ne de, da jo ima kot zavetnico še kakih 30 poklicev, med njimi npr. brusilci nožev, mehaniki in pravniki…

Pa vendar danes pogosto govorimo o knjižničarstvu kot feminiziranem poklicu. Feminizirani so tisti poklici, v katerih delež spolov ni uravnotežen, kar pomeni, da ni prisotnih vsaj 40 odstotkov pripadnikov drugega, to je moškega spola. Tipični feminizirani poklici so v vzgoji in izobraževanju, socialnem varstvu, zdravstvu, pravosodju in bančništvu. Da je s knjižničarstvom tako, po občutku vsi vemo, saj kolegice na vseh sestankih, zborovanjih in drugih dogodkih krepko prevladujejo. Natančnejših podatkov o deležu žensk oz. moških med zaposlenimi v slovenskih knjižnicah pa nisem našel, zato v razmislek le dva ilustrativna primera. Na spletnih straneh Zveze bibliotekarskih društev slovenije Organi in delovna telesa ZBDS za mandatno obdobje 2013-2017 je na seznamu 59 oseb, od tega 48 žensk (81 %) in 11 moških (19 %). Skoraj povsem enako razmerje prikazuje v diplomskem delu Z. Gradišnik glede zaposlenih v Mariborski knjižnici, med 59 zaposlenimi je 83 % žensk in 17 % moških (Gradišnik, Z.: Izobraževanje zaposlenih v Mariborski knjižnici. Diplomsko delo, 2007). Po podatkih SURS je bilo v začetku leta v Sloveniji med 797.360 zaposlenimi 55,1 % moških in 44,9 % žensk.

Razlogi za tako izrazito neuravnoteženost zastopanosti spolov v stroki oz. v poklicu so različni, dr. Aleksander Zadel z Inštituta za osebni razvoj razmišlja takole (Feminizacija poklicev): "Na prvi pogled se zdi, da so nekateri poklici feminizirani zaradi narave samega dela. Marsikoga bi težko prepričali, da temu ni tako. Večina ljudi, tudi kadrovskih delavcev, meni, da imamo v vrtcih pretežno vzgojiteljice (ne vzgojiteljev) in v bolnicah medicinske sestre (ne medicinskih tehnikov) zato, ker je narava dela taka, da se pri teh delih ženske bolje znajdejo od moških. Sam sem prepričan, da poteka selekcija glede feminizacije poklicev na drug način. Večina poklicev, ki niso uravnoteženi po spolu, skriva v ozadju preprosto računico. Bolje kot je nek poklic plačan in boljša kot je njegova statusna pozicija, bolj v njem prevladujejo moški."

Stanje je tudi drugod po svetu zelo podobno in nekateri avtorji trdijo, da bodo v naslednji generaciji zaposlenih v knjižnicah postali moški že "redka vrsta", saj je bilo npr. leta 2002 v knjižnicah ZDA po uradnih statistikah 82 % žensk, med diplomanti bibliotekarstva in informacijskih znanosti pa le 21 % moških (Gordon, R. S. (2004). The men among us. Library Journal, 129(11), 49), več podatkov je zbranih tudi v objavi Librarians in the United States from 1880-2009.

Delež bibliotekark (ciklame) in bibliotekarjev (spominčice) v ameriških knjižnicah od leta 1880 do 2009. Beveridge A. A., S. Weber, S. Beveridge Librarians in the United States from 1880-2009

Ameriška kolegica se je temu vprašanju obširno posvetila v svojem magistrskem delu (Exline, Eleta: Gender Composition and Salary Gaps in Association of Research Libraries (ARL) Institutions (2014). Master's Theses and Capstones. Paper 3). Ugotovila je, da so bile ženske v ameriških knjižnicah sredi 19. stoletja prava redkost, ob prelomu stoletja in v začetku 20. stoletja pa je postalo knjižničarstvo kot posledica nekaterih zgodovinskih dejstev že feminiziran poklic, v katerem je močno prevladal delež žensk med zaposlenimi. Zelo pomembna je bila nenadna in hitro rastoča potreba po visoko izobraženih vendar slabo plačanih knjižničnih delavcih, ki je značilna za zadnjo četrtino 19. stoletja, ko je v ZDA nastajal sistem javnih knjižnic, hkrati z vse večjo razpoložljivostjo izobražene ženske delovne sile. Ni nepomembno, da so veljale knjižnice kot kulturne ustanove za ženskam primerno delovno mesto, kjer so se delovne naloge dovolj dobro skladale z "ženskimi veščinami", medtem ko so se ženske v drugih zahtevnih delovnih okoljih in v uveljavljenih poklicih nenehno srečevale z odpori in nasprotovanjem. Vse to je vplivalo na razvoj knjižničnega izobraževanja in usposabljanja prav z namenom zagotoviti ženskam možnosti zaposlitve. Tako je bilo leta 1920 v ameriških knjižnicah že 78 % žensk, leta 1920 pa je dosegel njihov delež vrhunec s kar 90 %. Kot v drugih feminiziranih poklicih je imela zgodovinska prevlada žensk v knjižničarstvu dolgoročne posledice, med drugim nizko raven plač glede na zahtevano izobrazbo, znanja in veščine, s tem pogojeno pa zopet trajno nizko zastopanost moških v poklicu. V ZDA je bilo v zadnjem času izvedenih več poglobljenih študij o izobraževanju, zaposlovanju in seveda nagrajevanju žensk/moških v knjižničarstvu, s tem se ukvarja tudi IFLA, npr. Women's Issues at IFLA: Equality, Gender and Information on Agenda (Saur, 2003).

2. Jezikovna plat

Enakopravno obravnavanje delavk in delavcev, strokovnjakov in strokovnjakinj se v spolno zaznamovanih jezikih izraža tudi v ustreznem poimenovanju njihovih poklicev, nazivov v ženskem spolu. Spolno občutljiv jezik oz. spolno zaznamovan jezik je jezik, ki ima posebna obrazila, s katerimi lahko izražamo, ali gre za osebo moškega ali ženskega spola. Slovenščina je tipičen spolno zaznamovan jezik, saj se spol vedno odraža v obliki samostalnika, pridevnika, glagola in zaimka sočasno. Feminizacija v jeziku oz. raba ženskih oblik v imenovanju poklicev je v Sloveniji prvič omenjena leta 1995, tega leta je Svet Evrope tudi začrtal smernice odpravljanja seksistične rabe jezika, kar je pomenilo tudi nepristransko naslavljanje oseb ženskega spola v delovnih razpisih in drugih uradnih dokumentih. To je pomenilo, da bi se v Sloveniji morala uveljaviti raba ženskih oblik tudi za poklice, ki niso tradicionalno "ženski" (kot so npr. učiteljica, profesorica, medicinska sestra, čistilka ...). Politični problem je tako hitro postal tudi jezikoslovni, ker veliko poklicev, posebno tujih besed, ni imelo ženske oblike (npr. informatik). Ženske oblike je bilo treba izpeljati in uzakoniti. Jezikoslovno-politična razprava je s prekinitvami trajala dve leti in se je, predvsem zaradi političnega pritiska, končala v korist žensk – spolno zaznamovani poklici so v relativno kratkem času postali del uradnih dokumentov, zakonov in pravopisa. Standardna klasifikacija poklicev z obema oblikama je bila v Sloveniji sprejeta že leta 1997, raba ženskih oblik pa je bila celo tematizirana istega leta na 33. seminarju slovenskega jezika, literature in kulture. Danes jezikovnih razprav o spolno zaznamovanem jeziku v Sloveniji ni več, slovenščina se je odprla feminizirani rabi poimenovanj poklicev, ki so odraščajoči mladini čisto naravni. Nasprotno pa je npr. srbski jezik še vedno primer konservativnega jezika, ki je manj odprt za spremembe, kar je razvidno tudi iz ankete v raziskavi, kjer anketiranci žensko označujejo z moško obliko ali pravijo, da ženska oblika ne obstaja. (Povzeto po Bajić Lajkovac, N.: Spolno (ne)občutljiva raba jezika v Srbiji in Sloveniji v teoriji in praksi

Nikakor ne spreglejte knjižničnih uradnikov in knjižničnih uradnic. Tega poimenovanja v knjižnicah ne uporabljamo.
Pri vzgoji in izobraževanju sta potem še šolski knjižničar in šolska knjižničarka. (Klasifikacija poklicev, SURS)

Z vidika besedotvorja za nova ženska poimenovanja v slovenskem jeziku ni ovir. Besedotvorni postopki omogočajo tvorbo ženskega para h kateremu koli moškemu poimenovanju, to velja tudi za poimenovanja poklicev in zato Standardna klasifikacija poklicev za vse obstoječe poklice podaja tako moško kot žensko obliko prav zaradi uresničevanja načela o enakovredni uporabi oblik za moški in ženski spol v slovenskem jeziku. Nekaj predlogov za spolno nediskriminatorno ("neseksistično") rabo samostalnikov, ki označujejo osebe, podajajo Interne smernice za spolno občutljivo rabo jezika Komisije za ženske v znanosti, več pa je tudi zanimivih in koristnih objav z jezikovnimi nasveti, npr. Uveljavljanje ženskih poimenovanj v uradnih dopisih ali Tvorba ženskih oblik iz moških občnih imen.

V formalnem jeziku pravnih dokumentov, npr. pravilnikov ali zakonov, je lahko pogosta vzporedna raba moške in ženske oblike obremenjujoča in celo moteča za razumevanje, zato ni redkost, da naletimo na eno od dveh oblik "racionalizacije". Prva je uporaba moške oblike z dodano žensko končnico (npr. bibliotekar-ka, inventarizator-ka ali bibliotekar/ka, inventarizator/ka), ali pa v preambuli naletimo na dikcijo "V tem zakonu uporabljeni izrazi, ki se nanašajo na osebe in so zapisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralni za ženski in moški spol", v nadaljevanju pa se ženske oblike sploh ne pojavljajo. Praktično in korektno hkrati.
Vedno (?) racionalni Nemci so si izmislili nekaj prav posebnega – moško obliko poimenovanja in žensko končnico so zlili v eno besedo, pri kateri pa je začetnica končnice pisana z veliko črko (npr. BibliothekarIn), v nekaterih primerih pa ženski obliki poimenovanja dodali moško končnico (npr. BibliotheksbediensteteR) in tako z eno besedo dovolj zadovoljivo pokrili žensko in moško obliko. Te novotvorbe so bile nekaj časa dokaj moderne, deležne seveda tudi posmeha, sedaj pa se je njihova raba nekoliko umirila.

3. Ženske oblike v Bibliotekarskem terminološkem slovarju

Ob pripravi Bibliotekarskega terminološkega slovarja je skušala slovaropisna skupina zajeti čim več poimenovanj poklicev, profilov in strokovnih nazivov, ki jih srečamo v knjižničarstvu kot stroki in dejavnosti. Pri tem si je prizadevala enakovredno izbirati in obravnavati za posamezna poimenovanja obe obliki, moško in žensko. Vir za tradicionalna in/ali starejša poimenovanja so bila starejša strokovna besedila, za katera pa je značilno, da so vsebovala praviloma samo moško obliko poimenovanja, ženske pa ne. Najnovejši vir je bil trenutno veljavni Pravilnik o imenovanju v strokovne nazive v knjižnični dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/09 in 108/11), ki že upošteva zahtevo po enakopravnosti spolov tudi z navajanjem ženskih oblik. (V skladu z določili dopolnjenega Zakona o knjižničarstvu (ZKnj-1) bo predvidoma še letos do poletja sprejet nov Pravilnik o imenovanju v strokovne nazive v knjižnični dejavnosti, ki bo, kot kaže, uvedel še eno novo poimenovanje za delavca/delavko na začetku strokovne kariere). O strokovnih nazivih je bilo pred časom že govora v objavi Strokovni nazivi v knjižničarstvu.

Za današnjo objavo sem izbral le poimenovanja za tipične delavce/delavke v knjižnici, drugih oseb, ki prihajajo s knjižnico na tak ali drugačen način v stik, pa ne. Tako so izpuščene vse vrste obiskovalcev (bralec, član, obiskovalec, uporabnik, knjigoljub ipd.), avtorjev (avtor, prevajalec, prireditelj ipd.) ter pripadnikov drugih strok (knjigovez, tiskar, knjigar, knjigarnar, akviziter, urednik, cenzor ipd.) in še nekatere funkcije, npr. direktor, vodja, predstojnik, ravnatelj (ti so že bili izpostavljeni v objavi Predstojnik knjižnice).

Po teh kriterijih se je v izbor za slovar uvrstilo 65 poimenovanj za moške in 59 ustreznih poimenovanj za ženske (po Murphyju se mi je zagotovo še kakšen skril in ga nisem opazil), le šest poimenovanj je torej ostalo brez ženske oblike. To so bibliotekarski tehnik, čitalniški nadzornik, informacijski posrednik, kustos, samostanski knjižničar in sistemski knjižničar. Pri poimenovanjih čitalniški nadzornik, informacijski posrednik in sistemski knjižničar ni razloga za opustitev in gre za napako oz. površnosti pri naboru terminov za slovar (Standardna klasifikacija poklicev na primer pozna sistemsko inženirko). Pri preostalih treh bi si upal trditi, da so bili izpuščeni namerno:

• bibliotekarski tehnik je bil strokovni naziv do leta 1951 in je po takratnem pravilniku obstajala samo moška oblika
• kustos je opremljen z vrednostnim kvalifikatorjem (zgodovinsko) in se je uporabljal v času Licejske knjižnice oz. v samostanskih knjižnicah, takrat zagotovo samo moška oblika (ženski obliki kustosinja, kustodinja se danes uporabljata, vendar ne v knjižničarstvu)
• samostanski knjižničar je bil v preteklosti zagotovo samo moški; nimam pa podatkov, kako je s tem v današnjih samostanih.

Bibliotekarski terminološki slovar je zajel in predstavil naslednjih 59 poimenovanj za delavke, strokovnjakinje in ženske oblike strokovnih nazivov v knjižničarstvu:

amaterska knjížničarka -e -e ž ženska, ki nepoklicno dela v knjižnici; sin. knjižničarka amaterka; ant. poklicna knjižničarka ; prim. volonterska knjižničarka

analítičarka -e ž v dokumentalistiki ženska, ki vsebinsko, analitično obdeluje publikacije, dokumente; prim. geslilka, klasifikatorka

arhivárka -e ž strokovna delavka v arhivu

arhivístka -e ž strokovna delavka z visoko izobrazbo v arhivu

artotékarka -e ž strokovna delavka v artoteki

bibliográfka -e ž 1. strokovnjakinja za bibliografijo (1) 2. sestavljalka bibliografije (2)

bibliotéčna délavka -e -e ž gl. knjižnična delavka

bibliotekárka informátorka -e -e ž bibliotekarka (1), ki je usposobljena za zahtevnejše informacijsko delo v knjižnici; prim. referenčna bibliotekarka

bibliotekárka specialístka -e -e ž strokovni naziv v bibliotekarstvu za delavko z visoko izobrazbo in specialističnim izpitom

bibliotekárka z doktorátom -e -- -- ž strokovni naziv v bibliotekarstvu za delavko z doktoratom znanosti

bibliotekárka z magistêrijem -e -- -- ž strokovni naziv v bibliotekarstvu za delavko s specializacijo po univerzitetni izobrazbi ali z magisterijem

bibliotekárka -e ž 1. strokovni naziv v bibliotekarstvu za delavko z visoko izobrazbo 2. delavka v knjižničarstvu; sin. knjižničarska delavka, knjižničarka (1)

bibliotekárska specialístka -e -e ž strokovni naziv v bibliotekarstvu, za stopnjo višji od višje bibliotekarke

bibliotekárska svetoválka -e -e ž najvišji strokovni naziv za delavko v bibliotekarstvu

diplomírana bibliotekárka -e -e ž naslov (3), ki si ga ženska pridobi ob zaključku univerzitetnega študija bibliotekarstva

dokumentalístka -e ž strokovnjakinja za dokumentalistiko, zlasti za analitično obdelavo (1) dokumentov

domoznánka -e ž ženska, ki se ukvarja z domoznanstvom

fakultétna knjížničarka -e -e ž visokošolska knjižničarka v fakultetni knjižnici

geslílka -e ž ženska, ki določa predmetne oznake ; prim. analitičarka, klasifikatorka

informacíjska ménedžerka -e -e ž strokovnjakinja za informacijski menedžment

informacíjska specialístka -e -e ž strokovnjakinja za določeno strokovno področje, informacijsko dejavnost

informacíjska znánstvenica -e -e ž strokovnjakinja za področje informacijske znanosti ; prim. informatičarka

informátičarka -e ž strokovnjakinja za informatiko ; prim. informacijska znanstvenica

informatológinja -e ž strokovnjakinja za informatologijo

informátorka -e ž gl. knjižničarka informatorka

inventarizátorka -e ž knjižničarka (1), ki inventarizira knjižnično gradivo

izposojeválka -e ž 1. uslužbenka knjižnice, ki izdaja knjižnično gradivo uporabnikom in vodi ustrezne evidence o tem ; prim. bralec, uporabnik 2. ženska, ki si v knjižnici izposodi gradivo za uporabo v čitalnici ali na domu

klasifikátorka -e ž ženska, ki določa klasifikacijske oznake ; prim. analitičarka, geslilka

knjížničarka amatêrka -e -e ž gl. amaterska knjižničarka

knjížničarka informátorka -e -e ž knjižničarka (1), ki daje informacije v knjižnici; sin. informatorka; prim. referenčna knjižničarka

knjížničarka volonterka -e -e ž gl. volonterska knjižničarka

knjížničarka -e ž 1. delavka v knjižničarstvu; sin. bibliotekarka (2), knjižničarska delavka 2. strokovni naziv v bibliotekarstvu za delavko s srednjo izobrazbo

knjížničarska délavka -e -e ž delavka v knjižničarstvu; sin. knjižničarka (1), bibliotekarka (2)

knjížničarska manipulántka -e -e ž delavka, ki je usposobljena za opravljanje tehničnih in manj zahtevnih strokovnih opravil v knjižnici

knjížničarska referentka -e -e ž strokovni naziv v knjižničarstvu za knjižničarko (2) z večletnimi izkušnjami

knjížnična délavka -e -e ž ženska, ki dela v knjižnici; sin. bibliotečna delavka

konzervátorka -e ž strokovnjakinja za konzerviranje knjižničnega gradiva ; prim. restavratorka

kreátorka zapísa -e -- ž strokovnjakinja, ki je prva oblikovala in vnesla podatke za nov kataložni zapis

ljúdska knjížničarka -e -e ž gl. splošna knjižničarka

mladínska knjížničarka -e -e ž knjižničarka, ki dela v mladinski knjižnici ali mladinskem oddelku knjižnice;prim. otroška knjižničarka

otróška knjížničarka -e -e ž knjižničarka, ki dela v otroški knjižnici ali otroškem oddelku knjižnice; prim.mladinska knjižničarka

poklícna knjížničarka -e -e ž ženska, ki je strokovno usposobljena za delo v knjižnici in je v njej redno zaposlena; ant. amaterska knjižničarka

potujóča knjížničarka -e -e ž knjižničarka, ki dela v potujoči knjižnici

referénčna bibliotekárka -e -e ž bibliotekarka (1), ki opravlja referenčno delo; prim. bibliotekarka informatorka

referénčna knjížničarka -e -e ž knjižničarka (1), ki opravlja referenčno delo; prim. knjižničarka informatorka

restavrátorka -e ž strokovnjakinja za restavriranje knjižničnega gradiva ; prim. konzervatorka

samostójna bibliotekárka -e -e ž strokovni naziv v bibliotekarstvu, za stopnjo višji od bibliotekarke (4)

sodélavka -e ž ženska, ki je v manjši meri sodelovala z avtorjem, urednikom pri nastanku kakega dela

specializírana knjížničarka -e -e ž knjižničarka, ki je posebej usposobljena za določeno vrsto knjižničarskega dela

speciálna bibliotekárka -e -e ž bibliotekarka, ki dela v specialni knjižnici; sin. specialna knjižničarka

speciálna knjížničarka -e -e ž knjižničarka, ki dela v specialni knjižnici; sin. specialna bibliotekarka

splôšna knjížničarka -e -e ž knjižničarka, ki dela v splošni knjižnici (2); sin. ljudska knjižničarka

šólska knjížničarka -e -e ž knjižničarka, ki dela v šolski knjižnici

visokošólska knjížničarka -e -e ž knjižničarka, ki dela v visokošolski knjižnici

víšja bibliotekárka specialístka -e -e -e ž strokovni naziv v bibliotekarstvu za bibliotekarko specialistko z večletnimi izkušnjami

víšja bibliotekárka -e -e ž strokovni naziv v bibliotekarstvu za delavko z visoko izobrazbo in večletnimi izkušnjami

víšja knjížničarka -e -e ž strokovni naziv v bibliotekarstvu za delavko z višjo izobrazbo

víšja knjížničarska referentka -e -e -entka ž strokovni naziv v knjižničarstvu za višjo knjižničarko z večletnimi izkušnjami

volonterska knjížničarka -e -e ž ženska, ki prostovoljno, neplačano, nepoklicno dela v knjižnici; sin. knjižničarka volonterka ; prim.amaterska knjižničarka

Če poznate še kakšnega, ki se je izmuznil mojim očem ali pozornosti slovaropisne skupine, vas prosim, da se oglasite!

Tisk na zahtevo, tisk po naročilu

© CINNAMONTEAL PUBLISHING

Tehnologija digitalnega tiska je poleg splošne pocenitve in poenostavitve postopkov reprodukcije rešila založnike tudi ene večjih mor poslovanja s tradicionalno tiskano knjigo, to je ukvarjanja z zalogo, njenim skladiščenjem in predvsem problemi neprodanih ali celo iz knjigarn vrnjenih izvodov (t. i. remitenda). Tisk na zahtevo, tudi tisk po naročilu, je učinkovita uporaba tehnologije digitalnega tiska tako, da se po predhodnem naročilu natisne navadno en sam izvod posamezne knjige ali druge publikacije, zveže in odpremi znanemu kupcu (naročniku). Posebni temu namenjeni stroji lahko natisnejo in mehko vežejo do štiri knjige v minuti, zaradi priročnosti in enostavnosti uporabe jih imajo celo nekatere večje knjižnice. V odnosu do klasičnega založništva (vnaprej določena in znana naklada) in elektronskega založništva je nekaj značilnih poslovnih modelov tiska oz. založništva po naročilu:

Tiskana knjiga izide v določeni nakladi, tisk po naročilu je samo vzporedna dodatna možnost, npr. za oddaljene kupce, ki se izognejo stroškom in zamudnosti pošiljanja po pošti tako, da si lahko natisnejo knjigo na svoji lokaciji. Tiskana knjiga izide najprej v določeni nakladi, ko ta poide oz. je razprodana, tisk po naročilu nadomesti nekdanji dotis. Knjiga v tradicionalno založeni tiskani izdaji ne obstaja, na razpolago je le kot tisk po naročilu (npr. knjige, pri katerih ni pričakovati večjega povpraševanja in bi bilo nemogoče oz. tvegano določiti osnovno naklado, ki bi lahko ostala povsem neprodana); pogosto tudi pri samozaložnikih, ki nameravajo distribuirati le nekaj izvodov svoje knjige, sem sodijo tudi t. i. personalizirane knjige. Osnovna izdaja je elektronska knjiga, ki pa jo je mogoče na željo naročnika tudi natisniti. Starejša knjiga je izšla kot tiskana izdaja, ki pa je pošla; založnik skenira izvod prve izdaje (ali uporabi elektronsko predlogo za tisk, če je obstajala) in omogoči tisk po naročilu. Temu podobne so lahko storitve knjižnic in nekaterih drugih institucij, ki po naročilu digitalizirajo starejše publikacije in izdelajo za naročnika elektronsko knjigo in/ali tiskano knjigo po naročilu (EOD, o tem v nadaljevanju).

Pri tem je treba opozoriti, da v nobenem od teh primerov ne govorimo o elektronski knjigi, pač pa o tiskani knjigi, le da je pri njenem nastanku uporabljena digitalna matrica. Te knjige so navadno v mehki vezavi ne glede na to, v kakšni vezavi je morebitna predhodna ali vzporedna tiskana izdaja.

Tovrstnemu založništvu je zelo podobna storitev nekaterih knjižnic, ki omogočajo uporabnikom po naročilu izdelavo elektronske kopije starejših, pogosto težko dostopnih knjig (torej digitalizacija po naročilu). Taka je npr. storitev E-knjige po naročilu (EOD), razvita v okviru istoimenskega projekta, podprtega s strani Evropske komisije. V projektu sodeluje že 40 knjižnic (nacionalnih, univerzitetnih, akademskih, specialnih, splošnih) iz 12 evropskih držav. Slovenska partnerka v projektu je Narodna in univerzitetna knjižnica (Storitve EOD). Uporabnik lahko iz kataloga knjižnice, ki ponuja to storitev, naroči digitalizacijo in ponatis knjige (tj. tisk po naročilu), ki so ji potekle avtorske pravice, navadno je to 70 let od smrti avtorja, najpogosteje pa so to knjige, natisnjene med letoma 1500 in 1900. Digitalizacija je navadno nadgrajena z optično prepoznavo besedila, kar olajša kasnejšo uporabo. Po plačilu (okrog 0,22€ na stran) dobi naročnik besedilo v formatu PDF na strežniku ali po pošti na CD-ju.

Doslej smo srečali izvode, ki so na pogled povsem podobni izvirniku in so neke vrste "digitalni faksimile" ali z digitalizacijo izdelane tiskane verne kopije prvotne publikacije (z izjemo vezave). Zaradi učinkovitosti poslovanja, nižje cene izdelave in praktične izvedbe oz. tehnoloških pogojev izdelave pa se lahko po naročilu natisnjena knjiga tudi nekoliko razlikuje od izvirnika. Barvni tisk je najpogosteje nadomeščen s črno-belim, razlikuje se v formatu in kakovosti papirja, navedeni sta lahko tudi dve letnici izida (navadno leto izida prvotne publikacije in leto digitalizacije in/ali tiska po naročilu), lahko manjkajo nekatere (predvsem slikovne) priloge, glede na digitalno predlogo je lahko drugačna postavitev, prelom, vrsta in velikost pisave ipd., na kar nekatere založbe tudi opozarjajo (npr. "Izvod, natisnjen na zahtevo, ni identična kopija izvirne publikacije, temveč visokokakovostna reprodukcija vsebine". EU Bookshop).

S knjigami po naročilu se pojavljajo dileme in težave tudi pri njihovi bibliografski obdelavi, kar je že nekaj časa razvidno tudi iz razprav Komisije za katalogizacijo pri NUK in Foruma za katalogizacijo: ". . . dilemo o pravilnem navajanju letnice izida . . . Vedno več je namreč primerov, ko je v kolofonu naveden podatek o tisku po naročilu (npr. "transferred to print on demand 2012«), zraven pa je npr. tudi podatek, da je publikacija prvič izšla leta 2004. Sicer vedno navedemo zadnjo oz. najvišjo letnico, pri tisku po naročilu pa se lahko število zapisov za tako rekoč isto publikacijo hitro namnoži. V naši praksi poznamo tisk po naročilu pri sloveniki, ko namesto podatka o nakladi pišemo v polje 300a opombo "Tisk po naročilu". Gre pa pri sloveniki za prvo izdajo, prvi zapis določenega naslova, medtem ko pri tujih publikacijah s podatkom transferred to print on demand zapis že obstaja. Ali v tem primeru upoštevamo najvišjo letnico, torej 2012 (kot to delamo tudi pri slovenskih primerih) ali naj navajamo obe letnici, tako leto cop. 2004 kot tudi 2012, da je za uporabnika najdljivo. V bazi WorldCat oz. v katalogu Kongresne knjižnice obstaja zapis samo za leto 2004.

V publikacijah se pojavlja tudi formulacija npr. "transferred to digital printing in 2012". Pred tem pa je napisano še npr. »this edition published 2011«. Je "digital printing" v tem primeru natis in ga pišemo v polje 205?

… se je potrebno čim prej dogovoriti, kaj storiti v primeru »tiskanja na zahtevo« ("print on demand"); dogovoriti se je potrebno, kdaj se izdela nov bibliografski zapis (klasičnih natisov in ponatisov bo verjetno vedno manj). "

V Bibliotekarskem terminološkem slovarju je zajetih in predstavljenih šest terminov, povezanih s tovrstnim založništvom:

	é-knjíge po naročílu -ig -- -- ž mn. gl. elektronske knjige po naročilu
	elektrónske knjíge po naročílu -ih -íg -- -- ž (krat. EOD) mn. sodobna knjižnična storitev, ki omogoča uporabnikom naročiti digitalizirane kopije knjig; sin. e-knjige po naročilu
	EOD EOD-ja [eodé] m krat. (ang. E-books On Demand) gl. elektronske knjige po naročilu
	izdájanje na zahtévo -a -- -- s izdajanje elektronsko izdelane publikacije tako, da se ne natisne celotna naklada, ampak se vsakič natiska, dotiska, izdela samo število naročenih izvodov; prim. tiskanje na zahtevo, založništvo na zahtevo
	tískanje na zahtévo -a -- -- s tiskanje elektronsko izdelane publikacije tako, da se ne natisne celotna naklada, ampak se vsakič natiska, dotiska samo naročeno število izvodov; prim. izdajanje na zahtevo, založništvo na zahtevo
	založníštvo na zahtévo -a -- -- s založniška dejavnost elektronsko izdelanih publikacij tako, da se ne izda celotna naklada, ampak se vsakič natisne, izda samo število naročenih izvodov; prim. izdajanje na zahtevo, tiskanje na zahtevo

V praksi je raba termina tisk po naročilu mnogo pogostejša, kot je raba sopomenke tisk na zahtevo, v Googlu npr. več kot dvakrat tolikšna, vendar s temi velikimi številkami tukaj ne bom operiral, ker je informacijski šum prevelik in bi bila potrebna natančnejša analiza vseh zadetkov. Zato pa so bolj uporabni podatki iz jezikovnih virov:

	Gigafida	Nova beseda	Korpus bibliotekarstva
tisk po naročilu	47	12	23
tisk na zahtevo	14	9	46

Podatki iz Korpusa bibliotekarsva na prvi pogled sicer spodbijajo mojo trditev, vendar natančnejši pregled zadetkov pokaže, da nastopa tisk po naročilu (23) v različnih dokumentih različnih avtorjev (v reviji Knjižnica, Organizacija znanja in magistrski nalogi), tisk na zahtevo (46) pa z izjemo štirih samo v enem magistrskem delu, torej 42-krat v rabi enega samega avtorja, kar seveda ni realen pokazatelj o pogostosti rabe termina v strokovni literaturi. Navedbe v Bibliotekarskem terminološkem slovarju z zaključkom redakcije 2009 (izdajanje na zahtevo, tiskanje na zahtevo, založništvo na zahtevo) so le ilustracija sprememb v sodobni bibliotekarski terminologiji in kažejo, da smo v začetku uporabljali te po angleškem vzoru oblikovane termine, kasneje pa izoblikovali po svoje nove in ustreznejše, ki so se bolj uveljavili (knjiga, tisk(anje), izdajanje, založništvo po naročilu).

V nekaterih drugih jezikih smo zasledili za termin tisk po naročilu naslednje ustreznike:

angleško	print on demand, print-on-demand, POD
češko	tisk na požádání
francosko	l'impression à la demande
hrvaško	štampanje na zahtjev
italijansko	stampa su richiesta, pubblicazione su richiesta
nemško	Druck auf Anforderung
portugalsko	impressão sob demanda
rusko	печать по требованию, издательство по требованию
slovensko	tisk po naročilu, tisk na zahtevo
srbsko	štampanje na zahtev, штампанје на захтев
špansko	impresión bajo demanda, publicación bajo demanda
švedsko	beställtryck
piši kao što govoriš	принт он деманд, Принт он Деманд

Espresso Book Machine – v nekaj minutah od datoteke do tiskane knjige.

Gostujoče pero: Spoštuj moj jezik, če ga že jaz sam ne spoštujem…

Nemško kolegico, bibliotekarko in samostojno založnico Elisabeth Simon, smo na straneh bloga Bibliotekarska terminologija že nekajkrat brali (njeni prispevki v angleščini Knjižnica ali arhiv?, Issues on library terminology from the perspective of a German librarian in Appreciation of terminology and misunderstanding - Internationality of Terminology), pa tudi sicer slovenskim knjižničarjem ni neznana, z njo smo se že večkrat srečali. Bila je že predavateljica na naših mednarodnih seminarjih in referantka na posvetovanjih ZBDS, njena privatna založba je pred leti brezplačno omogočila izid humorne knjižice Knjižničar – Monodrama v slovenščini, gotovo pa se je spomnijo tudi slovenski bibliotekarji (sedaj ne več prav mladi), ki jim je desetletja omogočala študijske obiske in potovanja v Nemčiji, ni jih bilo malo. Po upokojitvi, ko je zapustila sedaj že nekdanji Deutsches Bibliotheksinstitut, je ustanovila lastno založbo Simon Verlag für Bibliothekswissen, ki je specializirana za bibliotekarstvo in informacijsko dejavnost, glasbo, zgodovino in nekatera druga področja kulture. Več o avtorici današnjega prispevka, ki ga je napisala v nemščini in smo ga zato prevedli, lahko preberete v predstavitvi ob njenem prvem prispevku Gostujoče pero – Elisabeth Simon

---

Pretežka je glava za nemške besede
ali
Bidermajer z angleškim naglasom

Vsiljujemo beguncem nemški jezik, medtem ko ga sami nenehno angliziramo? Kako se znajdemo z lastnim jezikom v odnosu do drugih? O tem razmišlja Elisabeth Simon po obisku Festivala o vprašanjih sodobnosti v Berlinu.

Ko je pred skoraj štiridesetimi leti mlada nemška učiteljica od ravnateljice zahtevala razred s turškimi otroki, ker ni več prenesla nereda, ki so ji ga med poukom povzročali bolj nadarjeni otroci priseljenih delavcev (tudi mi smo jim rekli gastarbajterji, op. JK), je doživela ob gledanju televizijskih poročil popoln poraz. Prav od Zelenih je doživela zaušnico, češ da je hotela na tak način z nemščino turškim otrokom spodrezati kulturne korenine. To negovanje kulturne dediščine je šlo menda tako daleč, da so celo grah uvažali iz Turčije, kot nam je pripovedovala takratna direktorica Turške knjižnice v Berlinu – knjižnico so medtem že zdavnaj zaprli, kar je za bralno napredno državo kot je Turčija zelo presenetljivo.

Ti - govoriti – nemško? Da, seveda. In če se želite naučiti tudi vi, me lahko mirno kdaj pokličete.

Medtem smo korenito spremenili svoja stališča in se kjer je le mogoče začeli zgledovati po vzorih in izkušnjah drugih držav. Avstralija, ki je bila v šestdesetih letih cilj mnogih nemških priseljencev, je zahtevala od prišlekov izpit iz znanja angleščine. Tudi Združene države so postavile znanje jezika kot pogoj za sprejem in izdajo ustreznega vizuma, kot to drastično opisuje v svoji življenjski zgodbi Joseph Kazickas (Wege der Hoffnung. Simon Verlag für Bibliothekswissen, 2014).

Danes beguncem iz številnih dežel ne le da jezikovne tečaje ponujajo, ampak jih celo vzpodbujajo k učenju jezika države gostiteljice, vendar ne vedno uspešno, kot je pred kratkim v večernih poročilih ARD dal vedeti volonter. Sledil mu je sirski begunec in se potožil, da je njegova glava po ločitvi od družine prepolna vsega hudega, da bi sprejela še vse te nemške besede. In on ni edini, ki se je znašel v taki situaciji. Mnogi begunci poudarjajo, da hočejo delati, vendar si pri tem predstavljajo dobro plačano fizično delo, za katero ni potrebno poznavanje jezika. Tako se tudi na strani beguncev že kažejo obrisi jutrišnjih konfliktov.

Odkar so našo znanstveno skupnost preplavile vsebine, metode in z njimi tudi merila ameriškega znanstvenega in raziskovalnega okolja, smo začeli tudi pri nas s študijskimi programi in predavanji v angleškem jeziku. Kot država, katere znanstvena pomembnost se je močno zmanjšala, smo se nadejali, da si bomo tako priborili boljše mesto v mednarodnem znanstvenem komuniciranju. Ob tem, da je v nemškojezičnem znanstvenem okolju vse več disciplin, kjer poteka poučevanje, raziskovanje in objavljanje v angleškem jeziku, ostajajo nasprotne pozicije in mnenja skoraj povsem tiho. Nekateri so vsaj poizkusili, kot npr. Dorothea Hofmann in Rubus Bussano Riccardi ("Die Kraft des Wortes. Plädoyer für den Gebrauch der Muttersprache" v: Forschung und Lehre, 12 /2015), ki pišeta, da ne more nič nadomestiti neposrednega dostopa do virov v maternem jeziku. In vendar je dobila TU München (Technische Universität München) leta 2015 razvpito negativno "priznanje" Sprachpanscher des Jahres (negativno priznanje, ki ga od leta 1997 podeljuje Združenje za nemški jezik tistim, ki so najbolj "zaslužni" za velike spodrsljaje pri obravnavanju nemškega jezika. TU München naj bi načrtovala odpravo nemškega jezika in vpeljavo angleščine na skoraj vseh smereh magistrskega študija. Op. JK ). Nadomeščanje maternega jezika z angleškim bi na koncu vodilo v odtujevanje mišljenja in veliko zmanjševanje vloge univerz kot prostora za svobodno izražanje.
(Prav o tem poteka že nekaj časa burna debata tudi pri nas, gl. npr. Borovnik, S.: O slovenščini kot jeziku znanosti. Delo, 31.3.2016. Op. JK)

Še več izkušenj glede ravnanja z maternim jezikom sem pridobila na prireditvi MaerzMusik letošnjega Berlinskega festivala. Prireditev so pomenovali Festival o vprašanjih sodobnosti, prav gotovo zaradi "novega formata", in vabili občinstvo k thinking together. Še dobro, da je po angleško, saj bi se sicer lahko vprašali, kako bo to delovalo, in seveda tudi, ali ne gre bolj za feeling together.

Teze za social acceleration, ki jih je nanizal eden od govornikov, so bile prejkone trivialne in ozko enosmerne, ampak to si morebiti lahko opazil šele kasneje, saj so bile izpeljane v angleščini. Govornik, še vedno zaprisežen zagovornik social change, je prešel v razlagi na accelaration of time, ne da bi o tem kaj več povedal. Samo to: Potem, ko je človeštvo prestalo povečevanje hitrosti, ki sta jo povzročila kolo in železnica, mu dela sedaj preglavice negativna rast sedanjosti in mu celo grozi, da bo lose the connection ali celo nevarnost, da izgubi obstoj. Pri tem pomagajo samo places of resilience kot sta Bog in Narava. Nasploh so centres of resilience za vsakega posameznika zelo pomembni, saj lahko sicer izgubi outreach ali celo, bognedaj, zboli. Umik kot panaceja, zdravilo za vse? Kaj pa, če bi bila to domovina, prijatelji, družina ali celo umetnost, kot je predlagal eden od poslušalcev? O tem predavatelj ni niti muksnil, samo voice of nature kot izhod za ultimate reality. Ja, zakaj se ne bi vrnili v bidermajer, pa čeprav bi morali Ludwiga Uhlanda in Clemensa von Brentana naglašati po angleško?

Ne, nisva v kloštru! Med zasluženim odmorom se hladiva na vrtu knjižnice.
Herder-Instutut, Marburg, 2008

Slikopis

© Resources for Computer Science

O knjigah smo na blogu Bibliotekarska terminologija seveda že večkrat pisali, predvsem takih, ki so nenavadne po svoji obliki in izdelavi, ali pa so dobile (navadno povsem) novo, nekoliko nenavadno ime, ki se v slovenščini šele uveljavlja in se ga včasih s težavo navajamo. Take so na primer skokica, razpiranka in flipbook, za katero pa (še?) nismo našli slovenskega poimenovanja. Z vidika "uporabe" sta nekoliko drugačni zvočnica in tipanka, pri katerih primarno čutilo, s katerim jo "bralec" dojema, ni vid, pač pa sta to sluh in tip. Glede na značilno vsebino so bile kot skupina obravnavane barvne knjige, barvne knjige v računalništvu in mavrične knjige. Elektronski knjigi se seveda tudi ni bilo mogoče izogniti (E-knjiga in/ali digitalna knjiga? in Prihaja za e-knjigo še t-knjiga?), prav tako žepnici in njeni zgodovini, gotovo pa ste že slišali tudi za zgibanko, kartonko, risanka, pobarvanko, zloženko . . . pa zgoščenko, ki tudi lahko vsebuje knjigo. Po razpiranki, o kateri je tekla beseda pred nekaj tedni, se mi je porajal lažen občutek, da bo sedaj nekaj časa mir. Pa ni bilo tako, komaj sem se dobro obrnil, se je že pojavila nova, tokrat slikopis.

Termin slikopis me je presenetil, saj sem ga doslej že poznal, vendar samo v tistem osnovnem pomenu, ki ga navajata tudi SP in SSKJ oz. ga razlaga Wikipedija, nisem pa vedel, da se (kot novost?) uporablja tudi za poimenovanje besedila oz. knjige, navadno namenjene otrokom, kjer se besedilo in sličice prepletajo, dopolnjujejo. Termin se pojavlja na publikacijah, v založniških katalogih in posledično tudi v bibliografskih zapisih COBIB. Teh je te dni v katalogu 93.

SSKJ navaja slikopis in piktografijo kot sopomenki       slikopís -a m knjiž. slikovna pisava: uporabljati slikopis       piktografíja -e ž arheol. pisava, sestavljena iz risb, ki ponazarjajo dogodke, pojme, predmete;       slikovna pisava: raziskovati piktografijo prav tako Slovenski pravopis       slikopís -a m, pojm. neobč. slikovna pisava       piktografíja -e ž, pojm. slikovna pisava in tudi Wikipedia       Piktográm (redko tudi piktográf) je osnovni gradnik slikovne pisave - poenostavljena slika,       ki predstavlja neki predmet ali pojem. Beseda piktogram je sestavljena iz latinske besede       pictus – narisan in grške besede γραμμα: gramma – zapis.       Zapisovanje s sliko oziroma piktografija je bila prva človeška pisava. Podobno tudi Encyclopaedia Britannica (pictography; pictorial sign; picture writing). Ob tem še zanimivost, da lahko v hrvaščini slikopis pomeni tudi video oz. film. Slikopis je vrsta slikanice s krajšim besedilom, v katerem so nekatere izbrane besede, praviloma so to samostalniki, nadomeščene s sličico ali pa sta napisana beseda in sličica ena ob drugi. Gre torej za literarno-didaktični pripomoček, namenjen začetnemu učenju branja, saj se teh kratkih, zabavnih besedil otrok loti brez strahu in se ob njih igraje uči tehnike branja, z njihovo pomočjo opazuje, pripoveduje zgodbo, lahko tudi šteje in pridobiva besedni zaklad. Besedilo je navadno pisano z velikimi črkami. Kot prvi objavljeni slovenski slikopis velja Zgodba o lovcu, kužku, ženi in orožniku avtorja/ilustratorja Bambiča (Naš rod (1930/1931), letnik 2, številka 1, str. 34).

© bukla

Domnevno prvi objavljeni slovenski slikopis Zgodba o lovcu, kužku, ženi in orožniku avtorja/ilustratorja Bambiča
(Naš rod (1930/1931), letnik 2, številka 1, str. 34). dLIb URN:NBN:SI:DOC-KN3KGFLX

© Emka.si

© Kamniskaveronika.net

Novejša slikopisa slovenskih založb, na levi sta pri Kekcu v besedilu beseda in sličica vzporedno, na desni pri Veroniki sličica v celoti nadomesti besedo.