Tekstanje in ali ne bi šlo kako drugače…

© DARS

Decembra in januarja so pritegnili pozornost veliki obcestni panoji in svetlobni napisi nad avtocestami, ki so nastali v okviru obširne kampanje ozaveščanja predvsem mladih z opozarjanjem na nevarnosti uporabe mobilnega telefona in pisanja sporočil (»tekstanja«) med vožnjo. Obsežni kampanji so se pridružile tudi nekatere medijske hiše (npr. Delo, Val 202), o tem so se razpisali blogi, v ta namen je bila ustanovljena skupina na Facebooku, mnogo pa je bilo tudi tvitov z oznako #NeTekstamKoVozim . S svojo vsebino in namenom je padla akcija na plodna tla in je pretežno žela odobravanje ali vsaj strinjanje, zato pa je vzbudil precej začudenja, nerazumevanja in tudi nestrinjanja ali celo nasprotovanja slogan

Besedi tekstati in tekstanje sta bili kmalu predmet posmeha pa tudi konstruktivnih razprav, npr. alter.si ali skupina jezikoslovcev in prevajalcev Skropucalo (in še enkrat v isti skupini, vendar tokrat bolj o grafični podobi akcije in manj o tekstanju).

Tekstanje in tekstati sta vredna pozornosti iz dveh razlogov. Prvič, ali dosedanji izrazi pisanje, tipkanje, tvitanje in že sprejeto esemesanje z ustreznimi glagoli (če pustimo ob strani humorno predlagane mejlanje, fejsbukanje ter seveda že ponarodelo meseđiranje) res ne zadoščajo in potrebujemo še nekaj novega, in drugič, če to novost potrebujemo, ali ne bi moglo biti vendarle kaj lepega slovenskega?

Odgovor na prvo vprašanje je enostaven: da, novo poimenovanje za to dejavnost potrebujemo. Texting je v angleščini že uveljavljen termin za text messaging (pojavlja se že v slovarjih, npr. The Free Dictionary, Collins Dictionary, dokaj na široko ga obravnava tudi Wikipedia), to je pošiljanje navadno krajših sporočil po mobilnih napravah, najpogosteje (pametnih) telefonih. Pri tem ne gre več samo za pošiljanje kratkih besedilnih sporočil SMS po telefonu, ki so se prvič menda pojavila že konec leta 1992, temveč tudi za vključevanje zvočnih, slikovnih in videoposnetkov ter uporabo drugih specializiranih aplikacij za tako komuniciranje, najpogosteje spletnih, ki jih je toliko, da se jih več ne da prešteti. Vsem znani so na primer Twitter, Facebook, Snapchat, WhatsApp . . . Posebnost je tudi v tem, da na telefonu pisec nima na razpolago popolne funkcionalne tipkovnice, saj uporablja bodisi klasično številsko tipkovnico ali poenostavljeno zaslonsko tipkovnico pametnega telefona, piše v naglici, pogosto stoje, med hojo, na avtobusu ali celo naskrivaj med predavanji . . . Pa še dolžina sporočila je lahko dokaj drastično omejena na 140 znakov ali kaj podobnega! V prizadevnem varčevanju s časom in energijo ali morebiti celo v izogib sindromu zapestnega prehoda se je v neformalni skupnosti uporabnikov takega komuniciranja razvil sleng (texting slang ali texting lingo) z vrtoglavim številom novih besed, predvsem pa okrajšav. Teh je že toliko, da se lahko zdi nepoznavalcu sporočilo kot šifrirano! Za angleški jezik obstaja že pisan nabor slovarjev tega slenga in okrajšav, npr. skromnejši Your Dictionary, Webopedia s kar 1400 okrajšavami ali InternetSlang, ki se približuje deset tisočim. Najbrž ni treba poudarjati, da je to predvsem jezik mlajših generacij, za našo sredino pa je značilno še to, da vsebujejo sporočila velik delež angleških izrazov in fraz, predvsem pa okrajšav (nekatere med njimi najbrž tudi nam manj mladim niso tuje, npr. LoL, WTF, OMG in še kaj). Nekaj pomoči so staršem, ki so pred sporočilom svojega najstnika povsem nepismeni, namenili tudi mediji. Da gre za tehtno vprašanje, kaže obilica obsežnih in resnih objav (npr. Kratice, ki jih starši morate poznati ali Internet and Text Slang Guide for Parents, 92 Teen Text Terms Decoded for Confused Parents). Malo v okras in še bolj v pomoč so lahko tudi emotikoni, ki so na srečo neodvisni od poznavanja "pravega" jezika (včasih se vprašam, če res). Na nekem forumu za mlade sem brez težav našel nabor slovenskih okrajšav, o katerih so se, tudi malce v zadregi glede njihovega pomena, pomenkovali.

DC - doug cajt FSM-fajn se mej RTM-rad/a te mam BBC-baterija bo crknila ju3-jutri s5-spet NP - ni panike NB - ni blema USC - uzem si cajt DMV - dol mi visi ;) JBS - jebi se BMK - boli me ku*ac LN - lahko noč NWM-nevem BW-(al BV) -brez veze nzk - ni za kej np - ni problema

© retailhell underground

Takole bi morebiti tekstali France Prešeren, Uršika Zala, Andrej Smole in Povodni mož… Pižama v sLOLvenskih klasikih 1

Iz navedenih značilnosti in posebnosti tovrstnega komuniciranja si upam zaključiti, da doslej uporabljani glagoli pisati, tipkati, tvitati, esemesati, pošiljati sporočila (ali celo kar preveč pogovorno mejlati, fejsbukati, meseđirati; na srečo je skoraj nemogoče snapchatati, whatsappati, vibrati ipd.!) pomensko zares ne zadoščajo, saj vsak zase opisujejo le enega od tako raznovrstnih segmentov oz. možnosti tekstanja. Ostaja torej vprašanje, če smo s tem izrazom zadovoljni. Gotovo ni idealna rešitev, ne zdi pa se mi niti prav slaba. Tekst se je kljub primernejšemu besedilu ohranil in ga uporabljamo. In če smo iz tipke naredili tipkati in tipkanje, ni zlomek, da ne bi tega dovolili tudi tekstu in naredili tekstati. Tekst res ni naše gore list in je prišel k nam čez takrat še zeleno mejo, ampak tudi tipkanje smo verjetno prevzeli od germanskih sosedov (nem. tippen, ang. type, typing), pa vendar vsi brez pomisleka tipkamo. Kot pri mnogih tujkah in novotvorjenkah bi lahko bilo le vprašanje časa, kdaj se besede dovolj navadimo, da več ne bode v ušesu. Se spomnite zgražanja ob prihodu zgoščenke? Res je nekateri še do danes niso preboleli, pa vendar je preživela in se je udomačila. Enako velja za skener, skeniranje in skeniran. Tudi knjigo so naši predniki na račun bukev dolgo gledali postrani, pa knjižnico zavoljo bukvarnice (objavi na tem blogu Kako so bukve knjiga postale in Kako je bukvarnica knjižnica postala). Ni zanemarljivo tudi dejstvo, da se je beseda tekstanje med tistimi, ki to najpogosteje in največ počno, že dokaj udomačila.

© Seton