Issues on library terminology from the perspective of a German librarian

Gostujoče pero – Elisabeth Simon

Libraries, information professionals and their professional terminology is a topic without limits in time and space. Therefore it is no surprise that today the discussion about terminology has been revived. With the application of information technology in the library work and the information services, including the invasion of electronic media and library materials, the professional discussion about modern technical expressions is growing and becoming very complex. Multidisciplinary approach has become a rule, multilinguality as well. Aggressive domination of foreign expressions, as the sometimes peculiar germanised form of English or US American words, is demonstrating the familiar case of e.g. internet site. This is a German "mutation" of the English words in German pronunciation into Internetseite (internet page). Today we are laughing about the translation of French fiches (catalogue card) into fish and signature into signature, although the correct translation is cote. Expressions from the old German library terminology as hochlesen (which means being educated by reading) or Richtungsstreit (two concepts of public librarianship, ruling the professional discussion before World War 2) or Kitsch als kultureller Übergangswert (Kitsch leading to culture) are today unknown even to professionals. Also the Volksbücherei ⁽¹⁾ (people’s library) lost its connection to people’s education in West Germany in the fifties and after some years in the former East Germany as well. In the United States however some expressions from the past time seem unusually up to date when e.g. during a conference about library buildings (44 years old) guidelines for a product evaluation are given, showing as in the product development program how the costs for an architect shall be evaluated ⁽²⁾. It may be a change for naming the clientele of the libraries, in previous times it was the reader, later the user⁽³⁾ and the customer today. But in 1989 it was still the word consumer ⁽⁴⁾ expressing a more passive attitude of visitors coming into a library. In the Dictionary of Librarianship by Eberhard Sauppe ⁽⁵⁾ the term collection development can be located but the presently most used term resource development is not mentioned. These are some little and simple examples, which should stress the importance of terminology and which show us, that the application of terminology has its limits of application in time and region.

---

1. Wolfgang Mühle: zum historischen Programm der allgemein Öffentlichen Bibliothek (AÖB). In: Zehn Jahre DDR, Zehn Jahre Allgemeine Öffentliche Bibliothek. Leipzig, 1959
2. Guidelines for Library Planners. Proceedings of the Library Buildings and Equipment Institute. Chicago, 1960
3. as in Manecke, H.-J., Rückl St. and K.H-. Tänzer: Informationsbedarf und Informationsnutzer. Leipzig, 1985. 144 p.
4. Dictionary of Library and Information Science. English/German – German/English : Wörtberbuch der Bibliotheks- und Informationswissenschaft. Englisch/Deutsch - Deutsch/Englisch. Weinheim und N-.Y., 1989
5. Eberhard Sauppe: Dictionary of Librarianship : Wörterbuch des Bibliothekswesens. München u.a., 1988

Fotografija deklice s knjigo, Vir: What gives 365

Gostujoče pero - Elisabeth Simon

Pred časom je na straneh Bibliotekarske terminologije gostovala s sestavkom ameriška prevajalka in terminologinja, tokrat imamo v gosteh nemško bibliotekarko. Elisabeth Simon slovenskim knjižničarjem ni neznana, z njo smo se že večkrat srečali. Bila je že predavateljica na naših mednarodnih seminarjih in referantka na posvetovanjih ZBDS, njena privatna založba je lani omogočila izid humorne knjižice Knjižničar – Monodrama, gotovo pa se je spomnijo tudi slovenski bibliotekarji, ki jim je desetletja omogočala študijske obiske in potovanja v Nemčiji, ni jih bilo malo.

Elisabeth Simon se je rodila v Talinu, glavnem mestu Estonije, kot izgnanka z družino pretrpela vojno in potem študirala v Hamburgu bibliotekarstvo, nato še zgodovino in sociologijo. Bila je med prvimi udeleženci ameriškega programa strokovne izmenjave in začela poklicno pot bibliotekarke v Columbusu, Ohio. Kasneje je vodila splošno knjižnico v Hamburgu, predavala na bibliotekarski visoki šoli in bila recenzentka znanstvenega časopisa "Buch und Bibliothek". Dolga leta je vodila Oddelek za mednarodno sodelovanje pri Deutsches Bibliotheksinstitut v Berlinu, kjer je vzpostavila impozantno mrežo mednarodnega sodelovanja s sorodnimi instutucijami in posamezniki po celem svetu.

Njena strokovna bibliografija šteje nad sto objav v nemščini in angleščini ter mnogo prevodov v kitajščino, japonščino, hrvaščino, makedonščino, romunščino in ruščino. Od leta 2004 predava na Oddelku za bibliotekarstvo in informacijsko znanost Humboldtove univerze v Berlinu, že dalj časa uspešno vodi lastno znanstveno založbo, najpej BibSpider in sedaj Simon Verlag für Bibliothekswissen. Za svoje strokovno mednarodno udejstvovanje je prejela častni naziv Hon FLA (Honorary Fellow) britanske Library Association.

Medkulturno sodelovanje in izmenjava informacij med različnimi kulturnimi in jezikovnimi okolji je bilo pogosto v središču njene pozornosti in delovanja, zato smo jo povabili kot gostujoče pero, da spregovori o jezikovnih vprašanjih v bibliotekarstvu skozi oči nemške kolegice.

---

Biografija in obsežna bibliografija Elisabeth Simon.

Na posvetovanju ZBDS v Mariboru 2009

Slogleščina, Denglisch, Franglais, Spanglish, Swenglist in še drugi

Skozi vso človeško zgodovino so jeziki intenzivno sprejemali besede in fraze iz drugih jezikov in se z njimi mešali. Danes prihajajo nove besede najpogosteje iz angleščine, natančneje iz ameriške angleščine, in pogosto jih nekritično vključujemo v svoj jezik tudi tam, kjer za to ni potrebe. Nastaja mešanica dveh jezikov, kjer se v istem stavku prepletajo morfološke, sintaktične in fonetične zakonitosti dveh jezikovnih sistemov. O tem piše prispevek slovenskega blogerja, ki ga je kot gostujočo objavo na BIK Terminology objavila ameriška kolegica Barbara Inge Karsch. Vabimo vas k branju in komentiranju, Barbari pa se zahvaljujemo za gostovanje.

Naj spomnimo, da je bila Barbara pred časom naša gostja z razmišljanjem Do terminologists still need a library?.

Eprint, preprint, postprint, reprint

V razpravah o odprtem dostopu se pogosto pojavljajo izrazi preprint, postprint in eprint, za katere celo projekt Sherpa (Definitions and terms) ugotavlja, da jih uporabljamo v različnih kontekstih z zelo različnimi pomeni. V prispevku jih bomo skušali dovolj razlikovalno razložiti in umestiti v slovensko terminologijo. Ker sodi pomensko v isto skupino, smo dodali še termin reprint.

eprint je elektronska verzija strokovnega, predvsem pa znanstvenega dokumenta, navadno članka (vendar lahko tudi disertacije, konferenčnega prispevka, poglavja v monografski publikaciji ali cele monografske publikacije), ki je dostopna na spletu bodisi v institucionalnem ali osrednjem digitalnem repozitoriju

postprint je že recenziran znanstveni članek v svoji dokončni obliki, navadno je to Wordova datoteka ali pdf, vendar oblikovan še tako, kot ga je pripravil avtor in se zato lahko glede tega razlikuje od uredniške verzije, npr. glede uvrstitve tabel in grafikonov (v besedilu ali na koncu besedila), dostopen v digitalnem repozitoriju, navadno po postopku samoarhiviranja; primerjaj preprint in uredniška verzija

preprint je avtorjeva varianta znanstvenega članka, navadno že sprejetega za objavo v časopisu, toda še pred recenzentskim postopkom, ki je že dostopen v digitalnem repozitoriju, navadno po postopku samoarhiviranja; primerjaj postprint in uredniška verzija

reprint je separatni odtis članka, torej konvencionalni dokument, ki ga je mogoče naročiti in kupiti pri založniku, in je pomenil pomemben vir znanstvenega komuniciranja vzporedno s časopisom, v katerem je članek izšel;
v založništvi in tiskarstvu je reprint tudi ponatis, tj. ponovni natis razprodane ali kako drugače nedostopne publikacije z mogočimi manjšimi popravki, spremembami

uredniška verzija je dokončna oblika elektronskega članka, pripravljenega in oblikovanega za objavo, navadno v formatu pdf ali html, kakršen je dostopen uporabnikom v odprtodostopnem ali plačljivem časopisu; primerjaj preprint in postprint

slovenskimi poimenovanji imamo še težave. Izvirni greh je že v angleškem izvirniku, ki operira z besedotvornim korenom print, pri čemer pa se predponi pre- in post- ne nanašata na tiskanje (print), kot je bilo v času tradicionalnega tiska, pač pa na recenzentski postopek (preprint je torej pre-peer-reviewed, postprint pa post-peer-reviewed). Lepa slovenska ustreznica za preprint je že nekaj časa termin predobjava (in sopomenka predpublikacija), ki ga Bibliotekarski terminološki slovar razlaga kot "dokument, navadno strokovni, znanstveni članek, objavljen in distribuiran še pred redno objavo v časopisu". Do tod vse lepo in prav, težava se je začela s pojavom izraza "postprint", ki mu navedena razlaga tudi prav lepo ustreza, saj sta tako preprint kot tudi postprint verziji dokumenta še pred objavo. Sistemsko gledano bi lahko bil zato izraz predobjava nadrejen preprintu in postprintu. Tu se torej zaplete, ker še nimamo ustreznih poimenovanj za ti pojavni obliki dokumenta. V strokovnem jeziku sta se že ustalili obe izposojenki, še toliko laže in brez težav tudi zato, ker smo preprint žargonsko uporabljali že desetletja. Novinka eprint se je doslej v slovenščini uporabljala redkeje in le izjemoma (spletni iskalnik jo zasledi predvsem kot ime nekaterih proizvodov) in smo jo glede na kontekst opisovali kot elektronski dokument, elektronski članek, elektronska disertacija ipd.

Pričakujemo vaše komentarje in predloge z novimi, boljšimi slovenskimi izrazi.

---

Članek bo objavljen tudi v Knjižničarskih novicah v rubriki Bibliotekarska terminologija.

Koliko je en kilobajt, megabajt, gigabajt?

Zadnjič smo spregovorili o merskih enotah, danes gremo korak dalje. Ko govorimo o podatkih, navadno uporabljamo enote kilobajt, megabajt in gigabajt, navadni smrtniki (še) ne gremo naprej. Pa si lahko predstavljamo, koliko je en megabajt v primerjavi s člankom, sliko, knjigo? Pri besedilu si lahko pomagamo z enostavno matematiko, tisto iz osnovne šole. Če je ena črka en bajt, na tipkani strani z dvojnim razmikom pa okrog 2000 znakov, kot to hočejo uredniki, je torej ena tipkana stran okrog 2 kB. To pomeni, da je v enem megabajtu okrog 500 strani navadnega besedila. Na eno klasično disketo, tako, ki je današnja mladina več ne pozna in je imela 1,44 MB, gre torej približno 600 strani besedila. Vendar . . . To bi veljalo le v primeru, ko bi besedilo pisali brez kakršnih koli oblikovnih dodatkov in v navadnem urejevalniku, kot je npr. Beležnica v okolju Windows. Tam načeloma še velja, da je en znak en bajt, v sodobnih urejevalnikih pa nikakor ne. Urejevalniki, Word na primer, beležijo v datoteko poleg besedila še vrsto drugih podatkov o oblikovanju besedila, vrsti črk, tabelah, opombah ipd., zato je neposredna primerjava tipkanih strani in količine podatkov dokaj nezanesljiva, a nekakšno primerjavo je vendarle dobro imeti in ta je za orientacijo dovolj dobra.

Tako lahko kaj hitro ugotovimo, da smo že na domači ravni pri delu z računalnikom s količinami podatkov precej visoko, saj se o megabajtih pogovarjamo pri prenosu datotek z interneta, pri navadnem shranjevanju pa je postal gigabajt že skorajda osnovna enota, kadar govorimo o slikovnem in videogradivu, ki ga je vedno več. Tudi besedila pogosto ilustriramo s slikami, grafikoni ali tabelami in datoteke celo s krajšimi besedili naraščajo v desetine megabajtov, isto velja za skenirana besedila.

Zgovorna in dovolj razumljiva je primerjava, da pomeni en terabajt besedilnih podatkov kar 50.000 dreves, ki bi jih morali predelati v papir, če bi hoteli vse te podatke natisniti. In 1 TB danes glede na potrebe in tehnološki razvoj sploh ni veliko. V povprečni trgovini z računalniško opremo je mogoče kupiti prenosni zunanji disk s tako zmogljivostjo in v velikosti malo večje žepne knjige že za 100 evrov ali manj, mularija pa za igrice in filme kupuje že tudi 2T diske, ki stanejo toliko, kot 20 pic v povprečni slovenski piceriji. Koliko je to dreves!?! Vsaj ena vsem razumljiva in sprejemljiva dobra lastnost elektronskega shranjevanja podatkov.

V računalništvu, posebaj pri navajanju velikosti pomnilnika (in elektronsko knjižnično gradivo sodi v to skupino), je pogosta raba predpon, osnovanih na potencah števila 2, ne pa 10, kot to poznamo v vsakodnevnem življenju, zato prihaja do razkoraka med vrednostmi. Očitno razliko opazimo že pri 1k, kjer je v dvojiškem sistemu ta "presežek" že 24 bajtov, pri velikih količinah pa je odstopanje seveda še večje. Za naše potrebe lahko to razlikovanje spregledamo in ne upoštevamo natančnih vrednosti, ki izhajajo iz dvojiškega sistema (torej 1M je ena milijarda).

k	=	210	=	1.024
M	=	220	=	1.048.576
G	=	230	=	1.073.741.824
T	=	240	=	1.099.511.627.776
P	=	250	=	1.125.899.906.842.624

Pripravili smo tabelo s približno oceno količine podatkov in primerjavo s tradicionalnimi mediji. Vrednosti so zaradi količin in večje ilustrativnosti zaokrožene navzgor ali navzdol.

1 bajt	en znak, črka
10 bajtov	ena beseda naravnega jezika
100 bajtov	en tvit, krajši SMS, luknjana kartica (zgodovina računalništva)

1 kilobajt	šala, kratka zgodbica, izvleček
10 KB	stran v enciklopediji
50 KB	stisnjena digitalna slika strani dokumenta
100 KB	fotografija nizke ločljivosi, članek v PDF formatu
500 KB	daljši članek v PDF formatu, elektronska knjiga za bralnik (stisnjena oblika)

1 MB	roman, ena 3,5 palčna disketa
2 MB	fotografija visoke ločljivosi, Tolstojeva Vojna in mir za bralnik (stisnjena oblika)
5 MB	celotna zbrana dela W. Shakespearja; 30 sekund videa prenosne (broadcast) kakovosti; Cankarjevo Moje življenje (skenirana verzija na dLib.si)
10 MB	minuta visoko kvalitetnega zvočnega posnetka; digitani rentgenski posnetek pljuč; škatka 3,5 palčnih disket
50 MB	digitalni mamogram
100 MB	dva zvezka enciklopedije; (meter) polica knjig
500 MB	CD-ROM

1 GB	visoko kvaliteten posnetek simfonije, film prenosne kakovosti
20 GB	visoko kvaliteten zvočni posnetek Beethovnovih del
50 GB	knjige v enem nadstropju knjižnice
100 GB	nadstropje znanstvenih časopisov v knjižnici

1 TB	potiskan papir iz lesa 50.000 dreves; vsi rentgenski filmi velike bolnišnice; dnevni podatki EOS (Earth Orbiting System, 1998)
2 TB	vsi dokumenti velike ameriške znanstvene knjižnice
10 TB	tiskano gradivo Kongresne knjižnice
50 TB	vsebina večjega sistema za hranjenje podatkov

1 PB	podatki EOS za 3 leta
2 PB	gradivo vseh visokošolskih knjižnic v ZDA
20 PB	vsi leta 1995 izdelani trdi diski
200 PB	vse tiskano gradivo na svetu

5 EB	vse doslej izgovorjene besede v zgodovini človeštva

Vir: Banović, Zoran: Koliko je to? Moj mikro, 7. maj 2007

Merske enote za bibliotekarje

Ljudje že od nekdaj radi stvari štejemo in merimo, pač po načelu več je bolje . . . Šteli smo že v pradavnini, vendar je takrat zadoščalo že štetje po principu "ena, dva, mnogo", saj več in večja natančnost nista bila potrebna. Nekatera ljudstva in njihovi jeziki so tako štetje ohranili do danes. Merjenje pa takrat ni bilo potrebno, saj je bilo časa, prostora, ozemlja več kot dovolj na razpolago, pot, ki so jo začeli, so nadaljevali do konca, ne glede na njeno dolžino. Tudi dolžina življenja ni bila merljiva količina. Potem pa so si naši predniki premislili in vse to je postalo pomembno. Razvili so številske sisteme in iznašli merske enote, to je standardne enote za merjenju fizikalnih količin kot so čas, razdalja, količina vina, žita ipd.

Številk in številskih sistemov je bilo skozi zgodovino precej več, kot jih poznamo danes.
Arabske številke, ki jih uporabljamo danes povsod po svetu in so prišle v Evropo v 11. stoletju, so izpodrinile rimske številke šele v 14. stoletju. Rimske številke uporabljamo danes le še izjemoma. Bibliotekarju bi lahko bilo zanimivo npr. označevanje vladarjev in papežev (npr. Elizabeta II., Benedikt XVI.), označevanje letnice posnetja filma ali videoposnetka v najavni ali odjavni špici, leto izida na naslovnici starejših publikacij, številčenje preliminarnih strani, poglavij, paragrafov, volumnov, dogodkov (npr. XXI. Zimske Olimpijske igre), zgodovinskih dogajanj (npr. II. Svetovna vojna), časovnih obdobij (npr. XX. stoletje) in datumov (npr. 5.XI.2010) in še kje, saj druge rabe tukaj ne bi na široko navajali (npr. v nekaterih znanstvenih panogah, za številčenje nadstropij itd.).

Od številskih sistemov se je v vsakdanji rabi kot edini ohranil samo desetiški ali decimalni. Samo domneva je seveda, da je nastal desetiški številski sitem kot posledica naravne danosti, da imamo na rokah 10 prstov. V preteklosti so se uporabljali številni drugi sistemi, od teh nam je najbližji dvanajstiški. Še danes kakšna prababica kupuje jajca po ducatu, prav tako spodnje perilo in jedilni servis za poročno darilo vnukinji. Jedilni pribor je v trgovinah pogosto v škatlah po ducat ali pol ducata, v "šteki" piva je 6 pločevink. V računalništvu je danes osnova dvojiški (binarni) številski sistem, poleg njega pa še šestnajstiški (heksadecimalni), osmiški (oktalni) in še kakšen.

Merjenje je postalo z razvojem civilizacije in izmenjavo dobrin zelo pomembno. Ena prvih merjenih količin je bila dolžina. Za določanje enot je bil priročen kar kak del telesa (korak, stopalo, laket, prst, ...). Za večje razdalje se je uveljavila besedna zveza "toliko in toliko dni hoje" in planinci jo uporabljajo še danes. Milja, ki jo anglosaški svet še danes uporablja, je dobila ime po latinskem poimenovanju za "tisoč (legionarjevih dvojnih) korakov". Zanimiva primera poizkusa "standardizacije" merskih enot sta npr. ideja angleškega kralja Henrika I. (12. st.), ki je uvedel jard kot razdaljo od nosu do vrha prstov svoje iztegnjene levice. Colo ali palec (tudi inča) pa je določil kralj Edvard II. (14. st.) tako, da je v vrsto postavil tri ječmenova zrna iz sredine klasa. Danes stvari več niso tako preproste, enote v Mednarodnem sistemu enot (SI) določijo na konferencah, ki jih organizira mednarodni urad za uteži in mere s sedežem v Parizu. V Republiki Sloveniji se lahko uporabljajo samo merske enote SI sistema kot jih določa Odredba o merskih enotah. Nedovoljene enote (npr. kalorija, palec, inča, cola, milja, čevelj, sod(ček), unča, konjska moč, atmosfera ipd.) se lahko uporabljajo le kot dopolnilna enota ob dovoljeni merski enoti.

In kje se najde bibliotekarstvo?

• Za paginacijo oz. fizični opis publikacije se uporabljajo danes praviloma arabske številke, starejši dokumenti (predvsem pa foliirani) imajo pogosto oznake z rimskimi številkami. Merska enota je stran oz. ustreznik u tujem jeziku, včasih v sekundarnih virih okrajšano tudi kot s, str., p., pp., pag. ipd., oziroma f., fol., množinsko tudi ff. za folio.
  
• Datume potrebujemo za označevanje leta ali datuma izida, copyrighta, tudi datuma posnetja zvočnega posnetka. Uporabljamo arabske številke, podrobnosti pa določa mednarodni standard ISO 8601 za zapis datuma in časa. Zapis datuma, predvsem v računalniškem okolju, utegne biti včasih zagonetka (npr. 03.07.2010). Pri označevanju številk serijskih publikacij se včasih uporablja tudi oznaka meseca z besedo ali rimsko številko, kdaj tudi letnega časa (npr. Spring 2010) ali lomljene letnice za oznako letnika (npr. 2005/2006), v francoskem kolofonu ni redkost oznaka četrtletja (trimestre) v letu izida knjige (oznaka z arabsko ali rimsko številko).
  
• Dolžina, širina, premer so primer, kjer se mešata dva merska sistema.
  • centimeter okrajšano cm (stoti del metra, ki je bil standardiziran v času Francoske revolucije) za opisovanje višine hrbta knjige ali njene širine pri prečnem formatu. Tudi za opisovanje premera optičnega diska (standardno 12cm in 8 cm).
    
  • čevelj (ang. foot, množina feet) za opisovanje dolžine računalniškega magnetnega traku na kolutu.
    
  • palec (ang. inch, slovensko tudi inč, inča, cola; oznaka " ali in) za opisovanje dimenzije (premera) magnetne diskete (standardno 8", 5¹/₄" ali 5,25" in 3¹/₂" ali 3,5") in redkeje optičnega diska (standardno 4,7" in 3.150"), pa tudi širine računalniškega magnetnega traku na kolutu.
• Čas oziroma trajanje npr. zvočnega ali videoposnetka sta navadno podana v minutah (okrajšano min, oznaka ') ali sekundah (okrajšano sek, oznaka "), redkeje urah (okrajšano h po latinskem poimenovanju), vse so prišle v slovenščino iz latinščine, podobno kot tudi dan in mesec.
  
• Podatki - količino podatkov se opisuje z dvema enotama
  • bit (ang. binary digit, dvojiška števka; okrajšano b) je osnovna in hkrati najmanjša enota informacije, ki se uporablja v računalništvu in teoriji informacij. Predstavlja ga samo ena od vrednosti 1 ali 0.
    
  • bajt (tudi zlog, byte, oktet; ang. byte; okrajšano B) je v računalništvu enota za količino podatkov oziroma velikost pomnilnika, pomnilniškega medija. Pri besedilnih podatkih ga lahko poenostavljeno enačimo z enim znakom, črko. Večje enote so kilobajt, megabajt itd. (glej spodnjo tabelo).
• Izpeljane merske enote so sestavljene iz dveh osnovnih enot ali merske enote in poimenovanja predmeta, ki ga določa (npr. obrat, sličica, pika ipd.).
  • sličica na sekundo okrajšano sl./sek, v bibliografskem opisu filmskega traku, projicirnega gradiva za navedbo hitrosti predvajanja
    
  • obrat na minuto okrajšano o/m, angleško rpm (revolutions per minute) v bibliografskem opisu zvočnih posnetkov za navedbo hitrosti vrtenja, npr. gramofonske plošče
    
  • dpi pik na inčo (ang. dots per inch) pri navajanju kakovosti tiskalnika, tiskalniškega izpisa ali optičnega tipala pri skenerju, digitalnem fotoaparatu
    
  • bpi bitov na inčo (ang. bits per inch) pri navajanju gostote zapisa na magnetnem, optičnem mediju (npr. magnetnem traku, magnetni disketi, zapisljivem optičnem disku)

Računalniški pomnilniški mediji imajo danes že zelo velike zmogljivosti in tudi elektronski dokumenti in elektronske publikacije postajajo z vidika porabe pomnilniških zmogljivosti vse obsežnejši, povprečna digitalna fotografija že nekaj milijonov bajtov, videoposnetek blizu milijarde bajtov. Za večkratnike bitov ali bajtov se zato uporabljajo standardizirane mednarodne predpone, tako dobimo večje enote kilobajt, megabajt, gigabajt itd., vendar je pri tem pretvornik 1024 (dvojiški sistem) namesto 1000 (desetiški sistem).

Vir: Wikipedia - Predpone SI