Jože Munda se je poslovil

 

 

 

 

 

 

 

 

     Jože Munda
      10. februar 1930, Novo mesto
      6. marec 2018, Gornja Radgona
 

Jože Munda je bil zame, takrat mladega bibliotekarja začetnika, pojem skrivnostnega, nekoliko zadržanega bibliotekarja, tistega resnega, skorajda hudega in strašno učenega, skritega nekje globoko v temačnih sobanah Narodne in univerzitetne knjižnice. Tisti Munda, ki je poosebljal mojo predstavo bibliografa, leksikografa, urednika, predavatelja in pisca. Priznan slavist in literarni zgodovinar, sodelavec Jugoslovanskega leksikografskega zavoda in glavni urednik Slovenskega biografskega leksikona, predavatelj bibliografije na Pedagoški fakulteti, urednik tekoče bibliografije, urednik zbranih del slovenskih klasikov, pisec prispevkov za enciklopedične izdaje, sestavljalec osebnih, strokovnih in tematskih bibliografij, v letih 1969 do 1979 vodja bibliografskega oddelka v Narodni in univerzitetni knjižnici, med leti 1965 in 1969 urednik stanovske strokovne revije Knjižnica. Tisti Munda, ki je napisal sicer drobno, a zelo pomembno knjigo z naslovom Knjiga, ki je še danes dobrodošel in koristen priročnik, čeprav je izšla leta 1983. Takim se človek raje spoštljivo umakne, kot da bi jih srečal na hodniku! Bolje sem ga spoznal pred kakimi tridesetimi leti, ko sem ga malce v zadregi in skoraj s strahom povabil k sodelovanju v Bibliotekarski terminološki komisiji. Za trenutek je pomolčal, namršil goste obrvi in z gromkim glasom zelo resno vprašal: "Mladenič, pa vi mislite, da jaz to znam?". Potem sva se desetletje in več srečevala na terminoloških debatah, kjer je vedno znova presenečal in razveseljeval z neizmernim poglobljenim pa vendar širokim znanjem z različnih področij, ki jih je obvladal in v njih tudi deloval. Neprecenljivo je bilo tudi njegovo temeljito poznavanje preteklosti teh strok in natančne terminologije. Bibliografija, leksikografija, urednikovanje, tiskarstvo, založništvo, bibliotekarstvo, znane osebnosti… o vsem tem je stresal znanje in tudi anekdote kot iz rokava. Postala sva tesna strokovna sodelavca in odprl se mi je v povsem drugačni luči. Strog, skoraj hud pogled in prav tak način govora so pogosto prepredale humorne iskrice, včasih kar hrumeče strele, ki jih je pripovedoval s kar se da resnim obrazom. Treba se ga je bilo navaditi, da si razločil, kdaj gre zelo zares in kdaj se šali, včasih tudi z veliko mero ironije in ni se mu bilo težko pošaliti tudi na svoj račun. Ob tem pa nas je zasipal z nepopisnim znanjem, ki nam ga je širokogrudno razdajal. Učil nas je tudi z vprašanji in skepso, ko je zelo resno ali s porednim nasmehom podvomil v naše trditve. Nepozaben je bil trenutek, ko se je sredi seje vrnil z neizogibne čikpavze (po dveh urah sejanja je "moral" vedno na cigareto, brez tega ni šlo), ustopil se je pred mizo, nas ošvrknil s hudim pogledom in zelo resno dejal: "Fantje, a mislite, da je res tako? Vi ste navadni amaterji". Pomolčal je in užival v naših zmedenih pogledih, potem pa dodal: "Veste, jaz sem absoluten amater". Neizmerno mnogo sem se od njega naučil in za vse to sem mu izjemno hvaležen! Imel sem srečo in privilegij, da sem ga spoznal tudi v povsem sproščenem, prijateljskem okolju, neobremenjenem s službo, stroko, zapetim okoljem. Pred leti sva se srečala v njegovi "letni rezidenci", majhni prijazni brunarici v ozki zeleni dolini savinjskih hribov nedaleč od Gornjega grada. V senci košatega drevesa pred hišo sva na kmečki klopi srebala iz majhnih kozarčkov in v vsej svoji širini se je pokazal globoko razmišljajoč, razgledan in povsem umirjen, kramljajoč kolega, ki ti je pripovedoval zato, da ti pomaga, ne zato, da bi se z bogastvom znanja in izkušenj hvalil. Dan je minil, kot bi mignil, in kar ostal bi še v njegovi družbi… Radi se spominjamo dobrih učiteljev, ki so nas naučili česa koristnega in nam utrli pot ter nas usmerili v strokovno življenje, razgledanih strokovnih kolegov, s katerimi je bilo lepo sodelovati, živahno razpravljati in skupaj dosegati zastavljene cilje, in seveda prijetnih prijateljev, s katerimi smo preživeli nepozabne trenutke. On je bil vse to. Spoštovan profesor, občudovanja vreden kolega in tudi nasmejan prijatelj, ki je bil vedno pripravljen prisluhniti in pomagati. Odslej bo z nami samo še v srcih in lepih spominih. Le mesec dni po 88. rojstnem dnevu nas je v začetku marca za vedno zapustil. Več je o življenju in delu Jožeta munde pred osmimi leti zapisal naš sedaj tudi že pokojni kolega dr. Gregor Kocjan v članku Bibliograf Jože Munda – osemdesetletnik, krajša predstavitev pa je tudi v Wikipediji. Jože je bil med ustanovitelji in potem dolga leta nepogrešljiv član Bibliotekarske terminološke komisije. Z desne Maks Veselko, Jože Munda in Ivan Kanič. Bibliotekarska terminološka komisija je praznovala junija 2006 jubilejno 500. sejo Bibliotekarska terminološka komisija je praznovala 2. junija 2006 neobičajen jubilej - od svoje ustanovitve leta 1987 je opravila 500 delovnih sej. Na sliki od desne: Jože Munda, Ivan Kanič, dr. Alenka Šauperl, Majda Ujčič, mag. Jože Kokole, dr. Polona Vilar, Tomaž Kobe, dr. Maja Žumer, dr. Franci Zore, Zvonka Leder, Maks Veselko, dr. Branko Berčič. Vse fotografije: Ivan Kanič