Bil je učitelj, kolega in prijatelj

 

 

 

 

 

 

 

     Dr. Branko Berčič
     12. januar 1927, Šmalčja vas pri Šentjerneju
     17. januar 2013, Škofja Loka

Radi se spominjamo dobrih učiteljev, ki so nas naučili česa koristnega in nam utrli pot ter nas usmerili v strokovno življenje, razgledanih strokovnih kolegov, s katerimi je bilo lepo sodelovati, živahno razpravljati in skupaj dosegati zastavljene cilje, in seveda prijetnih prijateljev, s katerimi smo preživeli nepozabne trenutke. On je bil vse to. Spoštovan profesor, občudovanja vreden kolega in nasmejan prijatelj, ki je bil vedno pripravljen prisluhniti in pomagati. Odslej bo z nami samo še v srcih in lepih spominih. Le nekaj dni po 86. rojstnem dnevu nas je za vedno zapustil.

Tudi tisti, ki smo mislili, da ga bolje poznamo, smo bili pogosto začudeni nad pisanostjo in raznolikostjo dejavnosti, s katerimi se je v življenju ukvarjal in nadvse uspešno spopadal. In v vsem je bil tako dober, zares odličen, da si ga vsak po svoje "lastimo". Življenje ga je že tako mladega z Dolenjske preneslo na Gorenjsko, da ga imajo Škofjeločani za svojega, bil jim je občinski odbornik in podpredsednik občine Škofja Loka. Za svojega ga imajo slavisti in literarni zgodovinarji, saj je bil velik poznavalec in raziskovalec Tavčarja, protestantike, srednjeveške literature in piscev 19. stoletja. Tudi zgodovinarji ne dajo svojega predsednika in častnega člana Muzejskega društva Škofja Loka. Celo kulturna politika mu ni bila tuja, bil je pomočnik republiškega sekretarja za prosveto in kulturo. Velik del življenja je posvetil študentom in ustanovitev Oddelka za bibliotekarstvo je prav njegova zasluga, Univerza mu je podelila naziv zaslužnega profesorja, po njem pa se imenuje tudi nagrada diplomantom za najboljše diplomsko delo s področja bibliotekarstva in informacijske znanosti. Seveda ga tudi knjižničarji ne damo, prehodil je vso pot od knjižničarja do vodje Rokopisnega oddelka in ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice, ves čas pa tudi raziskovalca srednjeveških rokopisov in inkunabul, zaščite in nege knjižničnega gradiva, razvoja tiskarstva, nacionalne knjižnice in stanja ter organiziranosti knjižničarstva na Slovenskem. Njegova osebna bibliografija šteje nad 480 bibliografskih enot. Zveza bibliotekarskih društev Slovenije mu je za strokovno in znanstveno delo ter prispevk k razvoju bibliotekarstva podelila Čopovo diplomo in dvakrat nagrado Kalanovega sklada. Kot priznanje za življenjsko delo mu je leta 2010 predsednik republike podelil Zlati red za zasluge. Kaj še ostane tako bogatemu življenju? Umetnost? Objavil je tudi nekaj liričnih pesmi, nekatere skupaj z Ivanom Minattijem, Ado Škerlj in drugimi. Nemara šport? Kot deček se je že med vojno včlanil v loški nogometni klub in bil po vojni član nogometne mladinske selekcije . . .

Izjemen je bil tudi njegov prispevek k bibliotekarski terminologiji. Kot slavist, raziskovalec in pedagog je negoval slovenski jezik in se zavedal izjemnega pomena ustrezne terminologije za razvoj in afirmacijo stroke. Vse od leta 1987 je prizadevno sodeloval v Bibliotekarski terminološki komisiji, katere soustanovitelj je bil, in jo povezoval s Terminološko komisijo Inštituta za slovenski jezik pri SAZU. Veselje je bilo z njim razpravljati in se ob tem ves čas tudi učiti, saj je bil neizmeren vir znanja o zgodovini bibliotekarstva, pisav in knjige ter njenih prehodnic, inkunabulistike, tiskarstva in vsega s tem povezanega. Vodil nas je in nam svetoval, pri tem pa ga ni bilo sram priznati, da se z veseljem ves čas od nas tudi sam uči "vsega tega novega, kar zdaj vi mladi delate". Vedno dobrovoljen, razumevajoč in sočuten kolega je v strokovni terminološki razpravi enakovredno in brez zamere s spoštovanjem sprejemal mnenja in tudi kritike kolegov svoje generacije, Maksa Veselka, Staneta Suhadolnika, Jožeta Munde in kasneje Majde Ujčič, kot tudi nas, takrat še bibliotekarskih zelencev. V tako prijetnem vzdušju je bilo veselje delati, privoščili pa smo si tudi slavnostne večerje in razigrane piknike na Štajerskem, Gorenjskem in Notranjskem! Zasluga za uspešno delo Bibliotekarske terminološke komisije in izid slovarja je zagotovo v veliki meri prav njegova.

Branko ni bil nikoli moj profesor, vedno pa je bil moj učitelj in vzornik. Hvaležen sem mu za vsak trenutek skupnega dela, za vsak nasvet in vsako vzpodbudo. Pa neizmerno človeško toplino in prijateljski odnos. Ostal bo v mojem srcu.

Čas

I Po cesti šla sva jaz korak za mano Čas. Drseč za sabo vlekel je stopinje, mu plašč zamazan v sapi je pofrfotaval. Pri luknjah noter, ven skozi rokav se veter je skrivalnice igral, lase razmršil in jih sipal čez oči, ki bodle so kot brinje. Ves šumni dan do pozne tihe tja noči pretrgano je suho pokašljaval. A jaz, ves mlad in zdrav naprej sem hitel kakor val vihrav in nisem mu privoščil ne pogleda ne pozdrava. Korak za mano šel je Čas!

II Po cesti šla sva jaz in poleg mene Čas. Pogledal sem v obraz razbičan mu, v oči, in videl sem, da take so kot moje, in čutil sem, da isto v srcih obeh živi, da kri obema divje poje. Podal sem mu rokó in šla sva, eno oba, v trpljenje, v boje tovariš Čas in poleg njega jaz!

III Po cesti stopa Čas — za njim grem jaz. S ponosno dvignjeno glavó, s korakom prožnim gre naprej, saj svet njegov je ves brez mej in on za večno, za vsekdar njegov je silni gospodar. A meni v srcu je bolnó, mi v prsi leze mrtvi mraz. A tam, pred mano, Čas! — . . . Počakaj Čas,      za tabo grem!      Ne smem? - - Ne smem! . . .      Ah, meni že tako je mraz . . .      Čas . . . ! Čas . . . !

Branko Berčič: Čas.
Pesmi mladih. V: Novi svet, letnik 2, številka 3/4 (1947)

Terminološko delovno gradivo

Zaplana 2003

Ljubljana 2003

Predavanje Muzejskemu društvu Škofja Loka, 2008

Ljubljana 2006

Še malo, pa bo slovar izšel! Ljubljana, 2006

Terminologija v Mariboru, UKM 2005