O tvitminologiji in tviterizmih smo pred časom že pisali in ugotovili, da je množica bolj ali manj duhovitih skovank, večinoma izpeljanih iz imena Twitter, nerazumljiva celo angleško govorečim tviterašem, slovenci smo v razumevanju seveda še korak za njimi, kaj šele, da bi skušali (iz)najti slovenske izraze. Nič bolj uspešni nismo z uporabo drugih, nekoliko splošnejših z družabnimi omrežji povezanih izrazov (kot so like, post, status, wall, profile, account ipd.). Prenekateri od teh je sicer v vmesnikih preveden (Facebook večino prevaja, nekaterih pa ne), vendar nadebudni uporabniki najpogosteje uporabljamo angleška (pogosto popačena) poimenovanja. Bralce smo povabili h komentiranju in predvsem prispevanju predlogov za nova ali boljša slovenska poimenovanja, vendar prav velikega drena okrog predlogov ali komentarjev ni bilo.
K današnjemu pisanju so me vzpodbudila besedila v "javnem" delu Facebook in Googla, celo v objavah strokovno-informativnega spletnega časopisa. Lajkite me! Najbolj nori lajki. Top lajki. Lajkam in ne lajkam . . . Če lajkam sliko, še ne pomeni . . . Lajkam knjižnico če u njej berem . . . Prijavi lajk . . . Koliko lajkov . . . Če bo 2000 lajkov pokažemo slike (spletni časopis, tudi vejica manjka), Lajkaj našo Facebook stran . . . Če vam je izobraževanje všeč, ga lahko Lajkate, ocenite . . . Prosim lajkaj prvo povezavo . . . Dobrodelna akcija zbiranja lajkov . . . in tako v nedogled. Priznam, da tega res ne lajkam! In ne recite mi, da sem purist!
V ilustracijo, da za 75 jezikov ta izraz na Facebooku vendarle ni bil nerešljiv, sem si izposodil sliko ameriških kolegov, na kateri je tudi slovenski gumb (in latinski). Kaj pa "domorodci" v praksi uporabljajo, je pa že drugo vprašanje.
Vir: 22 Words
Objave
@Janez Tu se pridružujem zgražanju (in namenoma uporabljam to trdo besedo) ob glagolu "lajkati". Morda ker je zvočno blizu besedi "lajati" (kadar jo uporabljamo v slabšalnem pomenu za ponazoritev določenih oblik človekovega govora). Vendarle se pa sprašujem o ozadju celotnega pojava lomljenja jezika, ki se je izraziteje pojavilo kot mobitel slovenščina v SMSih in se zdaj nadaljuje v forumih in socialnih omrežjih (ali pa je bilo časovno zaporedje celo obratno). In sprašujem se ali ima vse skupaj morda neko psihološko povezavo z jeziki določenih socialnih skupin v preteklosti, ki so iz zarotniških (in tudi varnostnih) razlogov oblikovali jezike tipa rokovnjaščine ipd. Da gre morda za željo biti tudi drugačen, biti član nekega zarotniškega kluba pa čeprav zgolj v jeziku. In na koncu koncev, saj je tudi v ozadju dialektov neka pripadnostna komponenta. V to razmišljanje se seveda spuščam kot laik in bil bi prav vesel, ko bi kdo z znanjem jezikoslovca nekoliko obdelal ta fenomen.
OdgovoriIzbrišiNasilje nad slovenščino smo organizirano in načrtno Slovenci v zgodovini že večkrat zganjali, današnji čas pa, kot zgleda, združuje več temu naklonjenih pogojev in manj naravnih varovalk. Močna naravna varovalka v preteklosti je bila narodna zavest, slovenski Štajerci so znali opraviti z nemškutarji . . . danes marsikdo najbrž več ne ve, kaj je narodna zavest in kaj bi z njo počel, kar seveda glede na okoliščine ni prav nič čudnega. Je pa toliko bolj zaskrbljujoče. So pa močno prisotni elementi, ki jih sami navajate, potreba po pripadnosti in s tem drugačnosti od etabliranega, modnost in elitizem (?), ob tem tudi malce zarotništva in dosti občudovanja idolov (ki to sploh niso), ki jih spretno kuje in izkorišča tudi nebrzdano potrošništvo. Nemalo tega novodobnega argoja (rokovnjaščine) je skovala industrija in z njo povezan marketing za vsako ceno, tudi ceno maternega jezika. Ko sem ob malici bral vaš komentar, sem imel v roki plastenko priznanega slovenskega izdelovalca brezalkoholnih pijač, na nalepki se je bohotilo ime pijače: Drink . . . Otrokom namenjene reklame na televiziji pa sploh kličejo po uporabi slovarja, kdo ve katerega, ko so stvari pisane in izgovarjane s tolikšno mero fantazije! Otrokom je namenjena tudi slovenska »Number one chicken sausage in Europe!”, Mobi paket “Itak Džabest” prav tako, in “Orto u nulo” . . . Da bodo vsaj orto, če ne že retro! Otroci jezik medijev sprejemajo kot »normalen« in ga seveda posnemajo, kot smo mi nekoč občudovali slovenščino Ajde Kalan, Nataše Dolenc, Jerneja Pikla in še koga. Radio in televizija danes dvojine, rodilnika z nikalnico in še česa ne obrajtata več . . . Blagajna dobrega soseda me vedno prijazno opozori: Ne pozabite VAŠE kartice! Zato SVOJE kartice res nikoli ne pozabim . . .
OdgovoriIzbrišiZa zaključek še zanimiva analogija. Mladi uporniki v Peklenski pomaranči (Anthony Burgess, 1962) so svoj argo, ker so Američani, temeljili na ruščini! Za sladokusce slovarček jezika »nadsat« (teenage) http://www.mattiavaccari.net/mis/nadsat.html .
Pred slabim letom je objavil zanimiv članek prav o tem izrazu časopis The Economist: "Likez-vous this ad?"
OdgovoriIzbriši