Spletna knjižnica

© Common-Place

Daleč so že časi, tudi sivolase knjižničarke in sivobradi knjižničarji se jih komajda še spomnimo, ko je bila knjižnica samo knjižnica, nič zabeljena s pridevniki elektronska, e-, digitalna, hibridna. Ko se je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja slovenska knjižnica začela spogledovati z računalnikom, to njenega dobrega imena ni prizadelo, saj je šlo zgolj in samo za podporo kataloga in podobnih bibliografskih zbirk, npr. člankov v takratnih INDOK-centrih. Pa še to se je še vedno dogajalo v precejšnji meri "analogno" – zajemanje in vnos podatkov z na roko ali s pisalnim strojem napisanimi vhodnimi dokumenti in potem še luknjanimi karticami (zopet ročno pretipkavanje na luknjalniku kartic), računalniške obdelave so potekale off-line in zato najpogosteje ponoči, rezultati pa so bili potem shranjeni na magnetnih trakovih in le redkeje na diskih. Sama uporaba pa je bila zopet "analogna", saj sta bibliotekar in uporabnik dobila v roke samo neizmerno obsežne abecedne (spogledovanje z abecednim imenskim katalogom) ali po deskriptorjih urejene izpise (kot predmetni katalog) na značilnem zebrastem papirju v težkih zelenih mapah. Sprememba imena je zato prizadela samo katalog, dolgo se ga je držalo ne prav lepo ime računalniško podprti katalog, kasneje pa so se uveljavila poimenovanja računalniški katalog, elektronski katalog, digitalni katalog, redkeje tudi virtualni katalog. Zanimivo in pohvalno za naše predhodnike je dejstvo, da so bili prvi članki o računalnikih (takrat še "elektronski računalnik") in uporabi računalnikov v knjižnicah objavljeni že v letih 1972 oz. 1973!

Ko pa je začel računalnik "podpirati" poleg kataloga še druge dejavnosti v knjižnici, predvsem pa s prodorom elektronskih virov, je dobivala knjižnica različne nove vzdevke, ki so skušali bolj ali manj posrečeno poudarjati njene nove funkcije, način delovanja, vire ipd., čeprav razločevanje med njimi pogosto ni bilo in med nekaterimi še vedno ni povsem jasno. V nadaljevanju navajam nekaj s temi poimenovanji povezanih terminov in oceno, kdaj so se začeli pri nas uporabljati. Datiranje začetka pojavljanje določenega termina v bibliotekarski strokovni literaturi je seveda zelo nenatančno in zgolj informativno, saj se opira samo na nekaj virov, to so Ekscerpcija starejših strokovnih besedil, ki jo je opravila Bibliotekarska terminološka komisija, Bibliografsko kazalo revije Knjižnica 1957-1986 in Bibliografsko kazalo revije Knjižnica 1987 – 2006, spletna Revija knjižnica – iskanje po bibliografskih podatkih in Korpus bibliotekarstva.

uporaba računalnikov v knjižnicah	1972
računalniška obdelava	1984
računalniško podprta knjižnica	1988
virtualna knjižnica	1993
elektronska knjižnica	1995
WWW	1996
splet, svetovni splet	1997
digitalna knjižnica	1997
hibridna knjižnica	2000
spletni . . .	2000
e-knjižnica	2003
spletna knjižnica	2003

Termin spletna knjižnica je prišel dokaj pozno, ni bil prav pogost in se je uporabljal v zelo različnih zvezah in pomenih, npr. kot poimenovanje povezave na lokalno bazo COBISS ali katalog WinKnj-OPAC pa tudi za Europeano, čeprav je v angleščini ne imenujejo web library, ali redkeje za spletišča, ki so zares namenjena dostopu do elektronskih knjig in njihovi izposoji. V svojem pravem pomenu se je nenadoma začel pogosteje pojavljati s poskusnim delovanjem portala Biblos, kjer si lahko od sredine marca člani desetih slovenskih knjižnic na spletu sami izbirajo in "izposojajo" elektronske knjige v slovenskem jeziku. Več o tej spletni knjižnici lahko preberete v članku ali si "izposojo iz domačega naslanjača" ogledate na posnetku, za bibliotekarje pa je objava Biblos – Testiranje se je začelo! tudi na Biblioblogu.

(Dokler so še) Knjižne vezave

© zazzle

Največji del gradiva, ki ga hranijo knjižnice, je nastal v obliki kodeksa, to je vezane knjige, ki je kompleksen, tridimenzionalen objekt z mnogoštevilnimi prvinami, mnogo več kot samo skupina listov, povezanih v hrbtnem delu in ovitih s platnico. V preteklosti so bile dragoceno okrašene platnice pogosto izdelane z uporabo žlahtnih kovin, dragega kamenja, slonove kosti in zaradi prefinjne umetniške izdelave že od nekdaj predmet zanimanja, občudovanja in razprav. Te enostavne, praktični uporabi namenjene, ali dragocene okrasne vezave so zgovorne priče kulturnega nivoja dobe in okolja, v katerem so nastale. Za srednjeveško knjigo je značilno predvsem sozvočje med tehniko izdelave, strukturnimi elementi in uporabljenimi materiali, kar je pripomoglo zlasti k trpežnosti in praktičnosti knjige v obliki kodeksa. Spremembe, ki so se na materialni podobi knjige pojavile po iznajdbi tiska, so večinoma poenostavitve, ki so knjigi dale privlačnejšo zunanjo podobo, ji pa zato praviloma zmanjšale praktičnost in trpežnost med uporabo. (Povzeto po: Vodopivec ,J.: Srednjeveške rokopisne vezave. Knjižnica, Ljubljana, 43(1999)4, str. 101-116).

© zazzle

Z uporabo novih materialov in tehnologij so nastale različne vrste vezav, predvsem pa so praviloma postale tudi cenovno mnogo dostopnejše. Tradicionalna vezava je bila tako draga (tudi brez okraskov in uporabe žlahtnih materialov), da so bile za bolj široko ljudsko uporabo do 19. stoletja dalj časa v modi celo nerazrezane in nevezane knjige brez platnic, ki jih je potem lastnik dal vezati (ali pa tudi ne) glede na svoj okus in zmožnosti mošnjička. Usnjena vezava še danes sodi med razkošne in drage vezave, okrasja in zlatotiska pa skoraj več ne srečamo. V zadnjem času so nekatere vrste vezav tudi zapustile knjigoveške delavnice in dandanes zmore skoraj vsaka fotokopirnica liste povezati v spiralno in termično vezavo. Povprečna knjiga v knjigarni je danes zgolj lepljena in v mehki vezavi, res pa je, da založniki še vedno posvečajo veliko pozornost oblikovanju in dekoraciji ovoja (ob tem si drznem vzdihniti De gustibus non est disputandum!).

Da knjiga gorečemu bralcu ne pomeni le vsebine, ki jo prebere, temveč tudi prijateljski predmet, s katerim navezuje prav posebno zvrst čustvenih vezi, kažejo tudi nekateri primeri v zvezi z e-knjigami. Mnogo bralnih naprav in manjših računalnikov je bilo poimenovanih po knjigi, na knjigo spominjajo tudi nekateri izrazi (npr. bookmark – knjižno znamenje, book-shelf – knjižna polica ipd.), pojavljajo pa se tudi praktični ali okrasni dodatki, ki bralniku vdahnejo še večjo podobnost s tradicionalno knjigo, spodaj je tak usnjen ščitni ovitek za elektronski bralnik, okovan in drag . . . Stane skoraj toliko kot cenejši bralnik. Zgoraj levo pa podoben ovitek za iPhone.

Usnjen okrasni in ščitni ovitek za e-bralnik posnema izgled dragocene knjižne vezave.
© Etsy

Bibliotekarski terminološki slovar je zajel tudi nekatere izraze s področja knjigoveštva in razvoja knjige, med temi se je znašlo 32 poimenovanj za različne vrste vezav. Med njimi so seveda tudi nekatere sopomenke (npr. samostanska vezava, meniška vezava), poimenovanja pa so navadno vezana na uporabljene materiale (npr. kartonirana vezava, platnena vezava, usnjena vezava ), geografsko provenienco (npr. angleška vezava, italijanska vezava, japonska vezava ), lastnika oz. namen (npr. knjižnična vezava, samostanska vezava, bibliofilska vezava ), izgled (npr. razkošna vezava, obrabljena vezava), tudi laiki pa poznajo osnovno delitev mehka oz. broširana vezava – trda vezava.

angléška vezáva -e -e ž v knjigoveštvu vezava, pri kateri je trdi ovoj izdelan ločeno od knjižnega bloka in mu je dodan kasneje bibliofílska vezáva -e -e ž posebna, navadno razkošnejša, ljubiteljem knjig namenjena vezava, ki se razlikuje od običajne bibliotéčna vezáva -e -e ž gl. knjižnična vezava brošírana vezáva -e -e ž gl. mehka vezava celovíta vezáva -e -e ž v knjigoveštvu vezava, pri kateri so hrbet in platnice prevlečeni z istim materialom, npr. celo platno, celo usnje ; prim. polovična vezava dragocéna vezáva -e -e ž gl. razkošna vezava in luksuzna vezava italijánska vezáva -e -e ž v knjigoveštvu trda vezava z ravnim hrbtom in navadno lakiranim ovojem izvírna vezáva -e -e ž v knjigoveštvu vezava, ki jo dobi knjiga, zvezek že ob samem izidu; sin. primarna vezava ; prim. poznejša vezava, prevezava japónska vezáva -e -e ž v knjigoveštvu vezava, pri kateri blok iz traku, svitka zgibanih listov ni obrezan in so listi potiskani le po zunanji strani; sin. orientalska knjiga kartonírana vezáva -e -e ž v knjigoveštvu knjižna vezava, pri kateri so platnice in hrbet iz kartona knjížna vezáva -e -e ž v knjigoveštvu s platnicami in hrbtom obdan in povezan knjižni blok ; prim. ovoj knjížnična vezáva -e -e ž posebna, za knjižnico značilna strokovna izvedba vezave in/ali opreme njenega fonda; sin. bibliotečna vezava ; prim. knjižnična izdaja, meniška vezava, ojačena vezava krasôtna vezáva -e -e ž zastar. gl. razkošna vezava lúksuzna vezáva -e -e ž gl. razkošna vezava méhka vezáva -e -e ž v knjigoveštvu vezava, pri kateri so platnice iz papirja, mehkejšega kartona; sin. broširana vezava ; prim. trda vezava meníška vezáva -e -e ž v knjigoveštvu vezava in oprema knjižničnega fonda, značilna za posamezni samostan; sin. samostanska vezava ; prim. knjižnična vezava nèšívana vezáva -e -e ž v knjigoveštvu manj odporna vezava, pri kateri knjižni blok in hrbet nista šivana ; prim. lepljena knjiga, šivana knjiga obrábljena vezáva -e -e ž vezava, ki je poškodovana zaradi pogoste in/ali neprimerne uporabe gradiva ojáčena vezáva -e -e ž v knjigoveštvu posebej za izposojo v javnih knjižnicah prirejena knjižna vezava ; prim. knjižnična vezava platnéna vezáva -e -e ž v knjigoveštvu knjižna vezava, pri kateri je celoten ovoj oblečen v platno; sin. celo platno, platno ; prim. polplatno polovíčna vezáva -e -e ž v knjigoveštvu vezava, pri kateri so hrbet in včasih tudi vogali platnic prevlečeni z drugim materialom kot platnice, npr. polplatno, polusnje ; prim. celovita vezava pôlplatnéna vezáva -e -e ž v knjigoveštvu knjižna vezava, pri kateri je samo hrbet knjige oblečen v platno, platnice pa so iz kartona; sin. polplatno (1) ; prim. platno, celo platno, platnena vezava pôlusnjéna vezáva -e -e ž v knjigoveštvu knjižna vezava, pri kateri je hrbet iz usnja, platnice pa iz cenejšega materiala; sin. polusnje ; prim. celo usnje, usnjena vezava poznêjša vezáva -e -e ž v knjigoveštvu vezava, ki jo dobi knjiga, zvezek šele po izidu, npr. knjižnična vezava ; prim. izvirna vezava, prevezava primárna vezáva -e -e ž v knjigoveštvu vezava, ki jo dobi knjiga, zvezek že ob samem izidu; sin. izvirna vezava ; prim. poznejša vezava, prevezava razkóšna vezáva -e -e ž v knjigoveštvu vezava, pri kateri so uporabljeni dragocenejši materiali in umetniško oblikovani okraski, kot npr. slonovina, specialne vrste usnja in blaga, zlate, srebrne in emajlirane ploščice, dragulji, kovinske sponke in okovje; sin. luksuzna vezava, dragocena vezava, krasotna vezava samostánska vezáva -e -e ž v knjigoveštvu vezava in oprema knjižničnega fonda, značilna za posamezni samostan, npr. stiška vezava; sin. meniška vezava ; prim. knjižnična vezava spirálna vezáva -e -e ž v knjigoveštvu cenejša in manj obstojna vezava, navadno delovnih gradiv, z luknjanjem listov in spenjanjem s spiralo tŕda vezáva -e -e ž v knjigoveštvu vezava, pri kateri so platnice iz lepenke, ki je preoblečena s prevlečnim papirjem, platnom, usnjem, npr. vezava v polplatno, platno, polusnje, usnje, umetno usnje ; prim. mehka vezava usnjéna vezáva -e -e ž v knjigoveštvu knjižna vezava, pri kateri je celoten ovoj oblečen v usnje; sin. celo usnje ; prim. polusnjena vezava vezáva -e ž v knjigoveštvu zaščita pisne podlage in pisma (2) z vezanjem založníška vezáva -e -e ž v knjigoveštvu enaka vezava celotne naklade ali njenega dela, ki jo določi založnik

Wikifikacija

© Planeta Wiki

Pred nekaj dnevi me je naš blogerski kolega Franc povprašal, kako gledam na novotvorbo wikifikacija in z njo povezan glagol wikificirati. Priznam, da sprva nisem vedel kaj odgovoriti, saj sem besedi doslej samo bežno srečal, na googlu pa samostalnik celo v angleščini ni prav pogost, precej več je glagolske oblike wikify in pridevniško rabljene wikified. Domnevam, da predvsem zato, ker je glagolska oblika tudi ukaz oz. oznaka v wiki označevalnem jeziku (wiki markup), npr. {{Wikify section|date=March 2013}}. Ta se bo gotovo uveljavil vsaj v okolju piscev prispevkov za wikipedijo in njenih urednikov (mimogrede, "wikipedist" se je v slovenščini že prijelo).

Sicer pa tujke s končnico *ficirati in *fikacija v slovenskem jeziku niso redke, pripenjamo jih na samostalnik in dobimo pomen "narediti takšno, vpeljati, opremiti z, spremeniti v . . ." (npr. plastika + ficirati = plastificirati, torej opremiti, oviti s plastiko). V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je kakšnih 48 tovrstnih samostalnikov, v korpusu Nova beseda pa skoraj sto! Pred desetletji je bila najpopularnejša npr. elektrifikacija slovenskih železnic. Poleg bolj strokovnih (npr. klasifikacija, kalcifikacija, kodifikacija) najdemo v slovarju celo take kot kinofikacija (uvajanje kinematografov, npr. na podeželje), toplifikacija (izgradnja sistemov za ogrevanje s toplo vodo)! Glagolov je bistveno več (78 v SSKJ) in priznam, da sem nekatere videl prvič v življenju.

Z besedotvornega vidika torej wikificirati in wikifikacija nista problematična in pomensko ter besedotvorno sledita vzorom iz slovarja (npr. rusificirati – narediti rusko, npr. narod, ime). Tudi sicer imamo lepe slovenske besede, ki so nastale po tem pomenskem vzoru, le da je v tem primeru dodana predpona (npr. ubesediti, uglasbiti, opredmetiti, udomačiti, potujčiti, ponemčiti). Vendar je v teh primerih izhodiščna beseda slovenska in ji zato lepo pritiče slovenska predpona. Ker je wiki tuja beseda in jo dojemamo celo kot ime, bi bila slovenska predpona manj ustrezna (npk. uwikiti, powikiti). Zato sledenje vzorcu tujka + fikacija ni novo, je že znano (petra +, kalcij +, elektrika +, kvantum +, mistika +, plastika +, plin/gas + ficirati ipd.) in ga lahko uporabimo tudi z wikijem.

Res je, da doslej oba izraza v slovenščini komajda zasledimo in še to predvsem v okolju wikipedistov, npr.:

• Članek Rimska arhitektura sem wikificirala (prilagodila slogovnim merilom Wikipedije) in dobro bi bilo, da si pogledaš spremembe. (Wikipedija, Uporabniški pogovori)
• Tvoj prvi članek pa poskusi wikificirati in prilagoditi smernici ki velja za biografije (Wikipedija: Biografski članek)
• Ta članek potrebuje wikifikacijo, da bi ustrezal Wikipedijinim standardom kvalitete.

Obstaja pa na to temo že tudi diplomska naloga (Burjek, M.: Wikifikacija vsebin v Digitalni knjižnici UM. Diplomsko delo, 2011)

V spletnih slovarjih in Wikipediji sem pobrskal za temi izrazi in našel še nekaj novih (Vira: Wiktionary in Wikipedia):

wikify, wfy, wikiize, wiki-ise - wikificirati Z uporabo wiki označevalnega jezika prilagoditi, uskladiti besedilo, digitalno vsebino s standardi in funkcijami wikija Narediti wiki, uporabiti pri izdelavi vsebine wiki pristop. Uporabljati ali sodelovati v wikiju. wikification - wikifikacija Postopek dodajanja wikijeve sintakse v besedilo, digitalno vsebino ali spremeniti iz označevalnega jezika HTML v wiki označevalni jezik (wiki markup) Avtomatizirani postopek dodajanja hipermedijskih povezav z besed in delov besedila na wikije Postopek odpiranja spletne vsebine tako, da dovoljuje kooperativno poseganje v vsebino članom neke skupine ali tudi anonimnim obiskovalcem; spremeniti spletno mesto v wiki. dewikify, de-wikify - dewikificirati (??) Iz vsebine zbrisati formatiranje wiki označevalnega jezika wikifier - wikifikator Programsko orodje za wikifikacijo vsebin, npr. člankov un-wikify, unwikify gl. de-wikify Oxford English Dictionary Online teh terminov še ne pozna. Nekateri viri ocenjujejo, da so se vsi navedeni termini začeli uporabljati leta 2001.

Na spletu je na razpolago tudi nekaj poskusnih verzij wikifikatorjev, to je aplikacij, ki se jim s kopiranjem besedila ali URL-jem "podtakne" dokument, npr. članek, wikifikator pa ga opremi z ustreznimi oznakami in povezavami na že obstoječa gesla v Wikipediji. Tak je primer avtomatske wikifikacije krajšega besedila:

Izvirno besedilo brez oznak in povezav © Bibliographies – Help

Wikifikacija besedila: S spletnim wikifikatorjem obdelano besedilo, dodane so hiperpovezave na obstoječe članke, oznake kategorij ipd. © Cognitive Computation Group, University of Illinois at Urbana-Champaign