sreda, 29. februar 2012

Prestopno leto


Vir: Wikipedia
Prestopno leto imenujemo leto s 366 dnevi, ki premore za razliko od navadnega leta tudi 29. februar. Ta je v veljavi kot dodatni dan v prestopnem letu, to je prestopni dan, vse od uvedbe gregorijanskega koledarja leta 1582, pri nas pa uradno velja šele od leta 1919. Dodatni dan je bil vpeljan v koledar kot korektiv med časom, ki ga Zemlja potrebuje za pot okoli sonca (365,24 dneva) in koledarskim letom, to je 365 celih dni. V štirih letih se nabere iz te razlike ravno za en dan. Prestopno leto je praviloma leto z letnico, ki je deljiva s 4, je pa tudi nekaj z matematiko razloženih izjem (glej Wiki). Poleg nam znanega julijanskega in gregorijanskega koledarja rešujejo ta problem drugi koledarji, npr. koptski, kitajski, hebrejski, islamski, hindu, iranski in še nekateri drugi na različne načine, nekateri celo s prestopnim mesecem.

Angleščina ima pester nabor sopomenka za poimenovanje tega izjemnega leta: leap year, intercalary year, 366 days in bissextile year. Zanimiv je izvor tega zadnjega: v latinščini bis, dvakrat; sextus, šesti – ker se je v prestopnem letu šesti dan pred Marčevimi Kalendami 24. februarja ponovil.

Google Translate ponudi za prestopno leto v nekaterih jezikih te ustreznice:

albanščina brishtë vit
baskovščina bisurte
češčina přestupný rok
danščina skudår
esperanto salti jaro
estonščina liigaasta
finščina karkausvuosi
francoščina année bissextile
hrvaščina prijestupna godina
irščina leap bliain
islandščina stökkva ári
italijanščina anno bisestile
katalonščina any de traspàs
latinščina exilient anno
latvijščina garais gads
litovščina keliamieji metai
madžarščinaszökőév
nemščina Schaltjahr
nizozemščinasprong jaar
norveščina skuddår
portugalščinaano bissexto
romunščinaan bisect
slovaščina priestupný rok
slovenščina prestopno leto
srbščinaprestupna godina
španščinaaño bisiesto
švedščina hoppa året
valižanščinaneidio flwyddyn

Smolčki ali osmoljenčki so ljudje, ki so rojeni 29. februarja, v angleščini se imenujejo leapers ali leaplings. Seveda potekajo živahne razprave o praznovanju rojstnega dneva in s tem povezanega štetja. Pri nas v Sloveniji so smolčki tudi združeni v društvu iz istim imenom. Po vsem svetu naj bi bili kar štirje milijoni ljudi, rojenih 29. februarja, v Sloveniji jih je nekaj manj kot 1400, od tega se je v samostojni Sloveniji do sedaj rodilo okrog 250 smolčkov.

Na prestopno leto potekajo Olimpijske igre moderne dobe. Pomemben datum v slovenski zgodovini: 29. februarja leta 1420 so Celjski grofje pridobili dediščino po izumrlih Ortenburžanih.

četrtek, 23. februar 2012

Mavrične knjige


© eRevija
O knjigah, poimenovanih po barvah, sem spregovoril v dveh prispevkih. Barvne knjige so dokumentih v političnem, gospodarskem in širšem družbenem okolju, pri katerih je z barvo opredeljena njihova vsebina, Barvne knjige v računalništvu pa vsebujejo predvsem standarde s področja računalniškega komuniciranja. Tokrat pa še nekaj besed o standardih, ki so dobili ime po mavrici.

Mavrične knjige (Rainbow Books) so zbirka standardov, ki opredeljujejo formate kompaktnih diskov. Kompaktni disk (compact disk, compact disc, CD) je nastal najprej za potrebe zapisovanja in reprodukcije glasbe, vendar se je kmalu pokazal dovolj priročen in zanesljiv tudi za shranjevanje velikih količin drugačnih, z računalnikom berljivih podatkov. V začetku je bilo zelo nerodno, ker je vsak proizvajalec razvil in uporabljal svoje formate zapisovanja in so obstajali samo standardi na najnižji ravni (npr. dimenzije). Tako seveda ni šlo naprej in tega so se zavedali tudi vodilni proizvajalci. Leta 1985 so se sestali predstavniki 12 proizvajalcev (med njimi Apple, DEC, Hitachi, Microsoft, Philips, 3M, Sony itd.) v hotelu High Sierra, ki je dal izhodiščem za standard tudi ime. Začelo se je s standardom, ki je določal način zapisovanja podatkov nanj, ta pa je doživel več sprememb in dopolnitev. Prvi korak je bil opredelitev osnovnega standarda za format podatkov, ki sta ga zasnovala Philips in Sony, imenoval se je Rdeča knjiga (1980) in je veljal za glasbene diske, določal pa je že tudi fizične lastnosti kot je debelina, premer, organizacija sledi ipd. Nadgradnja za računalniške diske je Rumena knjiga (1983), ki so jo poiemenovali po enem od snopičev v barvno vezani seriji tehničnih specifikacij za vse formate CD-jev in CD-ROM-ov.

Nobeden od standardov, ki jih vsebujejo Mavrične knjige in veljajo za kompaktne diske, ni bil uporabljen za popularni DVD in Blu-ray disk.

Med Mavrične knjige sodijo:

Ime knjige
Ime diska
Slovensko poimenovanje diska
Rdeča knjiga
Red Book
CD-DA digitalni avdio CD, velja tudi za razširitev CD-Text, ki lahko vsebuje poleg glasbe tudi besedilo, npr. naslov, izvajalca, opis albuma
Rumena knjiga
Yellow Book
CD-ROM
CD-ROM XA
CD-ROM in razširjena arhitektura CD-ROM-a
Oranžna knjiga
Orange Book
CD-MO, CD-R, CD-WO, CD-WORM, CD-RW, CD-E magneto-optični kompaktni disk, zapisljivi, ponovno zapisljivi in izbrisljivi kompaktni diski
Bela knjiga
White Book
VCV, CD-Bridge, SVCD video CD, hibridni diski, super video CD
Modra knjiga
Blue Book
E-CD, CD+, CD+G, CD+EF / CD+XG izboljšani CD, CD plus, grafični CD plus, CD plus z razširjeno grafiko
Bež knjiga
Beige Book
PCD foto CD
Zelena knjiga
Green Book
CD-i interaktivni CD
Vijolična knjiga
Purple Book
DDCD CD z dvojno gostoto zapisa
Škrlatna knjiga
Scarlet Book
SACD super avdio CD

četrtek, 16. februar 2012

Mednarodni dan materinščine


© Carlester T. Crumpler
V Sloveniji uporablja slovenščino kot svoj prvi jezik okoli 1,85 milijona prebivalcev in je eden redkih indoevropskih jezikov, ki je ohranil dvojino in veliko število narečij. Dialektologi so ugotovili 46 jasno izoblikovanih narečij, porazdeljenih v sedem pokrajinskih skupin: koroško, gorenjsko, dolenjsko, primorsko, rovtarsko, štajersko in panonsko.


Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo - Unesco je razglasila 21. februar za mednarodni dan maternega jezika in s tem poudarila izjemen pomen jezikovne in kulturne raznolikosti. Letos ga praznujemo že trinajstič. Zamisel je nastala kot spomin na protest in smrt bengalskih študentov, ki so leta 1952 v Pakistanu zahtevali enakopravnost za svoj jezik. Z mednarodnim dnevom maternega jezika skuša Unesco opozoriti na potrebo po ohranjanju kulturne in jezikovne različnosti posameznih področij v svetu.

Tema letošnjega dneva materinščine, ki ga praznujemo od leta 2000, je Pouk v maternem jeziku in vključujoče izobraževanje (Mother tongue instruction and inclusive education). Unesco želi na ta način poudariti pomen maternega jezika in pravice posameznika do izobraževanja ter vzpodbuditi države članice, da bi podprle izobraževanje prebivalstva v materinščini. "Vključujoče izobraževanje" temelji na pravici vsakogar do kakovostnega izobraževanja in pridobivanja znanja za osnovne potrebe, usmerjeno pa je predvsem na ranljive in marginalizirane skupine. Cilj je odprava vseh vrst diskriminacije in podpiranje družbene kohezije. Danes je 75 milijonov otrok izključenih iz izobraževanja, sedem od desetih živi v Subsaharski Afriki ali Južni in Zahodni Aziji, šestdeset odstotkov je deklic v arabskih državah. Glavni vzroki za izključenost so revščina, spolna neenakost, invalidnost, otroško delo, manjšinski materni jezik, pripadnost manjšinski skupnosti domorodcev in nomadski način življenja.

Ker se maternega jezika ponavadi naučimo od matere in se zato tudi tako imenuje, smo pripravili nekaj prevodov besede mama v tujih jezikih:

Angleški jezik mother
Nemški jezik Mutter
Češki jezik maminka
Finski jezik äiti
Poljski jezik matka
Francoski jezik maman
Madžarski jezik anyu
Španski jezik mamá
Nizozemski jezik moeder
Danski jezik mor
Vir: Skrivanek


Spomenik bengalskim žrtvam in Mednarodnemu dnevu materinščine. Ashfield Park, Sidney
Vir: Sidney Daily Photo

nedelja, 12. februar 2012

Barvne knjige v računalništvu

V prispevku Barvne knjige je bilo govora o knjigah in dokumentih v političnem, gospodarskem in širšem družbenem okolju, ki so poimenovane z barvami in je na tak način opredeljena njihova vsebina. Mnoge od teh barvnih knjig nastajajo v telesih Evropske Unije in nam krojijo vsakdanje življenje.

Z barvami in besedo knjiga je v računalništvu poimenovanih tudi mnogo dokumentov, povezanih s standardizacijo komunikacijskih protokolov in formatov laserskih zapisov. Barvne knjige (Coloured Book) predstavljajo serijo protokolov za urejanje delovanja računalniških omrežij, ki so se uporabljali v akademskih omrežjih Velike Britanije (JANET) med leti 1980 in 1992, po tem letu pa so jih nadomestili internetni protokoli. Ime so dobili po barvi platnic, ki je bila značilna za njihovo identifikacijo. Ti standardi iz zbirke barvnih knjig so bili:

Rožnata knjiga (Pink Book) je opredeljevala prenos podatkov po Ethernetu.
Oranžna knjiga (Orange Book) je opredeljevala protokole za prenos podatkov po lokalnih omrežjih Cambridge Ring.
Oranžna knjiga je tudi serija standardov za zagotavljanje varnosti računalniških sistemov obrambe ZDA.
Rumena knjiga (Yellow Book) je opredeljevala enega od protokolov, ki so za svoje delovanje uporabljali splošnejši standardni protokol X.25 in je bil v sedemdesetih letih v namenjen industriji.
Zelena knjiga (Green Book) je opredeljevala dva protokola za povezovanje terminalov v omrežju, razvil pa ga je Urad za pošto in telekomunikacije. Po funkcionalnosti je podoben TELNET-u.
Rjava knjiga (Fawn Book) je protokol za besedilne terminale (SSMP).
Modra knjiga (Blue Book) je opredeljevala FTP-ju podoben protokol za neodvisen prenos datotek, ki pa je potekal paketno in ne interaktivno.
Siva knjiga (Grey Book) je opredeljevala protokole za prenos elektronske pošte v sodelovanju z določili Modre knjige .
Rdeča knjiga (Red Book) je opredeljevala prenos poslov z enega računalnika na drugega in potem vračanje izhodnih podatkov nazaj na prvega, kjer se je obdelava začela.

Nikakor ne smemo pomešati barvnih knjig (Coloured Books) in mavričnih knjig (Rainbow Books), čeprav sta obe skupini dokumentov s področja standardizacije v računalništvu, vendar so mavrične knjige rezervirane za standardizacijo zapisa in organizacije podatkov na laserskih ploščah. O teh bo govora prihodnjič.

nedelja, 05. februar 2012

Barvne knjige

Že od nekdaj je bila želja "izdelovalcev" narediti, naročnikov oz. kupcev pa imeti na polici ali na delovni mizi lepo knjigo. Vzeti v roke lepo izdelano knjigo je poseben užitek, z elektronsko knjigo bo velik del tega izginil. Trudili so se izdelovalci papirusa, pergamenta in papirja, pa knjigovezi z vezavo, okrašenimi platnicami, pozlato, umetelno izdelanim in okrašenim okovjem, najbolj pa seveda pisarji in ilustratorji, kasneje mojstri tiskarji. Termini rubrikator, rubricirati in rubrika so izpeljani iz latinskega poimenovanja za rdečo barvo, ki je bila poleg pozlate zelo priljubljena in čislana v ornamentiki srednjeveških rokopisov (lat. ruber, rdeč). Ljudje imamo radi barve, kaj bi svet brez njih! Katalogizatorji so v preteklosti v bibliografskem opisu navadno poudarili, če so bile ilustracije v knjigi barvne, danes tega več ne počno, nebarvnih (črno-belih) skoraj ni več. Še vedno pa se to lahko dela pri vizualnem gradivu. Tudi barvno obrezo še popišejo.

Naslov in uvod tokratnega prispevka sta zavajajoča. Ne bom pisal o knjigah in barvi ilustracij, papirja, obreze ali platnic, pač pa o poimenovanju knjig in nekaterih dokumentov, ki pogosto niti niso knjiga (zato v angleščini poimenovanje paper), vendar so poimenovani z barvo glede na vsebino.

"Bele knjige in druge, z barvami poimenovane knjige (zelena, modra, rdeča, črna, rumena …), imajo vsaka svojo vsebinsko opredelitev. Ali ta izhaja iz barvnega konteksta, ali je izbira barve le slučajna in dogovorna, o tem je mogoče razpravljati. Barve same na sebi najbrž nimajo prav velike semantične vrednosti. To dobijo šele takrat, ko jim pripišemo določen pomen. Je pa splošno znano, da aktivni barvi, kot sta rumena in rdeča, prevpijeta pasivni barvi, zeleno in modro. Za naše zaznave so pasivne barve sprejemljivejše od aktivnih. Psihološko gledano je najsprejemljivejša zagotovo mati vseh barv, to je bela. Bela barva na temni podlagi učinkuje ploskovno večja, kot je v resnici. Morda se prav zato z belo poimenujejo najvplivnejše knjige, tako rekoč »valilnice« predpisov. Na drugem koncu je črna barva, ki nastane kot široka kombinacija različnih barvnih pigmentov ali pa kot odsotnost vseh barv svetlobe. V zahodnem svetu se izraz črn navadno uporablja v negativnem smislu, in ta je bržkone prispeval k poimenovanju črne knjige." (Vir: Eurydice Slovenija; po tem viru so povzete tudi nekatere opredelitve "barvnih" knjig).

   Črna knjiga (Black Book) je najpogosteje zbirka razkritij nemoralnih, ilegalnih in kriminalnih pričevanj iz različnih segmentov družbenega in političnega življenja. Mala črna knjižica je lahko tudi zvežčič, v katerega zapisujemo zaupne naslove, dolžnike, grehe ali druge varovane informacije.
   Rumena knjiga (Yellow Book) je lahko literarna revija, poslovne strani telefonskega imenika, natisnjene na rumenem papirju. “Rumeni tisk” označuje posebno področje popularnega tiska, ki objavlja čenče, škandale in kriminal.
   Rdeča knjiga (Red Book) je povezana z izzivalnimi, nenavadnimi, skrajnimi, nevarnimi, vznemirljivimi, opozorilnimi vsebinami. Rdeča knjižica je tudi poimenovanje, ki se je pogosto uporabljalo za člansko izkaznico Zveze komunistov, po vsem svetu pa je bila znana Rdeča knjižica z mislimi Mao Cetunga. V Rdeči knjigi ogroženih jezikov je UNESCO objavil tudi seznam jezikov, ki so na meji izumrtja.
   Modra knjiga (Blue Book) se uporablja za sistematičen strokovni oris nekega področja. Modra knjiga lahko ponuja strokovne podlage ali možno vizijo razvoja, kot si jo zamišlja določen krog strokovnjakov. Izraz Bluebook se pogosto uporablja tudi za zbornik ali zbirko informacij in statistik.
   Zelena knjiga (Green Paper) je strokovno besedilo, namenjeno razpravi pred sprejemanjem predlogov razvojnih strategij, usmeritev, predpisov. Z zeleno knjigo želijo pripravljavci izzvati širšo javno oziroma strokovno razpravo. V kontekstu priprave novega zakona ji navadno sledi bela knjiga, ta pa je običajno že političen dokument. Pravni viri EU omenjajo zeleno knjigo kot neuradni dokument (non-paper). Seznam množice zelenih knjig Evropske komisije.
   Bela knjiga (White Paper) navadno poveže pridobljena stališča stroke in politike v uradne zakonske predloge. Bele knjige naj bi objektivno, verodostojno poročale o stanju in razvojnih napovedih. Z javno objavo vlada preizkusi odziv javnosti na predlagane rešitve in predvidi možne posledice.
   Rožnata knjiga (Pink book) je letna publikacija vlade Združenega Kraljestva s podrobnim prikazom državne plačilne bilance.


Znamenita Rdeča knjižica s citati velikega Mao Cetunga
Vir: Wikipedia

Navedeni primeri so posegali predvsem na politično ali širše družbeno področje, mnoge od teh barvnih knjig nastajajo v telesih Evropske unije in nam krojijo vsakdanje življenje. Nekateri od teh dokumentov se v angleščini imenujejo Paper in ne Book.
Prihodnjič pa še kaj o barvi knjig v računalniških krogih.