Tipanka

© National Braille Press

Misel na knjigo pri povprečnem bralcu navadno sproži asociacije z branjem, črkami in njihovo obliko ter velikostjo, svetlobo, očali, danes pri marsikom tudi že z elektronskim bralnikom in njegovimi funkcijami. O tem, da obstajajo tudi drugačne knjige, ki jih ne "uporabljamo" s čutilom za vid, je bilo govora v objavi Zvočnica, ob kateri me je kolegica na Facebooku prijazno opozorila še na eno obliko knjig. Zato tokrat še nekaj besed o knjigi, ki je "bralec" niti ne bere z očmi niti ne posluša, pač pa dojema njeno sporočilnost s tipom, to je tipanka, navadno tipna slikanica.

Za slepe ali slabovidne je pridobivanje informacij okrnjeno, saj jih pridobivajo pretežno samo preko sluha in tipa. Taktilne (tj. tipne) podobe omogočajo slepim ali slabovidnim, da tudi oni lahko uživajo v slikah in drugih reliefno predstavljenih informacijah, hkrati pa močno izboljšajo tipno zaznavanje. Pogost primer tipnih dokumentov so poleg klasičnega tiska v brajici še zemljevidi in slike s krajšimi ali daljšimi dodanimi besedili, taka je na primer Braillova podoba z napisom ob dvestoletnici njegovega rojstva na začetku tega zapisa. Čeprav je že odraslim slepim posameznikom ponujena precej borna bera knjig, so na tem področju še bolj prikrajšani otroci. Tem so seveda najpogosteje namenjene tipne slikanice. Prva slovenska tipna slikanica, naslovljena Snežna roža, je bila izdana šele leta 2004, njena avtorica dr. Aksinja Kermauner pa pojasnjuje, da je bila izrezljana ročno in zato izdelana samo v 50 izvodih. S tipnimi slikanicami se otroci igraje učijo prepoznavanja in interpretiranja različnih oblik, vendar so tipanke zanimive tudi za polnočutne otroke, saj razvijajo empatijo do "drugačnih" in spreminjajo ustaljeno paradigmo o slepih kot ubogih. Tako nenavadno slikanico je mogoče brati, si jo ogledovati, potipati in nekatere tudi poduhati. Posebna dragocenost tipanke je, da je namenjena tako slepim, slabovidnim kot tudi videčim otrokom. Besedilo je tiskano v povečanih črkah in v braillovi pisavi. Izkušnje kažejo, da so tipanke izjemnega pomena prav za vse otroke – slepi tipajo ilustracije, videči pa se srečajo z braillovo pisavo in začno razmišljati o vrstnikih s posebnimi potrebami. V Sloveniji poteka projekt z imenom Tipanka v vsako slovensko knjižnico, vrtec, šolo, s katerim promovirajo tudi idejo, da so slikanice z izbočeno likovno podobo in opremljene z brajico lahko zanimive tudi za videče otroke. (povzeto po O bralni kulturi slepih in slabovidnih, Dnevnik, 27.1.2012).

V bibliotekarstvu uporabljamo za splošno oznako gradiva termin tipno gradivo, kamor sodijo tudi tiski v brajici. Za otroke je seveda najzanimivejša tipna slikanica, za katero se je udomačil tudi prijazen izraz tipanka. V angleščini se uporabljata poimenovanji tactile materials in tactile book, francoščina pozna livre tactile, nemščina pa taktiles Bilderbuch, Tastbilderbuch in Reliefbuch.

© Tactile Books

© Tactile Book Advancement Group

© Now I see what you see