Govoreča knjiga je zvočni zapis branega besedila, navadno knjige, prvotno je bila namenjena slepim in slabovidnim, ki niso znali brati Braillove pisave, posnetki pa so bili uporabnikom na voljo v šolah, splošnih knjižnicah in v manjši meri tudi v trgovinah z glasbo. Prve zvočne knjige so bile zapisane na gramofonske plošče, kasneje so začeli posnetke govorjenih besedil zapisovati na magnetofonski trak in mnogo bolj priročne in prenosljive kompaktne kasete, danes pa so predvsem na laserskih diskih in v digitalnih formatih za prenosne naprave, lahko pa so že kar naložene in v prodaji skupaj s predvajalno napravo. Glede na vrsto zapisa jih lahko delimo na
analogne in
digitalne govoreče knjige. Digitalne govoreče knjige nudijo množico e-knjigam podobnih orodij za lažje in hitrejše rokovanje, npr. navigacijo po straneh in celotnem besedilu, knjižna znamenja, označevanje besed in delov besedila, iskanje s ključnimi besedami, slovar in črkovanje na zahtevo ipd.
Prvi večji program za izdelavo in promocijo govorečih knjig je bil ameriški "Books for Adult Blind Project" in prva govoreča knjiga je izšla leta 1932. Ena od prednosti govoreče knjige za tiste z neokrnjenim vidom je, da lahko poslušalci ob poslušanju branega sledijo besedilu v tiskani izdaji knjige in se s tem naučijo pravilne izgovorjave ali popravijo narobe naučene besede, kar se uporablja predvsem pri učenju tujih jezikov, pomaga pa tudi disleksikom. Zelo popularno postaja med odraslimi tudi poslušanje zgodb med tekom, na plaži, med vožnjo v avtomobilu ali na daljših razdaljah v javnem potniškem prometu na različnih glasbi namenjenih digitalnih napravah. Večina elektronskih bralnikov za e-knjige omogoča tudi poslušanje govorečih knjig in ima v ta namen tudi slušalke. Govoreče knjige navadno berejo poklicni bralci, igralci ali celo avtorji sami, besedilo pa je zapisano kot zvočni posnetek oz. zvočna datoteka. Kadar omogoča e-knjiga ali bralnik sintezo govora iz zapisanega besedila (npr. MS Reader) ali uporabimo kak sintezi govora namenjen program za branje besedila na osebnem računalniku, to ni govoreča knjiga (tudi ta primer niso govoreče knjige).
V Sloveniji so začeli snemati govoreče knjige na magnetne trakove leta 1958, največjo zbirko zvočnih knjig pa ima specialna knjižnica Zveze društev slepih in slabovidnih. Posebne zbirke zvočnih knjig oz. zvočnih posnetkov govornih del na različnih nosilcih zvoka (zvočnih kasetah zgoščenkah, ključih USB) nudijo v svojih enotah tudi nekatere splošne knjižnice, zvočnicam posvečajo pozornost različne institucije za promocijo branja.
Govorečim knjigam posveča veliko pozornost tudi projekt Gutenberg, kjer snemajo v posebnem projektu The Audio Books Project zvočnice na dva načina: knjige berejo živi govorci ali pa govor sintetizirajo računalniško in shranijo zvočni zapis kot računalniško datoteko. Odprtodostopne zvočnice nudi npr. LibriVox. Zvočnice so postale popularne v knjižnicah konec šestdesetih let s prihodom prenosnega kasetnika in hitro rastjo nekaterih uspešnih za to zvrst specializiranih založb. V tujini imajo nekatere knjigarne obsežne zvočnicam namenjene oddelke, najdemo pa jih tudi na vseh večjih knjižnih sejmih.
V slovenščini uporabljamo za poimenovanje tovrstnega gradiva termine zvočnica, zvočna knjiga,
govoreča knjiga in avdioknjiga, pojavljata se tudi avdio knjiga in avdio-knjiga, ki pa nista ustrezna. Angleščina pozna audiobook, talking book, recorded book, book-on-tape, francoščina livre audio, livre auditif, audiolivre, audio livre, livre parlant, nemščina pa uporablja predvsem Hörbuch in Audiobuch.
Vhod v območje zvočnic, Leipziški knjižni sejem 2011
Oddelek zvočnic v helsinški knjigarni.
Novejša slovenska zvočnica za otroke.
V preteklosti so bile knjige zaradi svoje velikosti in teže, seveda tudi zaradi občutljivosti in dragocenosti, navadno obsojene na uporabo v čitalnici, delovni sobi ali salonu, na potovanje pa je le stežka katera zašla. V srednjem veku so bile znane vrečaste knjige ali knjižne vreče, to je knjige, ki so jih najpogosteje nosili za pasom in so bile uvezane v vrečo, navadno usnjeno. Knjiga je bila v vrečo zavita, lastnik, navadno potujoči menih ali plemič, pa si jo je opasal ali podaljšek vreče zavihal za pas. Knjiga je bila med potjo varno spravljena in še vedno dovolj pri roki, manjše in lepo okrašene knjižice, navadno molitvenike, pa so dame tako nosile tudi za okras.Takih knjig se je ohranilo dokaj malo, jih pa še danes izdelujejo ljubitelji knjig in osebnega okrasja. V slovenščini termina za to vrsto knjig še nisem zasledil, v angleščini je to pouch book ali girdle book, v nemščini Beutelbuch in Buchbeutel.
Objave
