@fna, ki ni opica

Filipinski tarsier (Carlito syrichta) © Society6

Tisti malo manj mladi se še spomnimo časov, ko je na računalniških zaslonih (takrat še črno-belih, grobo zrnatih in brez grafike) in z igličnimi tiskalniki naškrabljanih izpisih znak @ predstavljal veliko črko Ž (za druge šumnike pa so poskrbeli ~, ^, {, [ in ' ). Nemalo zadrege je bilo v začetku s poimenovanjem tega znaka in pogosto je bil kar "tisto" ob spremljavi značilne kretnje prsta, ki je po zraku zarisal špiralo. Sramežljivo se je tu in tam že pojavilo ime afna, vendar samo za domačo rabo in med kolegi. Z razvojem tehnologije in prilagoditvami slovenskemu jeziku je znak kot nadomestek črke Ž v besedilih začel izginjati, zato pa se je konec osemdesetih naselil v elektronskih naslovih redkih priviligiranih in ponosnih lastnikov elektronskega poštnega nabiralnika. Tistih, ki jih je zajela panika, če je bilo po tritedenskem dopustu v nabiralniku več kot deset sporočil . . .

Že dve desetletji in več lahko sporadično beremo razprave strokovnjakov in »strokovnjakov« o primernosti in neprimernosti poimenovanj za znak @, huda bralka je na primer v pismih bralcev v Delu leta 2002 zaključila: "Upam, da bo moj prispevek izzval preobrat in morda le pripeljal do zamenjave »afne« - morda bi jo lahko namesto angleškega »at« v slovenščini nadomestil kar "pri"? . . . Gre torej za izraz, ki nima tako odurnega prizvoka kot "afna". . . ". Iskrive izjave znanih Slovencev (npr. Jolke Milič, Branka Gradišnika, Jožeta Toporišiča, Mirana Hladnika in drugih) je bilo mogoče zaslediti v dnevnem časopisju pa tudi v bolj strokovnih krogih (npr. Kronika Slavističnega društva Slovenije). Živahna je bila pred leti prav tako razprava (tudi med računalniškimi strokovnjaki) o razporedu in poimenovanju znakov na standardni slovenski tipkovnici. Poleg danes že povsem udomačenega in sprejetega poimenovanja afna lahko zasledimo v laičnih pa tudi strokovnih krogih še ajka, polžek, kačica, viseča opica, opičji a, pri, znak "at" in verjetno še kaj. Inovativni so bili tudi nekateri predlogi v razpravah na spletu, npr. zvijon, zvitko, zvitka, vibček, vibica in še kaj. Sam najpogosteje uporabljam afno, priznam pa, da mi je najbolj všeč skoraj ljubkovalna ajka, ki pa je ne uporabljam.

Tudi v drugih jezikih je mogoče zaslediti pisano paleto inovativnih poimenovanj, od prevzema in asimilacije angleškega at ali prevoda pri, do asociativnega iskanja podobnosti kot so polž, polžek, uho, zaviti a, obkroženi a, račka, črviček, nori a, slonov rilec, pes in še kaj. Vendar je najpogostejša katera od variant, povezanih z opico, npr. maymunsko a, maimunka, manki, apenstaartje, Klammeraffe, Afeschwanz, Affenschwanz, majmunče, majmun . . .

Kakor koli ga že poimenujemo, od znaka @ smo postali že kar življenjsko odvisni. Priročniki navajajo ducat in več primerov rabe na različnih področjih, vsi pa ga poznamo predvsem kot značilni sredinski del elektronskega poštnega naslova, ki povezuje (z dejanskim pomenom pri) ime uporabnika s podatki o poštnem strežniku oz. domeni. Udomačil se je tudi v internetnem slengu in jeziku kratkih sporočil kot angleški at (pri, ob), npr. see you @ nine, meet you @ Starbucks, sleep @ the hotel.

Ste slišali za znak @ še kakšno drugo ime? Predlagate kaj drugega?