Digitalni domorodci, digitalni priseljenci in njihov jezik

© DIS is Copenhagen

Neizpodbitno dejstvo je, da večina starejših ne uporablja moderne digitalne tehnologije, brez katere si mladi ne predstavljajo več vsakodnevnega življenja, ali pa jo uporablja le s težavo in odporom ali samo v omejenem obsegu. Evropska komisija je leto 2011 razglasila za evropsko leto prostovoljstva, leto 2012 pa za leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti. V tem duhu sta se prepletli dve evropski leti in projekt Simbioz@ e-pismena Slovenija je združil obe družbeno pomembni tematiki z vključevanjem razvoja računalniške pismenosti starejše populacije. Aktivno so ga v oktobru izvajale tudi slovenske knjižnice.

Evropska komisija definira e-veščine kot nabor sposobnosti in znanj, neposredno vezanih na informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT). Delovanje nekaterih naprav IKT nam je skoraj samoumevno in njihova uporaba od uporabnika ne terja specifičnih veščin in sposobnosti (npr. televizija), pojavlja pa vse več naprav in orodij, predvsem komunikacijskih, ki od posameznika terjajo nek bolj izpopolnjen nabor e-veščin. Pri tem opažamo velike medgeneracijske razlike v sposobnosti pa tudi v pripravljenosti uporabljati to tehnologijo. Zelo opazna in značilna je razlika med digitalnimi domorodci in digitalni priseljenci ter njihovim vedénjem.

Zanimiv je članek Digital Natives, Digital Immigrants (Marc Prensky, 2001), o tem pa je pisala tudi naša kolegica (dr. Polona Vilar: Branje in e-branje), po tem gradivu tudi povzemam definiciji.

Digitalni domorodci (ang. digital native) – so rojeni, ko je digitalna tehnologija že obstajala, so torej domorodci v e-svetu; zanje je to materinščina – tekoče obvladajo "jezik" računalnikov, videoiger, interneta, mobilnikov . . .

Digitalni priseljenci (ang. digital immigrant) – s(m)o rojeni pred pojavom digitalne tehnologije in s(m)o se z njo srečali na neki točki svojega življenja; pridobili s(m)o mnoge spretnosti za rabo digitalne tehnologije, vendar imamo še vedno "tuj naglas" iz svoje mladosti. Ta "naglas" nam pogosto onemogoča, da bi razumeli mlade ali učinkovito komunicirali z njimi – to pa se pozna na mnogo področjih, npr. pri izobraževanju.

Med digitalnimi domorodci najdemo tudi precej stare ljudi; tudi niso vsi mladi digitalni domorodci. Digitalna ločnica je pogost razlog za to. Vzrok je torej v vedenju kot posledici izpostavljenosti tehnologiji, izobraževanju, vzgoji – ne v letu rojstva. Ko se digitalni priseljenci, podobno kot vsi drugi priseljenci, eni bolje in drugi slabše, prilagajajo okolju, ohranjajo svoj prvobitni "naglas", ki kaže na njihov izvor. "Naglas digitalnih priseljencev" se kaže na različne načine – po informacije se pred internetom raje prej obrnejo kam drugam, najprej preberejo navodila za program in ne pričakujejo, da jih bo program sam vodil, elektronsko pošto si natisnejo (ali prosijo za to svojo tajnico – še očitnejši "naglas" digitalnega priseljenca), tudi za urejanje besedila si dokument iz računalnika natisnejo, pokličejo sodelavce v pisarno in jim pokažejo zanimivo spletno stran (nikakor pa jim ne pošljejo URL-ja), telefonski klic "Si dobil mojo elektronsko pošto?" pa je še posebna cvetka. Marc Prensky opozarja, da je to vse prej kot smešnica, saj si učitelji, digitalni priseljenci, ki govorijo zastareli jezik preddigitalne dobe, z velikimi težavami prizadevajo učiti slušatelje, ki govorijo povsem drug in nov jezik. Kako naj digitalni domorodci razumejo, kaj pomeni "zavrteti telefon"???

Kaj pričakuje digitalni domorodec od knjižnice?