Knjižnično nadomestilo

© University of Wisconsin-Milwaukee Libraries

O knjižnem sejmu in o tem, kako se mu reče v drugih jezikih, smo v preteklosti že pisali v tej objavi.

Pred nekaj dnevi se je zaključil že 33. Slovenski knjižni sejem, na katerem je sodelovalo okrog 120 razstavljavcev, ob njem pa se je zvrstilo skoraj 300 spremljevalnih dogodkov, posvečenih knjigi, avtorjem, založnikom in seveda bralcem. Istočasno nas je razveselila novica, da bo Sloveniji na slovitem Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2022 pripadlo mesto častne gostje (Ehrengast; Guest of Honour). Knjižni sejem je knjigo in avtorje za nekaj dni spet nekoliko bolj postavil v ospredje. Odnosi med avtorji, založniki in državo, predvsem seveda Ministrstvom za kulturo, so bili predmet množice objav v medijih in tudi nekaterih dogodkov na sejmu, zlasti na Založniški akademiji in v Debatni kavarni. Avtorski honorarji naj bi se od osamosvojitve znižali za četrtino, Javna agencija za knjigo si še vedno ni opomogla od občutnega znižanja sredstev leta 2012, vendar za prihodnje leto napovedujejo dvig vsote za knjižnično nadomestilo, vsi si seveda želijo tudi dvig honorarjev (vsaj za 30 odstotkov?). Kaj je knjižnično nadomestilo, ki se tako pogosto pojavlja v razpravah avtorjev, založnikov in tudi knjižničarjev? Gre za finančno nadomestilo manjšega dela materialne avtorske pravice avtorju za njegova dela, ki se brezplačno izposojajo v knjižnicah. Model knjižničnega nadomestila so že takoj po drugi svetovni vojni uveljavili na Danskem (zasnovan pa je bil že leta 1941), uveljavitev tega pravičnega nadomestila (ang. fair compensation, equitable remuneration) za javno posojanje je tudi zahteva direktive Sveta Evrope iz leta 1992 (Direktiva Sveta 92/100/EGS), ki govori o "pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine". Mednarodni program PLR - Public Lending Right International Network združuje 28 držav, ki si usklajeno prizadevajo kompenzirati finančne izgube, ki jih imajo avtorji zaradi izposoje njihovih del v javnih knjižnicah. Danes se knjižnično nadomestilo uveljavlja že v 54 državah sveta, v 34 državah je zapisano tudi v pravni regulativi. V Sloveniji je knjižnično nadomestilo kot oblika podpore avtorjem knjižničnega gradiva, ki je predmet javnega posojanja v splošnih knjižnicah, formalno uveljavljeno od leta 2004 (Knjižnično nadomestilo – kje smo). Njegov namen je spodbujati ustvarjalnost posameznikov na področjih kulture, na katerih se ustvarja knjižnično gradivo in je v javnem interesu. Nadomestilo ureja in financira JAK (Javna agencija za knjigo RS) na osnovi Pravilnika o izvajanju knjižničnega nadomestila (Uradni list RS, št. 42/04, 14/09). Izvaja se v dveh oblikah: kot denarni prispevki živečim avtorjem knjižničnega gradiva za izposojo njihovih del in kot delovne štipendije za ustvarjalnost. Do knjižničnega nadomestila so upravičeni živeči avtorji kot fizične osebe, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ali ustvarjajo v slovenščini. Statistika izposoje in podatki za posamezne upravičence se vodijo v vzajemnem knjižničnem sistemu COBISS (npr. Statistika izposoj v splošnih knjižnicah v obdobju 1. 1. 2016– 31. 12. 2016). Podrobneje o knjižničnem nadomestilu in primerjavami s tujino v članku Pirš, Simon: Sistem knjižničnega nadomestila v Sloveniji: Primerjava s tujimi praksami. Knjižnica, 59 (2015) 4. O ustreznosti in učinkovitosti, predvsem pa pravičnosti takega sistema, se redno in dnevno krešejo mnenja, najpogosteje seveda pada po državi, ker nikoli ni dovolj denarja, pa tudi na račun knjižnic in Slovencev nasploh, ker si knjige menda raje izposojamo v knjižnici, kot da bi jih kupili (Knjižnično nadomestilo: problem se začne v knjižnicah, ne pa pri izplačilu). Iz tega članka je tudi grafični prikaz v izposoji najuspešnejših avtorjev in s tem najuspešnejših upravičencev do knjižničnega nadomestila: Hudo kri so povzročile tudi lanskoletne premembe pravilnika, o čemer pišeta slovenska avtorja Žiga X. Gombač in Vlado Žabot. Glede novosti (različno vrednotenje izposoje knjig in publikacij, ki po definiciji Unesca niso knjige), razdvaja tudi različne struje avtorjev samih. Kdo ve, kam se bo plaz usmeril, vendar je JAK za naslednje leto že rezerviral nekaj več denarja. Hrvaški pisatelji, knjižničarji in drugi kulturni delavci se o teh vprašanjih združujejo tudi na Facebooku Naknada za javnu posudbu (i ostale knjiške zanimljivosti). V nadaljevanju še pogled na poimenovanje knjižničnega nadomestila v nekaterih tujih jezikih:

angleško PLR, public lending right, PLR remuneration, Public Lending Right royalties, library royalty fee, library royalties, equitable remuneration for public lending bolgarsko авторски възнаграждения dansko bibliotekstantiemer finsko kirjastokappaleet francosko droits sur le prêt de livres au public, indemnité-bibliothèque hrvaško naknada autorima (za posudbu u knjižnicama), naknada za javnu posudbu nemško Bibliothekstantieme(n), Bibliotheksgroschen nizozemsko leenrecht portugalsko recompensa bibliotecária romunsko indemnizaţii de autor slovensko knjižnično nadomestilo, nadomestilo za javno posojanje špansko compensación bibliotecaria švedsko biblioteksersättning

Srečno hodi, avtor! Gostje oddaje Slavko Pregl, Iztok Ilc, Gabriela Babnik in Primož Suhodolčan
o avtorjih in založnikih, avtorskih honorarjih in tudi knjižničnem nadomestilu
(o nadomestilu od 33. minute naprej). (TVS1, Panoptikum, 15. november 2017 ob 22.55)

Splošne knjižnice praznujejo

Slovenske splošne knjižnice vsako leto 20. novembra s svojimi bralci praznujejo Dan slovenskih splošnih knjižnic. Letošnji festival splošnih knjižnic bo potekal z množico dogodkov po vsej Sloveniji pod motom Gostija v deželi branja kar ves teden, to je od 20. do 24. novembra. Osrednji nacionalni dogodek se je odvijal 20. novembra v Knjižnici Šmarje pri Jelšah, kjer so na prireditvi podelili nagrado za najboljši projekt splošnih knjižnic v letu 2017 Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota in posebna priznanja 12 posameznikom, ki so sodelovali pri projektu Berem, torej sem.

Kaj pa so splošne knjižnice in koliko jih je v Sloveniji?
"Splošne knjižnice so izobraževalna, informacijska in kulturna središča ter socialna stičišča; so najpomembnejše kulturne institucije v lokalnih skupnostih, katerih poslanstvo je uveljavljanje kulture v njeni etični, socialni, gospodarski in politični razsežnosti ter razvijanje pismenosti, še posebej informacijske pismenosti, in vseživljenjsko izobraževanje celotne populacije. Splošne knjižnice so nepogrešljiv agens lokalne skupnosti, saj so brez zadržkov na voljo vsem članom skupnosti, ne glede na raso, narodno pripadnost, starost, spol, vero, jezik, invalidnost, socialni položaj, zaposlitev in stopnjo izobrazbe." (Združenje splošnih knjižnic).

Po podatkih Centra za razvoj knjižnic pri NUK-u je bilo leta 2016 v Sloveniji 58 splošnih knjižnic, med njimi jih deset opravlja tudi dodatne naloge osrednje območne knjižnice. V razvejani mreži splošnih knjižnic po občinah so izvajale svojo dejavnost v 271 krajevnih knjižnicah, na 93 postajališčih premičnih zbirk ter z 12 bibliobusi, ki so se ustavljali na 720 postajališčih. Splošne knjižnice se povezujejo v Združenje splošnih knjižnic, splošne knjižničarke in knjižničarji pa v Sekciji za splošne knjižnice ZBDS.

O terminu splošna knjižnica
Knjižnica, ki so jo hrvaški leksikografi zasledili že leta 1564, pri nas pa se je menda najprej (podobno kot knjiga) pojavila na Štajerskem in nato leta 1844 še v Bleiweisovih Novicah, je zares dobila domovinsko pravico šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje skupaj s svojo stalno plemenitejšo spremljevalko biblioteka. O tem, kako je prišla beseda knjižnica v slovenski jezik, smo pred časom že pisali v sestavku Kako je bukvarnica knjižnica postala. Splošni javnosti namenjene knjižnice smo sprva imenovali narodne in ljudske knjižnice, to poimenovanje se je ohranilo tudi po Drugi vojni, ko je bila leta 1945 sprejeta uredba Ministrstva za prosveto o ustanovitvi ljudskih knjižnic za območje vsakega krajevnega Narodnoosvobodilnega odbora, kar je ustrezalo obsegu kasnejših občin (hrv. pučka knjižnica, nem. Volksbibliothek). Leta 1982 je Zakon o knjižničarstvu prinesel novo poimenovanje splošnoizobraževalna knjižnica oz. kasneje zelo popularno okrajšavo SIK. Pri tem smo se najbrž zgledovali po (vzhodno)nemškem terminu Öffentliche Allgemeinbildende Bibliothek, ki poudarja njeno izobraževalno in vzgojno funkcijo v (socialistični) družbi. Ob snovanju našega že tretjega knjižnicam in knjižničarstvu namenjenega zakona, ki je bil sprejet leta 2001 (Zakon o knjižničarstvu (ZKnj-1)), se je stroka odločala med dvema poimenovanjema za to vrsto knjižnic, javna knjižnica in splošna knjižnica. Prvo se spogleduje z angleško ustreznico public library, vendar za naš prostor ni najprimernejše, saj se kaže kot protipomenka za privatna, zasebna knjižnica, kar je neustrezno (javna knjižnica je lahko tudi v zasebni lasti). Zato je prevladala odločitev za poimenovanje splošna knjižnica, kar jo primerno opredeljuje v razmerju do specialnih knjižnic.

Kako poimenujejo splošno knjižnico v drugih jezikih?
O terminu knjižnica v tujih jezikih smo že pisali v obhavi Knjižnica v 100 jezikih, za splošno knjižnico pa smo našli tole:

angleško public library dansko folkebibliotek esperanto publika biblioteko estonsko rahvaraamatukogu, avalik raamatukogu finsko yleinen kirjasto francosko bibliothèque publique grško δημόσια βιβλιοθήκη hrvaško narodna knjižnica islandsko almenningsbókasafn italijansko biblioteca pubblica katalonsko biblioteca pública madžarsko közkönyvtár, közművelődési könyvtár

nemško öffentliche Bibliothek nizozemsko openbare bibliotheek norveško folkebibliotek portugalsko biblioteca pública romunsko bibliotecă publică rusko публичная библиотека slovensko splošna knjižnica srbsko народна библиотека, narodna biblioteka špansko biblioteca pública švedsko folkbibliotek turško halk kütüphaneleri

Knjižnice praznujejo z Gostijo v deželi branja.
(TVS1, Dnevnik, 20. nov. 2017ob 19. uri)