četrtek, 20. februar 2014

Mednarodni dan materinščine 2014

"If you talk to a man in a language he understands, that goes to his head.
 If you talk to him in his own language, that goes to his heart."

   Nelson Mandela
Unesco, to je Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, je razglasila 21. februar za Mednarodni dan materinščine in na tak način še posebej poudarila izjemen pomen jezikovne in kulturne raznolikosti v družbi. Zamisel se je porodila v spomin na protest in smrt bengalskih študentov, ki so leta 1952 v Pakistanu zahtevali enakopravnost za svoj jezik. Z Mednarodnim dnevom materinščine opozarja Unesco na potrebo po ohranjanju kulturne in jezikovne različnosti posameznih področij v svetu ne glede na velikost jezikovnih skupin ter poudarja izjemen pomen spoštovanja do lastnega in tudi drugih jezikov. Jeziki so namreč najmočnejše orodje za ohranjanje in razvoj oprijemljive in neoprijemljive, tj. materialne in nematerialne, kulturne dediščine. Zato bodo vsa prizadevanja za vzpodbujanje in širjenje maternega jezika krepila jezikovno raznolikost in možnosti izobraževanja v različnih jezikih, istočasno pa seveda razvijala v ljudeh zavedanje jezikovne in kulturne tradicije lastnega naroda in tudi drugih po vsem svetu, kar naj bo navdih za solidarnost, temelječo na razumevanju, toleranci in dialogu.

Skozi vsakoletne dejavnosti Unesca, posvečene materinščini, teče vsakič rdeča nit vsebinskih poudarkov, posvečenih posameznim vidikom uporabe jezika. Tokratni moto Mednarodnega dneva materinščine, ki ga praznujemo od leta 2000, to je Lokalni jeziki za globalno državljanstvo: Osredotočenost na znanost, združuje že dolgo prisoten poudarek na večjezičnem izobraževanju s spoznanjem, kako pomembno je znanje, ki se je v skupnostih kumuliralo skozi stoletja preživetja v odvisnosti od narave. "V nasprotju z razširjenim mnenjem so tudi lokalni jeziki sposobni povsem in v celoti prenašati najsodobnejša znanstvena spoznanja in znanja v matematiki, fiziki, tehniki in drugih panogah. Priznavanje teh jezikov pomeni hkrati odpiranje vrat večini pogosto prezrtih spoznanj tradicionalnega znanja . . . Jezikovna in kulturna raznolikost bi tako lahko izgubili možnosti za prihodnost: V prid ustvarjalnosti, inovativnosti in vključevanju je ne smemo zapraviti!" (Iz govora Irine Bokove, Generalne sekretarke Unesca, ob Mednarodnem dnevu materinščine 2014).

Po podatkih Statističnega urada Slovenije je na ozemlju Slovenije materni jezik velike večine prebivalstva slovenščina. Število prebivalcev, katerih materni jezik je slovenščina, sicer vztrajno narašča, vendar počasneje kot število vseh prebivalcev Slovenije. Delež prebivalstva, ki opredeljuje slovenščino kot svoj materni jezik, se tako v Sloveniji že od leta 1953 znižuje (leta 1953 je ob popisu prebivalstva slovenščino kot svoj materni jezik navedlo 96,8 odstotkov, leta 2002 pa 87,8 odstotkov). K sooblikovanju materinščine, ki ni slovenščina, v Sloveniji pripomoreta tudi obe uradno priznani narodni manjšini in s tem italijanščina ter madžarščina kot materinščini za številne Slovence. Slovenščina z nekaj več kot dvema milijonoma govorcev v matični domovini in po svetu kljub razširjenemu mnenju ne sodi med "majhne" niti med ogrožene jezike, dokaj uspešno pa v svet prodirajo tudi prevodi nekaterih pomembnejših avtorjev v tuje jezike. Nekaj podatkov o tem je mogoče dobiti v bibliografiji prevodov Index Translationum, ki jo gradi Unesco že od leta 1932, od leta 1979 pa je računalniško vodena. Vključuje prevode iz 150 držav (nekatere podatkov ne posredujejo). Kot vse velike bibliografije tudi ta zamuja in v teku so posodobitve za leto 2009. Za slovenske podatke skrbi NUK, dosljej zajema Index Translationum 2507 prevodov iz slovenščine v druge jezike, med njimi npr. Cankar 72, Prešeren 30, Tomaž Šalamun 43, Svetlana Makarovič 8, Feri Lainšček 14 itd.


Ob 200-letnici rojstva Franceta Prešerna je bila leta 2000 v časniku NeDelo objavljena karikatura
Marka Kočevarja, ki spodbuja k zavestni rabi slovenščine brez odvečnih tujk.

Kaj so o materinščini v preteklosti rekli nekateri naši znameniti možje?

Jezik namreč ni nekaj, kar je z nami kar samo po sebi, saj nas izkušnje iz preteklosti učijo, kako hitro nam ga lahko odvzamejo in s tem tudi nit, ki nas povezuje. Materni jezik je treba namreč negovati, se ga učiti, ga spoštovati, uporabljati ter se zavedati njegove vrednosti in edinstvenosti, saj je za slehernega Slovenca najlepša in najnaravnejša oblika sporazumevanja, ki mu je bila položena v zibel.
Ivan Cankar, Kurent

Materni jezik je nekaj, kar nas določa, bogati in razlikuje od preostalih, zato bi ga morali pravilno vrednotiti, da bi znali ceniti tudi tuje jezike. Le tako bi lahko spodbujali raznolikost človeške družbe, ne da bi vsiljevali svoje navade, kulturo, poreklo drugim. Namesto da bi se zavedali dragocenosti človeške raznolikosti, (nekateri) ljudje to zavračajo in želijo uvesti kar en, skupni jezik. A na svetu je več različnih jezikov z razlogom. Morda tudi zato, ker en sam ne zmore izraziti vsega. »Še vsaka ptica je dobila svoj glas in nikomur ne pride na misel, da bi zahteval od slavca, naj žvižga po kosje. 'Čemu potem to zahtevajo od nas, ki smo ljudje, ustvarjeni po božji podobi?'
France Bevk, Kaplan Martin Čedermac

Namen naših pesmi in druge literarne dejavnosti ni nič drugega kot kultivirati naš materni jezik.
France Prešeren v pismu prijatelju Stanku Vrazu

torek, 18. februar 2014

Olimpiada, olimpijec in olimpionik

So že taki časi in trenutki, ko nas niti najbolj zagrizeni politiki ne morejo toliko spreti, da ne bi skupaj in v en glas navijali za svoje vseslovenske olimpijce in ne glede na politično, strankarsko ali kako drugo pripadnost in barvo združeno tulili ob njihovih neverjetnih uspehih. V teh nekaj olimpijskih dneh se je po svetu govorilo o Sloveniji in Slovencih več in bolje, kot prej nekaj let skupaj o gospodarstvenikih in politikih taiste neznatno majhne državice in naroda. Drobižka, ki se na Zimskih olimpijskih igrah v Sočiju z Norveško preriva za prvo mesto po seštevku priborjenih medalj glede na število prebivalstva oz. na absolutnem 14. mestu s 6 medaljami (vsaj ob pisanju prispevka je bilo še tako)! In pušča daleč za seboj velike, bogate, zmagovanja vajene . . .

Olimpijske igre izvirajo iz antike, nastale pa so kot mešanica prazničnih religioznih in športnih dejavnosti na slavnostih pred svetiščem Zevsa v mestu Olympia, kjer so se Grki iz množice takratnih mest srečevali vsaka štiri leta. Po napisu v tem mestu, ki navaja zmagovalce športnih tekmovanj, zgodovinarji sodijo, da so bile prve igre leta 776 pred našim štetjem, saj se s tem letom seznam začenja. Olimpijske igre, kot jih poznamo danes, so stare komaj dobrih sto let in jih je iz duha antike obudil francoski mislec in zgodovinar Pierre de Cubertin s prvimi Olimpijskimi igrami moderne dobe leta 1896 v Atenah. Sprva so bile to le poletne olimpijske igre, leta 1924 pa se je v Chamonixu začela tudi serija zimskih olimpijskih iger.

O olimpijskih igrah in športnikih se je pri nas že vedno dosti govorilo in pisalo, odkar pa naši junaki vse pogosteje zelo uspešno posegajo v sam vrh dogajanj (da ne rečem celo "pometejo" z mednarodno športno elito), je tega seveda še več. Te dni skoraj samo še to . . . Pri tem pa še vedno prihaja do napačne rabe nekaterih izrazov, zato nekaj besed o tem.

olimpijske igre Nekaj tednov trajajoč pomemben mednarodni športni dogodek, ki se praviloma odvija vsaka štiri leta po vzoru antičnih iger.
olimpiada V antični Grčiji štiriletno obdobje, ki se začne z olimpijskimi igrami in zaključi z začetkom naslednjih olimpijskih iger. Olimpijade so tako služile kot eden od načinov štetja časa. Prva znana olimpiada je bila med leti 776 in 772 pr. n. št. Poimenovanje se je zopet začelo uporabljati od leta 1896 (prve olimpijske igre moderne dobe) kot obdobje med olimpijskimi igrami. Izraz olimpiada se napačno uporablja tudi za olimpijske igre. Glede na to, da se poletne in zimske olimpijske igre ne dogajajo istega leta (od Albertvilla 1992), imamo olimpiado poletnih in olimpiado zimskih olimpijskih iger. Zadna olimpiada je trajala od začetka olimpijskih iger v Vancouvru leta 2010 do začetka teh v Sočiju letos, ko se je začela naslednja olimpiada in bo trajala do Koreje 2018.
olimpijec, olimpijka Športnik, športnica, ki se udeleži tekmovanj na olimpijskih igrah, ne glede na doseženi uspeh.
olimpionik
(gr. olympionike, nike = zmagovalec),
olimpijski zmagovalec
Dobitnik zlate olimpijske medalje - športnik, ki je zmagal na olimpijskih igrah vsaj v eni disciplini. V nasprotju z nazivom svetovni prvak se naziv olimpijskega zmagovalca oz. olimpionika na naslednjih igrah ne preda novemu zmagovalcu (imamo torej bivšega svetovnega prvaka, bivšega olimpijskega zmagovalca pa ni, saj ostane naziv športniku za vse življenje). Poimenovanje olimpionik ne velja za vsakega udeleženca olimpijskih iger, čeprav se v vznesenem govoru novinarjev sliši tudi to. Ne glede na veličastne uspehe naših sedanjih športnikov je najslavnejši slovenski olimpionik gotovo Leon Štukelj.
olimpijsko leto leto, v katerem potekajo poletne ali zimske olimpijske igre. Leto 2014 je olimpijsko leto.
štetje Za štetje se praviloma uporablja rimske številke. V praksi navadno štejemo olimpijske igre (npr. XXII. Zimske olimpijske igre), čeprav je pravilno štetje olimpiad (npr.: Slovenski športniki so na OI pričeli tekmovati na igrah V. olimpiade leta 1912 v Stockholmu). Z otvoritvijo igrer v Sočiju se je tako začela XXII. olimpiada zimskih olimpijskih iger.


Druga zlata. Soči, 18. februar 2014.

sobota, 08. februar 2014

Zakon o knjižničarstvu in korpusna analiza


Ko sem pred časom objavil nekaj krajših sestavkov in analiz izrazja v slovenskih bibliotekarskih strokovnih in znanstvenih besedilih, ki jih je zajel Korpusa bibliotekarstva, sem med kolegi nekajkrat naletel na previdno izražene dvome o morebitni praktični (ne)uporabnosti takšnega početja. Med javno obravnavo Osnutka Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o knjižničarstvu se je, kot že mnogokrat pred tem (tudi v času priprave in sprejemanja sedaj veljavnega Zakona o knjižničarstvu iz leta 2001), večkrat pojavljalo vprašanje oz. dvom o "uravnoteženosti" zakona glede na obravnavanje in zastopanost posameznih vrst knjižnic. Takrat se mi je porodila ideja, da bi lahko kvantitativna korpusna analiza besedila zakona pokazala, če gre res za poudarjeno obravnavo katere od vrst knjižnic oz. zelo redko obravnavo katere druge.

Analiziral sem dve besedili, Zakon o knjižničarstvu (Zknj-1, Uradni list RS, št. 87/2001 z dne 8. 11. 2001) in Osnutek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o knjižničarstvu, kakršen je bil dan v javno obravnavo Ministrstva za kulturo na spletu (16.1.2014). Pri tem je treba upoštevati, da ne gre za neposredno primerjavo obeh besedil, saj sta po strukturi zelo različni. Prvo je "suhoparen" zakon, kakršni pač zakoni po naravi praviloma so, v integralni obliki z vsemi členi, drugo pa obsežnejše opisno, razumevanju namenjeno besedilo, ki je osredotočeno zgolj na obravnavo nekaterih izbranih in za dopolnjevanje ali spreminjanje namenjenih členov, vsebuje pa več poglavij:

  • Uvod
  • Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona,
  • Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona
  • Ocena finančnih posledic
  • Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenost ureditve pravu EU
  • Besedilo členov
  • Obrazložitev členov
  • Besedilo členov, ki se s tem zakonom spreminjajo
  • Zato prikazujem rezultate ločeno za vsak dokument in potem tudi kumulativno (sivi stolpec v tabeli) za Zakon in predlog njegovih dopolnil. Vzorec besedil je relativno majhen, saj obsegata obe besedili skupaj le nekaj manj kot 17 tisoč besed, zato so potekale obdelave skoraj hipno in če je bilo potrebno, jih ni bilo težko ponoviti. V skladu s pričakovanji distribucija najpogostejših besed znatno odstopa od vzorca najpogostejših besed v splošni rabi slovenskega jezika, saj gre v našem primeru za ozko specializirano besedilo. Tako je v zakonskem besedilu beseda knjižnica s 444 pojavljanji po pogostosti že takoj na drugem mestu (za veznikom in), v splošnem jeziku pa je šele na 1448. mestu. Ker pa nas ne zanima samo pojavnost besede knjižnica, pač pa predvsem njena zastopanost v terminih, ki predstavljajo posamezne vrste knjižnic, temelji analiza na konkordancah (pojavljanje v sobesedilu), kolokaciji (značilno sopojavljanje dveh ali več besed) in n-gramih (dvo- ali večbesednih terminoloških zvezah, kjer je knjižnica nosilna pomenska beseda).

    Zakon 2001 in
    Osnutek 2014
    Zakon o knjižničarstvu
    (2001)
    Osnutek zakona o spremembah in dopolnitvah
    Zakona o knjižničarstvu (2014)
        skupno število besed
    16.838
    5.325
    11.513
        knjižnica *
    444
    198
    246
        javna knjižnica
    3
    0
    3
        nacionalna knjižnica
    68
    32
    35
        Narodna in univerzitetna knjižnica
    7
    3
    4
        univerzitetna knjižnica **
    9
    6
    3
        specialna knjižnica
    15
    10
    5
        visokošolska knjižnica
    9
    7
    2
        splošna knjižnica
    76
    46
    30
        šolska knjižnica
    12
    9
    3
        državna knjižnica
    1
    1
    0
        knjižnični informacijski servis
    60
    28
    32

    Kako pogosto so v zakonskih dokumentih uporabljena poimenovanja posameznih vrst knjižnic.
              *    samostojno ali v zvezah
              ** samostojno (ne pa npr. v zvezi Narodna in univerzitetna knjižnica)

    Primerjalni prikaz števila pojavljanj poimenovanj knjižnic v dveh dokumentih.

    Kumulativni prikaz števila pojavljanj poimenovanj knjižnic v obeh dokumentih skupaj.

    Zgornja analiza je zgolj poskus objektivnega kvantitativnega prikaza zgradbe obravnavanih besedil in nima namena vsebine teh dokumentov niti vrednotiti niti komentirati. Sodbo o tem si je mogoče ustvariti le s pazljivim branjem, saj je pogostost pojavljanja neke besede v besedilu le eden od elementov za ocenjevanje vsebine.

    Kako pa na to gledate vi?